Jedro

Tožnik po vrnitvi iz zapora 6. 4. 2009 ni imel posesti stanovanja, ker mu je toženka vstop preprečila. Kasneje mu je dovolila bivati v stanovanju nekaj dni (prekarij), a je dovoljenje nato preklicala in tožnik je stanovanje 5. ali 6. 5. 2009 zapustil. Tožba zaradi motenja posesti, vložena 15. 6. 2009, je torej prepozna oz. tožnik že pred očitanim motilnim ravnanjem (ko naj ga toženka 4. 6. 2009 ne bi več spustila v stanovanje) ni imel posesti spornega stanovanja. Prekarij pa v razmerju do dajalca prekarija (toženke) ne daje podlage za posestno varstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval: da se ugotovi, da ga je toženka motila v posesti stanovanja, da mu toženka izroči ključe stanovanja in mu omogoči souporabo in soposest stanovanja ter da se ji prepove bodoča motitvena dejanja.

Tožniku je naložilo, da mora toženki povrniti 466,20 EUR pravdnih stroškov.

Zoper tak sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnik in predlaga, naj ga pritožbeno sodišče v celoti razveljavi. V pritožbi zatrjuje, da je zaključek izpodbijanega sklepa, da se tožnik po odpustu iz zapora, 6. 4. 2009, ni vrnil v stanovanje, zaradi česar naj bi izgubil posestno varstvo, napačen. Sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika in tega v sklepu tudi ni obrazložilo oz. je neutemeljeno navedlo, da je tožnik izostal neopravičeno, saj je bil podan upravičen zadržek - zamuda vlaka. Če bi bilo tožniku omogočeno podati izpoved na glavni obravnavi, dejansko stanje ne bi bilo zmotno ugotovljeno.

Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ravnalo, ko ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika, saj se glavne obravnave ni udeležil. Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 27. 10. 2009 je sodišče njegovo pooblaščenko opozorilo, da bo na naslednjem naroku izvedlo dokaz s tožnikovim zaslišanjem le, če bo v roku 8 dni predložil zdravniško opravičilo v skladu z drugim odstavkom 115. člena ZPP. Tožnik ustreznega zdravniškega opravičila ni predložil, nato pa je zamudil tudi na drugi narok za glavno obravnavo dne 25. 11. 2009 oz. se ga sploh ni udeležil. Izostanka z naroka ni opravičil oz. ustnega opravičila, da so imeli vlaki zamudo, ni z ničemer izkazal. Ker se tožnik ni odzval sodnemu vabilu, je sodišče prve stopnje v skladu z 2. odstavkom 258. člena ZPP utemeljeno odločilo, da se zasliši samo toženka.

V skladu s 33. členom Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002; v nadaljevanju SPZ) daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da je imel po vrnitvi iz zapora soposest stanovanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik po odpustu iz zapora, dne 6. 4. 2009, prišel k toženki, vendar mu ni dovolila vstopiti v stanovanje. Tožniku je toženka nato dovolila bivati v stanovanju nekaj dni v času prvomajskih počitnic. Že tedaj torej ni šlo za izvrševanje soposesti, ampak za bivanje na podlagi dovoljenja do preklica (oz. prekarij), ki v razmerju do dajalca prekarija (toženke) ne daje podlage za posestno varstvo. Vendar je toženka tožniku zaradi ponovnega nasilja 5. ali 6. 5. 2009 naročila, naj stanovanje zapusti, kar je tožnik tudi storil. Ko se je hotel vrniti, ga toženka v stanovanje ni več spustila. Iz navedenega sledi, da tožnik posesti spornega stanovanja res ni opustil prostovoljno, saj se je v stanovanje želel vrniti, to pa mu je toženka onemogočila že 6. 4. 2009. Tak dokazni zaključek izhaja iz izpovedi toženke, kot tudi prič D.K., K.A. in A.T. Nasprotna trditev tožnika, da je bil soposestnik stanovanja do 4. 6. 2009, ni podkrepljena z nobenim dokazom. Opisana dokazna ocena sodišča prve stopnje ustreza kriterijem iz 8. člena ZPP in je življenjsko sprejemljiva ter logično prepričljiva, zato pritožbeno sodišče nima pomislekov v njeno pravilnost. Iz pravilnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tako izhaja, da je tožnik posest stanovanja izgubil 6. 4. 2009. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno zaključilo, da je tožnik tožbo v tej zadevi vložil prepozno - po izteku 30-dnevnega roka iz 32. člena SPZ oz. da že pred očitanim motilnim ravnanjem (ko naj ga toženka 4. 6. 2009 ne bi več spustila v stanovanje) ni imel posesti spornega stanovanja.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo kakšne od kršitev postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je višje sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Ker tožnik v pritožbenem postopku ni bil uspešen, sam krije svoje pritožbene stroške. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe, podlago pa ima v 166. členu in 154. členu ZPP.