Jedro

V primeru, ko sodnik odloča o kaznovanju udeleženca postopka zaradi žalitve, ki je namenjena tudi temu sodniku, je podana utemeljena bojazen vzpostavitve dvoma, ali je sodnik odločil nepristransko, kljub temu, da sodnik ne odloča o lastni razžalitvi, temveč o tem, ali je prizadet ugled sodne veje oblasti.

Sodnik bi ocenjeval izjave, ki se nanašajo nanj osebno ter sankcioniral njihovega avtorja, kar poraja utemeljen dvom o nepristranskosti, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko o kaznovanju ni odločila razpravljajoča sodnica, temveč drugi nepristranski sodnik.

Pri kritičnih in ostrih izjavah je treba presoditi, ali gre za dopustno izvrševanje pravice do izjavljanja, ki je nujno za učinkovitost pravice do sodnega varstva. V obravnavanem primeru tudi sodišče druge stopnje ocenjuje, da je tožena stranka s svojimi izjavami prekoračila meje dopustnega.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom toženo stranko kaznovalo z denarno kaznijo v višini 500,00 EUR, ki jo mora plačati na transakcijski račun Okrajnega sodišča v Ljubljani v roku 30 dni.

2. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi. Opozarja, da je o zadevi odločal okrožni sodnik A. A. (in ne razpravljajoča sodnica), ki o zadevi ne ve ničesar, zato je odločitev že zato nestrokovna, pristranska in protizakonita. Vsa navajanja tožene stranke, ki jih v obrazložitvi navaja okrožni sodnik, so resnična in oprta na dejstva in dokaze, kar sodniki okrajnega sodišča ne zmorejo ali nočejo sprejeti. Povzema ugotovitve prvostopenjskega sklepa in navaja, da sodnik ne obrazloži, v čem in zakaj je neka beseda v opozarjanju žaljivka. Konkretno ne pojasni in ne dokazuje, v čem tožena stranka konkretne okrajne sodnike žali. Tožena stranka se čuti dolžno in odgovorno za opozarjanje napak sodnikov, v svojem besedišču pa uporablja kulturne in povsem sprejemljive besede. Ni sprejemljivo, da sodnik takšno komunikacije vzame osebno kot žaljivko. V nadaljevanju pojasnjuje, da je predmetni postopek nadaljevanje drugega pravdnega postopka III P 385/2010, da se pravo zlorablja in da je izvirni greh v sodbi sodnice B. B. Razpravljajoča sodnica C. C. pa se v tem postopku naslanja na krivično pravnomočno in izvršljivo sodbo III P 385/2010. Sprašuje se, v čem je žaljivka in poniževanje, če nekomu, ki dokazano ne govori resnice, to na obravnavi poveš (glede laži tožeče stranke in njenih prič). S pravilnim, poštenim in nepristranskim sojenjem bi se takoj ugotovilo, da v tej zadevi od pravde III P 385/2010 mrgoli laži. Izpodbijani sklep sprejema tožena stranka kot politično motivirano dejanje. V nadaljevanju navaja, da je bilo kot posledica nepravilnih odločitev okrajnih sodnikov izvršeno tudi vandalsko dejanje. Logika okrajnih sodnikov v Ljubljani je, da lahko D. D. E. E. dela škodo in jo vznemirja. Ko se je narok 19. 1. 2016 zaključil, je sodnica C. C. ostala v dvorani, čeprav bi morala prva zapustiti dvorano in čakala, da tožena stranka sodno dvorano zapusti, očitno zato, da se je lahko posvetovala s tožečo stranko.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da le del pritožbenih navedb predstavlja izpodbijanje sklepa, ki je predmet presoje sodišča druge stopnje, to je sklepa o denarni kazni. Del pritožbenih navedb namreč predstavlja stališča tožene stranke o drugi zadevi, tožena stranka podaja tudi dodatne navedbe o posledicah odločitev okrajnih sodnikov (izvršeno vandalsko dejanje) in še nekatere druge navedbe, ki za odločitev niso pravno relevantne, zato na te sodišče druge stopnje ne odgovarja. Odgovarja le na navedbe, s katerimi tožena stranka izpodbija odločitev v sklepu, ki je predmet pritožbe.

5. V primeru, ko sodnik odloča o kaznovanju udeleženca postopka zaradi žalitve, ki je namenjena tudi temu sodniku, je podana utemeljena bojazen vzpostavitve dvoma, ali je sodnik odločil nepristransko, kljub temu, da sodnik ne odloča o lastni razžalitvi, temveč o tem, ali je prizadet ugled sodne veje oblasti. Sodnik bi ocenjeval izjave, ki se nanašajo nanj osebno ter sankcioniral njihovega avtorja, kar poraja utemeljen dvom o nepristranskosti, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko o kaznovanju ni odločila razpravljajoča sodnica, temveč drugi nepristranski sodnik. Ta se je z zadevo, kot izhaja tudi iz izpodbijanega sklepa, seznanil, zato je neutemeljena pritožbena navedba o nestrokovnosti, pristranskosti in nezakonitosti odločitve, ker o denarni kazni ni odločila razpravljajoča sodnica.

6. Tožena stranka v pritožbi delno povzema ugotovitve sodišča prve stopnje ter navaja, da sodišče ni obrazložilo, v čem in zakaj je neka beseda v opozarjanju žaljivka, vendar to ne drži. Navaja, da uporablja kulturne in sprejemljive besede, ki niso žaljive ali ponižujoče, vendar je ta navedba neutemeljena. Sodišče prve stopnje je obsežno pojasnilo, da opisane navedbe vsebujejo hude očitke sodišču, da je pristransko, da je že vnaprej sprejelo odločitev v zadevi, da deluje v dogovoru s pooblaščencem nasprotne stranke, da ustrahuje stranko in namerno krši zakone ter Ustavo RS. Takšni očitki nedvomno rušijo zaupanje v sodni sistem in spodkopavajo avtoriteto sodišča ter so objektivno žaljivi. Naloga sodne veje oblasti v pravdnem postopku je namreč varstvo subjektivnih pravic materialnega prava in reševanje sporov. Zanjo so odločilnega pomena zaupanje v sodstvo, njegov ugled in avtoriteta. Stališče tožene stranke, da sicer „kulturne“ besede, ki jih uporablja, ne morejo biti žaljive, je zato neutemeljeno. Tožena stranka za svoje insinuacije ne ponudi nobenega dokaza (tako npr. tudi v pritožbi navaja, da je sodnica ostala v sodni dvorani, očitno zato, da se je posvetovala s tožečo stranko), njeni očitki sodišču pa, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, ne prispevajo k uspehu stranke v pravdi, saj z njimi ne polemizira z dejstvi, dokazi in pravnimi naziranji nasprotne stranke, temveč odreka avtoriteto sodišču in s tem sodni veji oblasti sploh.

7. Sodišče prve stopnje se je izreklo tudi o očitkih glede postopka III P 385/2010, ki je že pravnomočno končan, in tudi glede tega navedlo pravilne razloge, ki jih sodišče druge stopnje sprejema, in se nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje. Enako velja tudi glede navedb tožene stranke, o katerih je sodišče podalo razloge v 6. točki obrazložitve, in ki predstavljajo, kot je navedlo sodišče prve stopnje, izražanje omalovaževanja tožene stranke do sodišča in sodne veje oblasti, ne pa konstruktivne kritike dela sodišča ali procesno upoštevnega in smiselnega grajanja procesnih kršitev, podajanja navedb itd. Hkrati predstavljajo tudi napad na razpravljajočo sodnico ter sodnice in sodnike, ki v konkretni zadevi sploh niso sodili, in s tem na ugled in avtoriteto sodstva.

8. Tožena stranka je v sporni vlogi nekajkrat žalila tudi nasprotno stranko in priče te stranke, ker naj bi lagali in manipulirali, obtožbe so bile le pavšalne. V pritožbi tožena stranka vztraja, da ti ne govorijo resnice in zato ne gre za žalitev, vendar takšne pavšalne in nedokazane trditve in obtožbe ne morejo prispevati k uspehu toženke v pravdi in niso dopustne.

9. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, navedb, kakršne je podala tožena stranka (tako glede sodišča kot glede strank in prič), sodišče ne more in ne sme dopuščati. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu navedlo pravilne razloge (8. točka obrazložitve), tudi na te razloge se sodišče druge stopnje sklicuje, v izogib ponavljanju.

10. Sodišče je tako pravilno ugotovilo, da je tožena stranka žalila sodišče, stranke in druge udeležence, zato je v skladu z 109. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 11. členom ZPP ravnalo pravilno, ko je toženi stranki naložilo plačilo denarne kazni. Prepoved žaljivih vlog po 109. členu ZPP ne omejuje strankine pravice, da se pred sodiščem izjavlja glede tistega, zaradi česar je pravica do izjavljanja zagotovljena kot človekova pravica kot del pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave RS. Pri kritičnih in ostrih izjavah je zato treba presoditi, ali gre za dopustno izvrševanje pravice do izjavljanja, ki je nujno za učinkovitost pravice do sodnega varstva. V obravnavanem primeru tudi sodišče druge stopnje ocenjuje, da je tožena stranka s svojimi izjavami prekoračila meje dopustnega.

11. Višina izrečene denarne kazni ni problematizirana. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu te odločitve pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je denarna kazen po višini primerna teži in številnosti žalitev ter omalovažujočih očitkov.

12. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).