Jedro

Iz besedila 1. odst. 121. člena ZPPSL izhaja, da lahko stečajni upravitelj odstopi le od obojestransko odplačne pogodbe. Pogodba o odstopu terjatve pa ni takšna pogodba, saj je po svoji naravi le razpolagalni posel in je zato ni mogoče primerjati s pogodbami iz posebnega dela obligacijskega prava.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 4. točka izreka odločbe) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne tudi v tistem delu, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 825.442,12 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1.10.2002 dalje in ji povrniti stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske odločbe do plačila." Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 781,72 EUR, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 825.442,12 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1.10.2002 dalje (1. točka izreka) in ji povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 177.237,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po izteku 15-dnevnega roka do plačila (4. točka izreka). Postopek glede zahtevka za plačilo zneska 41.004,30 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi je zaradi umika tožbe ustavilo (2. točka izreka, ki je po svoji pravni naravi sklep), tožbeni zahtevek za plačilo zneska 183.995.10 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo (3. točka izreka).

Zoper obsodilni del navedene sodbe je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 399. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), sicer pa po vsebini zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je, sodišče druge stopnje prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Izrecno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Če toženec ni več samostojni podjetnik, je oznaka "s.p. Vodoinstalaterstvo" pri njegovem osebnem imenu morda res odveč, vendar na toženčevo istovetnost (niti na morebitne obveznosti iz opuščene dejavnosti) nima nobenega vpliva, saj je vsak samostojni podjetnik le fizična oseba. Ista (fizična) oseba ostane zato tudi potem, ko z dejavnostjo preneha.

Utemeljena pa je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno priznalo tožeči stranki aktivno legitimacijo. Glede na dejstvo, da je tožeča stranka terjatev do tožene stranke res odstopila družbi A. d.o.o. in da je bila tožena stranka o tem obveščena, je namreč pravica zahtevati plačilo terjatve prešla na prevzemnika terjatve. V zvezi s tem vprašanjem je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je aktivna legitimacija tožeče stranke podana zato, ker je stečajni upravitelj tožeče stranke od pogodbe o odstopu terjatve pravočasno in v skladu s 121. členom Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) odstopil. Iz besedila 1. odst. navedenega člena izhaja, da lahko stečajni upravitelj odstopi le od obojestransko odplačne pogodbe, in to le v primeru, če v času do začetka stečajnega postopka niti stečajni dolžnik niti druga pogodbena stranka nista izpolnila svoje obveznosti ali je ni nobeden od njiju v celoti izpolnil. Pogodba o odstopu terjatve pa ni takšna pogodba, saj je po svoji naravi le razpolagalni posel in je zato ni mogoče primerjati s pogodbami iz posebnega dela obligacijskega prava. Največkrat predstavlja izpolnitev obveznosti, praviloma denarne, iz kakšne druge pogodbe. Določbe 121. člena ZPPSL zato za pogodbo o odstopu terjatve sploh ne pridejo v poštev, kar pomeni, da tudi morebitni odstop od takšne pogodbe ne more imeti nobenih pravnih posledic.

Vprašanje, ali je bil odstop terjatve odplačen ali ne, je pri tem irelevantno. Če je bil odstop neodplačen, pa je imel stečajni upravitelj možnost, da to dejanje izpodbija po določbah 126. člena ZPPSL, ne pa da od njega "odstopi".

Tako se pokaže, da tožeča stranka ni mogla znova postati upnik odstopljene terjatve in da zato v tem sporu ni aktivno legitimirana. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa je uporabilo materialno pravo, je sodišče druge stopnje njegovo sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP).

Ker je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo že iz doslej navedenih razlogov, se mu z drugimi pritožbenimi navedbami ni bilo treba ukvarjati.

Na podlagi 2. odst. 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških vsega postopka. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, posledično pa je v celoti uspela tudi v pravdi, ji mora tožeča stranka povrniti vse potrebne stroške. Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo, po specificiranih stroškovnikih tožene stranke.