Jedro

Po presoji sodišča umestitev zemljišča v območju varovalnega pasu kanalizacije, občinske ceste, železniške proge in v vplivnem območju letališča, ne pomeni, da gre za kompleks v smislu 4. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, prav tako pa bodoči nameravani posegi ne pomenijo ovir za vračilo v naravi, saj morajo biti le-te izkazane ob uveljavitvi ZDen.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne. 3. Zahteva stranke z interesom A.A.A. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano delno odločbo prvostopnega organa (v delu, v katerem se izpodbija s tožbo) je bilo odločeno, da se zemljišče parc. št. ..., travnik 4, 1828 m2, vpisano pri z.k. vl. ..., k.o. A., z dnem pravnomočnosti vrne upravičenki A.A.A.., B., C., v naravi v last in posest (2. točka izreka), da je zavezanec za vračilo v naravi v last in posest tožeča stranka (3. točka izreka), da je odločba podlaga za izvedbo zemljiškoknjižnega vpisa in da se vpis lastninske pravice na denacionaliziranem zemljišču na ime upravičenke A.A.A. v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v D. izvede po uradni dolžnosti po pravnomočnosti odločbe (5. točka), da je vrednost zemljišča parc. št. ..., k.o. A. po stanju v času podržavljenja 1.894, 21 DEM, po stanju na dan izdaje odločbe pa 2.247,13 DEM (6. točka) in da vse stroške, ki jih je imela upravičena stranka v zvezi z zahtevo za denacionalizacijo, nosi sama (8. točka).

Zoper 2. točko in 2. odstavek 3. točke izreka prvostopne odločbe se je pritožila tožeča stranka in drugostopnemu organu predlagala, da zavrne zahtevek za vračilo v naravi ali pa odpravi izpodbijano odločbo in vrne zadevo v nov postopek prvostopnemu organu. V pritožbi je navedla, da se bi se z vračilom parc. št. ... k.o. A. bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin. Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil (1. točka) in zahtevo za povrnitev stroškov postopka zavrnil ter navedel, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka (2. točka). V obrazložitvi navaja, da je bila upravičencu podržavljena parc. št. ... k.o. A., katere del je današnja parcela št. ..., travnik 4 v izmeri 1828 m2, pri katerem je vpisana lastninska pravica za družbeno lastnino in imetnik pravice uporabe B.B.B. Občine D.. Kot nesporno ugotavlja, da parcela v času vračanja ni pozidana, da na njej ni zgrajen noben objekt (z izjemo vkopane fekalne kanalizacije, kar ne predstavlja ovire za vračilo) in da niti ob uveljavitvi ZDen, niti v času odločanja o denacionalizacijskem zahtevku, parcela ni bila oddana za gradnjo v skladu z zazidalnim načrtom. Navaja, da se je tožeča stranka v postopku pred prvostopnim organom sklicevala na obstoj ovir po 4. točki 19. člena ZDen, ki določa, da nepremičnine ni mogoče vrniti, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnine, v postopku pa je bilo kot nesporno ugotovljeno, da tožeča stranka predmetne parcele ne uporablja za svojo dejavnost, da ni oddana za gradnjo in ni pozidana, zaradi načrtovanih bodočih posegov v prostor za potrebe kraja pa niso izpolnjeni pogoji za uporabo določil 4. točke 19. člena ZDen. Po citirani določbi so varovane posamezne nepremičnine kot del prostorske celovitosti oziroma namena izrabe prostora ob pogoju, da se zaradi vračila ne bi mogel več uporabljati za namen, za katerega se je uporabljal pred vračilom. Z zatrjevanjem, da leži parcela v območju varovalnega pasu kanalizacije, varovalnega pasu občinske ceste, varovalnega pasu železniške proge z načrtovanim drugim tirom ter vplivnem območju letališča C.C.C., da se načrtuje določene posege v prostor in da je v drugi fazi sprememb zazidalnega načrta na območju predvidena ureditev avtobusne postaje s pripadajočo prometno ureditvijo, pa ne dokazujejo ovir za vračilo po določbah ZDen. Zavrača pritožbene navedbe, da prvostopni organ ni izvedel predlaganega dokaza, in sicer ogleda na terenu, saj v zadevi ni bilo sporno, kaj se nahaja na predmetni parceli, obstajale pa tudi niso druge okoliščine, ki bi jih bilo mogoče razjasniti na kraju samem, v zvezi česar po mnenju drugostopnega organa ogled na kraju samem ni bil potreben. Po oceni drugostopnega organa je bilo v postopku dejansko stanje ugotovljeno pravilno in je odločitev v izpodbijanem delu prvostopne odločbe pravilna in zakonita.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je ves čas postopka zatrjevala obstoj ovir za vračilo v naravi in predlagala dokaze, prvostopni organ pa njenim dokaznim predlogom ni sledil, niti se ni do njih opredelil. V zvezi z neopravljenim ogledom je le pavšalno navedel, da mu je dejansko stanje poznano, zaradi česar je obrazložitev pomanjkljiva in iz nje ne izhaja, zakaj zatrjevane ovire niso izkazane. Po zatrjevanju tožeče stranke so ovire za vračilo parc. št. ... k.o. A. izkazane, saj bi se z vrnitvijo navedene nepremičnine v naravi bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin. Nepremičnina tvori območje med lokalnimi cestami severno od železniške proge in je bistveno okrnjena in ogrožena izvedba zazidalnega načrta D.D. Na tem območju, ki je sicer rezervirano za centralne dejavnosti, je predvidena izgradnja avtobusne postaje s pripadajočo prometno infrastrukturo in bi vračilo predmetne nepremičnine v naravi povzročilo nepredvidene dodatne stroške odkupov zemljišč, zaradi česar bi ustrezna ureditev cestne infrastrukture v E. in zgraditev avtobusne postaje ostala le določba v prostorskem aktu. Navaja, da v primeru, ko je neka nepremičnina v prostorskih aktih predvidena za izgradnjo prometne infrastrukture, pa je taka nepremičnina že v lasti zavezanke, je po sami naravi stvari nujna posledica (splošno znano dejstvo) vračila v naravi med drugim tudi bistveno okrnjena možnost za opravljanje dejavnosti zavezanke. Splošno znano dejstvo, ki pa bi ga z izvedbo ogleda na terenu moral ugotoviti tudi upravni organ, je, da predmetne nepremičnine glede na njeno umestitev v prostor ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino oziroma bi bilo to ob visokih cenah zemljišč povezano z nesorazmernimi stroški. Predmetna nepremičnina namreč leži blizu železniške proge F. - C. in sedanjega avtobusnega postajališča v E., predvidena izgradnja avtobusne postaje v E. pa je edino mogoča in logična čim bliže železniški postaji E. - G., vračilo predmetne nepremične v naravi pa onemogoča vsakršne nadaljnje aktivnosti, ki so s tem povezane. Sodišču predlaga, da razveljavi (pravilno odpravi) odločbo drugostopnega organa in zavrne zahtevo denacionalizacijskega upravičenca za vrnitev nepremičnin v naravi, podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v nov postopek. Priglaša tudi stroške postopka in zahteva njihovo povrnitev s pripadajočimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom v tem upravnem sporu A.A.A. v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke in sodišču predlaga, da tožbo zavrže, ker ni vložena pravilno zoper 2. točko odločbe prvostopnega organa z dne 12. 7. 2007, oziroma tožbo zavrne, ker tožeča stranka ni konkretizirala obstoja ovir za vračilo nepremičnine v naravi, ovire pa v obravnavanem primeru niso podane.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno vračilo zemljišča parc. št. ..., travnik v izmeri 1828 m2, k.o. A. v last in posest denacionalizacijski upravičenki. Tožeča stranka vrnitvi v naravi v last in posest nasprotuje in uveljavlja ovire po 4. točki 1. odstavka 19. člena ZDen, po kateri nepremičnine ni mogoče vrniti, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin. Pri tem se sklicuje na lokacijsko informacijo št. ... z dne 6. 3. 2007, iz katere je razvidno, da predmetna parcela leži v območju poteka in varovalnega pasu kanalizacije, varovalnega pasu kategorizirane občinske ceste, varovalnega pasu glavne železniške proge z načrtovanim drugim tirom ter v vplivnem območju letališča C.C.C.; da je parcela plansko opredeljena kot stavbno zemljišče v območju centralnih dejavnosti, kjer se načrtuje določene posege v prostor za potrebe kraja; da se območje ureja z zazidalnim načrtom A.A. (UVG, št. 19/83, 17/87, 25/96, 48/99 in 17/00 ter Deželne novice, Uradne objave, št. 1/00, 21/02, 61/06) v drugi fazi sprememb in dopolnitev tega akta pa je na tej in sosednjih parcelah predvidena ureditev avtobusne postaje s pripadajočo prometno ureditvijo.

Sodišče pritrjuje odločitvi prvostopnega in drugostopnega organa, da ovire za vračilo po določbah ZDen v obravnavanem primeru niso izkazane. Določbo 4. točke 1. odstavka 19. člena ZDen je namreč možno uporabiti le v primeru, če bi se z vračanjem nepremičnine v naravi posegalo v določeno, že obstoječe urbano okolje zaokroženega območja (npr. športni park, turistično naselje, zdravilišče) ali v funkcionalno povezanost določenih nepremičnin (npr. različni funkcionalni povezani industrijski objekti), dodaten pogoj pa je tudi, da bi z vračanjem premoženja nastala bistvena okrnitev take prostorske celovitosti oziroma namena izrabe prostora ali nepremičnine tako, da upravljalec nepremičnine ne bi mogel več uporabljati za enak namen, kot jo je uporabljal pred vračilom. V obravnavanem primeru pa je bilo v postopku ugotovljeno, da predmetne parcele tožeča stranka ne uporablja za svojo dejavnost, da parcela ni bila oddana za gradnjo, na njej pa tudi ni zgrajen noben objekt. Po presoji sodišča umestitev predmetne parcele v območju varovalnega pasu kanalizacije, občinske ceste, železniške proge in v vplivnem območju letališča C.C.C.., ne pomeni, da gre za kompleks v smislu 4. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, prav tako pa bodoči nameravani posegi po določbi 19. člena ZDen ne pomenijo ovire za vračilo v naravi, saj morajo biti le-te izkazane ob uveljavitvi ZDen (7. 1. 1991). Prav tako niso relevantni tožbeni ugovori o predvidenih dodatnih stroških, ki bodo tožeči stranki nastali zaradi odkupa zemljišča zaradi izgradnje nameravanih infrastrukturnih objektov, saj se lahko ovire za vračilo presojajo le na podlagi zakonskih kriterijev, ne pa po drugih merilih, ki jih ZDen ne predvideva.

Sodišče tudi ugotavlja, da se je prvostopni organ v razlogih izpodbijane odločbe opredelil do vseh pripomb, ki jih je tožeča stranka imela med postopkom ter pripomb, podanih na poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju. V zvezi z očitkom, da ni bil (pred izdajo poročila) opravljen ogled kraja, pa je prvostopni organ v obrazložitvi odločbe navedel, da vsa dokazila, s katerimi razpolaga (zemljiško-katastrski podatki, vpogled v presek orto - foto posnetkov in digitalnega katastrskega načrta, identifikacija stanj zemljiško-katastrskih podatkov in izvid stanja nepremičnin v naravi, ki ga je pripravil izvedenec s področja geodetske stroke g. B.B.) izkazujejo, da ovire za vračanje niso podane. Tudi po presoji sodišča ogled kraja v tem primeru ne bi mogel vplivati na drugačno odločitev, kot jo je sprejel prvostopni organ, zaradi česar v tej smeri sodišče zavrača tožbene ugovore kot neutemeljene.

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06) kot neutemeljeno zavrnilo.

Stroškovni zahtevek tožeče stranke je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem (med drugim) v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče pa je zavrnilo tudi stroškovni zahtevek stranke z interesom v tem upravnem sporu, saj določba 25. člena ZUS-1 povrnitve takšnih stroškov ne predvideva.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.