Jedro

Tožnik opravičljivih razlogov oziroma okoliščin za zamudo roka za vložitev pritožbe niti ni zatrjeval, niti jih ni izkazal, saj domnevne zamude pri vložitvi pritožbe ne more upravičiti le s pavšalno navedbo, da v kratkem roku ni mogoče pripraviti in vložiti pritožbe. Zato je pričakovanje tožnika, da bi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi s pritožbo zoper sklep uspel, v nasprotju z izidom v podobnih zadevah, zato tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje.

Tožbo zoper sklep o zavrženju prijave na razpis za mesto generalnega državnega tožilca je treba vložiti v 8 dneh od vročitve upravnega akta. Tožnik je tožbo vložil priporočeno po pošti prepozno, zato jo je sodišče kot prepozno zavrglo. Pričakovanje tožnika, da bi s pritožbo zoper navedeni sklep uspel, je v nasprotju z izidom v podobnih zadevah, zato prosilec nima verjetnega izgleda za uspeh s pritožbo zoper sklep o zavrženju prepozne tožbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v upravnih sporih v zvezi s pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča RS v Ljubljani opr. št. I U 1978/2010 z dne 13. 1. 2010 ter za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Tožena stranka je v zadevi odločala v ponovnem postopku na podlagi pravnomočne sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. I U 688/2011 z dne 26. 4. 2011, s katero je sodišče odpravilo odločbo prvostopnega organa in zadevo vrnilo temu organu v ponoven postopek. Na podlagi navedene sodbe je tožena stranka tožnikovo vlogo z dne 19. 2. 2011 štela kot prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči in postavitev odvetnika za vlaganje posebne pritožbe zoper sklep predsednice naslovnega sodišča z dne 13. 1. 2011 ter za vlaganje vloge za vrnitev v prejšnje stanje. Na podlagi odločbe Centra za socialno delo Ljubljana Center z dne 31. 5. 2011 je ugotovila, da je tožnik upravičen do denarne socialne pomoči za čas od 1. 6. 2011 do 30. 11. 2011. Glede na navedeno, v skladu z določilom 2. odstavka 12. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) v postopku dodelitve BPP ni bilo potrebno ugotavljati tožnikovega finančnega položaja. Presodila je, da v zadevi ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči, določen v 1. odstavku 24. člena ZBPP. Svojo odločitev utemeljuje s stališčem, da po določbi 1. odstavka 24. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) lahko vrnitev v prejšnje stanje predlaga stranka, ki iz upravičenega vzroka zamudi zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opravljati. Ob vložitvi predloga pa mora verjetno izkazati okoliščine za utemeljitev predloga. Glede tožnikovega predloga za vrnitev v prejšnje stanje za vložitev pritožbe organ za BPP ocenjuje, da tožnik opravičljivih razlogov oziroma okoliščin za zamudo roka za vložitev pritožbe niti ni zatrjeval, niti jih ni izkazal, saj domnevne zamude pri vložitvi pritožbe ne more upravičiti le s pavšalno navedbo, da v kratkem roku ni mogoče pripraviti in vložiti pritožbe. Zato je pričakovanje tožnika, da bi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi s pritožbo zoper sklep opr. št. I U 1978/2010 z dne 13. 1. 2011 uspel, v nasprotju z izidom v podobnih zadevah (3. odstavek 24. člena ZBPP). Zato je tožena stranka sklepala, da tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje. Nadalje navaja, da po določbi 3. odstavka 19. člena Zakona o državnem tožilstvu (ZDT) v zvezi s 4. odstavkom 15. člena Zakona o sodniški službi (ZSS) je treba tožbo zoper sklep o zavrženju in nepopolne prijave na razpis za mesto generalnega državnega tožilca vložiti v 8 dneh od vročitve upravnega akta. To določilo je lex specialis glede na določbe ZUS-1, nanj pa je bil tožnik izrecno opozorjen tudi v pravnem pouku sklepa Ministrstva za pravosodje z dne 9. 12. 2010. Iz obrazložitve sklepa opr. št. I U 1978/2010 izhaja, da je tožnik sklep Ministrstva za pravosodje z dne 9. 12. 2010 prejel 14. 12. 2010, tožbo pa je vložil priporočeno po pošti dne 27. 12. 2010, torej prepozno. Zato je sodišče njegovo tožbo kot prepozno zavrglo na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Glede na navedeno je pričakovanje tožnika, da bi s pritožbo zoper navedeni sklep uspel, v nasprotju z izidom v podobnih zadevah (3. odstavek 24. člena ZBPP), zato tožena stranka zaključuje, da prosilec nima verjetnega izgleda za uspeh s pritožbo zoper sklep o zavrženju prepozne tožbe.

Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in uveljavlja vse razloge, določene v Zakonu o upravnem sporu zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve določb Ustave RS, uveljavlja kršitev ustavnih pravic, zlasti v 2. in 22., 45., 67. in 69. členu Ustave RS in 6. in 13. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in toženi stranki naloži, naj mu dostavi izpodbijani sklep, naslovno sodišče pa naj mu omogoči dopolnitev tožbe, če se bo seznanil z vsebino sklepa. V celoti izpodbija odločbo tožene stranke, prav tako tudi odločbo sodišča. Podrejeno predlaga, da zadevo vrne upravnemu organu v ponoven postopek in novo odločanje zaradi kršitve temeljnih ustavnih pravic in EKČP. Predlaga tudi, naj sodišče tožnika iz premoženjskih in humanitarnih razlogov oprosti plačila vseh nadaljnjih stroškov postopka. Meni, da je tožena stranka arbitrarno zavrnila njegovo vlogo za odobritev brezplačne pravne pomoči. Obrazložitev tožene stranke ni pravilna. Utemeljitev tožbe je podal v skrajšani obliki, podrobno obrazložitev pa bo podal, ko ga bo sodišče pozvalo na dopolnitev tožbe. Ob vložitvi tožbe je zahteval tudi delegacijo naslovnega sodišča, o tem predlogu je odločalo Vrhovno sodišče s sklepom opr. št. I Upr 2/2011 z dne 12. oktober 2011 in tožnikov predlog zavrnilo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno odločila, ko je tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila. Po določbi 1. alineje 1. odstavka 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoj upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem, da zadeva očitno ni nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati.

V obravnavani zadevi je sporna odločba tožene stranke, s katero je zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega zastopanja in svetovanja v upravnem sporu v zvezi s pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča RS v Ljubljani opr. št. I U 1978/2010 z dne 13. 1. 2011 ter za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi dejanskega stanja, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, pravilno uporabila materialno pravo, sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi bila v postopku kršena pravila postopka. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih je navedla tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe in se v izogib ponavljanju nanje v svoji sodbi sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

Tožnik v tožbi dejanskemu stanju, na podlagi katerega je tožena stranka sprejela svojo odločitev ne ugovarja. Tožnik pravno upoštevnih argumentov, zakaj se ne strinja z odločitvijo tožene stranke, ni navedel. Tožnik bi moral svoje ugovore konkretno navesti, sodišče utemeljenosti le teh drugače ne more preizkusiti. Sodišče tudi ne more preizkusiti tožbenih ugovorov glede kršitve ustavnih pravic in EKČP, saj tudi te kršitve tožnik le pavšalno zatrjuje.

Na podlagi 33. člena ZUS-1 lahko tožnik s tožbo zahteva: odpravo upravnega akta, izdajo oziroma vročitev upravnega akta, spremembo upravnega akta, v kolikor pa uveljavlja tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin po tem zakonu lahko zahteva odpravo, izdajo ali spremembo posamičnega akta, ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino, prepoved nadaljnjega dejanja ali odpravo posledic dejanja. Tožnikov tožbeni zahtevek ni v skladu s citirano določbo ZUS-1, ne glede na to pa sodišče ugotavlja, da s tožbo neutemeljeno zahteva, naj sodišče organu naloži, da se mu izpodbijani sklep (pravilno odločbo) dostavi. Iz upravnega spisa (povratnice z dne 11.7. 2011) izhaja, da je tožnik izpodbijano določbo prejel 11. 7. 2011, kar pomeni, da mu je bila izpodbijana odločba tudi vročena.

Tožnik je v tožbi tudi izrazil stališče, da mu bo sodišče tožbo vročilo v dopolnitev. Zakaj naj bi sodišče tožniku naložilo dopolnitev tožbe iz tožbenih navedb ni razvidno, po presoji sodišča pa tožba tožnika nima takih pomanjkljivosti, da ne bi bila sposobna za obravnavo. Sodišče zato od tožnika ni zahtevalo odpravo pomanjkljivosti, za kar bi imelo pooblastilo v 1. odstavku 31. člena ZUS-1. Sodišče se do preostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo, ker se ne tičejo pravne in dejanske podlage izpodbijane odločbe. Tožnik tudi neutemeljeno zahteva, naj ga sodišče oprosti plačila sodnih taks.

Tožnik je že na podlagi 4. odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) oproščen plačila sodnih taks, saj ta določba določa, da se v postopku za odločanje o dodelitvi brezplačne pravne pomoči taksa ne plača. Iz opisanih razlogov je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.