Jedro

Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bil obdolženec v jeziku, ki ga razume, predhodno seznanjen z vsemi njegovimi pravicami iz četrtega odstavka 148. člena ZKP ter da je organom pregona prostovoljno izročil mobilni telefon in skladno z drugim odstavkom 219.a člena ZKP šele v navzočnosti prevajalke podpisal veljavno privolitev za preiskavo elektronske naprave. Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da se formalna obramba razteza samo na zaslišanje obdolženca, ne pa tudi na predhodno zaslišanje prič v okviru nujnih preiskovalnih dejanj (prvi odstavek 166. člena ZKP). To pomeni, da obdolžencu zaradi nenavzočnosti odvetnika, ki v času zaslišanja prič še ni opravljal funkcije zagovornika, niso bila kršena pravna jamstva iz določbe 29. člena Ustave.

Izrek

I. Pritožbi državnega tožilca se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog zagovornice obdolženega A. A. za izločitev dokazov, podan na predobravnavnem naroku dne 6. 4. 2023 in pisno dopolnjen istega dne, zavrne kot neutemeljen.

II. Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sklepom II K 72915/2022 z dne 19. 4. 2023 na podlagi 285.e člena v zvezi s 83. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pod točko I izreka iz kazenskega spisa izločilo listine, ki jih ni dovoljeno pregledovati in na katere se ne sme opirati sodna odločba, pri čemer je vse takšne listine v navedeni točki natančno opredelilo. Pod točko II izreka je odločilo, da se izločene listine zaprejo v poseben ovitek ter shranijo ločeno od drugih spisov pod opravilno številko I Kr 1/2023 pri sodnici posameznici tega sodišča, medtem ko se izločitev besedila izvrši s prelepljenjem izločenega besedila, kopija katerega se zapre v poseben ovitek in hrani ločeno od drugih spisov pod opravilno številko I Kr 1/2023 pri sodnici posameznici tega sodišča. Pod točko III izreka je predlog obrambe za izločitev dokazov v preostalem zavrnilo.

2. Zoper točko I izreka sklepa se je pritožil državni tožilec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za izločitev dokazov, podan na predobravnavnem naroku dne 6. 4. 2023 in pisno dopolnjen istega dne, kot neutemeljen v celoti zavrne.

3. Zoper točko III izreka sklepa se je pritožila obdolženčeva zagovornica z navedbami, da je izpodbijani sklep v tem delu nepravilen in nezakonit ter predstavlja kršitev ustavne pravice do obrambe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu obrambe za izločitev nedovoljenih dokazov v celoti ugodi.

4. Pritožba državnega tožilca je utemeljena, pritožba obdolženčeve zagovornice pa ni utemeljena.

5. Državni tožilec utemeljeno graja prvostopenjsko odločitev o izločitvi dokazov, katero je v točkah 9 in 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje utemeljilo z zaključkom, da je obdolženec že ob odvzemu prostosti zahteval zagovornika, ki mu vse do njegovega zaslišanja pred preiskovalnim sodnikom ni bil zagotovljen, zaradi česar je bila obdolžencu kršena pravica do obrambe, ki je vplivala na njegovo privolitev za pregled telefona. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je takšen zaključek sodišča prve stopnje napačen, saj je pri presoji okoliščine, ali je obdolženec ob odvzemu prostosti zahteval zagovornika, sodišče prve stopnje neutemeljeno verjelo posplošenemu zagovoru obdolženca, medtem ko je izpovedbi kot prič zaslišanih policistov B. B. in C. C. v tem delu zmotno ocenilo kot neprepričljivi iz razloga, ker priča B. B. ni odgovorila na vprašanje obdolženca, ali se spomni, da je na kraju dogodka zahteval odvetnika, in ker je priča C. C. navedel, da se tega ne spomni. Sodišče prve stopnje je namreč povsem zanemarilo izpovedbo priče C. C. v delu, ko je ta izrecno potrdil, da je bilo ob odvzemu prostosti obdolžencu govora tudi o pravici do odvetnika, pri čemer je jasno izpovedal, da se obdolženec takrat za to ni odločil (l. št. 450). Dvoma v takšno izpovedbo priče pa ne moreta vzbuditi njegova nadaljnja odgovora na vprašanji obdolženca, katerima je sodišče prve stopnje pripisalo prevelik pomen, saj sta bili zastavljeni na način, ali se priča spomni obdolženčeve zahteve po odvetniku ob posameznih dogodkih, čemur je sledil korekten odgovor priče, da se tega ne spomni. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje v bistvenem skladnim izpovedbam zaslišanih policistov glede preostalih okoliščin policijskega postopka z obdolžencem verjelo, med drugim, da je priča C. C. z obdolžencem ves čas tekoče komuniciral v nemškem jeziku, ki ga obdolženec po lastnih navedbah razume, in mu prevedel vse njegove pravice, ki mu jih je v slovenskem jeziku povedala policistka B. B. Zato je zaključek sodišča prve stopnje o neprepričljivosti izpovedb navedenih prič zgolj glede okoliščine, ali je obdolženec ob odvzemu prostosti zahteval zagovornika, toliko bolj nerazumen.

6. Nadalje ne gre prezreti, da sta izpovedbi kot prič zaslišanih policistov C. C. in B. B. glede obdolženčeve zahteve po zagovorniku podprti tudi z listinsko dokumentacijo v spisu. Iz odločbe o odvzemu prostosti in pridržanju z dne 13. 11. 2022 je razvidno, da je bil obdolženec v skladu s tretjim odstavkom 157. člena v zvezi s 4. členom ZKP v nemškem in albanskem jeziku seznanjen s pravicami, ki so v odločbi izrecno navedene, in jih je tudi razumel. Med drugim je bil seznanjen s pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodne izbere in ki je lahko navzoč pri njegovem zaslišanju, in da ima, če so izpolnjeni zakonski pogoji in je v interesu pravičnosti, pravico do zagovornika, ki mu ga na njegovo zahtevo postavi policija na stroške države. Iz odločbe je razvidno, da obdolženec ni zahteval zagovornika. Nadalje iz obrazložitve odločbe o odvzemu prostosti in pridržanju izhaja, da je bil obdolženec v nemškem jeziku, ki ga razume, in v nadaljevanju s pomočjo prevajalke za albanski jezik D. D. seznanjen s svojimi pravicami in očitanim kaznivim dejanjem ter razlogi za odvzem prostosti, pri čemer je obdolženec navedel, da je seznanitev razumel. Vsebina odločbe je bila obdolžencu prevedena s pomočjo prevajalke za albanski jezik in sta jo oba potrdila s podpisom, zaradi česar pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bil obdolženec seznanjen s svojimi pravicami, še zlasti s problematizirano pravico do zagovornika, in da je pravni pouk v celoti razumel. O tem jasno priča tudi s strani obdolženca podpisani uradni zaznamek o izvajanju opravil med pridržanjem z dne 13. 11. 2022, v katerem je navedeno, da je obdolženec izrecno zahteval tolmača in obveščanje njegovih bližnjih, pri čemer je konkretno navedel svojo ženo, medtem ko zahteve po zagovorniku ni podal. Še več, obdolženec tudi tekom nadaljnjega policijskega postopka zahteve po zagovorniku ni podal. Tako je bil o pravici do zagovornika poučen, preden je kot osumljenec podal izjavo (uradni zaznamek o izjavi osumljenca z dne 14. 11. 2022), pri čemer je po pravnem pouku v navzočnosti prevajalca za albanski jezik E. E. izrecno izjavil, da si ne bo vzel zagovornika, kar je prav tako potrdil s svojim podpisom. Po oceni pritožbenega sodišča zato obramba ne more uspeti s posplošenimi navajanji, da je obdolženec ob odvzemu prostosti zahteval zagovornika in da je bila njegova zahteva zavrnjena z zavajajočim pojasnilom, da ima do njega pravico šele po 48 urah. Glede na vse navedeno se kot zmotni izkažejo obravnavani zaključki sodišča prve stopnje, ki je brez relevantne dokazne podlage zgolj verjelo navedbam obdolženca v tej smeri, pri tem pa prezrlo bistven del izpovedbe priče C. C. in listinske dokaze, iz katerih jasno izhaja, da je bil obdolženec (tudi v navzočnosti prevajalcev) v policijskem postopku večkrat poučen o pravici do zagovornika in te možnosti ni izkoristil. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da obdolženec niti ob odvzemu prostosti niti kasneje ni zahteval zagovornika, in da torej obdolženčeva pravica do obrambe iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ni bila kršena, posledično pa tudi ni bila okrnjena njegova privolitev za pregled telefona, je pritožbi državnega tožilca ugodilo ter izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog njegove zagovornice za izločitev dokazov zavrnilo.

7. Do drugačne odločitve pritožbenega sodišča ne more privesti neutemeljena pritožba zagovornice, ki se v splošnem zavzema za izločitev vseh dokazov, ki so bili pridobljeni do trenutka njene postavitve in so take narave, da bi imela pravico biti prisotna pri pridobivanju teh dokazov. Ob upoštevanju gornjih ugotovitev, kakor tudi pravilnih razlogov sodišča prve stopnje v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa, pa zagovornica ne more biti uspešna niti s sklicevanjem na uradni zaznamek o uporabi prisilnih sredstev z dne 13. 1. 2022 (priloga B1), na podlagi katerega poskuša prepričati, da je bil dejanski odvzem prostosti obdolžencu izveden že s strani policista C. C. v angleškem jeziku in brez pouka o pravicah. V nasprotju s takšnim prepričanjem zagovornice navedeni dokument potrjuje časovno analizo poteka dogodkov obravnavanega dne, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, pri čemer je treba pojasniti, da zgolj zaustavitve vozila s strani policista C. C. ni mogoče enačiti z odvzemom prostosti obdolžencu. V zvezi z zapisom, da je bilo obdolžencu v angleškem jeziku povedano, da se bo opravil varnostni pregled, pa je le dodati, da to ne more omajati tehtnih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je komunikacija med policistom C. C. in obdolžencem tekla v nemškem (ne angleškem) jeziku ter da je bil obdolženec pravočasno poučen o vseh pravicah iz 4. člena ZKP.

8. Neutemeljeno zagovornica še navaja, da so policisti brez podaje ustreznih pravnih poukov v albanskem ali nemškem jeziku obdolžencu na kraju prijetja takoj zasegli njegov avtomobil in telefon ter mu v podpis dali privolitev za pregled telefona. Tako iz zapisnika o zasegu predmetov z dne 13. 11. 2022, kakor tudi iz obrazca za privolitev v preiskavo elektronske naprave z dne 13. 11. 2022 je razvidno, da je bil obdolženec ustrezno poučen in seznanjen s pravicami iz določbe četrtega odstavka 148. člena ZKP. Oba dokumenta sta bila tedaj s strani policista C. C. obdolžencu prevedena v nemški jezik, kot to izhaja iz izpovedb prič B. B. in C. C., dodatno pa še iz samega obrazca za privolitev v preiskavo elektronske naprave z dne 13. 11. 2022, kjer je izrecno zapisano, da je bila vsebina dokumenta prevedena s strani policista C. C., ki tekoče govori in razume nemško. Na policijski postaji je bila navedena privolitev za preiskavo elektronske naprave prevedena tudi s strani prevajalke za albanski jezik D. D., ki je na dokumentu podpisana. Glede na takšen potek postopka pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bil obdolženec v jeziku, ki ga razume, predhodno seznanjen z vsemi njegovimi pravicami iz četrtega odstavka 148. člena ZKP ter da je organom pregona prostovoljno izročil mobilni telefon in skladno z drugim odstavkom 219.a člena ZKP šele v navzočnosti prevajalke podpisal veljavno privolitev za preiskavo elektronske naprave. Okoliščina, da ob tem ni bil navzoč odvetnik, kot to v pritožbi izpostavlja zagovornica, pa se po ugotovitvi, da ga obdolženec niti ni zahteval, izkaže kot nebistvena.

9. Prav tako zagovornici ni mogoče pritrditi v navedbah, da bi sodišče prve stopnje moralo izločiti tudi dokaze, pridobljene na podlagi preiskave obdolženčevega osebnega avtomobila, ker je bila ta opravljena v nenavzočnosti odvetnika, ki ga je obdolženec zahteval že ob odvzemu prostosti. Relevantno procesno stanje razkrije, da je bila preiskava osebnega vozila znamke Volkswagen Passat, reg. št. X (Nemčija), katerega je uporabljal obdolženec, opravljena na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika I Kpd 72915/2022 z dne 13. 11. 2022. Iz zapisnika o preiskavi stanovanja in drugih prostorov po odredbi sodišča z dne 14. 11. 2022 je razviden izrecen zapis, da ob opravi preiskave osebnega avtomobila obdolženec odvetnika ni zahteval. Navedeni zapisnik je obdolženec v navzočnosti prevajalca za albanski jezik E. E. podpisal brez kakršnihkoli pripomb na zapisano vsebino, kar dodatno utrjuje že večkrat obrazložen zaključek, da obdolženec na nobeni točki predkazenskega postopka odvetnika ni zahteval, temveč mu je bila v skladu s prvim odstavkom 70. člena ZKP zagovornica postavljena šele po uradni dolžnosti z odredbo Su 1/2022 z dne 15. 11. 2022. Tudi ZKP ne določa, da bi ob preiskavi osebnega vozila moral biti obligatorno navzoč odvetnik, zato ob ugotovljenem dejanskem stanju pritožbeno sodišče tosmerno zatrjevane kršitve pravice do obrambe ni prepoznalo.

10. Zagovornica še meni, da bi bilo iz sodnega spisa kot nedovoljena dokaza treba izločiti zapisnika o zaslišanju prič F. F. in G. G., saj pri njunem zaslišanju ni bil prisoten odvetnik, zaradi česar je bila kršena obdolženčeva pravica do obrambe. Vendar ji tudi v tem delu ni mogoče pritrditi. Prezre namreč, da se je zaslišanje obeh tujcev opravilo kot nujno preiskovalno dejanje v času, ko zagovornica svoje funkcije še ni opravljala. Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča1 je razvidno stališče, da se formalna obramba razteza samo na zaslišanje obdolženca, ne pa tudi na predhodno zaslišanje prič v okviru nujnih preiskovalnih dejanj (prvi odstavek 166. člena ZKP). To pomeni, da obdolžencu zaradi nenavzočnosti odvetnika, ki v času zaslišanja prič še ni opravljal funkcije zagovornika, niso bila kršena pravna jamstva iz določbe 29. člena Ustave. Ob tem ne gre zanemariti gornjih ugotovitev, da je bil obdolženec o pravici do zagovornika večkrat ustrezno poučen, kakor tudi, da je preiskovalni sodnik obdolženca obvestil o zaslišanju navedenih prič v okviru nujnih preiskovalnih dejanj ter mu omogočil, da je pri njunem zaslišanju navzoč (peti in deveti odstavek 178. člena ZKP), pri čemer sta mu bili obe obvestili prevedeni s strani prevajalke za albanski jezik, pa se je obdolženec vsemu temu odrekel. 11. Na podlagi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov odmerilo sodišče prve stopnje.

1 Sodbe VS RS XI Ips 52438/2020 z dne 18. 2. 2021, XI Ips 20349/2018 z dne 7. 6. 2018 in XI Ips 63367/2011 z dne 26. 1. 2012.