Jedro

Ni namen napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča „skrbeti“, da bo dedič, ki je glede uveljavljanja neveljavnosti oporoke napoten na pravdo, tožil „pravo“ stranko. Stranka je tista, ki (ne glede na vsebino napotitvenega sklepa) nosi skrb za vložitev in pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka (kar vključuje tudi skrb za to, da je tožba vložena zoper "pravega" toženca). V konkretnem primeru to pomeni, da bodo morali dediči, ki so bili napoteni na pravdo, v kolikor se jim ne bo „pridružila“ na tožeči strani, tožiti tudi zakonito dedinjo M.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Zapuščinsko sodišče je s sklepom z dne 3.7.2013 odločilo: da se B. F., B. S. in Z. A. napotijo na pravdo, da s tožbo proti oporočnemu dediču B. R. uveljavijo zahtevek, da zapustnikova oporoka z dne 20.8.2011 ni pravno veljavna (1. točka izreka), da morajo tožbo vložiti v 30-dneh od pravnomočnosti sklepa, o vloženi tožbi pa obvestiti sodišče (2. točka izreka), da se zapuščinska obravnava prekine, dokler pravda ne bo pravnomočno končana, ter da bo, če se dediči v določenem roku ne bodo ravnali po omenjenem sklepu, sodišče nadaljevalo zapuščinsko obravnavo in jo končalo ne glede na zahtevek, zaradi katerega jih je napotilo na pravdo (3. točka izreka).

2. Zoper omenjeni sklep sta se iz vseh pritožbenih razlogov po svoji pooblaščenki pritožila zakonita dediča F. in S. B. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, vse skupaj s stroškovno posledico. Navajata, da sodišče na pravdo ni pravilno napotilo vse stranke zapuščinskega postopka. Ker so do razdelitve zapuščine subjekti dediščine vsi dediči kot celota, spora o tem, ali je veljavna oporoka, ki se nanaša na zapuščinsko premoženje, ni mogoče rešiti različno za posameznega zakonitega dediča. Zato so v pravdi vsi enotni in tudi nujni sosporniki. Čeprav je v obrazložitvi ugotovilo, da je zapustnik zapustil tudi hči M. J., pa je na uveljavitev zahtevka na razveljavitev oporoke napotilo zgolj tri dediče. Kot zakonito dedinjo bi moralo zapuščinsko sodišče vključiti v sklep o napotitvi na pravdo tudi M. J., predhodno pa od nje pridobiti dedno izjavo o tem, ali oporoko priznava ali ne. Napotitev zgolj treh zakonitih dedičev na pravdo je nepravilna, saj zakoniti dediči, ki so napoteni na pravdo, ne morejo vedeti, ali v tožbenem zahtevku zoper B. R., M. J. nastopa na aktivni ali pasivni strani (kar pa je odvisno od tega, ali oporoko priznava ali ne).

3. Na pritožbo je odgovoril oporočni dedič R. B., ki navaja, da vztraja pri tem, da se upošteva očetova želja. Ostali dediči na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravilno je stališče, da so v sporu o veljavnosti oporoke, ki se tiče vseh dedičev in celotne zapuščine, vsi dediči nujni sosporniki oziroma da morajo v pravdi sodelovati vsi, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani. V kolikor kateri od njih s tožbo ni zajet (pa oporoki oporeka ali zgolj „noče“ biti tožnik), je materialnopravno tožena napačna stranka (in je tak zahtevek potrebno zavrniti). Vendar pa ni namen napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča „skrbeti“, da bo dedič, ki je glede uveljavljanja neveljavnosti (1) oporoke napoten na pravdo, tožil „pravo“ stranko (2). Stranka je tista, ki (ne glede na vsebino napotitvenega sklepa) nosi skrb za vložitev in pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka (kar vključuje tudi skrb za to, da je tožba vložena zoper "pravega" toženca) (3). V konkretnem primeru to pomeni, da bodo morali dediči, ki so bili napoteni na pravdo, v kolikor se jim ne bo „pridružila“ na tožeči strani, tožiti tudi zakonito dedinjo M. J. 6. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Pritožnika sama trpita svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Pritožbeno sodišče v zvezi s tem še opozarja, da oporoka, ki je obremenjena z »vsebinskimi« napakami (to je napakami volje), v kolikor ni izpodbita, velja oziroma velja, dokler ni izpodbita. Zato ni neveljavna sama po sebi, ampak je treba neveljavnost uveljavljati oziroma zahtevati, da se razveljavi (zahtevek zaradi oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje oziroma napak volje se - ker gre za izpodbojnostne razloge - glasi na razveljavitev oporoke in gre torej za oblikovalen zahtevek; glej 61. člen ZD oziroma sodbo II Ips 336/2009 z dne 11.11.2010).

(2) Ampak le, da bodo dediči sporna (a za vprašanje dedovanja ključna) vprašanja razrešili v za to namenjenem pravdnem postopku (210. člen ZD).

(3) Glej sodbo tukajšnjega sodišča I Cp 2077/2001 z dne 14.12.2011.