Jedro

Ob presoji, da je bila tožnica pri toženi stranki upravičena do plače iz pogodbe o zaposlitvi hkrati pa je bila upravičena do izplačil v okviru 20 % provizije od ustvarjenega prometa, s tem, da so se v provizijo vračunavali tako bruto plača kot izplačilo stroškov v zvezi z delom, ni prišlo do neutemeljenih razlik pri plačilu za opravljeno delo in do diskriminacije ali neutemeljene različne obravnave tožnice v primerjavi s trgovskimi zastopniki, ki so kot s. p. opravljali delo na podlagi pogodbe o opravljanju storitev za enako provizijo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot neutemeljen zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da ji je tožena stranka dolžna plačati 4,147.010 SIT iz naslova 20 % provizije od ustvarjenega prometa in iz naslova regresa za letni dopust za leto 2000, z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Ugotovilo je, da je imela tožnica v pogodbi o zaposlitvi določeno fiksno plačo, poleg tega pa ji je tožena stranka izplačevala tudi stroške v zvezi z delom. Glede na uporabo Pravilnika o nadomestilu za delo za komercialne zastopnike (v nadaljevanju: Pravilnik) v primerih drugih komercialnih zastopnikov tožene stranke je presodilo, da tožnici provizija iz pravilnika ni pripadala poleg v pogodbi o zaposlitvi dogovorjene plače, temveč si je morala tožnica s tako ustvarjeno provizijo pokrivati tako bruto izplačila iz naslova plače kot tudi izplačila iz naslova povrnitve stroškov v zvezi z delom. Upoštevaje ta izplačila pa je bila tožnici provizija v celoti izplačana, do regresa za letni dopust za leto 2000 pa ni bila upravičena, ker se je s 1.6.2000 zaposlila drugje.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je iz naslova delnega plačila regresa za letni dopust za leto 2000, tožnici dosodilo znesek 35.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je soglašalo z razlogi prvostopnega sodišča, da tožnica ni bila upravičena do provizije od ustvarjenega prometa poleg izplačila v pogodbi o zaposlitvi dogovorjene plače. Zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo, ne da bi v njej jasno opredelila revizijske razloge. Vztraja, da ji je pri toženi stranki poleg v pogodbi o zaposlitvi dogovorjene plače pripadala tudi provizija od ustvarjenega prometa na podlagi Pravilnika o nadomestilu za delo komercialnih zastopnikov v višini 20% njene plačane realizacije, saj so bili v skladu s tem pravilnikom plačani za delo tudi komercialni zastopniki, ki so za toženo stranko pogodbeno opravljali delo kot samostojni podjetniki. Ker tožena stranka tožnici provizije ni priznavala, je prišlo do bistveno različnih izplačil za primerljivo delo in s tem do diskriminacije tožnice ter kršitve ustavne pravice do enakega varstva.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno pred nižjima sodiščema in ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotene ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

Ker tožnica v reviziji ni izrecno navedla revizijskih razlogov, je sodišče ob obravnavi revizije izpodbijano sodbo preizkusilo zgolj z vidika pravilne uporabe materialnega prava, na kar pazi tudi sicer po uradni dolžnosti.

Ob presoji, da je bila tožnica pri toženi stranki upravičena do plače iz pogodbe o zaposlitvi, hkrati pa je bila upravičena do izplačil v okviru 20% provizije od ustvarjenega prometa, s tem, da so se v ustvarjeno provizijo vračunavali tako bruto plača kot izplačani stroški v zvezi z delom, pri toženi stranki ni prišlo do neutemeljenih razlik pri plačilu za opravljeno delo in do diskriminacije ali neutemeljene različne obravnave tožnice v primerjavi z drugimi komercialnimi zastopniki. S takšnim režimom plačila dela oziroma zastopniških storitev je tožena stranka zasledovala v bistvu enako obravnavo tako komercialnih zastopnikov v delovnem razmerju kot pogodbenih zastopnikov, saj so oboji zanjo v načelu pomenili enak strošek v višini 20 % ustvarjenega prometa, ki je bil tožnici izplačan v obliki bruto plače in povračila stroškov v zvezi z delom, pogodbenim zastopnikom, ki so bili samostojni podjetniki, pa v obliki provizije oziroma plačila za opravljeno storitev. Glede na ustvarjeni promet je bila tožnica očitno celo na boljšem, saj je sodišče ugotovilo, da si tožnica v drugem letu zaposlitve z ustvarjeno provizijo ni v celoti pokrila izplačil iz naslova bruto plače po pogodbi o zaposlitvi in sprotnih izplačil iz naslova stroškov v zvezi z delom, tako da je zanjo vezanost na ustvarjeno provizijo dejansko pomenila le obliko stimulacije, do katere bi bila upravičena ob visoki realizaciji prometa, ko bi v Pravilniku določena provizija presegla sprotna izplačila, ki so bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi. Glede na dejanske ugotovitve nižjih sodišč v zvezi z izvajanjem Pravilnika o nadomestilu za delo za komercialne zastopnike pri toženi stranki in glede na ugotovljeno vsebino tožničine pogodbe o zaposlitvi tudi po presoji revizijskega sodišča ni bilo nobene podlage za razlago, da naj bi bila tožnica do 20% provizije upravičena poleg sproti izplačevane plače po pogodbi o zaposlitvi in sproti izplačevanih stroškov v zvezi z delom.

Glede na povedano je sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.