Jedro

Ni v nasprotju z zakonom predlog pogodbe o zaposlitvi, če je delovno mesto za katero se zahteva poklic višje medicinske sestre, poimenovano - delovno mesto medicinske sestre -, in če v njem ni urejen terenski dodatek.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na plačilo 5% dodatka od osnovne plače, od 8.11.1991 zavrže kot nedovoljena.

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče je s sodbo ugotovilo, da je predlog pogodbe o zaposlitvi z dne 12.3.1992 v točki I., ki se nanaša na naziv izobrazbe in v točki V. glede dodatka za težje delovne pogoje, v skladu s Kolektivno pogodbo za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije (Uradni list RS, št. 26/91-I). Sodišče je zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo dodatka v višini 5% od osnovnega osebnega dohodka od 8.11.1991. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica v skladu s prilogo k 62. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije razporejena v tarifni razred VI/3 na delovno mesto medicinske sestre z zahtevano višjo strokovno izobrazbo zdravstvene usmeritve. Dodatek za težje delovne pogoje - terensko delo - pa ji ne pripada, ker Pravilnik o delovnih razmerjih, osebnih dohodkih in dodatkih v 65. členu ne navaja delovnega mesta medicinske sestre.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo zavrnilo tožničino pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče ugotavlja, da Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije ne določa, kako morajo biti delovna mesta poimenovana, zato je tožena stranka lahko poimenovala delovna mesta, na katerih delajo medicinske sestre - delovno mesto medicinske sestre. Pomembno je, da je delovno mesto razvrščeno v VI. tarifni razred. Glede zavrnitve dodatka za težje delovne pogoje - terensko delo - pa se drugostopno sodišče v celoti strinja z razlogi prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica pravočasno vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da notranji akti tožene stranke niso v skladu s panožno kolektivno pogodbo in Zakonom o delovnih razmerjih. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije v prilogi k 62. členu pod točko VI/3 za zelo zahtevna dela določa naziv višje medicinske sestre, zato bi takšen moral biti tudi naziv delovnega mesta v aktih tožene stranke. Sporna pogodba o zaposlitvi pa tudi ni v skladu z določbo 1. odstavka 11. člena Zakona o delovnih razmerjih, ker ne ureja posebnosti, ki se nanašajo na delovno mesto, npr. dodatek za terensko delo. Dodatki morajo biti določeni v pogodbi o zaposlitvi. Pravilnik o delovnih razmerjih dejansko ne ureja takega specialnega dela, kot ga opravlja tožnica na terenu. Tožena stranka za to delo zagotavlja posebna oblačila, zaščitna sredstva, obutev, medicinsko torbo in tri dni dodatnega dopusta, torej ji dejansko priznava, da gre za terensko delo. Revidentka predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo tožena stranka predlaga zavrnitev revizije.

Revizija glede zahtevka za plačilo 5% dodatka od 8.11.1991 ni dovoljena, glede presoje predloga pogodbe o zaposlitvi pa ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) je v premoženjskih sporih revizija dovoljena v primerih, ko jo dopušča Zakon o pravdnem postopku. Zakon o pravdnem postopku te primere opredeljuje v 382. členu. V obravnavanem primeru tožeča stranka ni navedla vrednosti oziroma zahtevanega dodatka na plačo, in tako ni razvidno ali sporni znesek presega v zakonu določen najnižji znesek, ko bi bila revizija še dovoljena, zato revizija ni dovoljena (drugi odstavek 389. člena ZPP).

V zvezi z revizijskimi navedbami glede presoje skladnosti predloga pogodbe o zaposlitvi v delu, ki se nanaša na naziv delovnega mesta, revizijsko sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči ugotovili, da je predlog pogodbe o zaposlitvi v spornem delu v skladu s Kolektivno pogodbo za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije. Zato ni pomembno, ali so v skladu s to kolektivno pogodbo tudi splošni akti tožene stranke. Tožena stranka je javni zavod, za katerega velja Zakon o zavodih (Uradni list RS, št. 12/91), ki v 5. členu med drugim določa, da se delovna razmerja urejajo v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo. Tako se za urejanje delovnih razmerij v zavodih uporablja tudi Zakon o temeljnih pravicah iz delovnih razmerij (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki v 3. odstavku 8. člena določa, da se s splošnim aktom določijo vrsta in stopnja strokovne izobrazbe za določeno vrstvo poklica, znanja in zmožnosti ter drugi posebni pogoji, za opravljanje del delovnega mesta. Delovna mesta torej določa zavod, to pomeni, da jih tudi poimenuje, in določi pogoje za opravljanje del delovnega mesta. Zato ni nujno, da je ime delovnega mesta enako imenu poklica, ki se zahteva za opravljanje del na delovnem mestu. Enako ime je možno bolj izjemoma kot praviloma, ker je bolj običajno, da dela na delovnem mestu lahko opravljajo delavci z različnimi poklici. Zato ni v nasprotju s Kolektivno pogodbo za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije, če je tožena stranka določila, da je treba za opravljanje del na delovnem mestu medicinske sestre imeti strokovno izobrazbo višje stopnje zdravstvene usmeritve, ker ni nujno, da to delo lahko opravlja samo delavka s poklicem višja medicinska sestra. Nobeden predpis, tudi kolektivna pogodba ne, ne obvezuje tožene stranke, da sistemizira delovno mesto imenovano "višja medicinska sestra". To bi bilo smiselno, če bi obstojalo tudi delovno mesto nižje, srednje oziroma visoke medicinske sestre.

Po določbi 5. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije s pogodbo o zaposlitvi delavec in zavod med drugimi določenimi vprašanji uredita tudi osebni dohodek in nadomestilo osebnega dohodka (9. alinea 1. odstavka 5. člena). Pod pojmom osebni dohodek je mišljena osnovna plača, ne pa tudi dodatki. To izhaja iz določbe 33. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 18/91), ki določa, da v pogodbi o zaposlitvi zavod in delavec določita osnovno plačo delavca. Iz tega izhaja, da sporni predlog pogodbe o zaposlitvi ni v neskladju s kolektivno pogodbo, ker ne določa dodatkov za težje delovne pogoje, za kar se šteje tudi terensko delo. To pa ne pomeni, da tožnici ne pripada dodatek za težje delovne pogoje, če dejansko opravlja delo na terenu. Tak dodatek lahko uveljavlja neposredno na podlagi kolektivne pogodbe.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 389. člena in 393. člena ZPP odločilo kot je navedeno v izreku tega sklepa in sodbe.

Revizijsko sodišče je določbe ZPP in Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).