Jedro

V zavarovalno dobo se v skladu s 1. alinejo 189. člena ZPIZ-1 šteje tudi čas skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti, do uveljavitve tega zakona, če v tem času mati ali oče nista bila zavarovana na drugi podlagi in če je bilo njegovo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Tožnica ni uspela dokazati, da bi imela njena hči v spornem času stalno bivališče v Republiki Sloveniji. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne zahteva za vštetje spornega obdobja v zavarovalno dobo tožnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 5. 2. 2013 in št. ... z dne 26. 7. 2013 ter da se tožnici prizna zavarovalna doba zunaj delovnega razmerja iz naslova skrbi za otroka A.A. v njenem prvem letu starosti, tj. od 28. 9. 1975 do 27. 9. 1976 oz. podredno, da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje (I. tč. izreka). Odločilo je še, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

Zoper sodbo je vložila pritožbo tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Meni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do razlike glede datumov odjave tožnice iz BIH, zaradi česar izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, Iz dokumenta iz BIH z dne 16. 9. 2013 namreč izhaja, se je tožnica odjavila iz BIH 28. 4. 1975, iz potrdila UE B. z dne 12. 2. 2013 pa izhaja, da se je odjavila šele 19. 1. 1977. Opozarja tudi, da sta v potrdilih UE B. z dne 12. 2. 2013 in z dne 13. 2. 2013 datuma odjave stalnega prebivališča tožnice in njene hčere v BIH in datuma prijave stalnega prebivališča v RS različna, pri tožnici 19. 1. 1977, pri njeni hčeri pa 24. 1. 1977. Prijava z zamikom je izkustveno povsem nerealna, upoštevajoč pri tem starost tožničine hčere v januarju 1977. Neresničnost spornega dejstva je dokazovala tudi s pričo - možem C.C., ki je izpovedal, da sta oba s tožnico prijavila skupno prebivališče v RS pred hčerinim rojstvom, prav tako pa je navedeno izpovedala tudi sama. Sodišče prve stopnje je kot relevantno presojalo le ali je imela tožnica oz. njena hči prijavljeno stalno prebivališče v RS. Meni, da prijave stalnega prebivališča na novem naslovu ni mogoče obravnavati ločeno od predhodne odjave na naslovu prejšnjega stalnega prebivališča. Poudarja, da tudi v zvezi z dokazovanjem otrokovega stalnega prebivališča velja določilo 171. člena ZUP, v skladu s katerim je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini oz. kopiji javne listine (v konkretnem primeru v potrdilu upravne enote) dejstva neresnično potrjena ali da je javna listina oziroma kopija javne listine nepravilno sestavljena. Nasprotno dokazovanje pa ni vezano le na predložitev listin, temveč je mogoče tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, torej tudi s pričami. Stališče sodišča prve stopnje, da je za ugotovitev stalnega prebivališča merodajen le izpis iz registra o prebivanju na območju RS oziroma potrdilo tega organa, izdano na podlagi 18. člena Zakona o prijavi prebivališča je zmotno. Namen 171. člena ZUP je ravno v tem, da so lahko drugače ugotovljena tudi dejstva iz javnih listin, pri čemer pa drugačna ugotovitev ni vezana zgolj na drugo javno listino. Sodišče prve stopnje je dopustilo možnost, da je prišlo do napake pri zapisu ulice prebivališča v BIH. Meni, da navedeno pomeni, da bi lahko prišlo do napake tudi tudi pri datumu prve prijave stalnega prebivališča v RS. Meni, da je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker obstaja nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov ter med samim zapisnikom. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da ni mogoče slediti tožničinim navedbam, da so prav vsi datumi v evidenci UE B. napačni, čeprav tožnica tega ni nikoli zatrjevala. Dejansko stanje v zadevi Psp 145/2012 je bilo bistveno drugačno kot v predmetni zadevi, zato ni mogoče nekritično povzemati odločitve pritožbenega sodišča v izpodbijano sodbo. V predmetni zadevi je tožnica navedla bistveno več okoliščin, ki kažejo na netočnost evidenc državnega organa o njenem stalnem prebivališču in stalnem prebivališču njenega otroka. Prilaga tudi potrdilo iz BIH z dne 23. 9. 2012, iz katerega izhaja, da je tožničina hči prvič prijavila stalno prebivališče v BIH šele v letu 2009. Iz uradnega dokumenta je tako razvidno, da tožničina hči v prvem letu starosti oz. niti do januarja 1977 v BIH ni imela prijavljenega stalnega prebivališča. Če bi držal zaključek sodišča prve stopnje, da v tem obdobju tudi v RS ni imela prijavljenega stalnega prebivališča, bi to pomenilo, da sploh ni bila nikjer stalno prijavljena. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in ne tistih, na katere opozarja pritožba.

Bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, v njej so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Prav tako ni podana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. O odločilnih dejstvih ne obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika in med samim zapisnikom. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe sicer zapisalo, da ni mogoče slediti tožničinim navedbam, da so prav vsi datumi v evidenci UE B. napačni, čeprav iz zapisnika izhaja, da je zatrjevala zgolj, da je prišlo do napak glede vpisa stalnega prebivališča posameznih družinskih članov in glede vpisa le-teh v skupno gospodinjstvo. Navedeno pa ne predstavlja bistvene kršitve iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za nasprotje o odločilnih dejstvih.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu s 63. členom in 1. odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost drugostopenjske odločbe tožene stranke št. ... z dne 26. 7. 2013, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 5. 2. 2013. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da se zavrne zahtevek za štetje časa skrbi za otroka v prvem letu starosti za otroka A.A., roj. 28. 9. 1975, za obdobje od 28. 9. 1975 do 27. 9. 1976. Pravno podlago za razsojo zadeve predstavlja Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1), ki v 1. alineji 189. člena določa, da se v zavarovalno dobo šteje tudi čas skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti, do uveljavitve tega zakona, če v tem času mati ali oče ni bil zavarovan(a) na drugi podlagi in če je bilo njegovo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Bistveno vprašanje v tem sporu je, ali je imela tožničina hči v obdobju prvega leta starosti, tj. od 28. 9. 1975 do 27. 9. 1976, stalno prebivališče v Republiki Sloveniji.

Iz dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, izhaja, da je tožnica 28. 12. 2012 vložila zahtevo ugotovitev pokojninske dobe za čas zunaj delovnega razmerja zaradi skrbi za otroka v prvem letu njegove starosti, in sicer za hčer A.A., rojeno 28. 9. 1975 v B.. Tožena stranka je z odločbo št. ... z dne 5. 2. 2013 odločila, da se njena zahteva zavrne, na drugi stopnji je bila ta odločitev potrjena z dokončno odločbo št. ... z dne 26. 7. 2013. Sodišče prve stopnje je pri presoji tožbenega zahtevka izhajalo iz citiranega določila 1. alineje 189. člena ZPIZ-1. Pri tem je štelo, da je za priznanje zavarovalne dobe potrebno izpolniti dva pogoja in sicer nezavarovanost starša (kar v obravnavani zadevi ni sporno) in stalno prebivališče otroka v prvem letu starosti. Sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključuje, da je imela hčerka tožnice prijavljeno stalno prebivališče v RS šele od 24. 1. 1977 dalje. Tožnica posledično ne izpolnjuje pogoja iz 1. alineje 189. člena ZPIZ-1, zato se ji v zavarovalno dobo ne more priznati obdobja od 28. 9. 1975 do 27. 9. 1976. Sodišče prve stopnje je razlogovalo, da se stalno prebivališče ugotavlja bodisi z izpisom iz registra o prebivanju na območju Republike Slovenije, katerega vodi pristojni upravni organ, bodisi na podlagi potrdila tega organa, vendar je pri ugotavljanju stalnega prebivališča tožničine hčerke presojalo tudi druga dokazna sredstva in ne zgolj listinske dokaze.

Iz potrdila Upravne enote B. z dne 13. 2. 2013 izhaja, da je imela tožničina hči prijavljeno stalno prebivališče v RS šele od 24. 1. 1977. Tožnica je sicer pravilnost navedenega potrdila izpodbijala s potrdilom organa BIH, Ministrstva za notranje zadeve, Centra za javno varnost D. (BiH) z dne 16. 9. 2013, ki pa ne dokazuje prijave prebivališča tožničine hčere v RS, temveč zgolj odjavo tožničinega prebivališča v D. (BiH), kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz obrazca prijava rojstva št. ... in vpisa v kartoteko registra prebivalstva št. ... z dne 30. 9. 1975 med drugim izhaja tudi, da je tožničina hči A.A. vpisana v osebno in gospodinjsko kartoteko registra prebivalstva matičnega ali prijavnega urada v D. (BiH) in tudi prijava rojstva za vpis v osebno in gospodinjsko kartoteko prebivalstva je bila poslana matičnemu in prijavnemu uradu v D. (BiH).

Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje glede dokazovanja izpolnjevanja pogoja stalnega prebivališča ugotavljajo dejansko stanje zgolj na podlagi listin je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je tudi zaslišalo tožnico in njenega moža, nato pa v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) odločilo, katera dejstva se štejejo za dokazana, po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej, in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišča prve stopnje izpoved tožnice in njenega moža utemeljeno ni prepričala. Tožničin mož je izpovedal, da sta se s tožnico prijavila v B. že približno tri tedne pred rojstvom hčerke, otroka pa naj bi prijavila po rojstvu. Iz prijave rojstva pa izhaja, da je bilo materino prebivališče v času rojstva hčerke še vedno v BIH. Prav tako pa je pravilno tudi razlogovanje sodišča prve stopnje, da se je novorojenčke prijavljalo z izpolnitvijo obrazca v porodnišnici, ta pa nato posreduje izpolnjen obrazec upravni enoti, na območju katere se nahaja naslov stalnega prebivališča, ki ga posameznik prijavlja in otroka ni potrebno posebej prijaviti. Sodišče prve stopnje tudi ni sledilo tožničinim navedbam, da je mož uredil prebivališče za vse tri, saj to ni bilo skladno z njegovo izpovedbo, poleg tega pa se pri prijavi preverja identiteta človeka. Nenazadnje pa je tudi iz zdravstvenega kartončka razvidno, da je bil prvi naslov hčere, ki je bil sicer kasneje prečrtan, v BIH.

Glede sklicevanja tožnice na neskladje v datumih odjave tožnice iz BIH pa pritožbeno sodišče poudarja, da je v obravnavani zadevi ključno vprašanje stalnega prebivanja v RS. Vprašanje, do kdaj je tožničina hči prebivala v BIH, oziroma kdaj je tam odjavila stalno prebivališče ne vpliva na pravilno rešitev obravnavane zadeve. Prav tako pa morebitna neskladnost datumov odjave stalnega prebivališča v BIH, v dokumentu iz BIH in v potrdilu UE B., še ne dokazuje, da je bilo dejstvo prijave stalnega prebivališča v potrdilu UE B. nepravilno potrjeno. Iz enakega razloga tudi ni relevantno potrdilo iz BIH z dne 23. 9. 2012, ki ga tožnica prilaga pritožbi iz katerega izhaja, da je tožničina hči prijavila stalno prebivališče v BIH šele v letu 2009. Tudi dejstvo, da je sodišče prve stopnje dopustilo možnost, da je prišlo do napake pri zapisu ulice prebivališča v BIH še ne pomeni oziroma ne dokazuje, da je prišlo do napake tudi pri datumu prijave stalnega prebivališča v RS.

Sodišču prve stopnje nadalje ni mogoče očitati, da je nekritično povzelo odločitev pritožbenega sodišča v zadevi Psp 145/2012 z dne 19. 4. 2012. Sodišče prve stopnje se je namreč sklicevalo na citirano zadevo zgolj v delu, kjer je bilo odločeno, da zdravniški karton kot dokazilo o prijavi v RS ne zadostuje.

V zavarovalno dobo se v skladu s 1. alinejo 189. člena ZPIZ-1 šteje tudi čas skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti, do uveljavitve tega zakona, če v tem času mati ali oče ni bil zavarovan(a) na drugi podlagi in če je bilo njegovo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Tožnica ni uspela dokazati da bi imela njena hči A.A. v času od 28. 9. 1975 do 27. 9. 1976 stalno bivališče v Republiki Sloveniji oziroma ni uspela dokazati, da so dejstva o prijavi stalnega prebivališča v RS v potrdilu Upravne enote B. z dne 13. 2. 2013 neresnično potrjena. Odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne zahteva za vštetje časa od 28. 9. 1975 do 27. 9. 1976 v zavarovalno dobo tožnice, je pravilna.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je upoštevaje 1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP hkrati odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.