Jedro

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je opustilo izvedbo dokaza z zaslišanjem toženca. Toženec je bil namreč pravilno vabljen na narok za glavno obravnavo z vabilom za zaslišanje, vendar na narok ni pristopil in svoje odsotnosti ni opravičil niti ni njegov pooblaščenec predlagal preložitve glavne obravnave zaradi njegovega zaslišanja.

Potrdila o pravnomočnosti odvetnica tožnikov (še) ni mogla zahtevati, saj odločba ob zaključku glavne obravnave ni bila pravnomočna. Če bo toženec znesek, ki ga je dolžan plačati tožnikoma, plačal prostovoljno, potrdilo o pravnomočnosti niti ne bo potrebno. Za priznanje negotovih bodočih stroškov postopka pa ni pravne podlage.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.137,76 EUR stroškov postopka v roku 30 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu, to je v točki I. izreka, potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 307,99 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 2.168,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2021 dalje do plačila (točka I. izreka) in tožencu naložilo v plačilo 1.308,60 EUR stroškov postopka, in sicer v roku 30 dni od prejema sodbe.

2. Pritožuje se toženec „iz vseh pritožbenih razlogov“, višjemu sodišču predlaga, naj prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je z navedbami o ustnem dogovoru, da bo dolg poravnal najkasneje do konca leta 2022, podal ugovor nezapadle terjatve; tožba je preuranjena. Glede ustnega dogovora bi vse pojasnil, če bi ga sodišče zaslišalo, pa ga ni želelo. Neizvedbe dokaznega predloga ni v zadostni meri obrazložilo in s tem zagrešilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagal je svoje zaslišanje, a sodišče dokaznemu predlogu nepravilno ni sledilo.

Napačna je tudi odločitev glede stroškov postopka. Priznanje 150 točk za posvet s stranko, 50 točk za poročilo stranki in 50 točk za pribavo potrdila o pravnomočnosti ni v skladu z Odvetniško tarifo (OT), saj so ti stroški že všteti v nagrade za vloge in zastopanje na naroku.

3. Tožnika sta na pritožbo odgovorila. Pritrjujeta ugotovitvam sodišča v izpodbijani sodbi in opozarjata, da toženec le zavlačuje postopek in s tem zlorablja procesne pravice zato predlagata, da mu sodišče naloži v plačilo vsaj stroške, ki jih imata z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Glede glavne stvari izpodbijana sodba temelji na naslednjih ugotovitvah, ki jih pritožba ne izpodbija: da je bil sklenjen Dogovor, da bo toženec tožnikoma plačal 5.000 EUR v dveh obrokih, in sicer 2.500 EUR do 18. 10. 2019 in 2.500 EUR do 15. 4. 2020, v primeru zamude se je toženec zavezal plačati zakonske zamudne obresti; da je toženec prvi obrok plačal, drugega pa ne; da je po več pozivih toženec 17. 2. 2021 tožnikoma plačal 500 EUR. Toženec priznava sklenitev Dogovora, zatrjuje pa, da je bil naknadno sklenjen ustni dogovor, da bo drugi obrok plačal kasneje, kot je bilo dogovorjeno v Dogovoru. Dokazno breme glede sklenitve ustnega dogovora je na tožencu. Višje sodišče ugotavlja, da ga ni zmogel. 6. V dokaz navedb o sklenjenem dogovoru glede odloženega plačila je toženec predlagal samo svoje zaslišanje. Zmotna je sicer ocena sodišča prve stopnje, da zaslišanje toženca ni bilo potrebno, ker listinski dokazi, predvsem pa trditvena podlaga tožbe in vsebina odgovora na tožbo zadoščajo za meritorno odločitev o zadevi. To stališče prvostopenjskega sodišča je tudi v nasprotju z njegovim ravnanjem, saj je toženca vabilo na zaslišanje. Kljub temu je izpodbijana odločitev pravilna. Toženec namreč na narok za glavno obravnavo brez opravičila ni prišel. Njegov pooblaščenec je na narok pristopil, odsotnosti toženca ni opravičil, niti ni predlagal preložitve glavne obravnave zaradi zaslišanja toženca. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je narok opravilo in na njem vpogledalo v listinsko dokumentacijo, izvedbo dokaza z zaslišanjem pravdnih strank pa opustilo. Sodišče toženca, ki je bil pravilno vabljen na narok za glavno obravnavo z vabilom na zaslišanje, ni zaslišalo, ker na narok ni pristopil. Protispisna je torej navedba toženca, da ga sodišče ni želelo zaslišati. Skladno z drugim odstavkom 262. člena ZPP sodišče presodi glede na vse okoliščine, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje. Ker je toženec v odgovoru na tožbo le pavšalno zatrjeval sklenitev naknadnega ustnega dogovora o odloženem plačilu drugega obroka ter kot edini dokaz predlagal svoje zaslišanje, ki pa zaradi neopravičenega izostanka z naroka ni bilo mogoče, toženec trditev o nezapadlosti terjatve, ni dokazal. 7. Skladno z 9. členom Obligacijskega zakonika (OZ) so udeleženci obligacijskega razmerja dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev, obveznost ugasne samo s soglasno voljo udeležencev obligacijskega razmerja ali na podlagi zakona. Upnik je upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (prvi odstavek 239. člena OZ). Ker toženec ni dokazal, da je bil sklenjen dogovor o odloženem plačilu v Dogovoru dogovorjene obveznosti, je dolžan izpolniti svojo obveznost iz Dogovora.

8. Glede na podano trditveno in dokazno podlago je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno ter odločitev glede glavne stvari materialnopravno pravilna. Izpodbijana sodba je toliko in tako obrazložena, da omogoča preizkus miselnega toka sodišča in s tem njen preizkus. Kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Višje sodišče je zato pritožbo glede glavne stvari zavrnilo in v točki I izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Zmotna pa je odločitev prvostopenjskega sodišča v delu, ko je tožnikoma kot potrebne stroške postopka (155. člen ZPP) priznalo 150 točk za posvet s stranko, 50 točk za poročilo stranki in 50 točk za pribavo potrdila o pravnomočnosti. Brez posveta s stranko odvetnik ne more vložiti tožbe in drugih vlog v postopku, kar pomeni, da sta pogovor in pridobivanje podatkov od stranke vključena v stroške, ki se po OT priznajo za sestavo tožbe, pripravljalnih vlog in zastopanje na narokih. Tudi za priznanje odvetniških stroškov za „poročilo stranki“ ni podlage v OT. Potrdila o pravnomočnosti odvetnica tožnikov (še) ni mogla zahtevati, saj odločba ob zaključku glavne obravnave ni bila pravnomočna. Če bo toženec znesek, ki ga je dolžan plačati tožnikoma, plačal prostovoljno, potrdilo o pravnomočnosti niti ne bo potrebno. Za priznanje negotovih bodočih stroškov postopka pa ni pravne podlage. Višje sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi toženca in dosojene stroške postopka znižalo za 250 točk. Od po OT priznanih 1.o60 točk je odmerilo administrativne stroške skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT in 22 % DDV. Temu je prištelo še neizpodbijane stroške kilometrine pooblaščenke tožnikov v znesku 150,50 EUR in sodno takso za tožbo v znesku 180 EUR. Skupaj priznani stroški tožnikov znašajo 1.137,76 EUR.

10. Toženec je uspel s pritožbo le v majhnem delu stroškovne odločitve. Uspeh pravdnih strank v postopku se ni spremenil in je odločitev, da mora tožnikoma povrniti vse potrebne stroške postopke, pravilna (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker se je pritožil le toženec, pritožbeno sodišče zaradi prepovedi reformacije in peius (359. člen ZPP) ni poseglo v odločitev o roku za plačilo stroškov postopka 30 dni, čeprav je določen v nasprotju z drugim odstavkom 313. člena ZPP, po katerem znaša rok za izpolnitev denarne dajatve 15 dni.

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Ker je s pritožbo uspel le v majhnem stroškovnem delu, je toženec tožnikoma dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo. Te je višje sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika na koncu odgovora na pritožbo in skladno z OT: 375 točk po tar. št. 22/1, materialni stroški po tretjem odstavku 11. člena OT, 10 % za zastopanje več strank po tretjem odstavku 7. člena OT in 22 % DDV. Ob vrednosti točke 0,6 EUR znašajo stroški pritožbenega postopka, ki jih je dolžan tožnikoma povrniti toženec, 307,99 EUR. Dosojene stroške pritožbenega postopka je toženec dolžan tožnikoma plačati v 15 dneh od prejema te sodbe (drugi odstavek 313. člena ZPP), če jih ne bo, bo prišel v zamudo in bo od tedaj dalje dolgoval še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ). Kot je višje sodišče že obrazložilo, za postavke posvet s stranko, končno poročilo stranki in pribava potrdila o pravnomočnosti ni podlage v OT.