Jedro

S pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi na podlagi 46. člena ZDavP ni možno izpodbijati odločb (plačilnega naloga), ki se izvršujejo, temveč je te mogoče izpodbijati (vključno s pravilnostjo njihove vročitve) le v postopku izdaje take odločbe oziroma konkretno plačilnega naloga.

Izrek

I. Revizija se zavrne. II. Revident sam trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30. 11. 1999. Tožena stranka je s to odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada L., Izpostave L. M.-P. z dne 7. 1. 1998, s katerim je prvostopni organ zoper tožnika uvedel prisilno izterjavo neporavnane denarne kazni v znesku 3.000 SIT in stroškov prisilne izterjave v višini 1.000 SIT iz osebnih prejemkov dolžnika.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotavlja, da se v obravnavanem primeru od tožnika izterjuje obveznost na podlagi plačilnega naloga, št. 151338/97 z dne 15. 5. 1997, ki ga je izdala Mestna občina L., Mestna uprava, Mestno redarstvo, ki je postal izvršljiv dne 30. 5. 1997. Po presoji sodišča prve stopnje je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, prvostopenjsko sodišče se strinja z utemeljitvijo tožene stranke, ko pojasnjuje razloge, zakaj šteje vročitev plačilnega naloga za pravilno, zato jih skladno z drugim odstavkom 67. člena ZUS ne ponavlja.

3. Tožnik vlaga revizijo (prej pritožbo) iz vseh razlogov in med drugim navaja, da sodišče prve stopnje: ni upoštevalo enakopravnosti strank v postopku; ni preverjalo dokazov in napačnih navedb tožene stranke; ni izvedlo vseh poizvedb, ki so nujne za ugotovitev dejanskega stanja; ni ugotovilo očitne nezakonitosti pri vročanju obravnavane poštne pošiljke, pri katerem je bilo storjenih 12 kršitev; sodišče je odgovorilo samo na del navedb tožeče stranke, glavnih argumentov sodišče sploh ni obravnavalo, pač pa tožbo zavrnilo brez trdnih utemeljitev; ni ugotovilo, da je tožniku bila odvzeta ustavna pravica do pritožbe nad sodbo organa; ni ravnalo v duhu skrbnega obravnavanja vsake vloge; je bilo pri svoji odločitvi pristransko; narobe razumelo nekatere tožnikove argumente in iz njih potegnilo napačne zaključke; sklicevalo se je na zakonodajo, ki v času vlaganja tožbe sploh še ni veljala; ni tožniku zagotovilo vpogleda v spis in dokumentacijo; ni ugotavljalo resničnega dejanskega stanja, ki ga sodišče, niti nobeden od poprejšnjih pritožbenih organov ni hotel ali želel ugotavljati; protestira proti očitnemu zavlačevanju postopka, kjer država prek svojih vej oblasti z nerazumnimi roki reševanja očitne krivice, ki jo je storila svojemu državljanu, jemlje voljo za iskanjem pravice. Predlaga, da sodišče zadevano sodbo razveljavi in sprejme novo sodbo, s katero ugotovi, da tožena stranka ni ravnala v skladu z zakonom in toženi stranki naloži vračilo prisilno izterjanega zneska (4.000 sit), kakor tudi določi plačilo stroškov postopkov (takse, stroški poštnin, pravnih svetovalcev). Predlaga, da sodišče določi pavšalen znesek, ki naj pokrije vse stroške skupaj z obrestmi.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje kot pravočasna in dovoljena revizija in se obravnava po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil opravljen tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. V obravnavanem primeru gre za prisilno izterjavo denarne kazni za prekršek na podlagi sklepa davčnega organa, izdanega v izvršilnem postopku, in sicer za izvršitev izvršilnega naslova, ki ga ni izdal davčni organ, temveč drug organ. Izterjava denarne kazni se po v času odločanja veljavni določbi 42. člena Zakona o davčnem postopku - ZDavP (Uradni list RS, št 18/96) uvede z izdajo sklepa o prisilni izterjavi, ki mora poleg podatkov o dolžniku in njegovi davčni številki, višini dolga, načinu prisilne izterjave, označbi izplačevalca osebnih prejemkov ter pouku o pravnem sredstvu vsebovati tudi izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost (2. točka prvega odstavka 43. člena ZDavP). Gre torej za odločanje na podlagi tretjega odstavka 44. člena ZDavP, po katerem je davčni organ pristojen zgolj za izterjavo obveznosti po izvršljivem izvršilnem naslovu, ni pa pristojen pregledovati, ali je potrditev izvršljivosti, ki jo mora v skladu z 278. členom ZUP (1986) opraviti organ, ki je izvršilni naslov izdal, pravilna, temveč mora davčni organ šteti, da je potrditev izvršljivosti potrdilo v smislu 171. člena ZUP (1986) in šteti okoliščine, ki so v takem potrdilu, v skladu s 166. členom ZUP (1986), za dokazane. Niti ZDavP niti ZUP (1986) niti kakšen drug zakon za take primere davčnemu organu namreč niso dali pristojnosti, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti izvršilnega naslova pravilna in zakonita, temveč je to dolžnost tistega organa, ki je izvršilni naslov s potrdilom o njegovi izvršljivosti izdal. 9. Kot je razvidno iz podatkov v upravnem spisu, je plačilni nalog opremljen s potrdilom o pravnomočnosti in izvršljivosti. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča organ prve stopnje imel pravno in dejansko podlago za izdajo sklepa o prisilni izterjavi dolga in zato toženi stranki niti ni bilo treba opravljati poizvedb v zvezi vročanjem spornega plačilnega naloga, saj zoper sklep o prisilni izterjavi na podlagi 46. člena ZDavP ni možno izpodbijati odločb (plačilnega naloga), ki se izvršujejo, temveč je te mogoče izpodbijati (vključno s pravilnostjo njihove vročitve) le v postopku izdaje take odločbe oziroma konkretno plačilnega naloga. Takšno stališče je Vrhovno sodišče že predhodno zavzelo npr. v sklepu I Up 392/2002 z dne 26. 10. 2004 in v sodbi I Up 370/2002 z dne 11. 2. 2005. 10. Glede na navedeno so revizijski ugovori, ki se nanašajo na pravilnost vročitve spornega plačilnega naloga oziroma s tem povezanimi ugovori zoper izpodbijano sodbo, po presoji Vrhovnega sodišča pravno nepomembni za odločitev, zato se do njih ni opredeljevalo.

11. Ker v obravnavanem primeru niso bili podani uveljavljani revizijski razlogi, niti kršitve materialnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS - 1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo, zato revident na podlagi 165. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Uradni list RS, št. 73/07 - UPB3 in 45/08) v zvezi z 22. členom ZUS-1 sam trpi svoje stroške postopka.