Jedro

V primerih, ko so podani pogoji za odločanje upravnega sodišča na seji, mora stranka zahtevati povrnitev stroškov že ob vložitvi pravnega sredstva oziroma odgovora nanj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom v 1. točki izreka tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 18. 7. 2005 v delu, ki se nanaša na drugo alinejo 1. točke izreka odločbe in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v 2. točki je tožečo stranko z odškodninskim zahtevkom napotilo na pravdo. Z izpodbijano 3. točko izreka sklepa je zavrnilo tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka na podlagi 163. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007 in 45/2008), ki ga je uporabilo skladno z določbo prvega odstavka 16. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97, 65/97, 70/2000), ker tožnik v svoji zahtevi ni opredeljeno navedel stroškov, za katere zahteva povračilo.

2. Tožnik je vložil pritožbo zoper 3. točko izreka sodbe in sklepa (sklep o stroških postopka) zaradi bistvene kršitve določb postopka in predlagal, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in sklep o stroških spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo tožnikove stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je napačno uporabilo 163. člen ZPP, ki v tretjem odstavku določa situacijo, ko gre za odločbo brez poprejšnjega obravnavanja. V tem primeru mora stranka zahtevati povrnitev stroškov v predlogu, o katerem naj odloči sodišče. Sedmi odstavek istega člena pa določa, da se lahko zahteva povrnitev stroškov v 15 dneh od prejema sklepa o ustavitvi postopka, v tistih primerih, ko sodišče zaradi umika tožbe, pravnega sredstva ali drugih okoliščin, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave, izda sklep o ustavitvi postopka. Sodišče je v obravnavani zadevi odločilo na nejavni seji, zato tožnik ni imel možnosti, da bi do konca obravnave opredeljeno navedel stroške, za katere zahteva povračilo. Sodišče bi ob pravilni uporabi 163. člena ZPP glede na dejstvo, da je odločilo zunaj obravnave, moralo skleniti, da bo o tožnikovih stroških odločeno s posebnim sklepom. Tožnik k pritožbi prilaga stroškovnik in predlaga, da Vrhovno sodišče odloči o stroških.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

5. Glede na to, da Zakon o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) ne določa, do kdaj je možno v upravnem sporu postaviti stroškovni zahtevek, je treba za rešitev tega vprašanja primerno uporabiti določbe ZPP (prvi odstavek 22. člena ZUS-1 oziroma prvi odstavek 16. člena ZUS).

6. V skladu s tretjim odstavkom 163. člena ZPP mora stranka zahtevati povrnitev stroškov najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških; če pa gre za odločbo brez poprejšnjega obravnavanja, mora stranka zahtevati povrnitev stroškov v predlogu, o katerem naj odloči sodišče. Glede na to, da v upravnem sporu sodišče prve stopnje - ob pogojih, določenih v zakonu (drugi odstavek 50. člena ZUS oziroma drugi odstavek 51. člena ZUS-1) - lahko odloči tudi brez opravljene glavne obravnave, bi po presoji Vrhovnega sodišča tožnik moral s tem računati in priglasiti stroške že v tožbi, česar pa ni storil. Navedeno velja še posebej, ker v obravnavanem primeru nobena stranka ni zahtevala izvedbe glavne obravnave. Položaj, ki ga ima stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje v primeru, ko niso izpolnjeni pogoji za izvedbo glavne obravnave, je tako podoben položaju, v katerem je stranka v pritožbenem in revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem. V teh postopkih se praviloma odloča brez glavne obravnave, zato mora stranka zahtevati povrnitev stroškov že ob vložitvi pravnega sredstva oziroma odgovora nanj (kot je tožnik to storil v obravnavani pritožbi). Določba sedmega odstavka 163. člena ZPP, v skladu s katero lahko stranka v 15 dneh po vročitvi odločbe, s katero je postopek končan, priglasi stroške postopka, je glede na navedeno le izjema od splošnega pravila iz tretjega odstavka istega člena, nanaša pa se na tiste primere, ko se postopek ustavi brez opravljene glavne obravnave zaradi okoliščin, ki so zunaj sfere stroškovnega upravičenca. Glede na ureditev upravnega spora po ZUS oziroma ZUS-1 pa odločanje na seji po presoji Vrhovnega sodišča takšne izjemne okoliščine ne more predstavljati. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v sklepu I Up 111/2008 z dne 5. 3. 2009. 7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

8. V skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.