Jedro

Ker tožnik v času odločanja tožene stranke ni predložil dokazila, da aktivno obvlada slovenski jezik v pisni in ustni obliki, je pravilna odločitev tožene stranke, da je njegovo prošnjo za sprejem v državljanstvo RS zavrnila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 1218/96 z dne 20.8.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 26.6.1996, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ker ne izpolnjuje pogoja iz 5. točke 1. odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. V obrazložitvi sodbe pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da tožnik v času izdaje izpodbijane odločbe ni predložil dokaza o aktivnem obvladanju slovenskega jezika v pisni in ustni obliki. Pripominja, da je tožena stranka na zahtevo tožnika večkrat podaljšala rok za predložitev tega dokaza, za podaljšanje zadnjega določenega roka, to je do 15.6.1996, pa tožnik sploh ni zaprosil. Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da od leta 1988 živi v Sloveniji, kjer si je ustvaril tudi družino. Prav zaradi dolgega prebivanja v Sloveniji je bil prepričan, da bo slovensko državljanstvo avtomatično pridobil. Ker je bil preizkus znanja slovenskega jezika zaradi premajhnega števila kandidatov preložen, je menil, da mu bo upravni organ avtomatično podaljšal rok za predložitev dokaza. Zaradi dolgotrajnega postopka je ostal brez dokumentov, izgubil je redno zaposlitev, zato kljub naknadno pridobljenemu potrdilu o znanju slovenskega jezika ne izpolnjuje več drugih pogojev za pridobitev slovenskega državljanstva. Zahteva le, da je pred zakonom enak vsem, ki so bili po osamosvojitveni vojni sprejeti v državljanstvo Republike Slovenije. Predlaga ugoditev pritožbi, s tem, da sodišče po potrebi z uradnimi poizvedbami na Filozofski fakulteti ugotovi, da je zamudil rok iz objektivnih razlogov.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po 1. odstavku 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91, 30/91, 13/94), veljavnega v času odločanja tožene stranke, lahko pristojni organ osebo, ki prosi za naturalizacijo, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, če je to v skladu z nacionalnim interesom, pri tem mora oseba med drugim izpolnjevati tudi pogoj, določen v 5. točki, da aktivno obvlada slovenski jezik v pisni in ustni obliki, kar mora dokazati z obveznim preizkusom. Ker tožnik v času odločanja tožene stranke tega pogoja ni izpolnjeval, česar niti ne zanika, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in na zakonu utemeljena. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbene navedbe, ki se nanašajo na neukost tožnika. Tožnik je bil v postopku opozorjen na posledice, ki bodo nastale, če dokazila ne bo predložil v odrejenem roku, ta rok je bil na njegovo prošnjo tudi podaljšan, za nadaljnje podaljšanje pa niti ni zaprosil. Glede pritožbenih navedb, da sodišče opravi poizvedbe pri Filozofski fakulteti o razlogih za nepredložitev dokazila sodišče pripominja, da bi tožnik lahko sam v skladu s 103. členom Zakona o splošnem upravnem postopku, v kolikor je menil, da je zamudil rok za predložitev zahtevanega dokazila iz upravičenega vzroka, predlagal vrnitev v prejšnje stanje že v upravnem postopku. Če bi tak predlog vložil, bi moral že v njem navesti okoliščine, zaradi katerih ni mogel pravočasno opraviti zamujenega dejanja in le-te verjetno izkazati. Upravni organ in sodišče takšnih okoliščin nista dolžna sama ugotavljati. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na posledice, ki so mu nastale zaradi dolgotrajnih postopkov (izguba redne zaposlitve), na drugačno odločitev ne morejo vplivati, saj se ne nanašajo na ta postopek, tožnik pa se tudi ne more enačiti z osebami, ki so bile sprejete v državljanstvo RS po drugih pogojih, kot so veljali zanj ob izdaji odločbe tožene stranke.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče pritožbo na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo.