Jedro

Če je neprištevni storilec storil v neprištevnem stanju sorazmerno blaga kazniva dejanja, in izvedenec psihiater ugotovi, da obstaja možnost ponavljanja takšnih kaznivih dejanj in agresivno obnašanje v konkretnih situacijah, s tem ni ugotovljena možnost ponavljanja hujših kaznivih dejanj. Zato ni pogojev za izrek tega varnostnega ukrepa.

Izrek

Pritožbi zagovornika odvetnika M.A. se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se postopek za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti ustavi.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je bil obdolžencu zaradi treh kaznivih dejanj krive ovadbe po I. odstavku 288. člena KZ in dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po I. odstavku 145. člena KZ, ki jih je storil v neprištevnem stanju, izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Stroški kazenskega postopka vključno s stroški za zagovornika so obremenili proračun.

Zoper ta sklep se je pravočasno pritožil zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlagal je, da se izpodbijani sklep odpravi.

V. d. t. V. d. t. R. S., Z. o. v C. svétnik F. H. je v pisnem stališču do pritožbe predlagal njeno zavrnitev.

To stališče je bilo vročeno obdolžencu in zagovorniku, vendar obdolženec nanj ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje soglaša z zagovornikovim stališčem, da v tej zadevi ni bilo pogojev za izrek tega varnostnega ukrepa. Nobenega dvoma ni, da je bil obdolženec v času storitve očitanih kaznivih dejanj neprišteven, vendar je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju zakonskega pogoja za izrek tega varnostnega ukrepa očitno prezrlo, da je potrebno ugotoviti možnost ponavljanja hujših kaznivih dejanj. Za kaznivo dejanje krive ovadbe po I. odstavku 288. člena KZ je zagrožena kazen zapora do dveh let, za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po I. odstavku 145. člena KZ pa denarna kazen ali kazen zapora do enega leta. To pomeni, da bi morala biti ugotovljena možnost ponavljanja takšnih kaznivih dejanj, ki so hujša od obravnavanih. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri vseh treh primerih krivih ovadb zgolj za predlagalne delikte in za očitek sorazmerno blagih kaznivih dejanj, za katere je zagrožena sorazmerno nizka kazen. Čeprav spada kaznivo dejanje ogrožanje varnosti po I. odstavku 145. člena KZ med nasilniška kazniva dejanja, pa ni mogoče prezreti, da je v obeh primerih šlo zgolj za besedne grožnje. Res je izvedenec psihiater dopustil možnost obdolženčevega agresivnega ravnanja v konfliktnih situacijah, katere sam povzroča s skrajno motečim obnašanjem, kar pa še ne pomeni, da je s tem podana možnost ponavljanja hujših kaznivih dejanj. Stališče sodišča prve stopnje, da bi bila z izvajanjem izrečenega varnostnega ukrepa odvrnjena nevarnost za obdolženca, ki mu preti s strani udeležencev konfliktnih situacij, ki jih sam izzove, nima z namenom tega varnostnega ukrepa prav nič skupnega. Zato s to nevarnostjo tega ukrepa ni mogoče upravičiti.

Ob spornosti učinka zdravljenja, kakor je to menil izvedenec psihiater, ko predlaganega načina zdravljenja (od začetka zavodsko, nato ambulantno na prostosti) ni mogoče sodno določiti, zlasti pa glede na obdolženčevo nepripravljenost do zdravljenja, se tako pokaže kot resnično zagovornikovo predvidenje, da izrečenega varnostnega ukrepa ni mogoče izvajati.

Vsekakor je obdolženčevo obnašanje zelo moteče, vendar ga ni mogoče preprečiti s kazensko pravnimi ukrepi. Ob ugotovitvi izvedenca psihiatra, da bi bilo mogoče zdraviti samo alkoholizem, ostalih obdolženčevih težav, zaradi katerih je ugotovljena neprištevnost, pa ne, bo pač treba v bodočnosti ukrepati na drugi način.

Iz teh razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo.

Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti.

Dne 9. 3. 2005 je prispel na sodišče druge stopnje zagovornikov odgovor na stališče višjega državnega tožilca glede pritožbe, vložen priporočeno po pošti dne 8. 3. 2005. V njem je zagovornik zavzel negativno stališče do predloga višjega državnega tožilca. Zagovornik je v njem ponovil svoja stališča, ki so navedena v pritožbi, kateri je bilo tako ugodeno.