Jedro

Obseg potreb, ki se upošteva, raste z višino sredstev, ki so na razpolago za njihovo kritje in obratno. Povedano drugače, potrebe je mogoče zadostiti le v tolikšni meri, kot to omogočajo dohodki staršev, sodišče pa mora najti ustrezno ravnovesje med nujnostjo posameznih otrokovih potreb na eni strani ter obremenitvijo preživninskega zavezanca, ki mu jo naloži, na drugi strani.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta ter se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožbeni zahtevek po tožbi delno utemeljen in spremenilo preživnino, ki jo je dolžan plačevati toženec po sodni poravnavi, sklenjeni pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani P 1176/2015-IV s 15. 12. 2015 tako, da znaša mesečna preživnina za A. od decembra 2019 dalje 305 EUR, za B. pa 275 EUR ter določilo preživnino, ki jo je dolžan plačati toženec za vsakega od otrok do decembra 2019 (I. točka izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več (razliko do 500 EUR mesečne preživnine), je sodišče zavrnilo (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi (znižanje preživnine) je sodišče zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe glede višine preživnine (II. točka izreka) ter zoper izrek o pravdnih stroških (IV. točka izreka). Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Sodišču očita, da je odmerilo prenizko preživnino. Navaja, da toženec z otrokoma ne preživi toliko časa, kot bi ga moral, čemur je dalo sodišče premajhno težo. Ker toženec z otrokoma ne preživi dovolj časa, morajo biti stroški preživljanja tožnikov v tem času vključeni v preživnino. Med poletnimi počitnicami je toženec z otrokoma preživel le pet dni, ko ju je peljal v L., sam pa si je privoščil počitnice v Namibiji. Sodišče bi moralo tožnikoma priznati 466 EUR stroškov za preživljanje počitnic. Za čas, ki ga toženec ne preživi z otrokoma, pa bi moralo sodišče priznati vsakemu tožniku 38,80 EUR mesečno.

A. je sodišče priznalo prenizek strošek za hrano, saj mu je priznalo le 3,80 EUR na dan. Za tak znesek ni mogoče zagotoviti pet kakovostnih obrokov dnevno. Nedopustno je, da bi moral tožnik za preživetje uživati cenejšo hrano ob dejstvu, da toženec prejema 1.900 EUR mesečnih prejemkov. Sodišče ni upoštevalo stroškov nakupa telefonskega aparata v višini 240 EUR. Zaključek sodišča, da lahko tožnik uporablja cenejši telefon, je napačen. Telefon, ki ga uporablja tožnik, ni drag. Glede na svojo starost pa mora imeti telefon, ki ne omogoča le navadnih klicev ter pošiljanja in sprejemanja sporočil, ampak omogoča bolj raznovrstno uporabo. Za 2 EUR mesečno, takega telefona ni mogoče kupiti. Prav tako je prenizko odmerjen strošek za oblačila in obutev. Sodišče bi moralo priznati vsaj 100 EUR mesečno iz tega naslova. Zakonita zastopnica zaradi nizkih prejemkov in nizke preživnine do sedaj otrokoma ni mogla kupovati kakovostnejših oblačil, kar ni utemeljen razlog, da bi morala tožnika trpeti pomanjkanje in hoditi v slabših in cenejših oblačilih. Sodišče bi moralo tožniku priznati celoten znesek za strošek Urbane. Ta strošek mu je krila babica, vendar je to njena dobra volja in ni gotovo, če bo ta strošek plačevala tudi naprej. Sodišče neutemeljeno ni priznalo stroškov za prevoz, ki ga nudi tožniku mama od doma do postaje in iz postaje domov. Strošek, ki ga je sodišče priznalo za gorivo, ne zadošča. Priznati bi moralo za 22 EUR višji znesek. Prenizko je odmerjen tudi strošek za razvedrilo. Sodišče je priznalo strošek le za enkraten obisk koncerta letno. Sodišče ni priznalo vseh stroškov izletov. Izkazano je bilo, da tožnik z materjo opravi bistveno več izletov kot s tožencem. Sodišče bi moralo priznati tožniku najmanj 20 EUR za vsak izlet. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tudi strošek za nakup antialergijske posteljnine. Tožnikova sestra je hud alergik, tožnik pa spi skupaj z njo v isti sobi, zato mora imeti tudi tožnik antialergijsko posteljnino in vzmetnico. Sodišče je vsaj za 210 EUR mesečno prenizko odmerilo stroške za tožnikovo preživljanje.

Tudi B. je sodišče priznalo prenizek strošek za hrano (le 80 EUR) mesečno. Dnevno to pomeni manj kot 3 EUR, za tak znesek pa ni mogoče zagotoviti kakovostne in raznovrstne prehrane. Prenizko je odmerjen tudi strošek za oblačila in obutev, saj zakonita zastopnica ni mogla zaradi nizke preživnine in prihodkov otrokoma kupovati kakovostnejših oblačil. Tožnica od jeseni obiskuje plesne vaje, kar znese 510 EUR letno. Tožnica stroška ni mogla izkazati, ker še ni prejela računa, je pa o strošku izpovedala zaslišana zakonita zastopnica. Sodišče tudi ni priznalo dovolj stroškov povezanih s prevozom. Ta strošek za tožnico znaša 60 EUR, toženec pa teh stroškov substancirano ni prerekal. Tožnica ima preko 1.300 km letno samo za prevoze k zdravnikom in na počitnice. Treba ji je priznati strošek kilometrine, ki vključuje vse stroške povezane s prevoznim sredstvom. Prenizko je odmerjen tudi strošek za šolo. Tožnica je v drugi triadi, v kateri stroški učbenikov niso kriti. Brezplačna so učna gradiva za prvi in drugi razred. Sodišče je neutemeljeno štelo strošek nakupa učbenikov za nepotreben in priznalo iz tega naslova za 120 EUR prenizek strošek. Skupno je sodišče priznalo tožnici za 231,30 EUR prenizke mesečne stroške.

Preživninske zmožnosti toženca so veliko večje od preživninskih zmožnosti zakonite zastopnice tožnikov, ki je imelo zaradi bolniških odsotnosti za 50 EUR nižje mesečne prejemke. Toženec je bil na dopustu v Namibiji in ni želel pojasniti, kje v bančnih izpiskih je razviden strošek tega dopusta. Prodaja klobase in med, njegov letni zaslužek od prodaje medu pa znaša 540 EUR. Poleg tega je toženec lastnik nove nepremičnine, ki jo lahko proda in na ta način pridobi finančna sredstva, in prispeva k preživljanju tožnikov.

Sodišče je tudi napačno odločilo glede pravdnih stroškov. Toženec je z nasprotno tožbo za znižanje preživnine v celoti propadel, tožnika pa sta z zahtevkom za zvišanje preživnine delno uspela po višini, po temelju pa v celoti. Njun uspeh ni primerljiv z neuspehom toženca.

4. Toženec je na pritožbo tožnikov odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

5. Toženec v pritožbi uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče upoštevalo dokaze, ki niso bili predlagani, da je samovoljno razširilo dokazno temo in kršilo 7. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), da je predlagane, a neizvedene dokaze zavrnilo brez ustrezne obrazložitve, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, da sodišče ni navedlo, katere okoliščine so se tako spremenilo, da je bilo treba na novo določiti preživnino, in da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja na strani zakonite zastopnice in preživninskih zmožnosti toženca. Potrebe otrok je ocenilo bistveno previsoko, porazdelitev preživninskega bremena pa ni objektivna. Poleg tega se tožencu obeta nova preživninska obveznost, saj se mu bo v kratkem rodil tretji otrok. Navaja, da ocena otrokovih potrebe ni matematično preverljiva računska operacija, ampak računski približek stroškom, potrebnim za zagotovitev življenjskih razmer, potrebnih za otrokov razvoj. Sodišče je ubralo drobnjakarski pristop, ki je materialnopravno zgrešen. Sklicuje se na sodbo VSL IV Cp 16/2013 in navaja, da v primeru, če prvotno določena preživnina ne pokriva vseh potreb otrok, tudi z novo določeno preživnino zaradi spremenjenih okoliščin ni mogoče pokriti vseh potreb, pač pa lahko zvišanje preživnine pokrije le tiste potrebe, ki v času prvega odločanja še niso obstajale ali pa so obstajale v manjšem obsegu. Sprememba s sodbo že določene preživnine pomeni poseg vanjo in v pravnomočnost sodbe ter se tu izpostavi vprašanje pravilnosti porazdelitve preživninskega bremena med preživninska zavezanca.

6. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Toženčeva preživninska obveznost je bila določena s sodno poravnavo sklenjeno pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani P 1176/2015-IV dne 15. 12. 2015, po kateri je bil toženec dolžan plačevati mesečno preživnino za vsakega od otrok v višini 175, EUR, valorizirani znesek pa znaša 181,36 EUR za vsakega od otrok.

9. Prvostopenjsko sodišče se je pri odločanju o tožbenem zahtevku, ki terja zvišanje preživnine, in pri odločanju o nasprotnem tožbenem zahtevku, ki terja znižanje preživnine, pravilno oprlo na določilo 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), na podlagi katerega lahko sodišče na zahtevo upravičenca zviša ali zniža z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila določena. Predpogoj za utemeljenost zahtevka za zvišanje ali znižanje preživnine je porušeno vrednostno sorazmerje med pravnoodločilnimi dejavniki: zmožnostjo obeh staršev in potrebami otrok. Šele ugotovitev obstoja spremenjenih razmer pogojuje vnovično ugotavljanje vseh pravno relevantnih dejstev, od katerih je odvisna odločitev o preživninske obveznosti.

10. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo obstoj spremenjenih razmer, saj imata oba tožnika (zaradi poteka časa) bistveno večje potrebe, kot so te znašale ob sklenitvi sodne poravnave. A. sedaj hodi v šolo v Ljubljani, je večji in starejši, se druži s prijatelji, njegove potrebe pa so za 192 EUR višje, sedaj znašajo 512 EUR mesečno. Tudi B. potrebe so narasle, in sicer od 320 EUR mesečno na 461 EUR. Pritožbeni očitek tožene stranke, da sodišče ni ugotovilo bistvenega povečanja potreb oziroma bistveno spremenjenih razmer, tako ni utemeljen.

11. Pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) tudi ni utemeljen. Prvostopenjsko sodišče je navedlo vse razloge in vsak sklop pravnorelevantnih dejstev tudi obrazložilo. Ugotovilo je obstoj spremenjenih razmer, potrebe vsakega izmed otrok, zmožnosti matere in očeta, ugotovitve obrazložilo in napravilo zaključke. V 8. točki obrazložitve je sodišče navedlo, katere dokaze je v dokaznem postopku izvedlo ter katerih predlaganih dokazov ni izvedlo, svojo odločitev o tem obrazložilo, zato tudi pritožbeni očitek, da zavrnitev dokaznih predlogov ni obrazložena, ni utemeljen.

12. Ob ugotovitvi, da je prišlo do spremenjenih preživninskih potreb otrok, so bili izpolnjeni pogoji za vnovično ugotavljanje vseh pravnorelevantnih dejstev za določitev nove preživninske obveznosti. Tožeča stranka trdi, da je sodišče preživninske potrebe otrok ovrednotilo prenizko, tožena stranka pa obratno, da so ovrednotene previsoko. Ocena potreb, ki jo je napravilo prvostopenjsko sodišče, je po oceni pritožbenega sodišča realna in ustrezna ter jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Obseg stroškov, ki jih zajema preživnina, je določen v drugem odstavku 129. člena ZZZDR. Obseg potreb, ki se upošteva, pa raste z višino sredstev, ki so na razpolago za njihovo kritje in obratno. Sodišče tožeči stranki ni priznalo, niti spregledalo nobenih stroškov, ki ne bi nastali oz. bi bili potrebni. Ugotovljene preživninske potrebe pa so primerljive s potrebami enako starih otrok.

13. Sodišče je ugotovilo, da ima A. 512 EUR mesečnih potreb, B. pa 461 EUR. Tožeča stranka v pritožbi očita, da je sodišče A. priznalo vsaj za 210 EUR premalo stroškov, B. pa za 231 EUR. Po trditvah tožeče stranke naj bi znašale A. mesečne preživninske potrebe vsaj 722 EUR, B. pa 692 EUR. V pritožbi utemeljuje, da so za A. v prenizkem znesku priznani stroški za prehrano, obleko in obutev, za preživljanje prostega časa. Za prevoz in Urbano, mobitel, za razvedrilo ter za nakup antialergijske posteljnine. Za B. pa so poleg že navedenih stroškov pri A. prenizko odmerjeni stroški za šolo in za plesne vaje. Sodišču očita, da je izhajalo iz prenizke preživnine ter prenizkih prejemkov zakonite zastopnice. Višje stroške utemeljuje s pravico otrok do kakovostnejše hrane, oblačil, povrnitve vseh stroškov povezanih s šolo in prevozom, dopustom oz. razvedrilom ter prostočasnimi dejavnostmi in mobitelom. Toženec trdi nasprotno, da je sodišče priznalo previsoke stroške, ki jih sicer konkretizirano ne izpodbija. Sodišču očita drobnjakarski pristop ter matematični princip ovrednotenja potrebnih stroškov, ki je napačen.

14. Pritožbeno sodišče je že obrazložilo, da obseg potreb, ki se upošteva, raste z višino sredstev, ki so na razpolago za njihovo kritje in obratno. Povedano drugače, potrebe je mogoče zadostiti le v tolikšni meri, kot to omogočajo dohodki staršev, sodišče pa mora najti ustrezno ravnovesje med nujnostjo posameznih otrokovih potreb na eni strani ter obremenitvijo preživninskega zavezanca, ki mu jo naloži, na drugi strani. Ob ugotovljenih mesečnih prejemkih preživninskih zavezancev (zakonite zastopnice 756 EUR) ni mogoče ugotoviti nujnosti mesečnih preživninskih potreb v višini okoli 700 EUR za vsakega otroka, saj že navidezen izračun obremenitve preživninske zavezanke z zatrjevanimi preživninskimi potrebami ne vzdrži, ne glede na to, da so prejemki drugega preživninskega zavezanca v povprečju 1.900 EUR mesečno. Na pritožbene očitke toženca, da je sodišče ubralo drobnjakarski, numerični pristop, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da sojenje ne sme biti arbitrarno, zato se sodišče na v številkah izražene potrebe opira, vendar to stori le okvirno. Poleg tega upošteva tudi splošno znana dejstva ter izrazite posebnosti konkretnega otroka. Sodišče prve stopnje je vse navedeno storilo.

15. Ob sojenju sta bila otroka sta stara 15 in 10 let in imata primerljive potrebe z otroci njune starosti. Posebnost konkretnega primera je v tem, da ima deklica nekatere zdravstvene težave (astmo in atropični dermatitis), kar je sodišče prve stopnje upoštevalo. Sodišče je njune potrebe argumentirano ocenilo na 512 in 461 EUR mesečno. Obrazložitev sodišča ni arbitrarna, ampak gradi na objektivizirani podlagi. Prvostopenjske razloge pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Odločitev, zakaj je sodišče A. priznalo (le) del stroškov za prehrano, obleko in obutev, razvedrilo, dopust, dražji mobitel, urbano in prevoz, je prvostopenjsko sodišče argumentirano obrazložilo, in je pritožbena presoja ne more izpodbiti. Ker A. Urbano plačuje babica, mu ta strošek ne nastaja, zato ga sodišče utemeljeno ni upoštevalo. Če bo babica morda v prihodnosti ta strošek morala plačevati, to bo bodoče negotovo dejstvo nastalo izven časovnih meja pravnomočnosti. Pritožbeno sodišče tudi v celoti sprejema argumente prvostopenjskega sodišča, ki je A. sicer priznalo 12 EUR mesečno za mobitel, ne pa tudi stroškov za nakup (dražjega)1 mobitela.

16. Stroške, ki nastajajo zaradi B. alergijske bolezni je sodišče upoštevalo pri njej in zato utemeljeno ni priznalo stroškov za nakup antialergijske posteljnine za A. Glede šolskih potrebščin je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da tožeči stranki stroški učbenikov ne nastajajo, ker jih krije šolski sklad, za nakup delovnih zvezkov in ostalih šolskih potrebščin pa je priznalo 120 EUR. Da bi toženka kupovala učbenike, iz računov, ki jih je predložila, sicer ne izhaja, strošek pa tudi ni potreben. Pravilnik o upravljanju učbeniških skladov, na katerega se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, v 4. členu opredeljuje učbenike in drugo učno gradivo v učbeniškem skladu, ki jih šola iz sklada izposoja. Pritožbena navedba, da tožnica ni več v prvem vzgojno izobraževalnem obdobju zatrjevanega stroška ne izkaže, saj tožnica učbenike še vedno prejema iz učbeniškega sklada. Znesek, ki ga je sodišče priznalo, pa ustreza za nakup šolskih potrebščin.

17. Za obšolske dejavnosti je priznalo prvostopenjsko sodišče B. 180 EUR letno. Oprlo se je na predložene račune v spisu. Zneska 510 EUR za plesne vaje sodišče prve stopnje ni priznalo kot potrebnega. Ne temelji le na tem, da tožnica zneska ni izkazala z računom, kar tožeča očita v pritožbi, ampak gre za oceno, da 180 EUR letno (pri čemer dejavnosti potekajo 10 mesecev) zadošča. 18. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da zakonita zastopnica zasluži 745 EUR mesečno, toženec pa 1.940 EUR. Pri ugotavljanju preživninskih zmožnosti toženca je upoštevalo s strani tožeče stranke zatrjevano dejstvo, da toženec zasluži tudi s prodajo medu in klobas. Ob upoštevanju vseh pravnorelevantnih dejstev je razporedilo preživninsko breme tako, da je naložilo zakoniti zastopnici 30 % preživninskih potreb, tožencu pa 70 %. S svojo plačo bo toženec to breme zmogel, hkrati pa je ustrezno ovrednoten tudi tožničin nadpolovičen nedenarni prispevek.

19. V pritožbi zatrjevano in z listino izkazano rojstvo drugega toženčevega sina na izpodbijano odločitev nima vpliva, saj je nastalo novo dejstvo izven časovnih meja pravnomočnosti ter ga pritožbeno sodišče pri svoji odločiti ne more upoštevati.

20. Glede stroškov je sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka in odločitev oprlo na 413. člen ZPP, po katerem sodišče v postopku iz razmerij med starši in otroki odloči po prostem preudarku. Pravna narava sporov iz razmerij med starši in otroci onemogoča brezpogojno uporabo splošnih pravil o povrnitvi pravdnih stroškov, kjer je osnovni kriterij za njihovo povrnitev, kriterij uspeha. Prvostopenjsko sodišče se utemeljeno ni spuščalo v presojo, s kakšnim deležem je katera od strank v postopku uspela. Kriterijev pri uporabi prostega preudarka je več, sodišče pa mora pri odločitvi o stroških postopka po 413. členu ZPP upoštevati vse okoliščine primera. Dejstvo je, da je bil postopek izpeljan v interesu obeh pravdnih strank in v največjo korist mladoletnih otrok, zato je prav, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, kar je tudi po oceni pritožbenega sodišča ustrezno.

21. Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, niti niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbi je bilo zato treba zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

22. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, z odgovoroma na pritožbi pa nista pripomogli k rešitvi zadeve, zato vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

1 12 EUR zajema tako strošek za porabo kot nakup novega aparata. Če želi tožnik še dražji in zmogljivejši mobitel, toženec tega stroška ni dolžan kriti.