Jedro

ZUJF, ki je začel veljati 31. 5. 2012, je v okviru prehodnih in končnih določb uredil tudi položaj vojnih veteranov, ki so pravico do zdravstvenega varstva v 15. členu ZVV pridobili pred uveljavitvijo ZUJF, tako kot tožnik.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo, v zvezi s sklepom o popravi pomote št. 130-1579/2012-9 z dne 24. 5. 2013 odločil, da vojnemu veteranu - tožniku od 1. 1. 2013 ne pripada pravica do zdravstvenega varstva - plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja (1. točka izreka) ter da se pravica do PZZ, priznana v upravnem postopku št. 130-53/2010, z dnem 1. 1. 2013 razveljavi (2. točka izreka). V obrazložitvi citira 100. in 101. člen ter prvi in drugi odstavek 231. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) ter navaja, da je bila tožniku skladno z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pred izdajo odločbe dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, vendar se v določenem roku ni izjavil. V postopku pa je bilo na podlagi podatkov, pridobljenih iz javnih evidenc, ugotovljeno, da je tožnik že dopolnil 55 let starosti oziroma ni uveljavljal pravice do zdravstvenega varstva na podlagi trajne popolne nezmožnosti za delo in ni prejemnik veteranskega dodatka. Ugotovljeno je še bilo, da živi v gospodinjstvu skupaj z A.A. in da je razvezan ter da njegova pokojnina iz meseca decembra 2011 presega osnovo za veteranski dodatek v znesku 497,15 EUR na družinskega člana. Na podlagi teh dejstev je bilo ugotovljeno, da tožnik presega določeno višino prejemkov oziroma odmerno osnovo 497,15 EUR za izračun veteranskega dodatka, kar pomeni, da ne izpolnjuje pogojev za pridobitev veteranskega dodatka, zato mu pravica do zdravstvenega varstva od 1. 1. 2013 po 231. členu ZUJF ne pripada več in se odločba o priznanem zdravstvenem zavarovanju razveljavi, kot to izhaja iz izreka te odločbe.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. V obrazložitvi ugotavlja, da je prvostopenjski organ tožnika seznanil s spremembami Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV), ki jih je doprinesel ZUJF, kar je razvidno iz vsebine obvestila z dne 24. 9. 2012. Po podatkih upravne zadeve se tožnik v tej zvezi ni odzval. Navaja tudi, da tožnik v pritožbi ne navaja dokazov in dejstev, ki bi lahko pripeljali do drugačne odločitve. Pravica do zdravstvenega varstva gre namreč po ZUJF v zvezi z ZVV osebam s statusom vojnega veterana po zakonu, ki hkrati izpolnjujejo več pogojev, in sicer so stari 55 let in več (ali so trajno popolnoma nezmožni za delo) ter so prejemniki veteranskega dodatka ali izpolnjujejo pogoje za njegovo pridobitev. Teh dejstev pa tožnik v tožbi ne zatrjuje.

Tožnik v tožbi navaja, da je upravni organ v izpodbijani odločbi napačno ugotovil dejansko stanje, saj sploh ni ugotovil in tudi ne pridobil vseh potrebnih podatkov za ugotavljanje (ne)upravičenosti do veteranskega dodatka. Ni namreč ugotovil, ali tožnik uveljavlja pravico do zdravstvenega varstva na podlagi trajne popolne nezmožnosti za delo. To je ugotovil za tožniku nepoznano osebo B.B. Prav tako napačno ugotavlja, da tožnik živi v gospodinjstvu z A.A., ki se je iz skupnega gospodinjstva izselila več kot pet mesecev pred izdajo izpodbijane odločbe. V izpodbijani odločbi pa ni ugotovljeno niti ključno dejstvo, to je ali prejemki tožnika presegajo odmerno osnovo 497,15 EUR. Navedeno je namreč upravni organ prve stopnje ugotovil za C.C., ne pa za tožnika. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Sodišče je s sklepom I U 805/2013 z dne 21. 5. 2013 predmetni postopek prekinilo in vložilo zahtevo za presojo ustavnosti prvega in drugega odstavka 231. člena ZUJF.

Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-13/13-14 z dne 14. 11. 2013 odločilo, da prvi in drugi odstavek 231. člena ZUJF nista v neskladju z Ustavo, zato se predmetni postopek nadaljuje.

Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen odvzem pravice do zdravstvenega varstva tožniku kot vojnemu veteranu na podlagi določb ZUJF, ki spreminja ZVV, med drugim v delu, ki ureja pravico vojnih veteranov do zdravstvenega varstva, in sicer tožnik ugovarja v upravnem postopku ugotovljenemu dejanskemu stanju, torej, da so dohodki na družinskega člana višji kot 497,15 EUR, zaradi česar ni prejemnik veteranskega dodatka in ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev po 8. in 9. členu ZVV ter da upravni organ v postopku ni ugotovil, ali tožnik uveljavlja pravico do zdravstvenega varstva na podlagi trajne popolne nezmožnosti za delo.

Prvi odstavek 15. člena ZVV po uveljavitvi ZUJF vojnemu veteranu zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, če prejema veteranski dodatek ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka. Do uveljavitve ZUJF je ta pravica pripadala vsem vojnim veteranom, neodvisno od njihovega premoženjskega stanja. ZUJF je dodatno zaostril pogoje za pridobitev navedene pravice, in sicer tako, da je spremenil starostni pogoj za pridobitev pravice do varstva po ZVV (100. člen ZUJF). Ta sedaj znaša 55 let (prvi odstavek 6. člena ZVV) in ne več 50 let, kot je veljalo pred uveljavitvijo ZUJF.

ZUJF, ki je začel veljati 31. 5. 2012, je v okviru prehodnih in končnih določb uredil tudi položaj vojnih veteranov, ki so pravico do zdravstvenega varstva v 15. členu ZVV pridobili pred uveljavitvijo ZUJF, tako kot tožnik. Določba prvega odstavka 231. člena določa, da upravičencem, ki so na dan uveljavitve tega zakona upravičeni do pravice do plačila zdravstvenih storitev v višini do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja po zakonu, se ta pravica zagotavlja do 1. januarja 2013. Določba drugega odstavka 231. člena ZUJF pa določa, da upravne enote odločijo v postopku, uvedenem po uradni dolžnosti, ali upravičenci do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, od 1. januarja 2013 dalje izpolnjujejo pogoje za pridobitev te pravice po tem zakonu. Z odločbo, izdano v tem postopku, upravna enota razveljavi odločbo o tej pravici, priznani na podlagi zakona, če ugotovi, da vojnemu veteranu po tem zakonu ta pravica od 1. januarja 2013 ne pripada.

Sodišče ugotavlja, da iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je prveostopenjski organ tožnika z dopisom z dne 24. 9. 2012 obvestil o spremembah ZVV z ZUJF ter ga pozval, da v roku osem dni izpolni in podpiše izjavo s podatki o prejemkih in izjavo za vsakega družinskega člana posebej. Hkrati je bil opozorjen, da bo v primeru, da izjave v določenem roku ne bo podal, upravni organ nadaljeval s postopkom in odločil o njegovi pravici do zdravstvenega varstva na podlagi podatkov, ki si jih bo v postopku pridobil sam. Navedeni dopis je bil tožniku vročen 26. 9. 2012 in nanj po podatkih upravnega spisa ni odgovoril. Hkrati iz upravnega spisa tudi izhaja, da tožnik v upravnem postopku (niti na prvi stopnji, niti v pritožbi) ni niti zatrjeval, kaj šele dokazoval, da bi bil trajno popolno nezmožen za delo in da njegovi prejemki ne presegajo 497,15 EUR na družinskega člana. Tožnik je že v pritožbi le pavšalno navedel, da upravni organ zanj ni ugotovil, ali uveljavlja pravico do zdravstvenega varstva na podlagi trajne popolne nezmožnosti za delo ter da ni ugotovil ključnega dejstva, ali njegovi prejemki presegajo odmerno osnovo 497,15 EUR. Ker pa, kot že navedeno, v upravnem postopku na prvi stopnji ugotovljenih dejstev po vsebini ne izpodbija in glede na to, da je sklep o popravi pomote v predmetni prvostopenjski odločbi št. 130-1579/2012-9, ki ga je dne 24. 5. 2013 izdal prvostopenjski organ, sestavni del izpodbijane prvostopenjske odločbe, sodišče sodi, da je upravni organ prve stopnje dejansko stanje v postopku pravilno ugotovil. V zvezi z v zahtevi za oceno ustavnosti z dne 21. 5. 2013 uveljavljano kršitvijo 155. člena Ustave Ustavno sodišče v zgoraj navedeni odločbi z dne 14. 11. 2013 zaključuje, da izpodbijana ureditev ne učinkuje za nazaj, temveč za čas po 1. 1. 2013. Ob izdaji ustreznih odločb, sprejetih na podlagi spremenjene ureditve, torej posega v položaj vojnih veteranov, opredeljen v 231. členu ZUJF, za naprej. Zato izpodbijana ureditev ni v neskladju z drugim odstavkom 155. člena Ustave (8. točka odločbe Ustavnega sodišča U-I-13/13-14 z dne 14. 11. 2013).

Glede v zahtevi za oceno ustavnosti zatrjevane kršitve 2. člena Ustave pa Ustavno sodišče zaključuje, da je ogrožanje finančne zmožnosti države za pokrivanje socialnih in drugih dajatev, med katere spada tudi pravica vojnih veteranov iz 15. člena ZVV, stvarni razlog za zmanjšanje pravice do plačila zdravstvenih storitev, ki je utemeljen v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Izpodbijana ureditev upošteva tudi zahtevo po sorazmerni razporeditvi bremena na različne kategorije prebivalcev. Zakonodajalec je pogoje za pridobitev obravnavane pravice spremenil tako, da jo je namenil vojnim veteranom, ki so socialno ogroženi, torej tistim, ki si sami težko ali sploh ne morejo zagotoviti sredstev za plačilo te pravice. Drugim, ki jim po novi ureditvi pravica ne pripada več, pa je zagotovil ustrezen čas, da se prilagodijo na nove okoliščine (10. točka odločbe Ustavnega sodišča U-I-13/13-14 z dne 14. 11. 2013).

Glede na citirano odločbo Ustavnega sodišča ter ob zgoraj navedenem v upravnem postopku ugotovljenem dejanskem stanju, to je da tožnikovi dohodki presegajo 497,15 EUR, kar pomeni, da tožnik ni prejemnik veteranskega dodatka in da ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev po določbah 8. in 9. člena ZVV, sodišče glede na zgoraj citirane določbe ZUJF in ZVV zaključuje, da je odločitev upravnega organa pravilna in zakonita.

Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.