Jedro

Ključni razlog za zavrnitev tožbe ni bil v tem, da naj bi prizadeti stranki svoje soglasje za revidentov poseg v zračni prostor njune nepremičnine izrecno odrekli, temveč v tem, da je sodišče menilo, da soglasij mejašev ni mogoče šteti za dokaz o pravici graditi po določbah 36. člena ZGO.

Pravica graditi, ki je po 36. členu ZGO (Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 59/96) materialni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, je veljavno izkazana samo, če investitor predloži zemljiškoknjižni izpisek, pogodbo ali drugo listino, ki bi bila sposobna za vpis takšne pravice v zemljiško knjigo. Tega, da bi bilo soglasje oziroma privolitev prizadetih strank za investitorjev poseg v zračni prostor njune nepremičnine podano v takšni obliki, pa revident niti ne zatrjuje.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 27. 7. 2005, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 31. 8. 2004. S to odločbo je upravni organ prve stopnje v obnovljenem postopku razveljavil gradbeno dovoljenje z dne 16. 3. 1999, ki je tožeči stranki omogočalo prenovo dveh objektov, stoječih na parc. št. 111 k. o.... po tam navedenih pogojih, ter zahtevo tožeče stranke za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnil. Po presoji tožene stranke je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, saj ni dvoma, da prizadeti stranki AA in BB kot solastnika zemljišč s parc. št. 222, 333 in 444 ne soglašata z gradnjo, ki posega na njuno nepremičnino. Svoje prvotno soglasje z dne 12. 6. 1996, ki ga je podal eden od solastnikov, sta namreč nedvomno preklicala 7. 7. 1996, torej še pred izdajo gradbenega dovoljenja. Za poseg v zračni prostor sosednje nepremičnine, ki je sicer določen v projektu za izdajo gradbenega dovoljenja, bi morala tožeča stranka izkazati pravico graditi po 36. členu Zakona o graditvi objektov – ZGO, ki pa v postopku ni bila izkazana. Ugovoru tožeče stranke, da ni z ničemer posegla v zemljišče s parc. št. 222 k. o. ..., je pa s kapjo in žlebom posegla v zračni prostor te parcele, pa po mnenju tožene stranke ni mogoče slediti, saj gre tudi v tem primeru za poseg v lastninsko pravico prizadetih strank, pri čemer ni pomembno, ali je poseg strokovno utemeljen ali ne oziroma ali poslabšuje položaj lastnika nepremičnine, v katero se posega.

2. Prvostopenjsko sodišče v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, da streha objekta, ki ga tožnik prenavlja, sega v zračni prostor sosednjega zemljišča, za katerega pa ni izkazana pravica graditi. Neizpodbijana je ugotovitev tožene stranke, da je iz predloženih spisnih podatkov, zlasti iz projekta za izdajo gradbenega dovoljenja (PGD) razvidno, da gre v spornem primeru za gradnjo, ki se deloma izvaja tudi na sosednjih nepremičninah s parcelnimi številkami 222, 333, 444, 555 in 666 k. o.... in ne le na zemljišču s (prvotno) parc. št. 111 k. o. ..., kot je to navedeno v gradbenem dovoljenju, ki je predmet obnove. Tej ugotovitvi pritrjuje tudi tožnik sam v dopisu z dne 2. 6. 2004 v katerem navaja, da njegovo zemljišče s (sedanjo) parc. št. 777 meji na parcelo 333, ki je v lasti AA in BB in ki naj bi dala soglasje, da se z izvedenimi deli na skupni meji strinjata.

3. Revident v reviziji (prej pritožbi) navaja, da sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo krši pravila postopka in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, ker se ne opredeli o tožbenih navedbah, da ni prišlo do preklica soglasja, ki sta ga prizadeti stranki podali 12. 6. 1996, in v katerem sta izrecno navedli, da je (v njun zračni prostor) dopusten 25 centimetrski odmik strehe in žleb. Z dopisoma z dne 7. 7. 1996 sta namreč prizadeti stranki revidentu samo očitali, da naj bi prišlo do preseganja višine slemena (8,30 m), česar pa po revidentovem mnenju ni mogoče šteti za preklic soglasja glede strehe s kapjo in žleba. Tudi če bi bilo njuno izjavo z dne 7. 7. 1996 dopustno šteti kot preklic soglasja, pa ni sporno, da sta prizadeti stranki soglasje ponovno podali s tem, ko sta 11. 7. 1996 podpisali zapis Višinska kota strehe in s tem dejansko potrdili svoje soglasje in dovoljenje glede poseganja v njun zračni prostor. Glede teh tožbenih navedb se upravno sodišče sploh ne izreče, čeprav je na zapisu z dne 11. 7. 1996 podpisan inšpektor Inšpektorata RS za okolje, Enota Ljubljana, torej uradna oseba in je zato ta dokument uradni dokument, ki potrjuje (ponovno) soglasje prizadetih strank. Dalje revident navaja, da kljub stališču izpodbijane sodbe, da soglasja mejašev ni mogoče šteti za dokaz o pravici graditi po določbi 36. člena ZGO, upravno sodišče navaja, da sta prizadeti stranki svoje soglasje izrecno odrekli, kar pomeni, da tako upravni organ kot tudi sodišče prve stopnje soglasja mejašev upoštevata kot podlago za posege. To izhaja tudi iz navedbe prvostopenjskega sodišča, da mora investitor dokazati, da je bodisi lastnik zemljišča ali pa da mu je lastnik zemljišča dovolil gradnjo, kar vse pomeni, da je nedvomno treba presoditi, ali sta prizadeti stranki gradnjo v njun zračni prostor dovolili ali ne. Revident trdi, da sta in da to nedvomno sledi iz soglasja z dne 12. 6. 1996 in podpisa dogovora z dne 11. 7. 1996. V času izdaje gradbenega dovoljena so bila dela na objektu že izvedena, njihova izvedba pa je potekala ob navedenem zapisanem in izkazanem soglasju in vse do leta 2000 prizadeti stranki izvršenemu nista nasprotovali. Torej gre za očitno šikano in za nezakonito delo upravnega organa, ki je ni spregledal (opazil) in zlorab pravice ni preprečil, pač pa se je formalistično postavil na stališče, da je vloga z dne 7. 7. preklic soglasja, glede podpisa dogovora – ponovnega soglasja z dne 11. 7. pa se tudi prvostopenjsko sodišče ne opredeli. Revident meni, da ni mogoče in dopustno upoštevati preklica soglasja, ko je objekt že zaključen oziroma zgrajen. Po izgradnji bi bilo mogoče odpraviti le tisto, kar bi presegalo dano soglasje, ne pa da se zaradi kakršnihkoli kasnejših dogodkov ali spremenjenih stališč že po izgradnji soglasje lahko prekliče. Zato zaključek, da revident ni predložil zahtevanih dokazil o pravici graditi v zračni prostor soseda, ni možen in upravno sodišče je z izpodbijano sodbo kršilo revidentovo ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ker gre za samovoljno odločitev, prav tako pa tudi ustavno pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave, saj se o tožbenih navedbah glede obstoja soglasja in izkazanih pogojev za gradnjo v zračni prostor soseda sploh ni opredelilo. Ta kršitev je podana tudi glede tožbenega ugovora, da ne more priti do razveljavitve celotnega gradbenega dovoljenja, saj se s tem razveljavlja tudi dovoljenje za ostala dela, ki so izključno na nepremičnini v lasti revidenta in za katera ni potrebno nikakršno soglasje. Ker so potrebna soglasja bila izkazana, revident meni, da ni podlage za razveljavitev gradbenega dovoljenja z dne 16. 3. 1999, zato predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in gradbeno dovoljenje z dne 16. 3. 1999 ohrani v veljavi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa tudi, da je tožnik oziroma revident upravičen do povračila vseh stroškov upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Zato Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ne presoja revizijskih navedb, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje, kajti Vrhovno sodišče je na ugotovljeno dejansko stanje pri svojem odločanju o reviziji vezano.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu ni podana. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ključni razlog za zavrnitev tožbe ni bil v tem, da naj bi prizadeti stranki svoje soglasje za revidentov poseg v zračni prostor njune nepremičnine izrecno odrekli, temveč v tem, da je sodišče menilo, da soglasij mejašev ni mogoče šteti za dokaz o pravici graditi po določbah 36. člena ZGO. Tako upravna organa obeh stopenj kot prvostopenjsko sodišče namreč menijo, da je pravica graditi, ki je po 36. členu ZGO (Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 59/96) materialni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, veljavno izkazana samo, če investitor predloži zemljiškoknjižni izpisek, pogodbo ali drugo listino, ki bi bila sposobna za vpis takšne pravice v zemljiško knjigo. Tega, da bi bilo soglasje oziroma privolitev prizadetih strank za investitorjev poseg v zračni prostor njune nepremičnine podano v takšni obliki, pa revident niti ne zatrjuje.

10. Po navedenem je torej pravilen materialnopravni zaključek izpodbijane sodbe, da je tožena stranka odločila v skladu z določbo 36. člena ZGO, ko je pritožbo tožeče stranke zoper odločbo upravnega organa prve stopnje, s katero je bilo gradbeno dovoljenje razveljavljeno, zavrnila.

11. Glede na to, da materialnopravni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja iz

36. člena ZGO v sporni zadevi ni bil podan, ostali revizijski ugovori na odločitev Vrhovnega sodišča ne morejo vplivati.

12. Gradbeno dovoljenje se po določbah ZGO izda na podlagi projekta za izdajo gradbenega dovoljenja, ki mora obsegati celoten predvideni gradbeni poseg. Zmotno je stališče revizije, da je mogoče gradbeno dovoljenje v primeru, ko ne bi bili podani pogoji samo za zgraditev določenega manjšega dela objekta, razveljaviti samo glede tega dela. Brez spremembe projekta za izdajo gradbenega dovoljenja, kar pa je stvar investitorja in ne upravnega organa, upravni organ že izdanega gradbenega dovoljenja ne more spreminjati, lahko ga le odpravi ali razveljavi, kadar so, kot v obravnavanemn primeru, za to podani postopkovni in materialnopravni razlogi.

13. Ker je moralo sodišče prve stopnje glede na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, tožbo zavrniti, izpodbijana sodba ni arbitrarna, in zato ni podana v reviziji zatrjevana kršitev ustavne pravice do enakega varstva v postopku iz 22. člena Ustave RS.

14. Revizijskega ugovora kršitve pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS Vrhovno sodišče ni presojalo, ker je zgolj pavšalen in nepopolno obrazložen.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče vloženo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi zaradi katerih je bila vložena in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1).

16. Glede na to, da revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen in prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22 člena ZUS-1).