Jedro

Upravni organ mora o ugotovitvah v upravnem postopku, če ni odločal samo na podlagi navedb v prošnji, seznaniti stranko v postopku. Ta procesna kršitev se ne more sanirati z opravo glavne obravnave pred sodiščem. Zato ni pogojev za spor polne jurisdikcije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožnikovi tožbi zoper odločbo tožene stranke z dne 16.11.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnilo tožnikovo prošnjo za priznanje azila z dne 23.6.2005 kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka odločbe), in odločilo, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v roku 24 ur od pravnomočno končanega azilnega postopka (2. točka izreka odločbe).

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, da je tožena stranka prošnjo tožnika za priznanje azila zavrnila kot očitno neutemeljeno, ker naj bi že iz nje izhajalo, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje. Vendar pa sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni odločila le na podlagi tožnikovih navedb v prošnji, pač pa je navedbe preverjala z ugotavljanjem stanja v tožnikovi izvorni državi, da bi presodila, ali je objektivna situacija v Makedoniji takšna, da bi lahko vplivala na tožnikov občutek subjektivne ogroženosti, da mu lahko grozi preganjanje. Svojo odločbo je oprla tudi na podatke, ki jih je pridobila na podlagi proučitve mednarodnih poročil o stanju v Makedoniji. Te ugotovitve bi morala predočiti tožniku, da se o njih izjasni, česar pa tožniku v postopku ni omogočila. Pri tem se sodišče prve stopnje sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 968/05-11 z dne 24.11.2005. Tožena stranka v pritožbi zoper sodbo in sklep (smiselno pa le zoper sodbo) uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da potrdi izpodbijano odločbo tožene stranke. V nadaljevanju povzema določbe 35. člena ZAzil, sodno prakso in pojem preganjanja, ki se je ustalil v tej praksi. Poudarja, da tožnik v svoji prošnji za azil ni navedel niti enega dogodka v izvorni državi, ki bi ga lahko šteli za preganjanje, saj je izvorno državo zapustil samo zaradi verbalnih groženj, zažiga avtomobila in hiše, česar pa ni dokazal ter zaušnice policista. Sklicuje se na sodno prakso o verbalnem nadlegovanju in poudarja, da je odločila izključno na podlagi prošnje za azil, čeprav je v obrazložitvi odločbe navedla tudi nekatera poročila, s katerimi je skušala dodatno podkrepiti svojo odločitev. S temi poročili res ni seznanila tožnika, vendar tožnik ni navedel konkretnih okoliščin in predlagal dokazov, ki bi utemeljeno kazali na zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Pri tem se sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 422/2002. Zato bi moralo sodišče v obravnavanem primeru razpisati glavno obravnavo, če bi bilo mnenja, da je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje in bi v skladu z določbo 61. člena ZUS upravni akt lahko odpravilo in s sodbo odločilo o stvari.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in temelji na zakonu, pritožbeno sodišče pa se tudi strinja z razlogi izpodbijane sodbe.

Kot je pritožbeno sodišče v zadevah zaradi priznanja azila po izdaji odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up 968/05 z dne 24.11.2005 (Uradni list RS, št. 111/05) dosledno opozarjalo na stališče ustavnega sodišča iz navedene odločbe, po katerem mora upravni organ o ugotovitvah v upravnem postopku, če ni odločal samo na podlagi navedb v prošnji za azil, seznaniti stranko v postopku, ki je začela upravni postopek, tudi v obravnavanem primeru meni, da sodišče prve stopnje pravilno opozarja na navedeno stališče ustavnega sodišča. Eno temeljnih načel upravnega postopka je zaslišanje strank (9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP). Po določbi 3. odstavka 9. člena ZUP v skladu z navedenim načelom organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se do njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Tak z zakonom določen primer izjeme je skrajšani upravni postopek, v katerem upravni organ lahko odloči že na podlagi podatkov v vlogi in zato stranke ni treba zaslišati. Vrhovno sodišče ponovno poudarja, tako kot že v več azilnih zadevah, da je po svoji pravni naravi pospešeni postopek iz 2. odstavka 35. člena ZAzil skrajšani upravni postopek iz 144. člena ZUP, saj se o pravici do azila na podlagi te določbe ZAzil odloča lahko le na podlagi podatkov iz vloge prosilca za azil in morebitnih dokazov, ki jih prosilec priloži vlogi, ne pa tudi na podlagi poročil, zbranih v skrajšanem postopku in nepredočenih prosilcu za azil v tem postopku. Če stranki v upravnem postopku ni dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, je s tem storjena bistvena kršitev določb postopka absolutnega značaja (3. točka 3. odstavka 25. člena ZUS), ki se že po naravi kršitve ne more sanirati z opravo glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.

Tudi v obravnavanem primeru je tožena stranka v skrajšanem postopku ugotavljala dejansko stanje tudi na podlagi poročil o stanju v izvorni državi prosilca za azil. Teh poročil tožniku ni predočila in mu tudi ni dala možnosti, da se izjasni o teh poročilih. Ker je za ugotavljanje dejanskega stanja na podlagi poročil že pričela z ugotovitvenim postopkom, bi morala o svojih ugotovitvah v postopku tožnika seznaniti. Ker tega ni storila, je kršila določbo 3. odstavka 9. člena ZUP, hkrati pa je tudi kršila določbo 2. odstavka 35. člena ZAzil, saj ni več odločala le na podlagi prošnje za azil. Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje utemeljeno in v skladu z zakonom ter stališčem Ustavnega sodišča RS tožbi ugodilo, odločbo tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Vrhovno sodišče ponovno tudi opozarja na nekajkrat izraženo stališče (I Up 1010/2000 in I Up 72/2006), da določbe 3. odstavka 39. člena ZAzil ni mogoče razumeti tako, da mora upravno sodišče ugotavljati dejansko stanje, ki bi ga morala pravilno in popolno ugotoviti že tožena stranka v skladu s 1. odstavkom 39. člena ZAzil. Zmotno je tudi stališče tožene stranke, da bi z opravo glavne obravnave, iz razlogov. ki so bili že navedeni, sodišče prve stopnje lahko saniralo neseznanitev tožnika s poročili o njegovi izvorni državi.

Zmotno je nadalje stališče tožene stranke, da bi lahko sodišče prve stopnje o pravici do azila odločilo na podlagi določbe 61. člena ZUS. Za tako odločanje ni bil niti podan predlog stranke niti niso obstojali z ZUS predpisani pogoji. Zato pritožbeno sodišče zavrača pritožbene ugovore tožene stranke kot neutemeljene.

Tožena stranka bo morala tožniku predočiti pridobljena poročila in opraviti vsa potrebna dejanja v skladu z napotili sodišča prve stopnje, ter v roku 30 dni ponovno odločiti o prošnji tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji.

Ker ne obstojijo uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.