VSM Sklep II Kp 28095/2015-2

Jedro

Teža kaznivega dejanja v smislu predpisane, pa tudi izrečene kazni, se v fazi odločanja o nadomestitvi izvršitvi kazni umika v ozadje, sploh pri delu v splošno korist, saj te okoliščine med zlasti upoštevnimi ni, nasprotno pa je ta okoliščina izrecno navedena v splošnih pravilih za odmero kazni (prvi odstavek 49. člena KZ-1).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje preveliko in odločilno težo pri sprejemu odločitve o predlogu obsojenega A. A., podanem po zagovornici, za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist napačno namenilo okoliščinam, ki so bile odločilne pri odmeri kazni, in bi morale glede na vse predhodno navedeno v tej fazi odločanja stopiti globoko v ozadje.

Pritožbeno sodišče tako v izvršitvi kazni zapora z delom v splošno korist vidi priložnost, ponujeno obsojenemu A. A., da bo skozi svoj prispevek družbi (še dodatno) razmislil o preteklem pravno nevzdržnem ravnanju, s tem pa zavestno poravnal lastno storjeno nepravo z nasprotnim pozitivnim ravnanjem, ki bo v splošno korist.

Izrek

Pritožbama obsojenega A. A. in njegove zagovornice se ugodi in se izpodbijani sklep v točkah I in II izreka spremeni tako, da se glasi:

"Kazen 1 (eno) leto in 10 (deset) mesecev zapora, ki je bila obsojenemu A. A. izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru III K 28095/2015 z dne 23. 1. 2024 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 28095/2015 z dne 27. 11. 2024, se na podlagi osmega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) izvrši tako, da obsojenec v obdobju 2 (dveh) let od izvršljivosti tega sklepa opravi delo v splošno korist, brez nadomestila, pri čemer se 1 (en) dan zapora nadomesti z 2 (dvema) urama dela v splošno korist.

Obsojenemu A. A. se v izrečeno kazen zapora po prvem odstavku 56. člena KZ-1 všteje čas pridržanja od 2. 4. 2015 od 6.03 do dne 2. 4. 2015 do 10.55, in sicer tako, da vsak dan odvzema prostosti predstavlja 2 (dve) uri dela v splošno korist.

Pri tem se v skladu z desetim odstavkom 86. člena KZ-1 za čas opravljanja dela v splošno korist določi varstveno nadzorstvo, v okviru katerega bo Uprava Republike Slovenije za probacijo, Probacijska enota ..., nadzirala izvrševanje dela v splošno korist.

Izvrševanje dela v splošno korist za obsojenca vodi in nadzoruje Probacijska enota .... Pri določitvi dela obsojenca v okviru razpoložljivih del pri izvajalcih sankcije se upošteva obsojenčevo strokovno znanje in sposobnosti, lahko pa tudi tiste njegove nujne interese glede neodložljivih družinskih, izobraževalnih ali poklicnih obveznosti, katerih neupoštevanje bi povzročilo težko popravljivo ali nepopravljivo škodo za uresničevanje teh obveznosti.

Dogovor o začetku opravljanja dela v splošno korist, ki ga sklenejo obsojeni A. A., izvajalec kazenske sankcije in Probacijska enota ..., se šteje kot poziv za nastop kazni.

Probacijska enota ...obvesti sodišče prve stopnje, če obsojenec ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist. Če obsojenec v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist ali kako drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist, sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela (enajsti odstavek 86. člena KZ-1)."

Obrazložitev

1.S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru III K 28095/2015 z dne 23. 1. 2024, ki je v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 28095/2015 z dne 27. 11. 2024 postala pravnomočna dne 23. 12. 2024, je bil obsojeni A. A. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pri čemer mu je bila izrečena kazen eno leto in deset mesecev zapora. V izrečeno kazen zapora je bil v skladu z določbo 56. člena KZ-1 obsojenemu vštet čas pridržanja od 2. 4. 2015 od 6.03 do dne 2. 4. 2015 do 10.55.

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (primarni) predlog obsojenega A. A., vloženega po zagovornici, za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist zavrnilo, je pa ugodilo predlogu za izvršitev kazni zapora po tretjem odstavku 86. člena KZ-1 v zvezi z 12. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) in odločilo, da se kazen eno leto in deset mesecev zapora izvrši tako, da bo obsojeni med prestajanjem kazni zapora še naprej delal in prebival doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. To je bilo storjeno s sklepom V Kr 28095/2015 z dne 17. 3. 2025.

1.S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru III K 28095/2015 z dne 23. 1. 2024, ki je v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 28095/2015 z dne 27. 11. 2024 postala pravnomočna dne 23. 12. 2024, je bil obsojeni A. A. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pri čemer mu je bila izrečena kazen eno leto in deset mesecev zapora. V izrečeno kazen zapora je bil v skladu z določbo 56. člena KZ-1 obsojenemu vštet čas pridržanja od 2. 4. 2015 od 6.03 do dne 2. 4. 2015 do 10.55.

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (primarni) predlog obsojenega A. A., vloženega po zagovornici, za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist zavrnilo, je pa ugodilo predlogu za izvršitev kazni zapora po tretjem odstavku 86. člena KZ-1 v zvezi z 12. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) in odločilo, da se kazen eno leto in deset mesecev zapora izvrši tako, da bo obsojeni med prestajanjem kazni zapora še naprej delal in prebival doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. To je bilo storjeno s sklepom V Kr 28095/2015 z dne 17. 3. 2025.

3.Sklep sodišča prve stopnje s pritožbo izpodbijata:

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (primarni) predlog obsojenega A. A., vloženega po zagovornici, za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist zavrnilo, je pa ugodilo predlogu za izvršitev kazni zapora po tretjem odstavku 86. člena KZ-1 v zvezi z 12. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) in odločilo, da se kazen eno leto in deset mesecev zapora izvrši tako, da bo obsojeni med prestajanjem kazni zapora še naprej delal in prebival doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. To je bilo storjeno s sklepom V Kr 28095/2015 z dne 17. 3. 2025.

3.Sklep sodišča prve stopnje s pritožbo izpodbijata:

-obsojeni A. A. iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani prvostopenjski sklep v točki I spremeni tako, da ugodi predlogu za alternativno izvršitev kazni zapora na način, da se kazen zapora enega leta in deset mesecev izvrši z delom v splošno korist tako, da se 1 dan zapora nadomesti z dvema urama dela, oziroma, da v točki I izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje;

3.Sklep sodišča prve stopnje s pritožbo izpodbijata:

-obsojeni A. A. iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani prvostopenjski sklep v točki I spremeni tako, da ugodi predlogu za alternativno izvršitev kazni zapora na način, da se kazen zapora enega leta in deset mesecev izvrši z delom v splošno korist tako, da se 1 dan zapora nadomesti z dvema urama dela, oziroma, da v točki I izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje;

in

-obsojeni A. A. iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani prvostopenjski sklep v točki I spremeni tako, da ugodi predlogu za alternativno izvršitev kazni zapora na način, da se kazen zapora enega leta in deset mesecev izvrši z delom v splošno korist tako, da se 1 dan zapora nadomesti z dvema urama dela, oziroma, da v točki I izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje;

in

-njegova zagovornica zoper točko I izpodbijane sodne odločbe, zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) ter 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP), s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep v točki I spremeni tako, da ugodi predlogu za alternativno izvršitev kazni zapora na način, da se kazen 1 leta in 10 mesecev zapora, izrečena obsojencu s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru III K 28095/2015 z dne 23. 1. 2024, ki je v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 28095/2015 z dne 27. 11. 2024, izvrši z delom v splošno korist tako, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela, točka II izpodbijanega sklepa pa se razveljavi, oziroma podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

in

-njegova zagovornica zoper točko I izpodbijane sodne odločbe, zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) ter 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP), s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep v točki I spremeni tako, da ugodi predlogu za alternativno izvršitev kazni zapora na način, da se kazen 1 leta in 10 mesecev zapora, izrečena obsojencu s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru III K 28095/2015 z dne 23. 1. 2024, ki je v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 28095/2015 z dne 27. 11. 2024, izvrši z delom v splošno korist tako, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela, točka II izpodbijanega sklepa pa se razveljavi, oziroma podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4.Pritožbi sta utemeljeni.

-njegova zagovornica zoper točko I izpodbijane sodne odločbe, zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) ter 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP), s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep v točki I spremeni tako, da ugodi predlogu za alternativno izvršitev kazni zapora na način, da se kazen 1 leta in 10 mesecev zapora, izrečena obsojencu s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru III K 28095/2015 z dne 23. 1. 2024, ki je v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 28095/2015 z dne 27. 11. 2024, izvrši z delom v splošno korist tako, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela, točka II izpodbijanega sklepa pa se razveljavi, oziroma podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4.Pritožbi sta utemeljeni.

5.Izmed vseh uvodoma zatrjevanih pritožbenih razlogov obsojeni in zagovornica v jedru grajata dejanske ugotovitve in zaključke izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje in na tej podlagi sprejeto odločitev, da se predlogu obsojenca za alternativno izvršitev kazni zapora v obliki dela v splošno korist navkljub izpolnitvi formalnih pogojev ne ugodi. Zagovornica, vsebinsko smiselno enako pa tudi obsojeni A. A., pogrešata predvsem upoštevanje in ustrezno ovrednotenje subjektivnih okoliščin, ki obstajajo na strani slednjega, še sploh iz razloga, ker primarnemu predlogu za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist nista nasprotovala niti ODT niti probacijska služba (poročilo o dejavnikih tveganja, l. št. 2468 - 2469). Iz obširnih, vsebinsko ujemajočih se pritožbenih poudarkov gre kot bistvene povzeti trditve, da je obsojeni urejena oseba, ki tvorno in produktivno deluje tako v svojem poklicnem kot družinskem okolju; da je leta 2013 izvršil eno samo kaznivo dejanje, za katerega pa je prevzel odgovornost in finančno breme, medtem ko ni bil ne prej in ne kasneje obravnavan v nobenem drugem kazenskem ali prekrškovnem postopku, kar po mnenju zagovornice potrjuje obstoj specialno-preventivnega učinka kazenskega sankcioniranja, ne nakazuje pa tveganja v smeri nevarnosti ponovitve pravno nevzdržnega ravnanja; ter da bi obsojenemu A. A. nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist omogočila tako ohranitev zaposlitve kakor tudi nadaljevanje pozitivnega prispevka družini in skupnosti.

4.Pritožbi sta utemeljeni.

5.Izmed vseh uvodoma zatrjevanih pritožbenih razlogov obsojeni in zagovornica v jedru grajata dejanske ugotovitve in zaključke izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje in na tej podlagi sprejeto odločitev, da se predlogu obsojenca za alternativno izvršitev kazni zapora v obliki dela v splošno korist navkljub izpolnitvi formalnih pogojev ne ugodi. Zagovornica, vsebinsko smiselno enako pa tudi obsojeni A. A., pogrešata predvsem upoštevanje in ustrezno ovrednotenje subjektivnih okoliščin, ki obstajajo na strani slednjega, še sploh iz razloga, ker primarnemu predlogu za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist nista nasprotovala niti ODT niti probacijska služba (poročilo o dejavnikih tveganja, l. št. 2468 - 2469). Iz obširnih, vsebinsko ujemajočih se pritožbenih poudarkov gre kot bistvene povzeti trditve, da je obsojeni urejena oseba, ki tvorno in produktivno deluje tako v svojem poklicnem kot družinskem okolju; da je leta 2013 izvršil eno samo kaznivo dejanje, za katerega pa je prevzel odgovornost in finančno breme, medtem ko ni bil ne prej in ne kasneje obravnavan v nobenem drugem kazenskem ali prekrškovnem postopku, kar po mnenju zagovornice potrjuje obstoj specialno-preventivnega učinka kazenskega sankcioniranja, ne nakazuje pa tveganja v smeri nevarnosti ponovitve pravno nevzdržnega ravnanja; ter da bi obsojenemu A. A. nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist omogočila tako ohranitev zaposlitve kakor tudi nadaljevanje pozitivnega prispevka družini in skupnosti.

6.Zagovornici in obsojenemu A. A. je v pritožbenem izvajanju pritrditi. Kljub sicer sprejemljivemu stališču sodišča prve stopnje, da kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 sodi med kazniva dejanja zoper gospodarstvo, ki sicer nimajo elementov nasilja, vendar (še posebej v kvalificirani obliki) predstavljajo hud napad na gospodarski sistem, pa se je strinjati s pritožnikoma v graji prvostopenjskega posplošenega sklicevanja, da se z nadomestno izvršitvijo kazni v obliki dela v splošno korist ne bi uresničili nameni kaznovanja (predvsem generalna prevencija, pa tudi retributivni namen), in pritožbenim poudarkom, da je v danem primeru specialno-preventivni in resocializacijski namen kaznovanja veliko bolj smiselno in humano doseči na način, za katerega se primarno zavzemata obsojeni in njegova zagovornica. Pritožnika izpodbijani prvostopenjski odločitvi upravičeno očitata neustrezno in neprepričljivo obrazložitev, saj je sodišče prve stopnje zožilo siceršnji domet določbe osmega odstavka 86. člena KZ-1, v nasprotju z njeno vsebino in namenom. Uzakonitev možnosti (različnih oblik) alternativne izvršitve kazni je vsekakor odraz širšega družbenega konsenza, pri čemer je namen instituta dela v splošno korist v tem, da obsojenec ne nastopi kazni v zavodu, ker za to iz osebnih, družinskih in poklicnih razlogov na njegovi strani ni potrebe.

5.Izmed vseh uvodoma zatrjevanih pritožbenih razlogov obsojeni in zagovornica v jedru grajata dejanske ugotovitve in zaključke izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje in na tej podlagi sprejeto odločitev, da se predlogu obsojenca za alternativno izvršitev kazni zapora v obliki dela v splošno korist navkljub izpolnitvi formalnih pogojev ne ugodi. Zagovornica, vsebinsko smiselno enako pa tudi obsojeni A. A., pogrešata predvsem upoštevanje in ustrezno ovrednotenje subjektivnih okoliščin, ki obstajajo na strani slednjega, še sploh iz razloga, ker primarnemu predlogu za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist nista nasprotovala niti ODT niti probacijska služba (poročilo o dejavnikih tveganja, l. št. 2468 - 2469). Iz obširnih, vsebinsko ujemajočih se pritožbenih poudarkov gre kot bistvene povzeti trditve, da je obsojeni urejena oseba, ki tvorno in produktivno deluje tako v svojem poklicnem kot družinskem okolju; da je leta 2013 izvršil eno samo kaznivo dejanje, za katerega pa je prevzel odgovornost in finančno breme, medtem ko ni bil ne prej in ne kasneje obravnavan v nobenem drugem kazenskem ali prekrškovnem postopku, kar po mnenju zagovornice potrjuje obstoj specialno-preventivnega učinka kazenskega sankcioniranja, ne nakazuje pa tveganja v smeri nevarnosti ponovitve pravno nevzdržnega ravnanja; ter da bi obsojenemu A. A. nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist omogočila tako ohranitev zaposlitve kakor tudi nadaljevanje pozitivnega prispevka družini in skupnosti.

6.Zagovornici in obsojenemu A. A. je v pritožbenem izvajanju pritrditi. Kljub sicer sprejemljivemu stališču sodišča prve stopnje, da kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 sodi med kazniva dejanja zoper gospodarstvo, ki sicer nimajo elementov nasilja, vendar (še posebej v kvalificirani obliki) predstavljajo hud napad na gospodarski sistem, pa se je strinjati s pritožnikoma v graji prvostopenjskega posplošenega sklicevanja, da se z nadomestno izvršitvijo kazni v obliki dela v splošno korist ne bi uresničili nameni kaznovanja (predvsem generalna prevencija, pa tudi retributivni namen), in pritožbenim poudarkom, da je v danem primeru specialno-preventivni in resocializacijski namen kaznovanja veliko bolj smiselno in humano doseči na način, za katerega se primarno zavzemata obsojeni in njegova zagovornica. Pritožnika izpodbijani prvostopenjski odločitvi upravičeno očitata neustrezno in neprepričljivo obrazložitev, saj je sodišče prve stopnje zožilo siceršnji domet določbe osmega odstavka 86. člena KZ-1, v nasprotju z njeno vsebino in namenom. Uzakonitev možnosti (različnih oblik) alternativne izvršitve kazni je vsekakor odraz širšega družbenega konsenza, pri čemer je namen instituta dela v splošno korist v tem, da obsojenec ne nastopi kazni v zavodu, ker za to iz osebnih, družinskih in poklicnih razlogov na njegovi strani ni potrebe.

Prav ima zatorej zagovornica v tehtnem opozarjanju, da je institut nadomestne izvršitve kazni zapora odraz humane kriminalitetne politike, ki si prizadeva za omejevanje represije pri izvrševanju kazenskih sankcij, kadar kazen zapora v zavodu (ZPKZ) ni potrebna oziroma smotrna, s čimer se širijo možnosti individualizacije izvrševanja prostostne kazni, hkrati pa se dosegajo generalna in specialna prevencija ter resocializacija storilca (odločba Ustavnega sodišča RS U-I-418/18, Up-920/18 z dne 5. 11. 2020).

6.Zagovornici in obsojenemu A. A. je v pritožbenem izvajanju pritrditi. Kljub sicer sprejemljivemu stališču sodišča prve stopnje, da kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 sodi med kazniva dejanja zoper gospodarstvo, ki sicer nimajo elementov nasilja, vendar (še posebej v kvalificirani obliki) predstavljajo hud napad na gospodarski sistem, pa se je strinjati s pritožnikoma v graji prvostopenjskega posplošenega sklicevanja, da se z nadomestno izvršitvijo kazni v obliki dela v splošno korist ne bi uresničili nameni kaznovanja (predvsem generalna prevencija, pa tudi retributivni namen), in pritožbenim poudarkom, da je v danem primeru specialno-preventivni in resocializacijski namen kaznovanja veliko bolj smiselno in humano doseči na način, za katerega se primarno zavzemata obsojeni in njegova zagovornica. Pritožnika izpodbijani prvostopenjski odločitvi upravičeno očitata neustrezno in neprepričljivo obrazložitev, saj je sodišče prve stopnje zožilo siceršnji domet določbe osmega odstavka 86. člena KZ-1, v nasprotju z njeno vsebino in namenom. Uzakonitev možnosti (različnih oblik) alternativne izvršitve kazni je vsekakor odraz širšega družbenega konsenza, pri čemer je namen instituta dela v splošno korist v tem, da obsojenec ne nastopi kazni v zavodu, ker za to iz osebnih, družinskih in poklicnih razlogov na njegovi strani ni potrebe. Prav ima zatorej zagovornica v tehtnem opozarjanju, da je institut nadomestne izvršitve kazni zapora odraz humane kriminalitetne politike, ki si prizadeva za omejevanje represije pri izvrševanju kazenskih sankcij, kadar kazen zapora v zavodu (ZPKZ) ni potrebna oziroma smotrna, s čimer se širijo možnosti individualizacije izvrševanja prostostne kazni, hkrati pa se dosegajo generalna in specialna prevencija ter resocializacija storilca (odločba Ustavnega sodišča RS U-I-418/18, Up-920/18 z dne 5. 11. 2020).

Prav ima zatorej zagovornica v tehtnem opozarjanju, da je institut nadomestne izvršitve kazni zapora odraz humane kriminalitetne politike, ki si prizadeva za omejevanje represije pri izvrševanju kazenskih sankcij, kadar kazen zapora v zavodu (ZPKZ) ni potrebna oziroma smotrna, s čimer se širijo možnosti individualizacije izvrševanja prostostne kazni, hkrati pa se dosegajo generalna in specialna prevencija ter resocializacija storilca (odločba Ustavnega sodišča RS U-I-418/18, Up-920/18 z dne 5. 11. 2020).

7.Samokritičen pogled obsojenca na v preteklosti izvršen delikt in način sprejemanja neugodnih posledic pravnomočne obsodične sodbe (zaposlitvenih in finančnih), s katerimi se sooča njegova celotna družina, upoštevaje navedbe v predlogu, da obsojeni izpolnjuje vse pogoje za izvrševanje dela v splošno korist, saj pri njem obstajajo subjektivne in objektivne okoliščine, ki upravičujejo predlagani način izvršitve kazni zapora, saj je osebnostno in družinsko urejen; kot univerzitetni diplomirani pravnik s pravosodnim izpitom zaposlen in oče dveh šoloobveznih otrok, ki živita v skupnem gospodinjstvu z obema staršema; in da je določitev alternativne kazni utemeljena tudi zaradi časovne odmaknjenosti enkratnega kaznivega dejanja in nezmožnosti ponovitve pravno nevzdržnega dejanja, ker je sedaj zaposlen na novem delovnem mestu, tako po presoji pritožbenega sodišča omogočajo ugoditev primarno predlaganem načinu izvršitve kazni zapora, izrečene obsojenemu A .A., saj bo tudi na ta način dosežen tako namen kazni kot namen alternativne izvršitve kazni. Na podlagi povzetih okoliščin namreč tudi po mnenju pritožbenega sodišča pri obsojencu ni zaznati nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, če ostane na prostosti, saj je od storitve enega in edinega kaznivega dejanja, ki ga bremeni skozi predmetni kazenski postopek, preteklo že več kot desetletje, novih odprtih kazenskih postopkov ni v teku, obremenjen pa ni niti s prekrškovnimi postopki. Poleg tega je primerno delo v splošno korist brez dvoma sposoben opravljati, saj gre za delazmožno osebo, kot je to v točki 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

8.Ob pregledu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da se razlogi za zavrnitveno odločitev, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo v izpodbijanem sklepu glede možnosti opravljanja dela v splošno korist, v bistvenem nanašajo na vrsto, težo in način storitve kvalificirane oblike kaznivega dejanja, za katerega je predpisana kazen zapora od enega do osmih let, ter veliko premoženjsko oškodovanje v znesku 375.430,00 EUR, ki ga je obsojeni A. A., tedaj visoko ugleden in zaupanja vreden vodilni delavec, povzročil Zavarovalnici A d.d., medtem ko je glede subjektivnih okoliščin, ki jih v predlogu navajata obsojeni in njegova zagovornica, sodišče prve stopnje predvsem v točkah 14 do 18 obrazložitve izpodbijanega sklepa nerazumno izpostavilo kot ne toliko tehtne, da bi utemeljevale alternativno izvršitev kazni v predlagani obliki.

9.Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že v sodbi I Ips 130/2009 z dne 21. 5. 2009 presodilo, da bi moralo odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni temeljiti na poglobljenem, analitičnem in celovitem preverjanju in oceni okoliščin, povezanih tako z osebnostjo storilca kot njegovim dejanjem, torej vseh tistih okoliščin (olajševalnih, obteževalnih in drugih), ki so bile odločilne pri izbiri in odmeri kazni. Relevantne okoliščine, ki jih sodišče upošteva oziroma mora upoštevati pri odločanju o predlaganem načinu izvršitve kazni zapora, pa od uveljavitve novele KZ-1b, ki se uporablja od 15. 5. 2012, izrecno določa zdajšnji deveti odstavek 86. člena KZ-1. Najprej je to zlasti vedenje obsojenca v času odločanja (odločanja o predlogu za alternativno izvršitev kazni zapora), nato pa še nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela ter osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni. Prva in četrta okoliščina se izrecno nanašata na sedanjost in prihodnost, po naravi stvari pa je pomemben del presoje druge okoliščine usmerjen tudi v presojo stanja v času odločanja in predvidevanja prihodnosti. Teža kaznivega dejanja v smislu predpisane, pa tudi izrečene kazni, se v fazi odločanja o nadomestitvi izvršitvi kazni umika v ozadje, sploh pri delu v splošno korist, saj te okoliščine med zlasti upoštevnimi ni, nasprotno pa je ta okoliščina izrecno navedena v splošnih pravilih za odmero kazni (prvi odstavek 49. člena KZ-1).

9.Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že v sodbi I Ips 130/2009 z dne 21. 5. 2009 presodilo, da bi moralo odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni temeljiti na poglobljenem, analitičnem in celovitem preverjanju in oceni okoliščin, povezanih tako z osebnostjo storilca kot njegovim dejanjem, torej vseh tistih okoliščin (olajševalnih, obteževalnih in drugih), ki so bile odločilne pri izbiri in odmeri kazni. Relevantne okoliščine, ki jih sodišče upošteva oziroma mora upoštevati pri odločanju o predlaganem načinu izvršitve kazni zapora, pa od uveljavitve novele KZ-1b, ki se uporablja od 15. 5. 2012, izrecno določa zdajšnji deveti odstavek 86. člena KZ-1. Najprej je to zlasti vedenje obsojenca v času odločanja (odločanja o predlogu za alternativno izvršitev kazni zapora), nato pa še nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela ter osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni. Prva in četrta okoliščina se izrecno nanašata na sedanjost in prihodnost, po naravi stvari pa je pomemben del presoje druge okoliščine usmerjen tudi v presojo stanja v času odločanja in predvidevanja prihodnosti. Teža kaznivega dejanja v smislu predpisane, pa tudi izrečene kazni, se v fazi odločanja o nadomestitvi izvršitvi kazni umika v ozadje, sploh pri delu v splošno korist, saj te okoliščine med zlasti upoštevnimi ni, nasprotno pa je ta okoliščina izrecno navedena v splošnih pravilih za odmero kazni (prvi odstavek 49. člena KZ-1). Enako stališče pa je bilo v pravni teoriji sprejeto z razlago, da deveti odstavek 86. člena KZ-1 ne omenja izrecno vnovičnega tehtanja na primer teže kaznivega dejanja, ki bi torej moralo v tem stadiju odločanja, ki ga idejno vodi načelo humanosti, stopiti globoko v ozadje, temveč poudarja predvsem okoliščine na strani obsojenca v času odločanja in med predvidenim izvrševanjem kazni.

9.Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že v sodbi I Ips 130/2009 z dne 21. 5. 2009 presodilo, da bi moralo odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni temeljiti na poglobljenem, analitičnem in celovitem preverjanju in oceni okoliščin, povezanih tako z osebnostjo storilca kot njegovim dejanjem, torej vseh tistih okoliščin (olajševalnih, obteževalnih in drugih), ki so bile odločilne pri izbiri in odmeri kazni. Relevantne okoliščine, ki jih sodišče upošteva oziroma mora upoštevati pri odločanju o predlaganem načinu izvršitve kazni zapora, pa od uveljavitve novele KZ-1b, ki se uporablja od 15. 5. 2012, izrecno določa zdajšnji deveti odstavek 86. člena KZ-1. Najprej je to zlasti vedenje obsojenca v času odločanja (odločanja o predlogu za alternativno izvršitev kazni zapora), nato pa še nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela ter osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni. Prva in četrta okoliščina se izrecno nanašata na sedanjost in prihodnost, po naravi stvari pa je pomemben del presoje druge okoliščine usmerjen tudi v presojo stanja v času odločanja in predvidevanja prihodnosti. Teža kaznivega dejanja v smislu predpisane, pa tudi izrečene kazni, se v fazi odločanja o nadomestitvi izvršitvi kazni umika v ozadje, sploh pri delu v splošno korist, saj te okoliščine med zlasti upoštevnimi ni, nasprotno pa je ta okoliščina izrecno navedena v splošnih pravilih za odmero kazni (prvi odstavek 49. člena KZ-1).

Enako stališče pa je bilo v pravni teoriji sprejeto z razlago, da deveti odstavek 86. člena KZ-1 ne omenja izrecno vnovičnega tehtanja na primer teže kaznivega dejanja, ki bi torej moralo v tem stadiju odločanja, ki ga idejno vodi načelo humanosti, stopiti globoko v ozadje, temveč poudarja predvsem okoliščine na strani obsojenca v času odločanja in med predvidenim izvrševanjem kazni.

10.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje preveliko in odločilno težo pri sprejemu odločitve o predlogu obsojenega A. A., podanem po zagovornici, za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist napačno namenilo okoliščinam, ki so bile odločilne pri odmeri kazni, in bi morale glede na vse predhodno navedeno v tej fazi odločanja stopiti globoko v ozadje. Ne gre prezreti, da obsojeni A. A. sedaj (torej v času odločanja o alternativni izvršitvi kazni zapora) živi zgledno in po standardih ter merilih družbe oziroma, da si je uredil lastno (družinsko in poklicno) življenje ter spremenil način razmišljanja tako, da pravno nevzdržnih dejanj ne izvršuje, torej je tako socialno kot tudi zaposlitveno urejen.

Enako stališče pa je bilo v pravni teoriji sprejeto z razlago, da deveti odstavek 86. člena KZ-1 ne omenja izrecno vnovičnega tehtanja na primer teže kaznivega dejanja, ki bi torej moralo v tem stadiju odločanja, ki ga idejno vodi načelo humanosti, stopiti globoko v ozadje, temveč poudarja predvsem okoliščine na strani obsojenca v času odločanja in med predvidenim izvrševanjem kazni.

10.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje preveliko in odločilno težo pri sprejemu odločitve o predlogu obsojenega A. A., podanem po zagovornici, za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist napačno namenilo okoliščinam, ki so bile odločilne pri odmeri kazni, in bi morale glede na vse predhodno navedeno v tej fazi odločanja stopiti globoko v ozadje. Ne gre prezreti, da obsojeni A. A. sedaj (torej v času odločanja o alternativni izvršitvi kazni zapora) živi zgledno in po standardih ter merilih družbe oziroma, da si je uredil lastno (družinsko in poklicno) življenje ter spremenil način razmišljanja tako, da pravno nevzdržnih dejanj ne izvršuje, torej je tako socialno kot tudi zaposlitveno urejen.

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

VSM Sklep II Kp 28095/2015-2

ECLI:SI:VSMB:2025:II.KP.28095.2015.2 Kazenski oddelek

Jedro

Jedro

Jedro

Jedro

Jedro

Izrek

Izrek

Izrek

Izrek

Izrek

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Začni iskati!

Links

Kontaktiraj nas