Jedro

Od uveljavitve Uredbe o državnem lokacijskem načrtu za hitro cesto na odseku Koper – Izola in od dneva, ko je tožeča stranka izvedela za izdajo spornih gradbenih dovoljenj, je preteklo več kot eno leto (druga alinea 2. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča), zato je bil njen predlog za obnovo postopka vložen prepozno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za okolje in prostor zavrglo predlog tožeče stranke za obnovo postopka izdaje delnega gradbenega dovoljenja št. 35105-129/2006-PK/VML z dne 13. 5. 2008 in delnega gradbenega dovoljena št. 35105-129/2006 PK/VML z dne 22. 1. 2009. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da sta bili delni gradbeni dovoljenji izdani ob uporabi prvega odstavka 62. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki je določal, da je stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za objekt na območju, ki se ureja z državnim prostorskim načrtom, samo investitor. Navedena določba ZGO-1 pa je bila razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011, s katero je odločilo, da lahko obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja, ki je bilo izdano ob uporabi prvega odstavka 62. člena ZGO-1, predlaga druga oseba iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ne glede na roke, določene v ZUP, v roku 30 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS, če od uveljavitve prostorskega akta, na podlagi katerega je bilo izdano pravnomočno gradbeno dovoljenje, oziroma od dneva, ko je ta oseba izvedela za izdajo gradbenega dovoljenja, ni preteklo več kot eno leto. Iz upravnih spisov izhaja, da se predlog z dne 4. 4. 2011 nanaša na odločbi izdani dne 13. 5. 2008 in 22. 1. 2009, s katerima je bila investitorju DARS d.d. dovoljena gradnja trase hitre ceste Koper-Izola od km 3,020 do km 3,320 s spremljajočimi objekti in ureditvijo komunalne infrastrukture v tem delu ter gradnjo predora Markovec. Glede na datum izdaje delnih gradbenih dovoljenj je od uveljavitve prostorskega akta, na podlagi katerega je bilo izdano pravnomočno gradbeno dovoljenja, preteklo več kot eno leto, zato iz navedenega razloga predlog ni bil pravočasno vložen. V zvezi s subjektivnim rokom (ni preteklo eno leto od dneva, ko je oseba izvedela za izdajo gradbenega dovoljena) pa ugotavlja, da iz listin v spisu št. 35105-129/2006 izhaja, da je tožeča stranka že v letu 2008 naslovila na Ministrstvo za okolje in prostor in Inšpektorat RS za okolje in prostor več dopisov v katerih se sklicuje na delno gradbeno dovoljenje, izdano investitorju DARS za traso Koper-Izola. Gre za dopisa naslovljena na IRSOP dne 4. 6. 2008 in na MOP z dne 19. 6. 2008. Poleg tega je Ministrstvo za okolje in prostor dne 16. 1. 2009 s sklepom št. 35105-29/2008 VML/PK zavrnilo predlog tožeče stranke za priznanje statusa stranskega udeleženca v navedenih postopkih pridobitve gradbenega dovoljenja. Tudi iz pojasnil investitorja na ustni obravnavi 3. 6. 2011 izhaja, da se je gradnja hitre ceste Koper-Izola na izolski strani začela januarja 2008, gradnja predora Markovec pa 30. 1. 2010, ko je izbrani izvajalec v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem začel izvajati pripravljala dela kot so ureditev gradbišča, večji posek vegetacije, izdelava dovozne poti do zahodnega predvkopa, itd. Navedeno izhaja tudi iz vpogledanih gradbenih dnevnikov. Vsa navedena dela so zahtevna, obsežna in dalj časa trajajoča, zato nesporno opazna v okolici, zato jih je morala opaziti tudi tožeča stranka, ki živi v bližini gradbišča. Tožeča stranka v tožbi navaja, da investitor pred pričetkom del za predor Markovec, po navedbah tožene stranke dne 30. 1. 2010, ni nikjer postavil gradbene table, iz katere bi bilo razbrati kdo je investitor, kdo izvajalec, kdo nadzorni ter številko delnega gradbenega dovoljenja. Te table še vedno ni, čeprav je zakonsko predpisana. V nadaljevanju navaja, da kljub večkratnemu posredovanju pri inšpekcijskih službah ni mogla zaščititi njenih zemljišč pred uničenjem in preprečiti postavitev električnega voda SN8 in priključka za vodo na njenih parcelah izven mej delnega gradbenega dovoljenja. Na podlagi vsega povedanega predlaga, da sodišče dovoli obnovo postopka izdaje obeh delnih gradbenih dovoljenj.

Družba za avtoceste Republike Slovenije, kot prizadeta stranka, v odgovoru na tožbo navaja, da so bile gradbiščne table postavljene v skladu z veljavnimi predpisi in so še vedno nameščene, tako na koprski kot na izolski strani predora Markovec. Na koprski strani je tabla locirana na vidnem mestu, v bližini OMV bencinskega servisa, približno 350 m pred portalom predora Markovec, na njej pa so, poleg ostale predpisane vsebine, navedena tudi gradbena dovoljenja za traso in predor Markovec. Poleg te table je približno 100 m pred deloviščem vzhodnega portala predora (na koprski strani) postavljena še ena gradbiščna tabla, ker so poleg ostalega navedeni tudi podatki izvajalca predora. Tudi na izolski strani predora v smeri Kopra je nameščena gradbiščna tabla. Locirana je na desnem robu hitre ceste, vidna v smeri vožnje po glavni cesti Lucija-Jagodje-Izola proti Kopru. V nadaljevanju navaja, da je nizkonapetostni vod s projektno oznako SN8, za katerega tožeča stranka navaja, da je postavljen na njenem zemljišču, podzemni visokonapetostni električni kablovod, ki je bil prvotno predviden izven cestnega sveta hitre ceste Koper-Izola, na zemljiščih v lasti tožeče stranke. Ker pa se ta s tem ni strinjala se je priključek projektiral tako, da sedaj poteka znotraj meja gradbene parcele hitre ceste. V zvezi z vodovodnim jaškom pa pove, da je le ta dejansko na zemljišču tožeče stranke, ki pa ga je z njeno vednostjo zgradil takratni izvajalec gradbenih del. Sicer pa gre za začasni vodovodni priključek, ki ni predmet projekta gradnje hitre ceste. Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče tožbo, kot neutemeljeno zavrne.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo smiselno ponavlja navedbe iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo, kot neutemeljeno, zavrne.

Tožeča stranka v odgovoru na odgovor tožene stranke navaja, da je gradbiščna tabla na izolski strani potekla že leta 2010, na koprski strani pa sta tabli postavljeni tako, da služita sami sebi. Glede nizkonapetosnega voda pa vztraja, da je vkopan na njenem zemljišču. Tudi glede vodovodnega jaška vztraja, da je bil postavljen brez njene vednosti.

K točki I. izreka Tožba ni utemeljena Z vpogledom v upravne spise je bilo ugotovljeno, da je bilo za gradnjo hitre ceste Koper-Izola, izdanih več delnih gradbenih dovoljenj. V območju parcel, ki jih navaja tožeča stranka v predlogu za obnovo postopka, sta bili izdani delno gradbeno dovoljenje št. 35105-129/2006-PK/VML z dne 13. 5. 2008, za „območje posebnih ureditev“ na izolski strani trase HC Koper-Izola od km 3,020 do km 3,320 in delno gradbeno dovoljenje št. 35105-129/2006 PK/VML z dne 22. 1. 2009, za gradnjo predora Markovec. Obe delni gradbeni dovoljenji sta bili izdani ob uporabi prvega odstavka 62. člena Zakona o graditvi objektov, ki je določal, da je stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za objekt na območju, ki se ureja z državnim prostorskim načrtom, samo investitor, saj je bil za izgradnjo hitre ceste Koper-Izola sprejet državni lokacijski načrt, Uredba o državnem lokacijskem načrtu za hitro cesto na odseku Koper-Izola, Ur.l. RS št. 112/2004. Z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011, ki je bila objavljena v Ur. l. RS, št. 20/2011 z dne 18. 3. 2011 pa je bil prvi in drugi odstavek 62. člena ZGO-1 razveljavljen. Hkrati z razveljavitvijo navedenih določb ZGO-1 je Ustavno sodišče še določilo, da lahko, če je bilo gradbeno dovoljenje izdano ob uporabi prvega odstavka 62. člena ZGO-1, obnovo postopka njegove izdaje iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ne glede na roke, določene z ZUP predlaga oseba, v roku 30 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS, če od uveljavitve prostorskega akta na podlagi katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje, oziroma od dneva, ko je ta oseba izvedela za izdajo gradbenega dovoljenja ni preteklo več kot eno leto (druga alinea 2. točke izreka odločbe).

Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe nesporno izhaja, da je tožeča stranka dne 4. 4. 2011 vložila predlog za obnovo zgoraj citiranih delnih gradbenih dovoljenj. Nesporno je tudi ugotovljeno, da je bila Uredba o državnem lokacijskem načrtu za hitro cesto na odseku Koper-Izola objavljena v Ur. l. RS, št. 112/2004 z dne 15. 10. 2004, iz česar sledi, da je od uveljavitve prostorskega akta, na podlagi katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje, preteklo več kot eno leto. Sodišče še ugotavlja, da je tudi od dneva, ko je tožeča stranka izvedela za izdani delni gradbeni dovoljenji, preteklo več kot eno leto. Tožeča stranka je namreč že v letu 2008 tako na Ministrstvo za okolje in prostor, kot tudi na inšpektorat RS za okolje in prostor, naslovila več dopisov, v katerih se sklicuje na delno gradbeno dovoljenje, ki je bilo meseca maja 2008 izdano investitorju za traso hitre ceste Koper-Izola. Tako je poslala na Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor dopis dne 4. 6. 2008, na Ministrstvo za okolje in prostor RS pa dne 19. 6. 2008. Tudi iz vlog tožeče stranke, ki jih je pošiljala na Ministrstvo za okolje in prostor za priznanje statusa stranskega udeleženca v postopku izdaje delnih gradbenih dovoljenje za traso hitre ceste Koper-Izola, ki jo je vložil na Ministrstvo za okolje in prostor 27. 10. 2008 izhaja, da je že v letu 2008 vedela za delno gradbeno dovoljenje. Poleg povedanega pa je bilo z vpogledom v gradbeni dnevnik in izvedeno glavno obravnavo dne 3. 6. 2011 ugotovljeno, da se je gradnja hitre ceste Koper-Izola začela na izolski strani januarja 2008, gradnja predora Markovec pa se je začela dne 30. 1. 2010 (izdelava dovozne poti do zahodnega predvkopa, zakoličba izkopa in zavarovanje brežin ter izkopavanje brežin in odvoz izkopanega materiala na deponijo). Iz gradbenega dnevnika izhaja, da so dne 4. 2. 2010 na gradbišču vgrajevali armaturne mreže, začeli z nanosom brizganega betona in vgradnjo sider. Iz upravnih spisov, kar v odgovoru na odgovor tožene stranke, tožeča stranka posredno tudi potrjuje, izhaja, da sta bili ob začetku del, tako na koprski kot na izolski strani postavljeni gradbiščni tabli z vsebino, ki je bila skladna z veljavnimi predpisi. Vsa navedena dela so tudi po oceni sodišča zahtevna, obsežna in dalj časa trajajoča in zato nesporno opazna v okolici. Zato je navedena dela morala opaziti tudi tožeča stranka, ki živi v bližini gradbišča. Glede na vse navedeno je tudi po mnenju sodišča nesporno ugotovljeno, da je tožeča stranka vedela za izdajo izpodbijanih delnih gradbenih dovoljenj pred več kot enim letom od njene vložitve predloga za obnovo postopka, torej po roku, ki ga določa odločba Ustavnega sodišča RS U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011 v drugi alineji 2. točke izreka.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo, v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kot neutemeljeno zavrnilo, saj je bil postopek pred izdajo izpodbijanega gradbenega dovoljenja pravilen, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II izreka: Vsaka stranka, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, trpi svoje stroške tega postopka.