Jedro

V pogodbi o opravljanju poslovodne funkcije sta se pravdni stranki dogovorili, da ima tožnik v letu 2010 pravico do letne premije v višini 10 % letnega dobička pred obdavčitvijo v skladu z določitvijo družbenikov. Tožnik je imel pravico do celotne dogovorjene letne premije za leto 2010 ne glede na dejstvo, da je pričel poslovodno funkcijo opravljati 16. 4. 2010. V pogodbi namreč ni nobene določbe, ki bi dajala podlago za potrditev stališča tožene stranke, da je tožniku v letu 2010 pripadal le sorazmerni del dogovorjene letne premije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati 66.989,80 EUR bruto in mu po plačilu pripadajočih davkov in prispevkov izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 22. 4. 2011 dalje do plačila, v 15 dneh od pravnomočnosti, pod izvršbo. V II. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je v preostalem tožbeni zahtevek zavrnilo. V III. točki izreka je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke za 7.915,36 EUR z zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2011 in 13.611,12 EUR z zamudnimi obrestmi obrestmi od 11. 2. 2011. V IV. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 2.424,75 EUR, v primeru zamude skupaj z zamudnimi obrestmi, v 15 dneh.

Zoper ugodilni del navedene sodbe je zoper odločitev o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika, oz. podredno, da tožbo zavrže oz. da ugodi terjatvam tožene stranke, ki jih je uveljavljala v pobot ali pa v tem delu sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži v plačilo njene pritožbene stroške. V pritožbi navaja, da tožniku pripada le sorazmerni del letne premije, ki je bila dogovorjena v pogodbi o opravljanju poslovodne funkcije. Ker je tožnik pričel opravljati funkcijo 16. 4. 2010, je upravičen le do poplačila sorazmernega dela te letne premije v višini 47.718,76 EUR. Sodišče prve stopnje pri odločanju tudi ni upoštevalo člena 82/2 OZ, saj je sporne določbe te pogodbe uporabilo tako, kot se glasijo. Tudi odločitev o odpravnini je napačna, saj bi bil tožnik upravičen le do izplačila neto zneska od dogovorjene odpravnine v višini 14.647,50 EUR. Tožniku je bil pomotoma izplačan celotni bruto znesek, zato je tožena stranka utemeljeno v pobot uveljavljala razliko med obračunano in plačano bruto odpravnino in dejansko pripadajočo neto odpravnino v višini 7.915,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2011 dalje. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da ta njena terjatev do tožnika ne obstoji. Za izplačilo celotne bruto odpravnine pravni temelj nikdar ni obstajal. Pri svoji odločitvi se je sodišče prve stopnje neutemeljeno oprlo tudi na izpovedbo A.A., ki je imela interes, da zanika svojo vpletenost v preplačilo, ki ga je bil deležen tožnik. Prav tako se sodišče ni opredelilo do izpovedbe B.B., ki je potrdil, da bi moral biti tožniku izplačan neto znesek odpravnine. Nepopolno pa je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje glede škode, ki jo je tožena stranka uveljavljala v pobot. Iz elektronske korespondence med tožnikom in C.C. ter D.D. izhaja, da naj bi tožnik sporno prodajo pločevine storniral, vendar pa do tega ni prišlo, zato je toženi stranki s prodajo pločevine pod ceno nastala škoda v višini razlike med nabavno in prodajno ceno. To škodo v višini 13.611,12 EUR je tožena stranka utemeljeno uveljavljala v pobot. Sodišče prve stopnje pa tudi ni upoštevalo, da je bila sklenjena sodna poravnava, s katero so bila v celoti razrešena vsa medsebojna razmerja med strankama. Glede na to bi moralo tožnikovo tožbo zavreči. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izrek izpodbijane sodbe oblikovalo napačno, saj je tožena stranka v pobot tožnikovi terjatvi za obračun in izplačilo letne premije v višini 66.989,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi uveljavljala svoji terjatvi iz naslova preveč izplačane odpravnine v višini 7.915,36 EUR in iz naslova zatrjevane škode v višini 13.611,12 EUR, ki naj bi jo povzročil tožnik. Glede na pobotni ugovor tožene stranke bi moralo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi oblikovati tričlenski izrek. Glede na dejanske ugotovitve, do katerih je prišlo po izvedenem dokaznem postopku, bi moralo v prvem delu izreka ugotoviti, v kolikšnem delu obstoji terjatev tožnika do tožene stranke in v kolikšnem delu ta terjatev ne obstoji, v drugem delu bi moralo ugotoviti, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožnika in nato v tretjem delu naložiti toženi stranki z dajatveno oblikovanim izrekom, da mora tožniku obračunati znesek v ugotovljeni višini (iz prvega dela izreka), odvesti davke in prispevke in mu nato izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila. Sodišče prve stopnje pa ni oblikovalo tričlenskega izreka sodbe (saj ta ne vsebuje ugotovitve obstoja terjatve tožnika do tožene stranke), s čimer je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka po členu 339/1 ZPP v zvezi s členom 324 ZPP. Ker pa tožena stranka te kršitve v pritožbi ni uveljavljala, nanjo pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče v sporni izrek prvostopenjske sodbe ni posegalo.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo zavreči, ker naj bi bila med strankama sklenjena sodna poravnava, s katero naj bi se v celoti uredila vsa medsebojna razmerja med strankama, ki so predmet tega postopka. Iz podatkov spisa izhaja, da sta na poravnalnem naroku z dne 15. 4. 2013 stranki sklenili sodno poravnavo, v kateri pa sta navedli, da ta sodna poravnava velja pod pogoji, ki so navedeni v 2. točki in 3. točki te sodne poravnave. V 1. točki sodne poravnave se je tožena stranka zavezala tožniku izplačati v roku 8 dni 15.000,00 EUR neto in mu na ta znesek obračunati in odvesti pripadajoče davke in prispevke, pri čemer se akontacija dohodnine obračuna po pravilih, ki veljajo za glavnega izplačevalca, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2011 dalje do plačila. V 2. točki sodne poravnave je bilo dogovorjeno, da bo tožena stranka svoje obveznosti iz 1. točke te poravnave izpolnila pod pogojem, da pride do umika predloga za izvršbo, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. VL 48800/2013 upnika E. proti dolžniku toženi stranki in vračila menice družbe tožene stranke pod pogojem, da dolžnik, ki je tožena stranka v tem sporu, poravna obveznost, ki izhaja iz tega izvršilnega naslova. Stranki se izrecno dogovorita, da mora priti do umika predloga za izvršbo in do vračila menice na dan plačila, ki bo predvidoma 16. 4. 2013. V 3. točki te sodne poravnave je bilo dogovorjeno, da v kolikor tožena stranka obveznosti plačila v izvršilnem postopku, navedenem pod točko 2 te poravnave, ne poravna do izteka roka za plačilo po 1. točki te poravnave, odpade pogoj za izpolnitev 1. točke te poravnave, ki je naveden v točki 2 poravnave. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da pogoj iz točke 2 sodne poravnave ni bil izpolnjen, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pogojno sklenjena sodna poravnava ne velja in zato tožbe tožnika ni zavrglo. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da je bila sporna sodna poravnava sklenjena pod odložnim pogojem, ki pa se ni uresničil. Takšna sodna poravnava pa je dopustna (podobno tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 219/2011 z dne 20. 6. 2013).

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke vtoževal izplačilo letne premije, ki jo je imel dogovorjeno v tretjem odstavku 8. člena Pogodbe o opravljanju poslovodne funkcije z dne 16. 4. 2010 (v nadaljevanju pogodba - A1) in da je tožena stranka v pobot tej tožnikovi terjatvi uveljavlja dve svoji terjatvi in sicer znesek razlike med odpravnino v višini 14.647,50 EUR, ki je bila tožniku izplačana na podlagi tretjega odstavka 3. člena Sporazuma o prenehanju pogodbe o opravljanju poslovodne funkcije oz. delovnega razmerja z dne 11. 2. 2011 (v nadaljevanju sporazum - A2) in neto zneskom te odpravnine, pri čemer je višina te razlike znašala po izračunu tožene stranke 7.915,36 EUR. Poleg tega je v pobot uveljavljala tudi znesek 13.611,12 EUR, ki je predstavljal višino ugotovljene škode, ki naj bi jo zaradi tožnikovega ravnanja utrpela tožena stranka. Do te škode naj bi prišlo zato, ker je tožnik prodal kupcu pločevino pod prodajno ceno, znesek škode pa je pomenil razliko med dejanskimi stroški, ki jih je imela tožena stranka s to pločevino in ki so znašali 74.287,57 EUR ter prodajno ceno te pločevine, ki je znašala 61.244,50 EUR.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik upravičen do obračuna celotne, v pogodbi dogovorjene letne premije. V tretjem odstavku 8. člena te pogodbe je bilo med strankama izrecno dogovorjeno, da ima tožnik v letu 2010 pravico do letne premije v višini 10 % letnega dobička pred obdavčitvijo v skladu z določitvijo družbenikov. V nadaljevanju te določbe sta se stranki dogovorili tudi za letno premijo za leto 2011 in za leto 2012. Glede na zgoraj opisano vsebino določbe tretjega odstavka 8. člena pogodbe je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je imel tožnik pravico do celotne dogovorjene letne premije za leto 2010 ne glede na dejstvo, da je pričel poslovodno funkcijo opravljati 16. 4. 2010. V pogodbi namreč ni nobene določbe, ki bi dajala podlago za potrditev stališča tožene stranke, da je tožniku v letu 2010 pripadal le sorazmerni del dogovorjene letne premije. Glede na povsem jasno določbo je torej sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo člen 82/1 Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) o tem, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Ker je bila pogodba sklenjena 16. 4. 2010 in ker je bila v tretjem odstavku 8. člena te pogodbe jasno in izrecno ter nedvoumno dogovorjena letna premija, do katere je bil tožnik v letu 2010 upravičen, tožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje razlagati to določbo tudi upoštevaje člen 82/2 OZ. S podpisom te pogodbe se je tožena stranka zavezala tožniku izplačati letno premijo v dogovorjeni višini, iz dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka, pa tudi ne izhaja, da bi bil namen te pogodbene določbe le plačilo sorazmernega dela letne premije tožniku. Celo nasprotno, iz izpovedbe priče B.B., ki ga je za zaslišanje predlagala tožena stranka, izhaja, da višina letne premije ni bila odvisna od trajanja zaposlitve tožnika, temveč od ustvarjenega dobička v letu 2010. Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnik upravičen do obračuna ter izplačila letne premije v višini 10 % letnega dobička pred obdavčitvijo, pri čemer je pravilno odločilo tudi, da je dolžna tožena stranka od tega zneska (katerega višina med strankama niti ni bila sporna) odvesti predpisane dajatve in tožniku izplačati le ustrezen neto znesek, od katerega pa tečejo v primeru zamude tudi zakonske zamudne obresti.

Pritožbeno sodišče nadalje soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati obstoja svojih terjatev, ki jih je uveljavljala v pobot tožnikovi terjatvi. V zvezi z vračilom dela izplačane odpravnine je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bilo v tretjem odstavku 3. člena sporazuma dogovorjeno, da pripada tožniku odpravnina v višini 14.647,50 EUR (ki je bila tožniku tudi izplačana v navedeni višini). Ker je iz izpovedbe tožnika izhajalo, da je bilo med strankama dogovorjeno, da bo tožnik prejel ta znesek odpravnine v višini, kot je bila dogovorjena in zapisana v sporazumu, medtem ko je zakoniti zastopnik tožene stranke izpovedal, da sta se stranki dogovorili za odpravnino v višini treh plač (kar naj bi pomenilo tri neto plače), je sodišče prve stopnje ob upoštevanju določbe 83. člena OZ utemeljeno zaključilo, da je bil tožnik na podlagi tretjega odstavka 3. člena sporazuma upravičen do izplačila odpravnine v višini treh bruto plač (ki je bila tožniku tudi izplačana). To dejansko pomeni, da sta se stranki v sporni določbi sporazuma dogovorili o višini odpravnine, ki jo je morala tožena stranka nakazati tožniku, na to odpravnino, pa bi morala tožena stranka odvesti še predpisane dajatve. Tožena stranka je v postopku zatrjevala tudi, da naj bi bilo izplačilo celotne odpravnine posledica pomote, ki naj bi jo zagrešila A.A.. V zvezi s tem pa je bilo v postopku ugotovljeno, da A.A., ki je bila pri toženi stranki zaposlena od marca 2011 do septembra 2012 in je delala na področju financ in računovodstva, ni imela nobenega opravka z izplačilom odpravnine tožniku. To pa obenem pomeni, da tožena stranka ni dokazala, da je bil znesek odpravnine v višini, kot je bila dogovorjena v sporazumu, izplačan tožniku po pomoti.

Tožena stranka pa v postopku ni dokazala niti obstoja svoje druge terjatve, ki jo je uveljavljala v pobot tožnikovi terjatvi in sicer terjatve iz naslova odškodnine za škodo, ki naj bi jo toženi stranki povzročil tožnik. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da iz dokaznega postopka ne izhajajo vse štiri predpostavke za odškodninsko odgovornost tožnika (protipravnost oziroma nedopustnost tožnikovega ravnanja, nastanek škode, vzročna zveza, odgovornost tožnika). Tako tožena stranka ni uspela dokazati višine škode, ki jo je zatrjevala in ki naj bi bila povzročena njej s tem, da je tožnik pločevino prodal kupcu pod nabavno ceno oz. pod tržno ceno. Ob tem je bilo v postopku ugotovljeno, da je tudi zakoniti zastopnik tožene stranke izvajal prodaje pod nabavnimi cenami. Iz elektronske korespondence med tožnikom in C.C. ter D.D. (oba sta bila lastnika tožene stranke, C.C. pa je bil tudi zakoniti zastopnik tožene stranke) je razbrati, da naj bi tožnik prodajno ceno čim bolj približal novi nabavni ceni, ki je znašala 1.100,00 EUR/t, vendar pa boljše ponudbe kupcev, kot pa so bili kupci, ki so bili pripravljeni to pločevino kupiti po ceni 1.000,00 EUR/t, ni bilo. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožniku v zvezi s prodajo te pločevine ni mogoče očitati niti protipravnosti. Pritožbena trditev tožene stranke, da naj za sporno prodajo D.D. ne bi vedela, ker naj bi tožnik v elektronskem sporočilu z dne 31. 5. 2010 navedel, da bo naročilo storniral, pa je pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati (člen 337 ZPP), saj tožena stranka ni izkazala, da tega dejstva ni mogla zatrjevati že v času postopka pred sodiščem prve stopnje. Navajanja tožene stranke v zvezi s tem spornim dejstvom pa ne more nadomestiti niti izpovedba zakonitega zastopnika, na kar se sklicuje tožena stranka v pritožbi.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker odgovor na pritožbo tožnika ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tudi tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.