Jedro

V postopku ugotavljanja državljanstva po 3. odst. 63. čl. ZDen mora upravni organ dati stranki, ki v postopku trdi, da denacionalizacijski upravičenec ni bil član Kulturbunda, ker je imel kot član Štajerske domovinske zveze le zeleno izkaznico (začasni član) ne pa rdeče (stalni član - član Kulturbunda), možnost, da za to trditev predloži konkretne dokaze, saj je ta okoliščina pomembna za odločitev.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije št... z dne 12.9.1995.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Oddelka za notranje zadeve občine ... št... z dne 17.6.1994, s katero je ugotovil, da F.D., ob smrti dne 4.7.1970 ni bil državljan Republike Slovenije in SFRJ in se tudi po predpisih o državljanstu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS), ni štel za jugoslovanskega državljana. Tožena stranka navaja, da je ugotovitev o nemški narodnosti oprta na dejstvo, da je bil F.D. član Kulturbunda, katerega članstvo je bilo pogojeno z opredelitvijo za nemško narodnost. Pripadnost k nemški narodnosti pa sta morali potrditi celo dve priči, saj je bil osnovni program te organizacije pomoč pri pripravi podlage za izvajanje nemške raznarodovalne politike. Tožena stranka še navaja, da je F.D. po vojni prebival v tujini, tretjega pogoja iz 2. odstavka 35. člena Zakona o državljansvu FLRJ, to je nalojalnega ravnanja zoper narodne in državne interese narodov FLRJ, pa v skladu s 3. odstavkom 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni mogoče ugotavljati.

Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločbo zaradi napačne uporabe materialnega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določil postopka. Tožena stranka je kršila načelo zakonitosti, ko je določilo 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ uporabila retroaktivno - nazaj za leto 1945. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje z ugotovitvijo, da je F.D. oseba nemške narodnosti na podlagi prirejenih spiskov članov Kulturbunda, za katere je splošno znano, da so nastali šele leta 1954 in jih tožena stranka sama hrani v svojem arhivu. Vpis v seznam nemških zaupnikov, ki ga navaja tožena stranka v izpodbijani odločbi, z narodnostjo posameznika nima nobene zveze. Tožena stranka je bistveno kršila tudi procesna pravila, ker v postopku tožniku ni dala možnosti, da se v skladu z 8. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločbo. V odločbi tudi ni nobene dokazne presoje. Uporabljajo se le enostranski dokazi, ki upravičujejo svoj namen. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka ponavlja razloge iz prvostopne in drugostopne odločbe, vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je zavrnila tožnikovo pritožbo, ker je po njeni presoji prvostopni organ pravilno ugotovil, da se F.D. ni štel za jugoslovanskega državljana, ker je bil oseba nemške narodnosti (član Kulturbunda), ki je ob uveljavitvi novele Zakona o državljanstvu FLRJ (4.12.1948) živela v tujini, in da se po določbi 3. odstavka 63. člena ZDen šteje, da obstaja tudi tretji zakonski pogoj "nelojalno ravnanje", ki pa se ne dokazuje. Tožnik v tožbi izpodbija retroaktivno uporabo novele Zakona o državljanstvu FLRJ za nazaj od leta 1945. Novela zakona sicer res izrecno ne določa uporabe 2. odstavka 35. člena od uveljavitve osnovnega zakona (28.8.1945) naprej, vendar je po mnenju sodišča treba navedeno določbo, uzakonjeno 4.12.1948, razlagati v skladu z njeno vsebino in vsebino določbe, na katero se ta neposredno navezuje (1. odstavek 35. člena osnovnega zakona) ter namenom same novele. Dopolnitev 35. člena z novim 2. odstavkom pomeni izjemo od 1. odstavka istega člena in je njen vsebinski namen dosežen le v primeru njene uporabe od uveljavitve že navedenega 1. odstavka tega člena zakona naprej. Zato sodišče zavrača tožnikovo trditev, da je upravni organ kršil načelo zakonitosti s tem, ko je določbo 2. odstavka 35. člena navedenega zakona uporabil za nazaj (od leta 1945).

Zmotna je tudi tožnikova trditev, da vpis v seznam nemških zaupnikov nima z narodnostjo posameznika nobene zveze. Iz zgodovinskih virov izhaja, da so bili nemški zaupniki, ki so bili razvrščeni po posameznih krajih slovenske Štajerske, Prekmurja in slovenskega dela Koroške, skoraj izključno člani Kulturbunda. Člani Kulturbunda so bili po narodnosti lahko samo Nemci, in tisti, ki so deklarirali svojo pripadnost nemškemu narodu. Vanj so bili, razen redkih izjem, vključeni skoraj vsi pripadniki nemške manjšine. Kulturbund je bila skrajno protislovensko in raznarodovalno usmerjena organizacija.

Članstvo v tej politični organizaciji je zato v skladu z navedenim zadostna podlaga za ugotovitev, da je bila taka oseba nemške narodnosti. Kot navaja že tožena stranka (podatki spisov to potrjujejo), je iz arhivskega gradiva razvidno, da je bil F.D. vpisan v seznam nemških zaupnikov, ki so ga nemški uradi sestavili že pred okupacijo Slovenije in je bil po okupaciji Slovenije razdeljen nemškim okupacijskim uradom in poveljstvom. Vpisan je tudi v seznam Kulturbundovcev. Toda iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnik že v teku upravnega postopka zanikal članstvo F.D. v Kulturbundu in trdil, da je ta posedoval le zeleno ne pa rdeče izkaznice. Glede na zgodovinske vire, iz katerih izhaja, da je Kulturbund formalno prenehal delovati 11. maja 1941 in so bili vsi njegovi člani kolektivno sprejeti v Štajersko domovinsko zvezo kot stalni člani z rdečo izkaznico, medtem ko so imeli začasni člani te politične organizacije zelene izkaznice, bi moral upravni organ tožniku v postopku dati možnost, da za to navedbo predloži konkretne dokaze. Ker iz podatkov spisa ni razvidno, da bi tako ravnal, je utemeljen tožnikov očitek, da mu organ v postopku ni dal možnosti izjaviti se o dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločbo.

Okoliščina, da je bila oseba, za katero se ugotovlja državljanstvo v skladu s 3. odstavkom 63. člena ZDen, član Kulturbunda, je glede na vse že prej navedeno bistvenega pomena, saj sta narodnost in nelojalno ravnanje, ki sta s to okoliščino vsebinsko neposredno povezana, zakonska pogoja (2. odstavek 35. člena že navedenega zakona o državljanstvu FLRJ), ki odločilno vplivata na rešitev zadeve. Ker je Ustavno sodišče v odločbi z dne 20.3.1997 zavzelo stališče, da je določbo 3. odstavka 63. člena ZDen mogoče razlagati le kot domnevo nelojalnosti, torej, da je stranki dokazovanje lojalnosti vedno dovoljeno, bo moral upravni organ v ponovljenem postopku to upoštevati in tožniku dati možnost, da dokazuje nasprotna ravnanja. Breme dokazovanja v tem primeru nosi tožnik, ki se ne strinja z ugotovitvijo, da je bilo ravnanje F.D. nalojalno. V postopku bo lahko uspešen le, če bo navajal in dokazal ravnanja, ki izpričujejo lojalnost, dokazal obstoj okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti. Če bo upravni organ po presoji vseh dokazov (9. člen ZUP) glede tega dejstva ostal v dvomu, bo moral za podlago svoje odločitve vzeti domnevano nelojalnost. S pavšalno trditvijo, da je splošno znano, da so arhivski podatki, na katere je tožena stranka oprla svojo odločitev, povojni konstrukt, ne da bi tožnik za to trditev v postopku ponudi tudi dokaze, pa seveda ne more vplivati na drugačno odločitev o stvari.

Glede na navedeno je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).