Jedro

Tožnik od tožene stranke vtožuje plačilo odškodnino za škodo, ki mu je nastala zaradi nezgode pri delu. Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je odločalo o dajatvenem zahtevku tožnika zoper prvo toženo stranko (tožnikovega delodajalca), ki je v stečaju. Po določbah ZFPPIPP se o dajatvenem zahtevku upnika odloči s sklepom v stečajnem postopku, zaradi česar je v pravdnem postopku dovoljeno uveljavljati le zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve. Ker je tožnik tudi po uvedbi stečajnega postopka in prijavi terjatve v stečajno maso tožene stranke še vedno uveljavljal dajatveni zahtevek zoper njo, bi moralo sodišče prve stopnje takšen zahtevek zavrniti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med tretje toženo stranko in tožnikom v trenutku, ko je prišlo do nezgode na delu, ni obstajalo delovno razmerje, je pa bil tožnik pri njej vključen v delovni proces ter je delo izvajal v prostorih in na stroju tretje tožene stranke. Na podlagi tega je ugotovilo, da je tretja tožena stranka v tem sporu pasivno legitimirana. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi česa je štelo, da je bil tožnik vključen v organizirani proces pri tretje toženi stranki. Tudi sicer je potrebno upoštevati, da ni pomembno lastništvo prostorov in stroja, kjer je delal tožnik, ampak imetništvo oziroma posest nad njim, saj po 150. členu OZ za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik. S tem se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo.

Izrek

Pritožbi prve tožene stranke se ugodi in se II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni v delu, ki se nanaša na prvo toženo stranko tako, da se tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko v delu, ki se nanaša na solidarno plačilo odškodnine in obresti, zavrne.

Pritožbi druge tožene stranke se ugodi in se II. in IV. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje v delu, v katerem se nanaša na drugo toženo stranko (plačilo odškodnine in zakonskih zamudnih obresti ter v odločitvi, da druga tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) delno razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je dolžan prvo toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 354,50 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev o pritožbenih stroških tožnika in drugo tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do prve tožene stranke za nepremoženjsko škodo v višini 4.050,00 EUR in za natečene obresti za nepremoženjsko škodo za čas od 25. 2. 2011 do dneva uvedbe stečajnega postopka 15. 11. 2011 v 266,47 EUR (točka I izreka). Prva tožena in druga tožena stranka sta dolžni solidarno plačati tožeči stranki odškodnino v višini 4.050,00 EUR, obresti v višini 266,47 EUR (od glavnice za čas od 25. 2. 2011 do 15. 11. 2011) ter zakonske zamudne obresti (od glavnice 4.050,00 EUR) od 16. 11. 2011 dalje do plačila ter v roku 15 dni (točka II izreka). Višji zahtevek zoper: - prvo toženo stranko (glede ugotovitve po obstoju terjatve za nepremoženjsko škodo za razliko od dosojenega zneska ter za obresti za nepremoženjsko škodo za čas od 24. 2. 2011 do dneva uvedbe stečajnega postopka dne 15. 11. 2011 v višini 3.950,00 EUR; za stroške prevozov v znesku 19,20 EUR, za natečene obresti na zgoraj navedeni znesek od 24. 2. 2011 do dneva uvedbe stečajnega postopka, tj. do 15. 11. 2011 v znesku 1,27 EUR, za stroške tuje pomoči v znesku 290,00 EUR, za natečene obresti na navedeni znesek za čas od 24. 2. 2011 do dneva uvedbe stečaja, tj. do 15. 11. 2011 v znesku 19,15 EUR oziroma v skupnem znesku 8.857,92 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2011 dalje do plačila ter glede zahteve po plačilu razlike do dosojene višine odškodnine - razvidne iz II. točke izreka te sodne odločbe) in - drugo toženo stranko (glede plačila - skupaj s prvotoženo stranko - odškodnine za nematerialno škodo nad dosojenim zneskom razvidnim iz izreka; materialno škodo v višini 309,20 EUR ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2011 dalje do plačila) ter - tretje toženo stranko (glede zahtevka po plačilu odškodnine za nematerialno škodo in materialno škodo v znesku 8.309,20 EUR zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2011 dalje do plačila ter glede povračila stroškov postopka), je zavrnilo (točka III izreka) in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka IV izreka).

Zoper točko II izreka se pravočasno pritožujeta prva in druga tožena stranka, ki se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka (točka IV izreka v delu, da sama krije svoje stroške postopka).

Prva tožena stranka se pritožuje iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi v delu, ki se nanaša nanjo, saj je s takšno odločitvijo sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku tudi proti prvi toženi stranki, ki je v stečaju, kar ni prav. Po določbah ZFPPIPP je dovoljeno v stečajnem postopku odločati o dajatvenem zahtevku za plačilo terjatve upnika samo s sklepom o razdelitvi splošne oziroma posebne razdelitvene mase, zato je v pravdnem postopku dovoljeno uveljavljati samo zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve. Ker sodišče prve stopnje kogentnih določb zakona ni pravilno uporabilo, odločitev ni materialnopravno pravilna. Priglaša pritožbene stroške.

Druga tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da sodišče prve stopnje ni odločalo o njenem ugovoru o neobstoju stvarne pristojnosti, kar je kršitev po 4. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tretje tožena stranka je bila dne 11. 4. 2013 izbrisana iz sodnega registra in je v času naroka za glavno obravnavo in v času izdaje sodbe ni bilo več. Prva tožena stranka z njo ni imela sklenjenega zavarovanja, zato ti dve stranki ne moreta biti sospornika, s tretje toženo stranko, ki ne obstaja več, pa tudi ne in zato tudi ne more biti podana stvarna pristojnost delovnega sodišča. Nadalje navaja, da iz listin, ki jih je predložila, izhaja, da je imela tretje tožena stranka v času škodnega dogodka pri njej sklenjeno zavarovanje splošne odgovornosti, in sicer na podlagi zavarovalne police št. ... z dne 15. 12. 2000 oziroma osnovne police št. ... z dne 8. 9. 2010, dodatka k osnovni polici z dne 5. 1. 2011 in obračuna premije z dne 5. 11. 2011, saj je bilo s temi listinami dogovorjeno, da zavarovanje velja v času od 2. 1. 2010 do 1. 1. 2011. Tretje tožena stranka betonarne in dejavnosti v zvezi z njo ni imela zavarovane, saj tak dogovor iz zavarovalne police, dodatka k njej in obračuna premije ne izhaja. Sodišče prve stopnje je spregledalo časovno veljavnost zavarovanja oziroma zavarovalno obdobje, za katero veljajo navedene listine in zato tudi ni pravilno ugotovilo obsega zavarovalnega kritja. Zato je napačno ugotovilo dejansko stanje in tudi napačno uporabilo materialno pravo. Prav tako poudarja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je pomembno, kdo je lastnik betonarne. Pomembno je, da je bila v času škodnega dogodka imetnik betonarne in stroja prva tožena stranka, saj so bili ona in njeni delavci tisti, ki so imeli nad betonarno in stroji dejansko oblast. Oni so namreč na stroju delali in z njim upravljali, delavci pa so delali po navodilih prve tožene stranke. Samo dejstvo, da je na prijavi nezgode pri delu z dne 1. 10. 2010 zapisano, da je odgovorna oseba delodajalca A.A., še ne pomeni, da je bil tožnik v delovnem razmerju s tretje toženo stranko. Tako je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik pri tretje toženi stranki dejansko vključen v organiziran delovni proces in da se je delo opravljalo v prostorih in na stroju last tretje tožene stranke ter je ta za nastanek škode odgovorna, napačen. Sodišče prve stopnje je zaslišalo le tožnika, ni pa zaslišalo B.B., ki bi lahko izpovedal glede organizacije delovnega procesa in glede imetništva stroja na katerem je delal tožnik, s tem pa je bistveno kršilo pravila postopka. Opozarja tudi na to, da na naroku sploh ni zavrnilo preostalih dokaznih predlogov, zaradi tega pa tožene stranke niso imele možnosti ugovarjati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Poleg tega pa še navaja, da je za škodni dogodek odgovorna prva tožena stranka, ki je bila tožnikov delodajalec. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni in zahtevek zavrne v celoti ter prvo toženi naloži plačilo pravdnih stroškov podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo stvarno pristojnemu sodišču v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik je na pritožbo drugo tožene stranke odgovoril in navedel, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravila, zato je pritožba neutemeljena.

Pritožbi sta utemeljeni.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Prvo tožena stranka utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je odločalo o dajatvenem zahtevku tožnika zoper prvo toženo stranko, ki je v stečaju. Po določbah Zakona o finančnem poslovanju, postopku zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, 126/2007 in naslednji), se o dajatvenem zahtevku upnika odloči s sklepom v stečajnem postopku, zaradi česar je v pravdnem postopku dovoljeno uveljavljati le zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve. Ker je tožnik tudi po uvedbi stečajnega postopka in prijavi terjatve v stečajno maso tožene stranke še vedno uveljavljal dajatveni zahtevek zoper njo, bi moralo sodišče prve stopnje takšen zahtevek zavrniti. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi prvo tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, ki se nanaša na prvo toženo stranko, razveljavilo in zahtevek v tem delu zavrnilo (1. odstavek 351. člena v zvezi s 5. alineo 358. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je v točki 10. obrazložitve sodbe ugotovilo, da med tretje toženo stranko in tožnikom v trenutku, ko je prišlo do nezgode na delu, ni obstajalo delovno razmerje, je pa bil tožnik pri njej vključen v delovni proces ter je delo izvajal v prostorih in na stroju tretje tožene stranke. Na podlagi tega je ugotovilo, da je tretja tožena stranka v tem sporu pasivno legitimirana in ker je imela odškodninsko odgovornost iz naslova nezgod pri delu zavarovano pri drugo toženi stranki, je tudi ta pasivno legitimirana v tem sporu. Tako je neutemeljen pritožbeni očitek drugo tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni odločalo o njenem ugovoru o neobstoju pasivne legitimacije. Glede na tak zaključek sodišča prve stopnje, to ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka po 4. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi česa je štelo, da je bil tožnik vključen v organizirani proces pri tretje toženi stranki. Sam zapis na poškodbenem listu, da je odgovorna oseba delodajalca A.A., še ne pomeni, da je bil tožnik pri tretje toženi stranki vključen v organiziran delovni proces, na kar utemeljeno opozarja druga tožena stranka v pritožbi. Kljub temu, da je sodišče v obrazložitvi zapisalo, da zaradi pasivnosti prvo tožene stranke ni moglo ugotoviti, na podlagi kakšne pogodbe oziroma dogovora je tožnik kot delavec prvo tožene stranke opravljal delo v prostorih in na stroju tretje tožene stranke, je zaključilo, da je bil vključen v organiziran delovni proces pri njej. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da ni pomembno lastništvo prostorov in stroja, kjer je delal tožnik, ampak imetništvo oziroma posest nad njim, saj po 150. členu Obligacijskega zakonika (OZ, ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik. S tem pa se sodišče prve stopnje ni izrecno ukvarjalo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje na prvem naroku za glavno obravnavo ni sprejelo sklepa (po 287. členu ZPP), iz katerega bi izhajalo, katere dokaze bo izvedlo, za razjasnitev spornih dejstev in da strankam v postopku tudi ni dalo možnosti, da bi dokaze predlagale. Zaslišalo je tožnika in ponovilo vse že izvedene dokaze (ki jih sploh še ni izvajalo) tako, da je vpogledalo v priloge v spisu pod A in B ter v izpoved tožnika (ki je bil zaslišan na istem naroku tik pred sprejetjem dokaznega sklepa). Ni pa zavrnilo izvedbe dokazov, ki so jih stranke predlagale že v vlogah, na kar sicer utemeljeno opozarja drugo tožena stranka v pritožbi. Ta kršitev je sigurno vplivala vsaj na pravilnost sodbe, vendar bi jo drugo tožena stranka vsekakor morala uveljavljati na naroku za glavno obravnavo. Drugo tožena stranka v pritožbi sicer utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo B.B., takratnega direktorja prve tožene stranke, ki bi lahko izpovedal glede organizacije delovnega procesa in tudi o imetništvu stroja, na katerem je delal in se poškodoval tožnik. Sodišče prve stopnje bi moralo skladno z načelom materialno procesnega vodstva postopka po 287. členu ZPP poskrbeti, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Sodišče prve stopnje tega v konkretnem primeru ni storilo.

Pritožbeno sodišče še pripominja, da je sodišče prve stopnje na narok za glavno obravnavo vabilo tretje toženo stranko, ki je bila v tem času že izbrisana iz sodnega registra, in da je, čeprav to ni pod pritožbo, tožbeni zahtevek zoper njo zavrnila iz razloga, ker tožnik terjatve v stečajno maso ni prijavil, medtem ko iz spisa ne izhaja, da bi tretje tožena stranka na tožbo sploh odgovorila, tako da bi sodišče prve stopnje (ob pogoju sklepčnosti tožbe) po izteku roka za podajo odgovora moralo izdati zamudno sodbo.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena, zato ni moglo preveriti, ali je bilo materialno pravo v odločitvi, ki se nanaša na drugo toženo stranko pravilno uporabljeno. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da postopka samo ne more dopolniti, saj sodišče prve stopnje razen vpogleda v listine, ki so jih stranke vložile v spis in zaslišanja tožnika, drugih dokazov ni izvajalo. Zaradi navedenega je pritožbi druge tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v odločitvi, da je drugo tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi - točka II izreka sodbe in odločitvi o stroških postopka, ki se nanašajo na drugo toženo stranko) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju ugotovi, kdo je bil imetnik stroja, na katerem se je poškodoval tožnik in glede na to ugotovitev odloči o zahtevku zoper drugo toženo stranko.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Odločitev o pritožbenih stroških drugo tožene stranke in tožnika se skladno s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

Prva tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP tožnik dolžan povrniti pritožbene stroške v višini 354,50 EUR (177 x 1,60 x 22%), v roku 8 dni po prejemu odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.