Jedro

Sodišče prve stopnje je v točki 11 obrazložitve povzelo razlago iz sklepa VSL I Cp 930/2015 z dne 1.72015 in ga tudi korektno citiralo. Vendar sodišče druge stopnje meni, da je izhodišče, ki ponuja primerjavo s sodnikom in nato skuša omejiti materialnopravne predpostavke (navaja se protipravnost), le na "grobe kršitve izvedenčevega dela, v primeru samovolje oziroma v primeru najhujših oblik protipravnosti...če poda svoje mnenje v očitnem nasprotju s pravili znanost in stroke, če odstopa od ustaljenih metod spoznanja, zlorabi dana pooblastila ter namenoma povzroči škodo kateri od strank postopka", prav zato, ker ne obstajajo posebne pravne podlage za odškodninsko obveznost izvedencev, zmotno. Ponujena razlaga s sodnikom je neprimerna že v svojem osnovnem izhodišču, saj so sodišča državni organi in zoper sodnike je neposredna odškodninska odgovornost izključena, oškodovanci lahko odškodninske zahtevke uveljavljalo le zoper državo, na podlagi 26. člena Ustave RS.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) od tožene stranke (v nadaljevanju toženca) zahteva plačilo odškodnine v znesku 2.093,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje ter povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka). V II. točki izreka je tožniku naložilo plačilo stroškov toženca v znesku 1.359,15 EUR.

2.Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP. Navaja, da je bil toženec imenovan za sodnega izvedenca v kazenskem postopku zoper tožnika na podlagi določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Na zahtevo sodišča je podal izvid in mnenje glede strokovnih vprašanj. V skladu s 6. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) so izvedenci dolžni ravnati z večjo skrbnostjo po pravilih stroke in po običajih skrbnega strokovnjaka, saj gre za izpolnjevanje obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti, svoje mnenje pa morajo podati nepristransko in v skladu s pravili znanosti in stroke. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je protipravnost ravnanja sodnega izvedenca omejilo le na primere samovolje, grobih kršitev ali namerne povzročitve škode. Sodni izvedenec je strokovnjak, ki ga zavezujejo pravila znanosti in stroke. Vsakršno odstopanje od teh pravil, ki ni v skladu s standardom skrbnosti dobrega strokovnjaka, predstavlja protipravno ravnanje. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno privilegiralo toženca s tem, ko je zahtevalo najhujše oblike protipravnosti, kar ne vzdrži pravne presoje po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. Izvedenec odgovarja za vsako stopnjo krivde, vključno z navadno malomarnostjo, če ta povzroči škodo. Toženec je povzročil škodo iz malomarnosti, saj je mnenje izdelal brez upoštevanja potrebnih tehničnih karakteristik oziroma lastnosti vozil, ki sta bili udeleženi v prometni nesreči. Vedel je, da izračun hitrosti vozila tožnika ni oziroma ne more biti pravilen, saj je slednji pri izračunu zavestno in namerno uporabil napačne parametre oziroma tehnične karakteristike vozila tožnika ter s tem popolnoma popačil in izkrivil rezultate izračuna, za kar ni imel podlage v znanosti ali v strokovnem znanju. Sklicevanja toženca na pravila stroke (priporočila s predavanj), ki niso substancirano navedena niti opredeljena, niso upoštevana in sodišče tozadevnim trditvam toženca ne bi smelo slediti. Vozilo tožnika ni eksotično in neobičajno, toženec pa je uporabil zastarel program, ki mu ni omogočil izračuna hitrosti vozila tožnika. Če ni bil sposoben uporabiti programa kot drugi izvedenec, bi moral izdelavo mnenja odkloniti. Priporočilo je zgolj priporočilo in nikogar ne zavezuje, slednje pa ne more izkrivljati dejstev. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je sledilo neizkazanim trditvam toženca, da je uporaba podatkov vozila Mercedes Benz SLK 350 namesto dejanskega vozila Mercedes AMG GTC Roadster znanstveno utemeljen in splošno sprejet način dela. Toženec je naredil strokovno napako, saj je drugi izvedenec v kazenskem postopku izračunal bistveno drugačno, nižjo hitrost vozila tožnika, kar neposredno vpliva na položaj slednjega v kazenskem postopku. Ker toženec ni ravnal po pravilih stroke, so rezultati napačni in ne ustrezajo pravilnemu dejanskemu stanju gre za približek in nepravilni izračun. Sodišče bi verjetno imelo dvome, da veganska klobasa ni identična navadni klobasi, četudi bi se mesarji na predavanjih zmenili, da je ista veganska klobasa neživalskega izvora in nikakor ne more biti navadna klobasa živalskega izvora, čeprav je okus, izgled in oblika klobas primerljiva in čeprav bi se mesarji tako zmenili oziroma predavali na predavanjih. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se ne da preizkusiti, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V danem primeru uporabljeno vozilo in dejansko udeleženo vozilo nima enakih oziroma istih fizikalnih in konstrukcijskih lastnosti dejanskega vozila, kar je sodišče spregledalo. Predlaga, da sodišče druge stopnje pri tožbi ugodil, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi.

3.V odgovoru na pritožbo se toženec zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter odgovarja na posamezne trditve iz pritožbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Pritožbeni preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljenih, niti uradno upoštevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ter da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa na pravilnost odločitve ni vplivalo.

7.Pritožba neutemeljeno zatrjuje tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, ki je podana, če ima odločba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek odločbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom odločbe, ali če odločba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna značilnost teh dejanskih stanov je, da odločbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Pri tovrstnem preizkusu gre le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti odločbe in ne njenih razlogov, kar je vsebinski kriterij. Ta procesna kršitev bi bila podana le v primeru, če bi bila obrazložitev odločbe tako pomanjkljiva, da preizkus razumnosti sprejete odločitve ne bi bil mogoč, za kar pa ne gre v predmetni zadevi. Razlogi so glede vseh vprašanj, ki jih je obravnavalo sodišče prve stopnje jasni in si ne nasprotujejo.

8.V predmetnem postopku tožnik vtožuje plačilo premoženjske škode zaradi ravnanja toženca kot sodnega izvedenca v kazenskem postopku, v posledici katerega je bil zoper toženca sprožen kazenski postopek zaradi storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po četrtem v zvezi z 2. točko prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Uveljavlja škodo v višini nastalih stroškov v zvezi z odvetniškim zastopanjem v kazenskem postopku zoper njega.

Sodišče prve stopnje je v točki 11 obrazložitve povzelo razlago iz sklepa VSL I Cp 930/2015 z dne 1.72015 in ga tudi korektno citiralo. Vendar sodišče druge stopnje meni, da je izhodišče, ki ponuja primerjavo s sodnikom in nato skuša omejiti materialnopravne predpostavke (navaja se protipravnost), le na "grobe kršitve izvedenčevega dela, v primeru samovolje oziroma v primeru najhujših oblik protipravnosti...če poda svoje mnenje v očitnem nasprotju s pravili znanost in stroke, če odstopa od ustaljenih metod spoznanja, zlorabi dana pooblastila ter namenoma povzroči škodo kateri od strank postopka", prav zato, ker ne obstajajo posebne pravne podlage za odškodninsko obveznost izvedencev, zmotno. Ponujena razlaga s sodnikom je neprimerna že v svojem osnovnem izhodišču, saj so sodišča državni organi in zoper sodnike je neposredna odškodninska odgovornost izključena, oškodovanci lahko odškodninske zahtevke uveljavljalo le zoper državo, na podlagi 26. člena Ustave RS.

Sodišče v primeru, ko nima ustreznega strokovnega znanja, potrebuje pomoč ustreznega izvedenca. V tem primeru je izvedenec specifičen pomočnik sodišča, vendar je njegov izvid in mnenje podvržen dokazni oceni sodišča in za sodišče tudi ni obvezujoč. Pravilnost in ustreznost izvedenskega mnenja presoja sodišče, ki izvedenca postavi in ki je upoštevalo izvedensko mnenje.

Ker v slovenskem odškodninskem pravu

ne obstajajo posebne zakonske določbe, ki bi urejale predpostavke odškodninske obveznosti sodnih izvedencev, je zanje potrebno uporabiti splošne določbe OZ.

Zaradi njihove abstraktnosti jih je potrebno v okoliščinah konkretnega primera vsebino zapolniti, pri čemer je njihovo osrednje merilo skrbnost dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ).

S tem merilom se določa tako predpostavka protipravnosti ravnanja kot tudi krivde (pri subjektivni odgovornosti).

Vendar je bistven tudi obstoj kumulativne predpostavke vzročne zveze. Kot je bilo poudarjeno, je namreč sodni izvedenec pomočnik sodišča in sodišče odloči o dokaznem pomenu izvida in mnenja, zato je vpliv napake izvedenca posreden. Pri vprašanju vzročne zveze je zato bistvena presoja, kakšen vpliv bi imel vsebinsko pravilen izvid in mnenje na odločitev sodišča.

Nesporno je, da je toženec bil imenovan za sodnega izvedenca v kazenskem postopku zoper tožnika na podlagi določb ZKP in da je v izvedenskem mnenju uporabil tehnične podatke vozila Mercedes Benz SLK 350 in ne tehničnih podatkov Mercedes AMG GTC Roadster, ki je bil udeležen v prometni nesreči.

Tožnik tožbeni zahtevek utemeljuje na ravnanju toženca, ko je v svojem izvedenskem delu uporabil tehnične podatke vozila, ki ni bilo udeleženo v prometni nesreči. Takšno ravnanje opredeljuje kot ravnanje v nasprotju s pravili stroke in zato kot protipravno.

Iz med strankama nespornih dejstev izhaja, da je toženec pri izdelavi izvedenskega mnenja uporabil podatke za vozilo Mercedes Benz SLK 350, ker program, ki ga uporablja (po navodilu Ministrstva za notranje zadeve PU Maribor- Odredba z dne 13. 3. 2023 izhaja, da se naj opravi digitalna forenzika vozila s programsko opremo DWG Analyzer Pro), podatkov za vozilo Mercedes AMG GTC Roadster ni vsebovalo. V dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 5. 5. 2025 in in 6. 6. 2025 je izvedenec dopolnil mnenje, oz. pojasnil način izdelave izvedenskega mnenja in podal razloge za uporabo primerljivega modela vozila. Prav tako je pojasnil kako korigirani podati odstopajo od podatkov v prvotnem mnenju. Na podlagi slednjega je hitrost trčenja iz prvotno podanega mnenja 116 km/h korigiral na 116,7km/h do 121,61 km/h. Prav tako je v postopek pritegnjeni izvedenec A. A. v mnenju pojasnil, da je vozilo tožnika vozilo s hitrostjo med 100 km/h in 127 km/h.

Pri tem je toženec pojasnil, da je v skladu s pravili stroke in priporočili s strokovnih predavanj potrebno v tovrstnih primerih, ko se ne uporabijo podatki točno določenega modela vozila, upoštevati drugo primerljivo vozilo s primerljivimi tehničnimi lastnostmi (masa vozila, geometrijske dimenzije, položaj težišča, koeficient trenja, togostne karakteristike, koeficiente restitucije). Sodišče prve stopnje je na podlagi slednjega zaključilo, da toženčevo izvedensko delo ni v neskladju s pravili stroke, ker gre za splošno sprejeto znanstveno utemeljeno metodo upoštevanja primerljivega vozila. Pri tem je izvedenec pojasnil, da je v postopku relevanten mehanski odziv vozila in ne identiteta modela osebnega vozila. Uporaba podobnega vozila v simulacijskem programu pa je izkustveno metodološko pravilna, če uporabljeni model ustrezno predstavlja fizikalne in konstrukcijske lastnosti dejanskega vozila, saj je izračun hitrosti fizikalna operacija, ki temelji na fizikalnih parametrih, zato uporaba podatkov istega vozila v tovrstnih analizah ni obligatorna. Za izračun so tako uporabne fizikalne oziroma tehnične lastnosti vozila in ne dejansko vozilo, da slednje v konkretnem primeru ne bi bilo tako, tožnik ne zatrjuje.

Sodišče prve stopnje je ugotovitve, da je mnenje toženca strokovno, oprlo tudi na strokovno mnenje, ki ga je v kazenskem postopku zoper tožnika izdelal A. A., ki je sicer uporabil podatke o vozilu, ki je bilo dejansko udeleženo v postopku in iz katerega je izhajalo, da je trčna hitrost lahko tudi 110 km/h iz izvedenskega mnenja toženca pa je izhajala hitrost 116 km/h. Tožencu pa se je očitalo, da je storil kaznivo dejanje, saj je vozil s hitrostjo vsaj 114 km/h. Tako že iz primerjave izvedenskih mnenj toženca in A. A., izdelanih v kazenskem postopku zoper tožnika, izhaja, da sta izvedenca prišla do primerljivih podatkov. Toženec je namreč hitrost tožnika ugotovil na 116 km/h, medtem ko je izvedenec A. A. ocenil, da je hitrost tožnikovega vozila znašala med 100 km/h in 127 km/h, kar utemeljuje pravilno postopanje toženca pri izdelavi izvedenskega mnenja (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Pritožba očita tožencu nestrokovnost, ker je v mnenju navedel, da se je oprl na navodila iz predavanj glede uporabe tehnično primerljivih vozil. Toženec je že tekom postopka na prvi stopnji natančno navedel vire podatkov in izobraževanja, na katerih je svoje strokovno znanje pridobil in jih v mnenju tudi navedel. Tako nima prav pritožba, da celotno izvedensko mnenje temelji izključno na priporočilih s predavanj.

Nima prav pritožba, da bi toženec moral izdelavo mnenja zavrniti ker program ni vseboval podatkov o v prometni nesreči udeleženem vozilu. Izvedenec je mnenje izdelal strokovno na podlagi navodil iz odredbe Policijske uprave Maribor, po strokovnih metodah, ob uporabi podatkov in strokovne literature ter strokovnih metod dela, katere je v uvodu mnenja tudi navedel.

Glede na ugotovljeno, ko je nesporno med strankami, da je toženec uporabil tehnične lastnosti drugega vozila, pri tem pa tožnik ni dokazal, da se tehnične lastnosti v izvedenskem mnenju uporabljenega vozila in vozila dejansko udeleženega v prometni nesreči, ne bi ujemala, kar je za izdelavo izvedenskega mnenja bistveno, oziroma da je izvedensko mnenje izdelano nestrokovno, malomarno in v nasprotju s pravili znanost in stroke, je razlaga sodišča prve stopnje, da tožencu ni moč očitati protipravnosti ravnanja, pravilna. Sodišče prve stopnje je takšen sklep sprejelo na podlagi vpogleda v izvedensko mnenje, dopolnitvi izvedenskega mnenja, ki jih je izdelal toženec, kot tudi v izvedensko mnenje, ki ga je v kazenskem postopku izdelal izvedenec A. A. in kje je toženec je že v samih dopolnitvah izvedenskih mnenj pojasnil, zakaj je uporabil podatke drugega primerljivega vozila, (nenazadnje je iz odredbe PU Maribor, ki je izdelavo mnenja naročila izhajalo, kateri program mora uporabiti), in takšna dokazna ocena je pravilna. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Sodišče druge stopnje pri tem zgolj še dodaja, da je primerjava izobraževanj izvedencev in tam sprejetih priporočil z dogovorom mesarjev glede uporabe izraza "veganske" klobase z "navadnimi" klobasami ne le neustrezna, ampak neprimerna in sodišče druge stopnje na tovrstna neprimerne, če ne že celo žaljive opazke, ne bo odgovarjalo.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako toženec z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

-------------------------------

1. J. Zobec, Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj, Pravosodni bilten 2013, str. 185-213. VSRS sodba II Ips 90/2016 z dne 26.4.2018. VSL sodba II Cp 2070/2017 z dne 7.2.2018.

2. J. Zobec, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga str. 474. "Pravico do sodnega varstva krši tudi sodnik, ki ugotavljanje dejanskega stanja, uporabo materialnega prava ali vodenje sodnega postopka prepusti izvedencu.". USRS Up-460/14-13 z dne 5.3.2015, točka 13.

3. Možina v primerjalnem delu citiranega članka navaja določbi 1299 in 1300 par. ODZ, ki posebej ureja odškodninsko obveznost tudi izvedencev in te določbe se uporabljajo tudi za sodne izvedence. D. Možina, Odškodninska odgovornost za nasvet in informacije ter vprašanje zahtevkov tretjih oseb, Podjetje in delo 2/2015.

4. V pravni doktrini še ni izoblikovanega stališča o temelju odškodninske obveznosti. Možina jih v citiranem delu umešča med delikte in kontrakte (točka 4).

5. Prav to materialnopravno predpostavko izrecno ureja tudi par. 1299 ODZ, zahteva se skrbnost ravnanja izvedencem "primerljivih oseb, ki opravljajo istovrstno dejavnost."H.Koziol, P. Bydlinski, R. Bollenberger, ABGB Kurzkommentar, Wien 2020, str. 1676.

6. "Kadar je določen za abstraktno merilo standard vedenja človeka, je merilo, kaj se zahteva od človeka, ne samo merilo za presojo krivde, ampak tudi merilo za presojo o protipravnosti"; USRS Up-1082/12-11 z dne 29. 5. 2014. V. Kranjc, OZ s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, Ljubljana 2003, str. 100.

7. Wagner v ABGB Praxiskommentar, Wien 2025, str. 592. Smiselno enako se navaja tudi v slovenski literaturi. L. Ude, M. Damjan, Odgovornost za napake v pravnem temelju neodvisnega pravnega strokovnjaka, Pravni letopis 2008, str. 188,189.