Jedro

Obstoj stranke je opredeljen s firmo družbe, ki se tudi vpiše v sodni register (1. odstavek 47. člena v zvezi z 12. členom ZGD.

Tožena stranka, kot jo je opredelila tožeča stranka, je torej v preteklosti dejansko obstajala, zaradi njenega izbrisa zaradi pripojitve pa v trenutku vložitve tožbe ni več obstajala, družba L., farmacevtska družba, d.d., je le univerzalni pravni naslednik družbe, ki jo je kot toženo stranko opredelila tožeča stranka.

Podana je pomanjkljivost, ki je ni mogoče odpraviti. Na drugačno odločitev ne more vplivati niti dejstvo, da se je nadaljnjega postopka na strani tožene stranke udeleževala pravna naslednica tožene stranke, niti okoliščina, da je tožeča stranka v toku nadaljnjega postopka od vloge z dne 1. 7. 2005 dalje kot toženo stranko opredeljevala njenega pravnega naslednika.

Izrek

1. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v točki I. izreka in se tožba zavrže. 2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v točki III. izreka potrdi.

3. Pritožbi zoper sklep se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek v 1., 3. in 5. točki, ki se glasi: "Ugotovi se, da tožena stranka z uvozom 25,53 kg blaga atorvastatin calcium ZCB, zaseženega z odločbo Carinske uprave RS, Carinski urad Ljubljana, Izpostava Letališče Brnik, št. 374-01/0001-1013-1/20051034-053 z dne 4. 4. 2005, krši patent tožeče stranke št. EP 0848705. Toženi stranki se prepove kršenje patenta tožeče stranke št. EP 0848705, na način iz prejšnjega odstavka.

Blago iz 1. odstavka carinski organ toženi stranki odvzame in ga uniči." (točka I. izreka).

S sodbo (prav s sklepom) je zavrglo tožbo glede 2. in 4. točke tožbenega zahtevka, ki se glasita: "Ugotovi se, da tožena stranka krši patent tožeče stranke št. EP 0848705, na način, da iz predmeta zaščite po tem patentu izdeluje atorvastatin v amorfni obliki, ki ga uporablja kot aktivno učinkovino svojega zdravila.

Toženi stranki se prepove kršenje patenta tožeče stranke št. EP 0848705, na način iz prejšnjega odstavka." (točka II. izreka).

Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki nastale stroške postopka v znesku 7.513,00 20 EUR za odvetniške storitve in v višini sodnih taks 470,00 EUR v roku 8 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, vse da ne bo izvršbe (točka III. izreka).

S posebnim sklepom je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni plačati manjkajoči predujem v višini 47.805,94 EUR, na račun sodišča 0110-695-0421834 sklic 00 804050002005 in dokaz o plačilu predložiti naslovnemu sodišču. Proti sodbi in sklepu se je tožeča stranka pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, naj pritožbama ugodi, izpodbijani odločbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbi ni odgovorila.

Pritožba zoper sodbo je deloma utemeljena (čeprav iz drugih razlogov), deloma je neutemeljena.

Pritožba proti sklepu je utemeljena.

I. O pritožbi proti sodbi Postopek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008). Zato se po 2. odstavku 130. člena ZPP-D nadaljuje po dosedanjih določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/2007, uradno prečiščeno besedilo).

Prvostopenjsko sodišče je s sodbo (pravilno) lahko odločilo le o točki I. izreka, ko je vsebinsko zavrnilo tožbeni zahtevek v 1., 3. in 5. točki.

Tožbo glede 2. in 4. točke tožbenega zahtevke bi moralo zavreči le s sklepom (točka II. izreka).

Pritožbene razloge uveljavlja tožeča stranka le v okviru odločitve iz točke I. izreka, torej v tistem delu, ko je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke v 1., 3. in 5. točki. Zato je v tem obsegu sodišče druge stopnje tudi preizkušalo izpodbijano sodbo ter v točki III. izreka, kjer je bilo odločeno o pravdnih stroških.

Vsebina tožbe je predpisana v 180. členu ZPP. V povezavi z 2. odstavkom 105. člena ZPP mora med drugim obsegati ime (firmo pravne osebe) in sedež strank. Obstoj stranke je procesna predpostavka. Sodišče lahko nudi tožeči stranki pravno varstvo le tedaj, če je tožena stranka kot pravna oseba obstajala v času vložitve tožbe.

V tožbi, vloženi 18. 4. 2005, je tožeča stranka opredelila toženo stranko kot: L., tovarna farmacevtskih in kemičnih izdelkov, d.d., Ljubljana. Tožena stranka je že v prvi vlogi (odgovor na predlog za zavarovanje dokazov, 6. 5. 2005, list. št. 27) izrecno zatrjevala, da tožena stranka, kot jo je opredelila tožeča stranka v tožbi, ne obstoji več.

O vprašanju identitete tožene stranke v smislu preizkusa procesne predpostavke obstoja stranke se je sodišče druge stopnje že opredelilo v sklepu, opr. št. I Cpg 945/2006 z dne 9.11.2006, pri odločanju v postopku izdaje začasne odredbe med istima strankama (glej v spisu, list. št. 478, 479). Sodišče druge stopnje zato povzema nosilne razloge omenjenega sklepa, in sicer: "Obstoj stranke je opredeljen s firmo družbe, ki se tudi vpiše v sodni register (1. odstavek 47. člena v zvezi z 12. členom Zakona o gospodarskih družbah, Ur. l. RS, št. 30/93 - 139/04). Iz informatizirane baze sodnega registra kot javne knjige izhaja, da je bila v sodnem registru pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vpisana družba s firmo, kot jo je uporabila tožeča stranka pri opredelitvi tožene stranke v tožbi (L., tovarna farmacevtskih in kemičnih izdelkov, d.d., s sedežem V., Ljubljana). Iz istih podatkov izhaja, da je bila ta družba 7. 12. 2004 izbrisana iz sodnega registra zaradi pripojitve k družbi N. P. S., d.d., Ljubljana, ki ima sedaj firmo: L., farmacevtska družba, d.d., Ljubljana, s sedežem V..

Tožena stranka, kot jo je opredelila tožeča stranka, je torej v preteklosti dejansko obstajala, zaradi njenega izbrisa zaradi pripojitve pa v trenutku vložitve tožbe ni več obstajala, družba L., farmacevtska družba, d.d., je le univerzalni pravni naslednik družbe, ki jo je kot toženo stranko opredelila tožeča stranka.

Podana je torej pomanjkljivost, ki je ni mogoče odpraviti. Na drugačno odločitev ne more vplivati niti dejstvo, da se je nadaljnjega postopka na strani tožene stranke udeleževala pravna naslednica tožene stranke, niti okoliščina, da je tožeča stranka v toku nadaljnjega postopka od vloge z dne 1. 7. 2005 dalje kot toženo stranko opredeljevala njenega pravnega naslednika. Takšno stališče je bilo zavzeto v sklepu Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 65/2002 in II Ips 47/2001, II Ips 186/98, II Ips 157/2000)." Enako stališče je bilo sprejeto v sodni praksi tudi glede (ne)obstoja zadruge (II Ips 372/2004) in skupnosti stanovalcev (II Ips 671/2005). Drugačna odločitev je bila sprejeta le v odločbi VS RS, opr. št. II Ips 18/98. Sodišče druge stopnje razume stališča, oblikovana v omenjenih odločbah VS RS, tako, da gre v dani dejanski in procesni situaciji za neodpravljivo pomanjkljivost, katere posledica je zavrženje tožbe (5. odstavek 81. člena ZPP). Te odločbe je treba upoštevati (z izjemo drugačnega stališča v odločbi II Ips 18/98, ki jo je Vrhovno sodišče RS poznalo, kasneje pa odločilo drugače v zadevi opr. III Ips 65/2002) kot ustaljeno sodno prakso.

Novejši razvoj pravne znanosti namreč utrjuje pomen ustaljene sodne prakse (1). Sodnikova naloga je, da "ravna vselej tako, kot bi imel pred seboj nedoločeno število primerov iste vrste" (člen 3/3 Zakona o sodiščih). Dolžnost sodnikov in drugih udeležencev v postopku je, da v primerih, ki so si v bistvenem podobni, isti zakon uporabljajo enako oziroma, da ga uporabljajo različno, če se primeri razločujejo v prvinah, ki so bistvene. V naravi načela enakosti pred zakonom je, da nas ustaljena sodna praksa zavezuje vse dotlej, dokler nimamo novih, boljših razlogov, da od nje odstopimo in jo spremenimo. Ustaljena sodna praksa temelji na načelu enakosti pred zakonom (člen 14 Ustave RS, dalje Ustava) in na temeljni pravici do enakega varstva pravic (člen 22 Ustave).

Iz razlogov izpodbijane sodbe o sposobnosti tožene stranke biti stranka, kot procesne predpostavke (drugi odstavek, 5 stran sodbe, na strani 117), ne izhajajo novi, drugačni razlogi, zakaj je treba ustaljeno sodno prakso, oblikovano v omenjenih odločbah VS RS, spremeniti. Ker tudi po mnenju sodišča druge stopnje za odstop od ustaljene sodne prakse ni razumnih razlogov, je odločilo, kot je navedeno v točki 1. izreka te odločbe. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bila namreč prekršena določba 11. točke 2. odstavka 339. člena tega zakona, zato je bilo treba razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje v točki I. izreka in v tem delu tožbo zavreči (3. odstavek 354. člena ZPP).

Čeprav ni predmet pritožbenih izvajanj, se je sodišče druge stopnje v tej odločbi opredelilo tudi do stališč, oblikovanih v pripravljalni vlogi tožeče stranke z dne 6. 12. 2006, ki so sledila odločitvi tega sodišča o zavrženju predlagane začasne odredbe (glej list. št. 480 - 484).

V sklepu III Ips 65/2002 se je VS RS opredelilo tudi do veljavnosti pravnih mnenj, ki jih je občna seja Vrhovnega sodišča RS sprejela pred uveljavitvijo Ustave RS. V pravnem mnenju, sprejetem na občni seji Vrhovnega sodišča SR Slovenije 19. 6. 1978, objavljeno v poročilu o sodni praksi VVS, št. 1/78, je res bilo sprejeto pravno mnenje, da pomanjkljivost, ki je v tem, da je tožeča stranka v tožbi navedla stranko, ki že tedaj ne obstaja več, predstavlja takšno pomanjkljivost, ki jo je mogoče odpraviti. Odločitev v sklepu III Ips 65/2002 ni bila enaka sprejetemu načelnemu pravnemu mnenju zaradi naslednjih nosilnih razlogov: "S smiselno uporabo določbe 1. člena Uvodnega zakona za izvedbo Ustave (Ur. l. RS, št. 33/91 - v nadaljevanju UZIU) takšnim pravnim mnenjem ni mogoče že v izhodišču jemati vsakršne veljave. Vsekakor pa za ta pravna mnenja še posebej velja, da je pri presoji obsega njihove obveznosti za posamezen primer treba upoštevati dejansko in procesno situacijo, v kateri so bila sprejeta. Ne samo na ustaljeno sodno prakso, ampak tudi na razlago in uporabo formalno še veljavnih pravnih mnenj, vplivajo tudi družbene razmere, v katerih se pravo uporablja: njihova sprememba lahko pripelje do spremembe razlage prava in torej tudi pravnih mnenj v sodni praksi." V nadaljevanju je v omenjeni odločbi pojasnjeno, da je bilo pri sprejemu pravnega mnenja iz leta 1998 treba upoštevati še tedanji nelastninski koncept družbene lastnine, na katerem so temeljile vse statusno pravne oblike združevanja dela in sredstev, zaradi česar je bila pravna identiteta subjektov pravnega prometa mnogo bolj zabrisana in za položaj posameznih med seboj "z delom in sredstvi" povezanih subjektov, ki so pa vsi upravljali s sredstvi "vseh in vsakogar", tudi manj odločilna. Posebni razlogi, ki so tedaj narekovali razlago, ki je glede pravne subjektivitete pravnih oseb razširila pojem odpravljivih pomanjkljivosti, pa po uveljavitvi ZGD ne veljajo več, zato v tem primeru glede na povsem drugačno dejansko situacijo navedenega pravnega mnenja ni mogoče uporabiti (2).

Firma je ime, s katerim družba posluje. V firmi mora biti označba, ki napotuje na dejavnost družbe (12. člen ZGD). Med obvezne sestavine firme kapitalske družbe sodi res sestavina, ki družbo individualizira, saj mora v skladu s 4. odstavkom 27. člena ZGD imeti v firmi dodatno sestavino iz 13. člena tega zakona (tako imenovani fantazijski dodatek). Mora pa vsebovati tudi oznako predmeta poslovanja (2. odstavek 12. člena ZGD) in oznako pravnoorganizacijske oblike (4. odstavek 27. člena ZGD). Firmo v smislu 12. člena ZGD je treba torej obravnavati kot celoto z vsemi navedenimi obveznimi sestavinami. Fantazijski dodatek (L.) je le ena od obveznih dodatnih sestavin firme. Ravno v omenjenem primeru se pokaže, da ni mogoče obravnavati fantazijskega dodatka ločeno od oznake predmeta poslovanja (tovarna farmacevtskih in kemičnih izdelkov; farmacevtska družba). Če oznaka predmeta poslovanja ne bi bila pomembna, bi ob enakem fantazijskem poimenovanju družbe lahko šlo za enako firmo, čeprav je šlo dejansko za dve različni firmi.

Po 2. odstavku 19. člena ZGD lahko družba uporablja tudi skrajšano firmo, ki vsebuje sestavino, po kateri se firma družbe razlikuje od firm drugih družb, in označbo, za kakšno družbo gre. Skrajšana firma se vpiše v register (3. odstavek 19. člena ZGD). Tožena stranka je imela pred vložitvijo tožbe in ima še danes kot skrajšano firmo vpisano v register L., d.d., Ljubljana. Vendar pa je tožeča stranka ob vložitvi tožbe v skladu s 180. in 105. členom ZPP izbrala kot označbo tožene stranke njeno firmo s polnim imenom v skladu z 12. členom ZGD. Zato je neutemeljeno njeno sklicevanje, da je ves čas od vložitve tožbe dalje tožena družba s skrajšano firmo, L., d.d..

Na pritožbene razloge tožeče stranke sodišče druge stopnje ni odgovarjalo, ker glede na odločitev v tej odločbi, niso bili pravnoodločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

II. O pravdnih stroških (točka III. izreka) Ker je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, je odločilo o pravdnih stroških tako, da je tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. Pri tem je razmejilo v stroškovnem izreku stroške, ki se nanašajo na odvetniške storitve, in stroške sodnih taks. Sodišče druge stopnje v takšni odločitvi ne vidi nobenih nejasnosti. Zato ne drži pritožbena trditev, da bi jih bilo treba odpraviti. Tožeča stranka konkretizirano izračunu odvetniških storitev in sodnih taks ne nasprotuje. Zato tudi sodišče druge stopnje ni dolžno odgovarjati na nekonkretizirane pritožbene navedbe. Zato je bilo treba v stroškovnim izreku pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

III. O pritožbi proti sklepu Po končani glavni obravnavi izdaja sklepa o plačilu manjkajočega predujma (primerjaj list. št. 539) po 1. odstavku 153. člena ZPP ni mogoča. Sankcija neplačila manjkajočega predujma je namreč predpisana v 3. odstavku 153. člena ZPP, ki je v tem, da sodišče opusti izvedbo dokaza, če znesek, ki je potreben za stroške, ni založen v roku, ki ga je določilo. Ker je sodišče glavno obravnavo že zaključilo in izdalo sodbo, je izpodbijani sklep nepravilen.

Pritožnik zato pravilno opozarja, da je mogoče izdati le sklep v skladu z 249. členom ZPP, torej sklep o povračilu vseh stroškov izvedenskega dela in o pravici do nagrade za opravljeno delo. Izpodbijani sklep je torej mogoče obravnavati po vsebini le kot sklep, ki bi moral biti izdan v skladu z 249. členom ZPP. Ker pa sklep nima nobenih razlogov, ki bi morali biti navedeni in bi omogočali preizkus pravilnosti izdanega sklepa po 1. odstavku 249. člena ZPP, je podana absolutna bistvena postopkovna kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP. Zato je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti prvostopenjskemu sodišču v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Pri presoji pravočasnosti predlaganega povračila stroškov in nagrade se za izvedence smiselno uporabljajo določbe 2. in 3. odstavka 242. člena ZPP, ki sicer velja za priče (2. odstavek 249. člena ZPP). Zaradi smiselne uporabe določbe 2. in 3. odstavka 242. člena ZPP je treba upoštevati, da gre za opravljanje izvedenskega dela in do kdaj ima izvedenec možnost in pravico zahtevati povračilo stroškov in plačilo nagrade za opravljeno delo. Treba bo upoštevati tudi, da je bil izvedenski zavod določen že v postopku odločanja o začasni odredbi in da je tožeča stranka tudi po zaključenem postopku zavarovanja z začasno odredbo vztrajala pri postavitvi novega izvedenca, ki naj bi med drugim tudi strokovno ocenil delo dosedanjega izvedenca (primerjaj v spisu pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 6. 2. 2007, list. št. 495).

Ne drži pritožbena trditev, da izvedenec ni podal specifikacije računa, ki je bila poslana sodišču 6. 2. in 9. 2. 2007. Dopolnitev specifikacije računa je izvedenski zavod predložil sodišču še z vlogo z dne 25. 5. 2007 (list. št. 529), torej pred odločitvijo o stroških izvedenskega dela (3). S temi razlogi je sodišče druge stopnje odgovorilo na pravnoodločilne pritožbene navedbe (1. odstavek 360. v zvezi s 366. členom ZPP).

(1) Marjan Pavčnik, Teorija prava, GV založba, Ljubljana 2007, str. 359 - 361. (2) Primerjaj celotno obrazložitev v sklepu III Ips 65/2002 z dne 5. 12. 2002. (3) O načinu povračila stroškov in nagrade izvedenskemu zavodu, glej še Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, 2006, Jan Zobec, str. 489.