Jedro

Tožnica ob času odločanja prvostopnega organa (2.11.1995) še ni imela možnosti dokazovanja lojalnosti pokojne zatrjevane upravičenke, tožena stranka pa ob svojem odločanju (24.9.1998) te napake ni odpravila. Zato sodišče ni imelo podlage za zavrnitev tožbe na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 113/99-9 z dne 16.1.2001, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.9.1998. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote R. ob D. z dne 2.11.1995, s katero je organ prve stopnje ugotovil, da se A.H. (zatrjevana upravičenka) po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), ni štela za državljanko SFRJ in zato tudi ne za državljanko Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavanem primeru za ugotavljanje državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije po določbi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da se tožničina teta A.H. po določbi 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž) ni štela za jugoslovansko državljanko. Po navedeni določbi ZDrž niso pridobile jugoslovanskega državljanstva osebe nemške narodnosti, ki so ob uveljavitvi te določbe dne 4.12.1948 (Uradni list FLRJ, št. 105/48, v nadaljevanju novela ZDrž) živele v tujini in so se med vojno ali pred njo s svojim nelojalnim ravnanjem pregrešile proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Ob nespornem dejstvu, da je A.H. dne 4.12.1948 živela v tujini, je po presoji sodišča prve stopnje tudi pravilen sklep tožene stranke, da se je štela na podlagi članstva v Kulturbundu za osebo nemške narodnosti. Po mnenju sodišča prve stopnje za drugačno presojo narodnosti A.H. niso relevantni tožbeni ugovori tožnice, da ni bila članica Kulturbunda in ugovori glede ločevanja med članstvom v Kulturbundu in Steirischer Heimatbundu - Štajerski domovinski zvezi. Ob nespornem dejstvu, da je bila A.H. imetnica rdeče izkaznice Štajerske domovinske zveze in glede na zgodovinske vire pa ni dvoma o tem, da so po formalnem prenehanju delovanja Kulturbunda in ustanovitvi Štajerske domovinske zveze postali člani te zveze Nemci in člani Švabsko nemške kulturne zveze, ki so dobili rdečo izkaznico, medtem ko je večina slovenskega prebivalstva prejela zelene izkaznice. Glede dokazovanja lojalnosti pa sodišče navaja, da tožnica niti v tožbi niti v pritožbi ni navajala okoliščin in dokazov o lojalnosti pokojne A.H., čeprav ji je bila v upravnem postopku taka možnost dana. Zato je tožbo zavrnilo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS).

Tožnica uveljavlja v pritožbi vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo na podlagi 74. člena ZUS v nov postopek. Obširno navaja, da je bila A.H. Slovenka in da sta bila njena starša štajerska Slovenca. Sodišče naj bi tudi nepravilno oprlo svoje ugotovitve na arhivske podatke - seznam članov Kulturbunda, ki je po njenem mnenju ponaredek. A.H. ni bila nikoli članica Kulturbunda, čeprav je bila imetnica rdeče izkaznice Štajerske domovinske zveze. To izkaznico je dobila šele v letu 1943, kot tudi mnogi drugi Slovenci. Ker že od vsega začetka postopka navaja dokaze, da je A.H. bila Slovenka, zato ne razume, kako naj dokazuje lojalnost pokojne A.H. kot Slovenke. Sicer pa je upravna enota dne 3.5.1995 kršila določbo 14. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker neuke tožnice ni poučila, da gre na zaslišanju za izvajanje dokazov o lojalnosti, temveč so jo vprašali le o tem, kakšno legitimacijo je imela pokojna A.H. Meni, da v skladu s 160. členom ZUP ni treba dokazovati dejstva, ki so splošno znana, in sicer, da so tudi Slovenci imeli rdeče izkaznice Štajerske domovinske zveze. Našteva tudi številne kršitve, zlasti 135. člena ZUP in 2. odstavka 245. člena ZUP. V dopolnitvi pritožbe prilaga tudi vrsto dokazil, na katere se sklicuje v pritožbi in dopolnitvi pritožbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo, št. U-I-23/93 (Uradni list RS, št. 23/97) odločalo o skladnosti določbe 3. odstavka 63. člena ZDen z Ustavo RS, in sicer v tistem delu, ki določa, da v postopku ugotavljanja državljanstva (kot predhodnega vprašanja denacionalizacije) ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ. Ustavno sodišče je med drugim tudi presodilo, da navedena določba ZDen ni v neskladju z Ustavo RS, če se razlaga tako, da gre pri nelojalnosti za zakonsko domnevo, ki ne prepoveduje dokazovanja lojalnosti.

Iz upravnih spisov v obravnavani zadevi izhaja, da je organ prve stopnje pred izdajo odločbe (izdane pred sprejetjem navedene odločbe ustavnega sodišča) tožnico zaslišal in ji predočil, da na podlagi izvedenih dokazov in ugotovljenih dejstev, zlasti iz arhivskega gradiva, izhaja, da je bila pokojna A.H. članica Kulturbunda.

Nesporno je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je A.H. v času uveljavitve novele ZDrž živela v tujini. Ker je bila za članstvo v Kulturbundu (oziroma za članstvo v Štajerski domovinski zvezi) nujno potrebna opredelitev za nemško narodnost, se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da sta upravna organa pravilno odločila, da sta bila prva dva pogoja iz določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž izpolnjena.

Pač pa tožnici ni bila dana možnost dokazovanja, da ne obstaja tretji pogoj, ki izhaja iz prvih dveh pogojev, namreč nelojalnost A.H. proti narodnim in državnim interesom narodov FLRJ. V skladu z razlago nelojalnosti ob času odločanja organa prve stopnje, da gre za fikcijo, zoper katero ni dovoljen nasprotni dokaz, tožnici tedaj ni bila dana možnost dokazovanja lojalnosti zatrjevane upravičenke.

Tožena stranka, ki je bila ob svojem odločanju že seznanjena z odločbo ustavnega sodišča, pa v zvezi z dotedanjo napačno razlago 3. odstavka 63. člena ZDen, da gre za fikcijo, tožnici tudi ni dala možnosti dokazovanja lojalnosti. Zato sodišče prve stopnje ni imelo v upravnih spisih podlage za presojo, da je bila tožnici v upravnem postopku dana možnost dokazovanja lojalnosti pokojne A.H. Tako tudi ni imelo utemeljene zakonske podlage za odločitev, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen ter da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena (1. odstavek 59. člena ZUS). Po presoji pritožbenega sodišča zato v izpodbijani sodbi o odločilnih dejstvih (o možnosti dokazovanja lojalnosti pokojne upravičenke) obstoji nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, in med vsebino izvedenega upravnega postopka. S tem je glede na določbo 3. odstavka 72. člena ZUS podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 74. člena ZUS sodbo sodišče prve stopnje zaradi navedenega razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču, da opravi nov postopek.