Jedro

Strah za življenje, ki je tudi po oceni izvedencev izzvenel kmalu po napadu, je pri tožnici ostal oziroma se preoblikoval v začasen, dalj časa trajajoč strah (ki ga je trpela leto dni po dogodku oziroma ga občasno še vedno trpi) – strah pred ponovnim napadom oziroma pred napadalcem, ki pa vendarle ni dosegel praga nepremoženjske škode v takšnem obsegu, ki opravičuje in je podlaga za priznanje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Pravilo iz 288. člena OZ (po katerem se dolžnikova delna izpolnitev vračunava tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica) pri neposlovnih odškodninskih obveznostih ne more priti v poštev. Obseg škode oziroma višina denarne odškodnine se namreč določa (šele) z dnem izdaje prvostopenjske sodbe, prav tako se tudi časovna točka zapadlosti pri odškodninskih obveznostih določa šele z dnem izdaje prvostopenjske sodbe.

ZST-1 v 15. členu vzpostavlja neposredno razmerje med stranko in državo (in ne med pravdnima strankama) in določa, da mora takse stranke, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku delno ali v celoti uspela, plačati njen nasprotnik, sodišče pa mora o plačilu sodne takse odločati po uradni dolžnosti. Sodišče (prve stopnje) bo tako taksno obveznost v obsegu, kot je tožnica z zahtevkom uspela, po uradni dolžnosti izterjalo neposredno od tožencev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se po spremembi v celoti glasi: "II. Toženci so dolžni tožnici nerazdelno plačati 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2015 dalje do plačila, vse v roku petnajstih dni.

III. Višji tožbeni zahtevek (16.500,00 EUR) se zavrne.

IV. Tožnica je dolžna tožencem povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 749,77 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženci so dolžni povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka v znesku 34,43 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zaradi delnega umika tožbe za znesek 214,96 EUR postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka). Tožencem je naložilo, da morajo tožnici nerazdelno plačati (še) 823,44 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2015 dalje (II. točka izreka), višji tožbeni zahtevek (za 19.676,56 EUR) pa je zavrnilo (III. točka izreka). Obenem je tožnici naložilo, da mora tožencem povrniti 1.138,36 EUR pravdnih stroškov z obrestmi (IV. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in glede pravdnih stroškov. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni in tožnici prisodi še preostalo zahtevano odškodnino oziroma jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je nerazumljiv izračun sodišča prve stopnje, da toženci dolgujejo tožnici še 823,44 EUR, saj je iz tega razumeti, da je sodišče še neplačano odškodnino zmanjšalo za znesek zamudnih obresti (176,66 EUR)(1) od (delno) plačane odškodnine (3.000,00 EUR), kar je nezakonito in nepravilno. Ob upoštevanju, da je bil vtoževani znesek 20.714,96 EUR, da je sodišče postopek ustavilo za znesek 214,96 EUR ter da je ugodilo tožbenemu zahtevku za znesek 4.000,00 EUR, je prav tako nerazumljiva odločitev sodišča v III. točki izreka glede izračuna višine zavrnjenega dela tožbenega zahtevka v znesku 19.676,56 EUR. Glede na navedeno je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Pritožnica trdi, da sodišče prve stopnje ni opravilo primerjave prisojene odškodnine s posameznimi škodami in odškodninami v drugih podobnih primerih. Meni, da sodišče ni pravilno ocenilo trajanja sekundarnega strahu. V tej zvezi povzema ugotovitve sodišča prve stopnje in zatrjuje, da so med seboj v nasprotju, ker iz obrazložitve ni razvidno, ali sodišče šteje, da je sekundarni strah trajal 14 dni ali eno leto po dogodku, nasprotujejo pa tudi mnenjem obeh izvedencev, zlasti izvedenca travmatologa. Ponavlja navedbe glede porušenega duševnega ravnovesja, ki ji ga je povzročil škodni dogodek in se ne strinja z višino odškodnine za strah, ki se zaradi nasprotujočih in nejasnih ugotovitev prvostopenjskega sodišča o trajanju in jakosti, predvsem sekundarnega strahu, niti ne more preizkusiti. Vztraja, da ji pripada tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je škodni dogodek z zelo visoko stopnjo travmatičnosti na oškodovanki prav gotovo zapustil posttravmatske stresne motnje, ki jih bo mogoče trpela celo življenje, nedvomno pa jih je trpela najmanj eno leto in več po dogodku. Pritožnica je prikrajšana pri mnogih vsakodnevnih aktivnostih, ukvarjanje z nekaterimi dejavnostmi, ki so ji napolnjevale življenje pred škodnim dogodkom, pa je v celoti opustila. Meni, da sodišče ni ustrezno upoštevalo sodne prakse, ki priznava odškodnino tudi za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, če gre za močnejšo intenzivnost in daljše trajanje, ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Takšna okoliščina je po mnenju pritožnice dejstvo, da se je daljši čas (po izpovedi prvega toženca je napad trajal približno 20 minut) borila za življenje, tako da ne bi smelo biti dvoma, da je strah pred skorajšnjo izgubo življenja pri njej izzval stresne motnje, ki so ji popolnoma spremenile življenje, zaradi česar je trpela duševne bolečine takšne stopnje in trajanja, ki predstavljajo pravno priznano škodo. V zvezi s tem meni, da je mnenje sodne izvedenke nepopolno in presplošno, njen predlog za dopolnitev oziroma postavitev novega izvedenca pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo. Pritožuje se še zoper odločitev o stroških postopka in opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje ob medsebojnem pobotanju stroškov obeh pravdnih strank ustrezno upoštevati in obračunati tudi stroške (sodne takse in izvedenine), katerih je bila tožnica v postopku oproščena.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožencem, ki so navedbam v pritožbi nasprotovali, predlagali potrditev sodbe ter priglasili stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Predmet pritožbenega preizkusa je pravilnost prisojene odškodnine za strah, ki ga je tožnica doživljala ob škodnem dogodku in zaradi njega, ter pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da tožnica ob tem škodnem dogodku ni utrpela škode, na podlagi katere bi ji pripadala odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

6. Odškodnina za strah je enotna oblika odškodnine, pa čeprav se v sodni praksi govori o primarnem strahu (strahu, nastalem ob samem škodnem dogodku) ter o sekundarnem strahu (strahu za izid zdravljenja). Strah je motnja človekovega čustvenega dojemanja, ki se pojavi, ko je ogroženo življenje; je afektni odgovor na nevarno situacijo, ki sodi med neprijetna človekova doživetja. O intenziteti doživljanja strahu obstaja cela lestvica občutkov, od zaskrbljenosti in bojazni do močnih afektov, kot sta smrtni strah in groza.(2)

7. Sodišče prve stopnje je tožnici za strah priznalo 2.000,00 EUR, in sicer za strah ob dogodku samem, kot tudi za sekundarni strah. Dejanske ugotovitve, na katerih temelji izpodbijana sodba (in ki ne morejo biti predmet pritožbene presoje – 14. člen ZPP) so naslednje: Do škodnega dogodka je prišlo 17. 8. 2012, ko je prvi toženec tožnico med tekom fizično napadel tako, da jo je z roko od zadaj prijel za vrat, jo začel daviti, jo kljub temu, da se je branila, vrgel po tleh, ji z eno roko zatiskal usta in nos, jo s pestjo udaril v predel levega očesa, zaradi česar je dobila udarnino glave in udarnino nad levo zgornjo veko. Iz tožničinih (neprerekanih) trditev izhaja, da je zaradi davljenja izgubila zavest, ko je prišla k sebi, pa jo je prvi toženec še vedno davil. Začela se je nagonsko braniti, brcala je z nogami in ga poskušala odriniti od sebe. Prvi toženec jo je nato pustil in zbežal stran. Ob dogodku je tožnica utrpela izjemno hud strah. Zaradi nepričakovanega agresivnega napada je prestala intenziven strah za svoje življenje (smrtni strah). Iz izvedenskih mnenj je razvidno, da je primarni strah doživljala ves čas škodnega dogodka (ki je trajal približno 15 minut) vse do pregleda in oskrbe v bolnišnici. Ta smrtni strah je po dogodku izzvenel, ostal pa je intenziven in dalj časa trajajoč strah pred napadalcem. V svoji izpovedbi je tožnica pojasnila, da se je zaradi dogodka, kamorkoli je šla, bala in videla prvega toženca ter se spraševala, ali je to on in ali ji bo kaj naredil, po tej poti ni šla nikoli več, s hčerko je večino časa preživela zaprta v stanovanju, pred dogodkom pa sta se vsak dan sprehajali, česar danes ne počneta več, v vrtec hčere ni več mogla voziti sama, ampak v spremstvu staršev.

8. Ob primerjavi drugih primerov iz sodne prakse pritožbeno sodišče ugotavlja, da je šlo pri tožnici za primarni strah (aktualni strah – strah neposredno pred za življenje ter telesno in duševno integriteto nevarnim dogodkom ali nevarno situacijo in med njunim trajanjem, ki je neposredna afektivna reakcija na nevaren dogodek ali situacijo) z izjemno intenzivnostjo, kar je kot nesporno ocenilo že sodišče prve stopnje. Na trajanje in intenzivnost tega strahu vplivajo tako objektivni kot subjektivni dejavniki. Prvi predstavljajo predvsem vrsto in naravo dogodka, ki ga je sprožil (v konkretnem primeru je šlo za nepričakovan, nenaden, agresiven fizični napad na oškodovanko, ki je pri njej vzbudil občutek nemoči in grozovitega strahu za svoje življenje, zlasti zaradi stiskanja za grlo oziroma davljenja, ob čemer se ni mogla rešiti napadalčevega prijema), drugi pa poškodovančeve subjektivne lastnosti. Pomemben subjektivni element, ki vpliva na višino odškodnine, so tudi posledice pretrpljenega strahu, ne v smislu, da bi bile integralen del te oblike nepremoženjske škode (ter da bi se odškodnina za te posledice priznavala v okviru odškodnine za strah), marveč le kot okoliščina, ki pove kako (zelo) intenziven je bil strah.(3) Tožničin strah je bil zaradi izjemne agresivnosti toženčevega napada tako hud, da se je tožnica upravičeno bala za svoje življenje. Prestani primarni strah je po oceni pritožbenega sodišča nedvomno za dalj časa načel tožničino duševno ravnovesje. Zaradi dogodka so jo tlačile more, imela je težave s tesnobo in občutkom ogroženosti. Strah za življenje, ki je tudi po oceni izvedencev izzvenel kmalu po napadu, je pri tožnici ostal oziroma se preoblikoval v začasen, dalj časa trajajoč strah (ki ga je trpela leto dni po dogodku oziroma ga občasno še vedno trpi) – strah pred ponovnim napadom oziroma pred napadalcem, ki pa vendarle ni dosegel praga nepremoženjske škode v takšnem obsegu, ki opravičuje in je podlaga za priznanje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

9. Po uveljavljenem stališču sodne prakse so duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti praviloma trajne narave, vendar se izjemoma lahko prisodi odškodnino tudi zaradi začasnega zmanjšanja, če je močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja, ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Ob tem mora biti začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti takšno, da je škodo, ki je s tem nastala, mogoče razmejiti od drugih oblik oškodovančeve nepremoženjske škode.(4) Pritožbeno sodišče se z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede prestanega strahu strinja. Strinja se tudi, da je dogodek tožnici močno spremenil življenje, zlasti v smislu, da se boji biti sama zunaj, kar je ugotovila izvedenka. Vendar je sodišče prve stopnje, in temu se pridružuje tudi pritožbeno sodišče, nato sledilo izvedenki, da pri tožnici sedaj ni več zaslediti znakov duševnega trpljenja, da trajnih duševnih posledic nima in da je dogodek ni „izravnotežil“ do te mere, da bi potrebovala strokovno pomoč. Odločitev o zavrnitvi tožničinega zahtevka na plačilo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev, da tožnica ni utrpela trajnega oziroma tako dolgotrajnega začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki bi upravičevalo priznanje odškodnine iz tega naslova. V zvezi s tem pritožbeno sodišče opozarja na neupoštevne pritožbene očitke, češ da je izvedensko mnenje presplošno in nepopolno. Tožnica je v postopku na prvi stopnji sicer res predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrinje oziroma postavitev novega izvedenca, kar je sodišče prve stopnje zavrnilo kot nepotrebno, vendar pa bi morala, v kolikor je menila, da zavrnitev njenega dokaznega predloga predstavlja procesno kršitev, le-to grajati takoj. Tožnica v pritožbi zatrjevane kršitve v postopku na prvi stopnji ni grajala, v pritožbi pa niti ne trdi, da je brez svoje krivde ni mogla grajati. Tožena stranka je s svojim molkom na neizvedbo dokaza (dopolnitev mnenja oziroma postavitev novega izvedenca) pristala, zaradi česar tega ne more več uspešno uveljavljati s pritožbo. Poleg tega zgolj s pavšalnimi pritožbenimi navedbami, da zaradi dogodka trpi zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ne pove pa katerih in v kakšnem obsegu (upoštevajoč tudi dejstvo, da v pritožbi sama priznava, da nikoli ni zatrjevala, da ima zaradi škodnega dogodka kakršnekoli psihopatološke odklone oziroma da trpi trajne duševne posledice), ne uspe izpodbiti mnenja izvedenke glede ugotovitve, da težav tožnice ni mogoče oceniti kot trajno duševno motnjo. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da nekaj časa trajajoče duševne bolečine tožnice, ki jih je utrpela ob neizkazanem nadaljevanju, ne pomenijo takšne pravnorelevantne škode, ki ji sodna praksa priznava varstvo,(5) je zato pravilen.

10. Glede na vse navedeno pa je pritožbeno sodišče posledice pretrpljenega (primarnega) strahu pred prvim tožencem, opisane v 7. in 8. točki obrazložitve te sodbe, ne glede na zavrnitev zahtevka iz naslova odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, upoštevalo pri presoji odškodnine za strah. Kot je bilo že obrazloženo, je tožnica utrpela smrtni strah ob samem dogodku, zaradi česar je bilo porušeno njeno duševno ravnovesje, kar se je odražalo v podaljšanem obdobju strahu oziroma motenem čustvovanju in tesnobi, ki jo je doživljala v zvezi s škodnim dogodkom. Po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče navedenih posledic ni upoštevalo (v zadostni meri) in je iz naslova strahu prisodilo prenizko odškodnino. Okoliščine konkretnega primera (zlasti tožničino doživljanje ponovitvene nevarnosti), dejstvo, da je strah izrazito subjektivna kategorija, ki jo je zelo težko objektivizirano ocenjevati, in so stopnja, obseg in trajanje strahu predvsem plod posameznikovega subjektivnega doživljanja povzročitvenega faktorja, ki pa se od človeka do človeka lahko močno razlikuje, ter primerjava z drugimi primerljivimi odškodninami za tovrstno škodo narekujejo prisojo višje odškodnine. Vrhovno sodišče je v primeru II Ips 599/2002, v katerem je tožnica ob siloviti eksploziji, ki je poškodovala celo zgradbo, zaradi strašnega poka v njeni neposredni bližini, zračnega pritiska, rušenja zidov in stropa v kleti, zasipanja z ometom, razbitih šip, krikov poškodovanega delavca in občutka, da je zasuta in ne bo mogla iz kleti, utrpela izjemno hud strah, tožnici (samo za primarni strah) priznalo 7 takratnih povprečnih neto plač. Z vidika stopnje strahu je primerljiva tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3070/2011, s katero je sodišče tožnici za pretrpljeni primarni in sekundarni strah priznalo odškodnino v višini 7.000,00 EUR,(6) tožnici pa so bile poškodbe prizadejane z nožem v kletnih prostorih stanovanjskega bloka, tako da na pomoč ljudi v času storitve ni mogla računati. V sodni praksi je bila za podobne primere (glede ugotovljenega strahu, ki odstopa od neprijetnih čustvenih doživljajev) torej priznana bistveno višja odškodnina. Tožnica je v obravnavani zadevi poleg tega utrpela tudi strah za izid zdravljenja.(7)

11. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in odškodnino za strah zvišalo za 3.000,00 EUR. Tožnica je torej za pretrpljeni strah upravičena do odškodnine v skupni višini 5.000,00 EUR, kar pritožbeno sodišče ob danem dejanskem stanu ocenjuje kot pravično denarno odškodnino.

12. Ob tem, ko tožnica ni izpodbijala odškodnine za telesne bolečine (v znesku 2.000,00 EUR) in ko se je izkazala pritožba v smeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti kot neutemeljena, je pritožbeno sodišče zaradi zvišanja odškodnine za strah spremenilo izpodbijano sodbo tako, da znaša primerna odškodnina za vso nepremoženjsko škodo 7.000,00 EUR. Tožena stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje dne 10. 11. 2015 že plačala 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od vložitve tožbe) v višini 176,66 EUR. Od odmerjenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo 7.000,00 EUR je pritožbeno sodišče odštelo ta znesek in tožnici za nepremoženjsko škodo dosodilo 4.000,00 EUR. Tožena stranka je z delnim plačilom odškodnine 3.000,00 EUR dne 10. 11. 2015 plačala tudi zakonske zamudne obresti od tega zneska od dneva vložitve tožbe,(8) zato je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti še od neplačanega zneska dosojene odškodnine 4.000,00 EUR za čas od vložitve tožbe 17. 2. 2015 do plačila. Pritožbeno sodišče je torej utemeljeni pritožbi v tem delu sledilo in spremenilo izpodbijano sodbo (peta alineja 358. člena ZPP). Ob tem še pojasnjuje, da pravilo iz 288. člena OZ (po katerem se dolžnikova delna izpolnitev vračunava tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica) pri neposlovnih odškodninskih obveznostih ne more priti v poštev. Obseg škode oziroma višina denarne odškodnine se namreč določa (šele) z dnem izdaje prvostopenjske sodbe, prav tako se tudi časovna točka zapadlosti pri odškodninskih obveznostih določa šele z dnem izdaje prvostopenjske sodbe. Toženci so tožnici na račun glavnice med pravdo izplačali 3.000,00 EUR, na račun zakonskih zamudnih obresti od tega zneska pa 176,66 EUR. Ker je tožnica plačilo sprejela, je po presoji pritožbenega sodišča s konkludentnim ravnanjem – sprejemom delnega plačila brez pridržka – pristala na ponujeno (drugačno) vračunavanje (kot ga določa 288. člen OZ) s strani tožencev.(9)

13. Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri pobotanju stroškov pravdnih strank upoštevati in obračunati tudi stroške (sodne takse in izvedenine), katerih je bila tožnica v postopku oproščena.

14. Po določbi 168. člena ZPP ter določbi 15. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) so stroški sodnih taks, katerih plačila je bila stranka oproščena, res del pravdnih stroškov, vendar tožnici ti stroški niso nastali, ker je bila plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje oproščena. Ker stroškov ni imela, ne morejo biti predmet njene zahteve za povrnitev pravdnih stroškov, prav tako jih (logično) ni mogoče „zgolj“ upoštevati pri pobotanju s stroški, ki so nastali nasprotni stranki. ZST-1 v 15. členu vzpostavlja neposredno razmerje med stranko in državo (in ne med pravdnima strankama) in določa, da mora takse stranke, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku delno ali v celoti uspela, plačati njen nasprotnik, sodišče pa mora o plačilu sodne takse odločati po uradni dolžnosti. Sodišče (prve stopnje) bo tako taksno obveznost v obsegu, kot je tožnica z zahtevkom uspela, po uradni dolžnosti izterjalo neposredno od tožencev.(10) Poleg tega mora po navedeni določbi ZST-1 stranka, ki je sicer oproščena plačila taks, naknadno plačati svoj delež takse po načelu uspeha, če na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje (če po koncu postopka dejansko pridobi premoženje), ki presega tisti del takse, ki bi ga morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks. Ker je bil uspeh vsake od pravdnih strank v tem postopku le delen, bo prvostopenjsko sodišče skladno z uspehom vsaki od njiju naložilo plačilo sodne takse (zoper takšno odločbo pa bosta stranki imeli pravico do pritožbe).(11) V tem obsegu, torej glede zahteve za priznanje stroškov sodne takse, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Enako velja za stroške izvedencev. V skladu s 46. in 48. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) pristojno sodišče (prve stopnje) po določbah o povrnitvi stroškov postopka odloči o višini in obsegu stroškov, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije ter o stroških, ki jih mora upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki je delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje oziroma dohodke, povrniti Republiki Sloveniji (razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona). Pristojno sodišče bo tako tudi o plačilu stroškov izvedencev, katerih je bila tožnica z odločbo o brezplačni pravni pomoči v tem postopku oproščena, po uradni dolžnosti odločilo s posebnim sklepom, upoštevajoč uspeh strank v postopku.(12) Tudi v tem delu je zato pritožba zavrnjena.

16. Tožnica je delno uspela v tej pravdi, in sicer po delni spremembi sodbe je njen uspeh v pravdi 34 %. Pritožbeno sodišče je pri izračunu uspeha strank v postopku upoštevalo tožbeni zahtevek iz tožbe (20.714.96 EUR), zmanjšan za znesek 214,96 EUR, za katerega je tožnica tožbo delno umaknila zaradi plačila navedenega zneska s strani tožene stranke,(13) in skupno prisojeni znesek odškodnine (7.000,00 EUR). Pritožbeno sodišče je zato spremenilo odločitev o pravdnih stroških in naložilo tožencem povrnitev 34 % pravdnih stroškov tožnice, ki jih je sicer pravilno odmerilo že prvostopenjsko sodišče. Glede na uspeh v pravdi je tožnica upravičena do povračila pravdnih stroškov v znesku 338,26 EUR, toženci pa glede na njihov uspeh (66 %) do povračila stroškov v znesku 1.088,03 EUR. Po pobotu je tožnica dolžna tožencem povrniti 749,77 EUR pravdnih stroškov z obrestmi, kot jih je prisodilo prvostopno sodišče. 17. Ker je tožnica s pritožbo delno uspela, so ji toženci dolžni na podlagi določila drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP povrniti ustrezen del pritožbenih stroškov. Tožnica je s pritožbo uspela s približno 15 %. Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo 500 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 21/1), kar znaša 229,50 EUR (in ne 344,25 EUR, kolikor je zahtevala).(14) Upoštevajoč pritožbeni uspeh je tožencem tako naložilo, da morajo tožnici povrniti 34,43 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

18. Stroške odgovora na pritožbo krijejo toženci sami, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (drugi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Ki so jih toženci plačali med postopkom (10. 11. 2015) skupaj s 3.000,00 EUR odškodnine, kar predstavlja nesporni oziroma pripoznani del odškodnine.

Op. št. (2): Glej sodba VSL II Cp 2347/2015. Op. št. (3): Prim. sodba VS RS II Ips 599/2002. Op. št. (4): Npr. odločbe VS RS II Ips 295/1998, II Ips 618/2005. Op. št. (5): Prim. sodba VSL II Cp 1774/2013, VSL I Cp 383/2010, II Ips 618/2005. Op. št. (6): Prav tako približno 7 takratnih povprečnih neto plač.

Op. št. (7): Pritožbeno sodišče na tem mestu odgovarja na pritožbene navedbe glede trajanja sekundarnega strahu, ki da ga prvostopenjsko sodišče ni jasno opredelilo. Iz obeh izvedenskih mnenj je razbrati, da je bil sekundarni strah najbolj intenziven nekaj dni po škodnem dogodku, zagotovo pa je prenehal najkasneje v enem letu, kar je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo. Tožnica pa v pritožbi bolj kot strah za izid zdravljenja izpostavlja strah pred ponovnim napadom (t.i. terciarni strah), do katerega se je pritožbeno sodišče že opredelilo, kot izhaja iz obrazložitve te sodbe in za katerega je bilo ugotovljeno, da je prav tako trajal približno leto dni po dogodku.

Op. št. (8): Za ta plačani nesporni del odškodnine so zamudne obresti prenehale teči. Op. št. (9): Prim. sodba in sklep VS RS II Ips 674/2008 in sodba VS RS II Ips 666/2008. Op. št. (10): Povedano pomeni, da odločitev o teh stroških ni (nujno) sestavni del odločbe, s katero je bil končan postopek. Glej sklep VSK Cpg 322/2015. Prim. tudi sklep VSL I Cp 2888/2015. Op. št. (11): Sklep VSL II Cp 1808/2016. Op. št. (12): Glej npr. sklep VSL I Cp 2554/2016. Op. št. (13): Tožeča stranka, ki umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (158. člen ZPP).

Op. št. (14): Povračila ostalih stroškov pritožnica ni (precizirano) zahtevala.