12. 9. 2024

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude družbe SunContract, d. o. o., Ljubljana, ki jo zastopa direktor Gregor Novak, na seji 12. septembra 2024

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti prvega odstavka 74. člena Pravil za delovanje trga z električno energijo (Uradni list RS, št. 163/22 in 6/24) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnica izpodbija prvi odstavek 74. člena Pravil za delovanje trga z električno energijo (v nadaljevanju Pravila) zaradi njegove spremembe in dopolnitve, ki je začela veljati s 1. 2. 2024. Navaja, da ima kot distributer v svoji bilančni skupini približno 5.050 samooskrbnih prevzemno-predajnih mest in da se ji je z navedeno spremembo položaj poslabšal, saj naj bi bila iz prvotne določbe izpuščena samooskrbna prevzemno-prodajna mesta. To naj bi pomenilo, da se ta mesta v okviru bilančnega obračuna po novem uvrščajo med merjene odjemalce, v tem primeru pa naj bi se vse količine odjema, ki pripadajo dobaviteljevi bilančni skupini električne energije, z bilančnim obračunom pripisale odgovornosti dobavitelja, v obravnavanem primeru pobudnici. Bilančna odgovornost za merjeni odjem naj bi prinašala veliko večje finančno breme za dobavitelje, ki naj ga ne bi mogli prevaliti na odjemalce z letnim presežkom električne energije, v primeru odjemalcev z letnim primanjkljajem pa naj bi to lahko storila v zanemarljivem obsegu. Tako naj bi ji na letni ravni nastala škoda v približnem znesku 1.700.000 EUR glede na število samooskrbnih prevzemno-prodajnih mest, ki jih pobudnica trenutno ima. Pobudnica zatrjuje neskladje izpodbijane ureditve z 2., 33., 74., 120. in 155. členom Ustave.

2.Pobudnica svoj pravni interes utemeljuje z navedbo, da izpodbijana določba Pravil učinkuje neposredno na obseg bilančne odgovornosti, ki naj bi jo pobudnica nosila. Tako naj bi neposredno učinkovala na pobudničin pravni položaj, saj naj bi določala, da je pobudnica izključno odgovorna za količinsko izravnavo celotne realizacije vseh samooskrbnih prevzemno-predajnih mest, ki pripadajo njeni bilančni skupini. Ta spremenjena bilančna odgovornost pa naj bi otežila izpolnitev pogodb o dobavi za samooskrbne odjemalce do te mere, da pobudnica ne more več uresničiti namena teh pogodb. Z njihovim nadaljnjim izvrševanjem pa naj bi pobudnici zato nastajala gospodarska škoda, ki naj bi lahko vodila do njenega gospodarskega uničenja. Pobudnica naj namreč od "izjalovljenih" pogodbenih razmerij ne bi mogla odstopiti, ker naj bi bila do 31. 12. 2024 še naprej v veljavi prepoved dobaviteljem, da odpovejo dobave električne energije gospodinjskim odjemalcem, dokler velja ukrep regulacije cen. Od pobudnice pa naj ne bi bilo mogoče pričakovati sprožitve sodnih sporov na način, da bi s splošnimi pogoji poslovanja enostransko spreminjala pogodbe, ki naj bi bile glede stroškov, povezanih s financiranjem količinske izravnave in odstopanj, v nasprotju s prisilnimi predpisi. Pobudnica se pri tem sklicuje na dve odločbi Ustavnega sodišča. Meni še, da naj neposrednega učinkovanja izpodbijane določbe ne bi bilo mogoče izključiti niti iz razloga, ker obstaja možnost odškodninskega spora zaradi protipravnega oblastnega akta, sklicujoč se pri tem na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1372/20 z dne 11. 1. 2024, saj naj bi morali oškodovanci za utemeljenost odškodninskega zahtevka v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa ali nosilca javnih pooblastil najprej izkoristiti pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti podzakonskega akta.

3.Pobudnica v navedeni pobudi predlaga tudi začasno zadržanje izvrševanja izpodbijane določbe ter absolutno prednostno obravnavo zadeve. Naknadno je poslala še dopolnitev pobude, s katero vloženo pobudo še dodatno utemeljuje.

B.

4.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes ob vložitvi pobude (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

5.Izpodbijani prvi odstavek 74. člena Pravil med neodmerjenimi odjemalci oziroma neodmerjenimi proizvajalci nič več ne navaja prevzemno-prodajnih mest, ki jih je distribucijski operater registriral kot samooskrbna po Uredbi o samooskrbi z električno energijo iz obnovljivih virov energije (Uradni list RS, št. 17/19 in 197/20), saj so bila s spremembo oziroma dopolnitvijo Pravil, uveljavljenima s 1. 2. 2024, iz navedene določbe izpuščena. Zato naj se ne bi več obravnavala kot nemerjena, pač pa kot merjena mesta. V tem primeru naj bi bil vsak dobavitelj odgovoren za svoje samooskrbne odjemalce in za količinsko izravnavo celotne realizacije vseh samooskrbnih prevzemno-predajnih mest, ki pripadajo njegovi bilančni skupini, kar pa pomeni njegovo dodatno finančno obremenitev. Tega bremena pa zaradi pogojev samooskrbe po principu neto meritev naj dobavitelj ne bi mogel prevaliti na samooskrbne odjemalce po Uredbi o določitvi cene električne energije (Uradni list RS, št. 107/23).

6.Za oceno obstoja pobudničinega pravnega interesa za vložitev pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti izpodbijane določbe je odločilno, ali ta neposredno učinkuje na njen pravni položaj. Ustavno sodišče je v sklepu št. U-I-47/23 z dne 17. 4. 2023 pojasnilo, da v primeru, ko predpisi sicer na prvi pogled učinkujejo neposredno (brez potrebe po izdaji izvedbenega predpisa ali posamičnega akta na njihovi podlagi), to glede na ustaljeno ustavnosodno presojo še ne pomeni nujno, da je treba pobudniku že v tej fazi priznati pravni interes za njihovo izpodbijanje pred Ustavnim sodiščem (glej 10. točko obrazložitve). V navedenem primeru je bila s pobudo med drugim izpodbijana uredba, ki je urejala oblikovanje cen določenih naftnih derivatov. Ustavno sodišče jo je z navedenim sklepom zavrglo, ker je menilo, da ne gre za neposredno učinkovanje izpodbijanega predpisa, in pri tem pojasnilo, da (ko razlaga pojem neposrednega poseganja v pravni položaj pobudnikov) pričakuje od naslovnikov pravnih norm, da poskusijo odpraviti domnevne kršitve človekovih pravic, ki temeljijo na izpodbijanem predpisu, že pred pristojnimi sodišči, če ne gre za primere spodbujanja pobudnikov k temu, da izzovejo uvedbo sodnih postopkov, ki bi jih tako ali drugače izpostavili nesprejemljivemu pravnemu tveganju (glej 11. točko obrazložitve sklepa št. U-I-47/23). Poudarilo je namreč, da bi pobudnica v obravnavanem primeru lahko zoper državo sprožila tak postopek, saj da s tem ne bi bila izpostavljena nesprejemljivemu tveganju, zlasti tveganju nastanka insolventnosti zaradi učinkovanja ukrepa kontrole cen.

7.Opravdani primer je podoben navedenim primerom in ne zadevi št. Up-1372/20, kot zatrjuje pobudnica. Slednji primer je namreč drugačen od navedenih, saj je Višje sodišče zavrnilo odškodninski zahtevek pritožnikov na podlagi 26. člena Ustave, ki so ga pritožniki uveljavljali zoper Republiko Slovenijo zaradi sprejetja ustavnosporne uredbe o prostorskem urejanju pristanišča Koper, ker bi morali pritožniki to uredbo s pobudo prej izpodbijati pred Ustavnim sodiščem. Ustavno sodišče tako tudi v obravnavanem primeru ugotavlja, da izpodbijana določba Pravil na pobudnico ne učinkuje neposredno, saj pobudnica lahko vloži odškodninsko tožbo na podlagi 26. člena Ustave, s katero zahteva primerno nadomestilo za nastalo škodo zaradi domnevno nezakonitega in protiustavnega reguliranja samooskrbnih prevzemno-prodajnih mest in s tem bilančne odgovornosti odgovornih dobaviteljev. V tem postopku lahko izčrpa svoje ustavnopravne argumente. Če s tem zahtevkom ne bo uspela, bo imela pravni interes za presojo ustavnosti in zakonitosti izpodbijane določbe Pravil.

8.Ustavno sodišče prav tako ni ugotovilo, da bi zaradi napotitve na izčrpanje dosegljivih pravnih sredstev pobudnico izpostavljalo nesprejemljivemu tveganju. Pobudnica sicer zatrjuje, da ji je navedena (spremenjena) bilančna odgovornost otežila izpolnitev pogodb o dobavi za samooskrbne odjemalce in da ji z nadaljnjim izvrševanjem teh pogodb nastaja gospodarska škoda, ki lahko vodi do njenega gospodarskega uničenja, glede na to, da sama od "izjalovljenih" pogodbenih razmerij po Uredbi o določitvi cene električne energije ne sme odstopiti vsaj do 31. 12. 2024. S tem v bistvu zatrjuje, da ji zaradi nastajajoče škode grozi insolvenčni postopek. Ta navedba je presplošna in neizkazana, utemeljiti pa je ni mogoče niti z navedbo zneska domnevne škode, ki naj bi pobudnici nastala do konca leta 2024.

9.Ko predpis ne učinkuje neposredno, se lahko pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, in sicer hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS (to stališče Ustavnega sodišča je podrobneje obrazloženo v sklepu št. U-I-251/07 z dne 10. 1. 2008, Uradni list RS, št. 6/08, in OdlUS XVII, 2). Ustavno sodišče je zato pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti prvega odstavka 74. člena Pravil zavrglo.

C.

10.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/11 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Knez, ki je dal odklonilno ločeno mnenje.

dr. Matej Accetto Predsednik

To stališče je v ustavnosodni presoji ustaljeno. Glej tudi sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-226/23 z dne 21. 3. 2024, 21. točka obrazložitve, in št. U-I-236/23 z dne 18. 4. 2024, 10. točka obrazložitve. V obeh zadevah je šlo med drugim za izpodbijanje Uredbe o oblikovanju cen določenih naftnih derivatov (Uradni list RS, št. 66/23, 120/23 in 15/24), ker je bila z njo določena najvišja dovoljena višina marže za te derivate. Glej tudi sklep Ustavnega sodišča št. U-I-108/23, U-I-110/23, U-I-146/23 z dne 15. 11. 2023 (med drugim je šlo za izpodbijanje uredbe, s katero je bila določena najvišja cena premije za dopolnilno zdravstveno zavarovanje).

Tudi če bi Ustavno sodišče v okviru teh trditev upoštevalo navedbe o grozeči insolventnosti, ki jih je pobudnica podala v okviru predloga za začasno zadržanje (v njem to navedbo podkrepljuje s tabelo prihodkov/odhodkov bilančne skupine v letu 2024 in izračunano izgubo, ki po njenih navedbah delno temelji na realizaciji, doseženi v obdobju od 1. 1. do 31. 5. 2024, ter z drugimi tabelami z izračuni domnevno nastale škode v letu 2024 ob hkratnem zatrjevanju, da te izgube ne bo mogla pokriti, ker bo vrednost njenega premoženja manjša od vsote njenih obveznosti), pa tudi te navedbe niso izkazane.

3.Sklep o zavrženju temelji na dveh stališčih. Prvo je izraženo v 7. točki obrazložitve sklepa. Tam je zapisano, da Ustavno sodišče sledi dosedanji presoji in da se ta primer ne more primerjati z zadevo št. Up-1372/20. Res je, da sodišče sledi svoji dosedanji presoji, vendar je treba pojasniti, da jo je tiho spremenilo v zadnjem obdobju. Prav tako se ne strinjam s stališčem, da odločba v zadevi Ankaran (št. Up-1372/20) ni primerljiva: v njej je jasno zapisano (prim. 14. in 15. točko obrazložitve odločbe), da je glede presoje nezakonitosti ali protiustavnosti podzakonskega akta primarno pristojno Ustavno sodišče in da je pobuda učinkovito pravno sredstvo. Res je bil predmet presoje v zadevi Ankaran prostorski podzakonski akt, res so pobudniki najprej zahtevali odškodnino in jih je redno sodišče napotilo na Ustavno sodišče, a ravno slednje je Ustavno sodišče potrdilo kot pravilno. To je tisto, kar je pomembno za primerjavo obeh zadev (in ne, kako je postopek potekal, kje se je začel itd.). Ravno v tem stališču, da je treba s pobudo za presojo ustavnosti in zakonitosti iskati sodno varstvo zoper podzakonske akte, je poanta nedoslednosti sodne prakse, na katero opozarjam: redno sodišče tožnike pošilja na Ustavno sodišče, to pa nazaj na redno sodišče. To je nesprejemljiv “pingpong” s pobudniki. S takšnim postopanjem se približujemo nesprejemljivemu cum lis ad iudicium venit, tum in manibus deorum, maris et tempestatis est.

4.Drugo stališče, na katerem temelji sklepu o zavrženju, je zapisano v 8. točki obrazložitve sklepa. Ustavno sodišče tam poda oceno, da je pobudnik presplošno navedel, da mu zaradi nastajajoče škode grozi insolventni postopek. S tem ni izpolnil enega od pogojev za neposredni pravni interes: nesprejemljivo pravno tveganje. Pobudnik nam želi pojasniti, da mu vsak sončen dan povzroča izgubo. Poenostavljeno povedano, kar je lahko vremensko neugoden dan za kmeta, je za pobudnika prav vsak sončen dan. Ob vsakem sončnem dnevu je namreč soočen z viški proizvedene električne energije, ki jih mora odkupovati in naprej poceni prodajati, dražje pa kupovati elektriko in jo dobavljati odjemalcem v tistih delih dneva ali dnevih, ko sonca ni. Do sedaj smo kot nesprejemljivo pravno tveganje šteli, če bi na primer pobudnik moral izzvati sodni spor s sklepanjem protizakonitih pogodb ali bi se neprimerno izpostavljal predvidenim pravnim sankcijam v primeru nespoštovanja domnevno protiustavnega ali nezakonitega predpisa. Kaj je neprimerno pravno tveganje, ni vezano le na te situacije, ampak je odvisno od ne le pravnih, ampak tudi dejanskih okoliščin vsakega konkretnega primera. Menim, da v to kategorijo napolnjevanja vsebine tega pogoja (od primera do primera) ne moremo ne vštevati tudi dejanskih situacij pobudnikov, ki se jim ob domnevno nezakonitemu ali protiustavnemu aktu spreminjajo pogoji njihovega delovanja. V tem primeru imamo opravka z volatilnostjo, ki, menim, dosega nivo težkega predvidevanja. Notorno dejstvo vedno več sončnih elektrarn za pobudnika gotovo pomeni vedno večje breme, kot ga opisuje v pobudi, in vprašanje strogosti je, ali nas tako naloženo breme ponudniku (po izpodbijanih pravilih Borzena) res ne prepriča o višini tveganja, s katero je soočen. Ne predstavljam si namreč, da bi morali za izpolnjevanje omenjenega pogoja seči globoko v presojo ekonomskih in finančnih posledic in s tem tudi povzročiti razliko med velikimi in močnimi in ekonomsko močnimi pobudniki ter tistimi drugimi, ki to niso in so prej izpostavljeni tveganjem. To je lahko spolzek teren. Poleg tega je pobudnik breme prevalil na odjemalce. To pomeni, da je bil (pri)siljen v oblikovanje pravnih poslov, ki jih izpodbijana pravila ne dovoljujejo. Korak bližje k presoji nesprejemljivega pravnega tveganja.

III.

5.Gospodarski subjekti, tako kot drugi posamezniki, potrebujejo učinkovito sodno varstvo. To omogoča, da v (gospodarskem) okolju varno delujejo. To je mogoče le s pravno predvidljivostjo. Ta je nujna za stabilnost poslovnega okolja. Še posebej ranljivi so tisti gospodarski subjekti, ki niso veliki in ne morejo akumulirati takšne rezerve, da jih neko pravilo (podzakonskega akta) ne bi sililo k insolventnosti. Pogrešam argumente o pravno varnem okolju (načelu pravne predvidljivosti in pravne varnosti), ki ga – kadar je potrebno – varuje učinkovito sodno varstvo. To je resnični svet, ki torej potrebuje pravo in njegovo varstvo. Z odrekanjem vsebinske presoje podzakonskih splošnih aktov in pošiljanjem na dolgotrajne in negotove odškodninske pravde varno poslovno okolje v precejšnji meri zanikamo. To zanikanje pa je po drugi strani pomembno – a neustrezno – sporočilo za oblastne organe, izdajatelje podzakonskih aktov. Ni treba pojasnjevati, kaj pomeni, če nekdo ve, da zoper njegova sprejeta pravila ni vsebinskega sodnega varstva. Široko polje proste presoje pri oblastnem urejanju trga se tako lahko z odmikanjem vsebinske presoje ukrepov različnih normodajalcev (ne le neposredno izvršilni oblasti) de facto širi.

6.Če je kaj v zgoraj omenjeni zadevi Ankaran drugačnega, je narava podzakonskega akta - tam je bil prostorski podzakonski akt, tukaj gre za tehnična pravila delovanja trga električne energije. Ravno v slednjem pa sam vidim neko drugo razliko: prostorski podzakonski akti niso strokovno kompleksni. Tehnična, ekonomska, finančna in druga pravila drugih strok so večji zalogaj. Vendar samo zato presoje ne smemo odriniti proč. Je treba ugrizniti. Je treba razumeti, vedeti, kaj je urejeno in kako je urejeno v spodnji premisi, in nato ustrezno subsumirati pod zgornjo, ustavno (in/ali tudi zakonsko) premiso. Pravo pač ni le sam-svoj-svet, ampak je pogosto interdisciplinarno. Ker se uporabi za oblikovanje pravnih pravil različnih področij, je povsem enako treba zagotoviti učinkovito pravno varstvo. Odškodninsko varstvo to ni, je zgolj (neenako) prelaganje bremena.

7.Enako kritičen sem do posledičnega obremenjevanja rednih sodišč z odškodninskimi pravdami. A če bi le redna sodišča prevzela vsebinsko presojo. Pa temu ni tako. Ukvarjala se bodo le s sekundarnim varstvom. Pri tem tudi ne smemo pozabiti, da t. i. exceptio illegalis v odškodninskem sporu sploh ne bo uporabljena. Rednega sodišča se v odškodninskem sporu ne sprašuje, ali se podzakonski akt uporabi ali ne, ampak, ali je izpolnjen pogoj protipravnosti (eden od pogojev za odškodninsko odgovornost).

IV.

8.Še naprej si bom prizadeval prepričevati sodnike za spremembo preveč zožujoče prakse presoje pravnega interesa po 24. členu ZUstS v tovrstnih primerih in vrnitev k pristopu, ki ga je Ustavno sodišče začrtalo v zadevi št. U-I-192/16. Namreč, tudi ni neupoštevno, da se število zadev ustavne presoje podzakonskih splošnih aktov povečuje. Ne pričakujem drugačnega trenda v prihodnosti, glede na to, da je vedno več potrebe po urejanju različnih področij (ne le zaradi prava EU). Tovrstno urejanje izvršilne veje oblasti in vseh subjektov, ki imajo pooblastilo za delovanje v javnem interesu in izdajajo podzakonske splošne akte, se kontinuirano veča (takšen je primer izpodbijanih pravil Borzena). Toliko bolj je potrebno sekundarno, dolgotrajno, nesistemsko in neprimerno odškodninsko pravdno pot zamenjati z ustavnopravno presojo pobud oziroma drugačnim pristopom priznavanja pravnega interesa v takšnih primerih.

9.Nič od zapisnega ne sme biti povezano z mojimi pogledi na vsebinsko presojo, do katere ni prišlo.

dr. Rajko Knez, l.r.

Sodnik

[1]To pojasnjujem v 9. točki odklonilnega ločenega mnenja v zadevi št. U-I-226/23.

[2]Ko pride spor do sodišča, je v rokah bogov, morja in neviht.

[3]V skladu z drugim odstavkom 24. člena ZUstS in dosedanjo ustavnosodno presojo mora pri pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa ali splošnega akta biti podan pravni interes, kar pomeni, da mora pobudnik dokazati, da: (i) predpis učinkuje in posega v njegov lastni pravni položaj, nadalje, da poleg učinkovanja na pobudnika (ii) učinkuje tudi neposredno, torej da ni potrebe po izdaji izvedbenega predpisa, oblastvenega posamičnega akta (ne sledi postopek, ki vodi do izdaje posamičnega akta), (iii) da pobudniku niso na voljo učinkovita in dostopna pravna sredstva pred sodišči, s katerimi bi lahko učinkovito zaščitil svoj položaj, ali (iv) da bi bil izpostavljen nesprejemljivemu pravnemu tveganju, če bi ta sredstva moral uporabiti pred sodišči.

[4]Omejevanje svobodne gospodarske pobude (podjetništva), 74. člen Ustave, se presoja s posebnim testom sorazmernosti, ki je glede na strogi test sorazmernosti, s katerim se presojajo številne druge človekove pravice, blažji.

[5]Če se spomnim kritik pri presoji Covidnih odlokov, ki so bile uperjene v tiste sodnike, ki smo bili v prvem obdobju pandemije in nejasnih covidnih okoliščinah zadržani do njihove povsem enako stroge ustaljene ustavne presoje, se lahko samo čudim, da je plošča sedaj popolnoma obrnjena. Bil sem med ostro kritiziranimi sodniki, da izvršni oblasti preveč popuščamo (bil je uporabljen tudi argument strahu in nato še objavljen članek o strahopetnem sodišču). Danes pa se presoja sploh ne dopusti.

[6]Pri presoji prostorskih podzakonskih aktov je Ustavno sodišče v zadevi št. U-I-327/20 pojasnilo, da je pristojnost Ustavnega sodišča za presojo skladnosti podzakonskih predpisov z zakoni in Ustavo izključne narave (28. točka obrazložitve). Torej, Ustavno sodišče po eni strani trdi, da je izključno pristojno, po drugi strani pa z ozko razlago neposrednega pravnega interesa pošilja pobudnike na sekundarno varstvo, kjer pa presoje, za katero je Ustavno sodišče izključno pristojno, ne morejo doseči. Oklepanje izključne pristojnosti bi prej narekovalo izključitev odškodninskih postopkov kot preprečevalnega elementa za neposredni pravni interes.

[7]Izjemoma se sicer lahko postavi vprašanje vsebinskega izčrpanja (skladno s potrebno skrbnostjo strank iskanja pravih pravnih poti; due diligence oz. duty to mitigate), in sicer v tistih primerih, kjer bi podzakonskega akta ne bilo nujno uporabiti in bi se lahko z exceptio illegalis uporabil zakon, na katerem podzakonski akt temelji, pa tožnik takšnega varstva ni iskal. Vendar pri tehničnih in izvedbenih pravilih, se bojim, to ne bo mogoče. Takšna pravila so namreč ravno tista, ki omogočijo izvedbo zakona.