Jedro

V sodni praksi je sprejeto stališče, da solastnikova obveznost plačevanja uporabnine drugemu solastniku ni že apriori njegova obveznost, ki bi izhajala iz upravičenja solastnika po določbi 66. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Takšna obveznost nastale šele tedaj, ko je podan položaj neupravičene pridobitve. To pa je odvisno od objektivnih okoliščin kot tudi vsakokratnih ravnanj strank, ki jih je treba presojati v luči temeljnih načel, ki pomagajo vsebinsko napolnjevati vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo. Temeljni načeli, ki prideta v tovrstnih primerih v poštev, sta tudi izravnalna pravičnost ter načelo vestnosti in poštenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova uporabe solastne nepremičnine (stanovanjske hiše) plačati uporabnino v znesku 2.927,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zapadlih mesečnih zneskov uporabnine za obdobje od 15. 6. 2017 do 15. 1. 2019 ter ji povrniti njene pravdne stroške (točka I in III izreka). V presežku, to je za plačilo uporabnine, ki bo zapadla po zaključku glavne obravnave od 17. 1. 2012 dalje in za del uporabnine za junij 2017 nad zneskom 145,00 EUR do zneska 150,00 EUR je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (točka II izreka).

2. Zoper obsodilni del prvostopne sodbe je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. V prvem delu pritožba povzema kot pravilne ugotovitve prvostopnega sodišča in sicer, da tožeča stranka od leta 2014 solastno stanovanjsko hišo v celoti uporablja sama in da tožena stranka ni izvrševala posesti na stanovanjski hiši v vtoževanem obdobju. Tudi ni sporno, da se pravdni stranki za takšno uporabo solastnega premoženja nista dogovorili, ampak se je toženka v stanovanjsko hišo vselila brez soglasja tožeče stranke. Tožena stranka posesti solastne stanovanjske hiše ni pripravljena prepustiti, ker obe pravdni stranki v tej hiši ne moreta živeti, pri čemer tožeča stranka tudi nima interesa, da bi stanovanjsko hišo neposredno posedovala. Po pritožbi je tudi nesporno, da je tožeča stranka toženo stranko z dopisom z dne 9. 7. 2014 pozvala k plačilu uporabnine za uporabo njenega polovičnega deleža solastne stanovanjske hiše in da toženka na zahtevo ni odgovorila. Tudi ni sporno, da je tožeča stranka toženo stranko ponovno z dopisom dne 2. 6. 2017 pozvala k spremembi načina uporabe stanovanjske hiše, jo opozorila, da tožena stranka nima pravice do izključne posesti celotne nepremičnine in da želi uporabljati solastni del stanovanjske hiše. Tudi v tem dopisu je terjala plačilo uporabnine. Toženka je na ta dopis odreagirala z odgovorom, da toženka koristi zgolj le solastni del nepremičnine, to je stanovanjski del, kar je sorazmerno z njenim polovičnim solastniškim deležem na nepremičnini. Tožnik pa lahko koristi poslovni del nepremičnine, katerega toženka ne uporablja. Nadalje pritožba navaja materialno pravo in judikate Vrhovnega sodišča RS (II Ips 295/2017, II Ips 126/2014), ki materialnopravno urejujejo sporno vprašanje in zaključuje, da v obravnavanem primeru glede na navedeno postopanje tožene in tožeče stranke kot solastnikov nepremičnine tožnikov, ob pravilni uporabi materialnega prava (66. člen Stvarnopravnega zakonika v zvezi s 190. in 198, členom Obligacijskega zakonika), upoštevaje sodno prakso, ni mogoče prisoditi vtoževane uporabnine. Zaradi ravnanje toženke tožnik ni v ničemer prikrajšan pri uporabi svoje solastne nepremičnine, toženka pa tudi ni obogatena na račun tožnikovega solastnega deleža na nepremičnini. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev zahtevka, podrejeno razveljavitev prvostopne sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik iz naslova solastnega deleža na nepremičnini od toženke kot solastnice na isti nepremičnini vtožuje plačilo uporabnine, ker je toženka uporabljala in uporablja celoten (tudi tožnikov solastni delež) na stanovanjski hiši. 6. Ni sporno, da sta pravdni stranki vsaka do 1/2 solastnici nepremičnine, ki v naravi predstavlja dva objekta, ki se sicer držita skupaj, pri čemer eden od teh objektov predstavlja stanovanjsko hišo na naslovu V. ulica, A., drugi objekt pa je poslovni prostor, vse s pripadajočim zemljiščem k navedenima objektoma. V pritožbenem postopku tudi ni sporno, da ima od leta 2014 dalje stanovanjski objekt v izključni posesti toženka, ki se je v obravnavano stanovanjsko hišo vselila brez soglasja tožnika. Tožnik navedene stanovanjske hiše nikoli ni souporabljal, tožena stranka pa soposesti stanovanjske hiše tožniku tudi ni pripravljena prepustiti, ker obe pravdni stranki v tej hiši ne moreta skupaj živeti. Tudi ni sporno, da je tožnik od toženke leta 2014 (priloga A3) iz razloga, ker je toženka posedovala tudi njegov solastni delež na stanovanjski hiši, od toženke zahteval plačilo uporabnine. Tak zahtevek z dodatnim zahtevkom na izročitev ključev oziroma ureditev razmerij z odkupom solastnega deleža po toženki, je ponovil tudi z dopisom z dne 2. 6. 2017 (priloga A4). Toženka je tožniku odgovorila, da uporablja zgolj solastni delež na nepremičnini, to je stanovanjsko hišo, poslovni prostor pa lahko uporablja tožnik, ki tako tudi ni upravičen do plačila uporabnine. Od 11. 7. 2018 dalje (dva dni pred vložitvijo tožbe v predmetni zadevi) med pravdnima strankama teče tudi nepravdni postopek za razdelitev navedene solastne nepremičnine. Tožnik zahteva civilno delitev nepremičnine, toženka pa fizično delitev s predlogom, da tožnik pridobi poslovni prostor, toženka pa stanovanjsko hišo. 7. V sodni praksi1 je sprejeto stališče, da solastnikova obveznost plačevanja uporabnine drugemu solastniku ni že apriori njegova obveznost, ki bi izhajala iz upravičenja solastnika po določbi 66. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ)2. Takšna obveznost nastale šele tedaj, ko je podan položaj neupravičene pridobitve. To pa je odvisno od objektivnih okoliščin kot tudi vsakokratnih ravnanj strank, ki jih je treba presojati v luči temeljnih načel, ki pomagajo vsebinsko napolnjevati pravno vrednotno vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo. Temeljni načeli, ki prideta v tovrstnih primerih v poštev, sta tudi izravnalna pravičnost3 ter načelo vestnosti in poštenja4. 8. Izhajajoč iz navedenih materialnopravnih izhodišč ter ugotovljenih nespornih pravno relevantnih dejstev5, zlasti dejstva, da je toženka proti volji tožnika uporabljala celotno stanovanjsko hišo (torej tudi idealni solastni delež tožnika na stanovanjski hiši), da stanovanjske hiše ne želi prepustiti tožniku in da je tožnik izkazal vso potrebno aktivnost za uporabo koristi od solastne stanovanjske hiše (od toženke je kar z dvema dopisoma, leta 2014 in 2017 zahteval plačilo uporabnine in tudi ureditev razmerij na solastnini), je prvostopno sodišče v obravnavanem primeru pravilno presodilo, da je tožeči stranki souporaba ter izkoriščanje stanovanjske hiše s pripadajočim zemljiščem v sorazmerju z njenim deležem, onemogočena. Tožnik na uporabo celotnega stanovanjskega objekta po toženki ni pristal, temveč je terjal njeno souporabo in plačilo uporabnine, kar pa je toženka zavračala. Toženka je tako tožniku dolžna plačati uporabnino za tožnikov solastni delež na stanovanjski hiši v znesku 150,00 EUR mesečno6 za vtoževano obdobje, kar skupno znese 2.927,26 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestni od posameznih mesečnih zneskov uporabnine.

9. Takšne odločitve tudi ne morejo spremeniti pritožbena izvajanja s sklicevanjem, da toženka uporablja le stanovanjski objekt, ne uporablja pa poslovnega objekta in tako dejansko uporablja le solastni del celotne nepremičnine. Ni sporno, da se pravdni stranki nista dogovorili, da bo vsaka od njiju izključno posedovala določen del nepremičnin, na primer, da bo toženka uporabljala stanovanjski objekt, tožeča pa poslovni objekt in zato imata obe pravdni stranki skladno s 66. členom SPZ pravico imeti celotno nepremičnino (tako stanovanjski kot poslovni objekt s pripadajočim zemljiščem) v posesti in jo uporabljati sorazmerno svojemu polovičnemu idealnemu deležu7. Ali drugače povedano, toženec kot polovični solastnik ima enake pravice na vseh delih nepremičnine, torej tudi na stanovanjski hiši. Ker pa ima tožena stranka stanovanjsko hišo s pripadajočim zemljiščem v izključni posesti in uporabi, je obogatena v obsegu, ki presega njen polovični idealni delež, tožnik pa je za toliko prikrajšan in zato je toženka dolžna tožniku plačati polovico tržne najemnine za stanovanjsko hišo. Pri taki presoji pa prvostopno sodišče tudi ni zašlo v protispisnost, ker je tožnik na naroku z dne 17. 1. 2019 le povedal kot je že trdil v svojih pripravljalnih vlogah, da sicer nima interesa souporabe stanovanjske hiše, želi pa plačilo uporabnine. Nasprotna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

10. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člena ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela in zato krije sama svoje pritožbene stroške.

1 Sodba in sklep VS RS II Ips 90/2017, sodba VS RS II Ips 126/2014. 2 Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (prvi odstavek 66. člena SPZ). 3 Je pravičnost med tistimi, ki so po naravi neenaki, vendar so pred zakonom enaki. V civilnem pravu se izkazuje zlasti skozi enakovrednost dajatve in protidajatve med osebami, ki so pred zakonom enake. 4 Pri sklepanju obligacijskih razmerij in pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij morajo udeleženci spoštovati načelo vestnosti in poštenja (prvi odstavek 5. člena OZ). 5 Glej točka 6 razlogov te sodbe. 6 Že v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da tržna najemnina za stanovanjski objekt znaša 300,00 EUR mesečno. 7 Glej sklep II Ips 295/2017, točka 16 razlogov.