Jedro

Drugotoženec je s svojim ravnanjem kršil temeljno načelo obnašanja, določeno v 16. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), po katerem se je vsakdo dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi drugemu utegnil povzročiti škodo. Tožnikovo besedno nadležnost bi drugotoženec lahko odvrnil tudi na kakšen drug - dopusten način, ne pa z ravnanjem, ki je tožniku povzročilo tako veliko škodo. Dolžnost primernega oziroma skrbnega ravnanja veže v konfliktnih situacijah vsakega (običajnega) človeka, toliko bolj pa delavce v javnih lokalih, v katerih je pogostost takšnih situacij večja in od katerih se zato zahteva tudi večja mera (profesionalne) skrbnosti oziroma strpnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca solidarno odgovorna za negmotno škodo, ki je nastala tožniku zaradi drugotoženčevega udarca in ki jo je sodišče odmerilo v znesku 1.100.000,00 SIT (400.000,00 SIT za telesne bolečine, 600.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 100.000,00 SIT za strah) ter jima, ob upoštevanju 10% tožnikovega prispevka k nastanku škode, naložilo v plačilo 990.000,00 SIT odškodnine. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je po pritožbah obeh pravdnih strank spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožniku prisodilo odškodnino v skupnem znesku 1.100.000,00 SIT (600.000,00 SIT za telesne bolečine, 400.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 100.000,00 SIT za strah), potem ko je ugotovilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo, nastalo tožniku.

Tožena stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določilo 192. člena ZOR. Bolj kritično bi bilo treba presoditi ravnanje tožnika, ki je privedlo do konfliktne situacije. Ta ni bila le verbalna, temveč tudi fizična, saj je s strani tožnika prišlo do napada, ko je proti drugotožencu sprožil roke. Drugotoženec ob tem ni mogel pokazati več strpnosti.

Biljardnica ni gostinski lokal, je le v isti stavbi kot gostišče, zato v njej ni bilo mogoče pričakovati srečanja s pijanimi gosti. Sodišče bi moralo ugotoviti prispevek tožnika k udarcu drugotoženca oziroma k nastali škodi.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni (386. člen ZPP). Če stranka uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, mora opredeliti, katero kršitev uveljavlja in to kršitev tudi utemeljiti. Tožena stranka ne pojasni, v čem naj bi bila bistvena kršitev določb ZPP. Splošne oziroma neobrazložene trditve tožene stranke o kršitvah postopka zato ni mogoče upoštevati, bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, pa sodišči nista zagrešili. Iz ugotovljene dejanske podlage izpodbijanih sodb sodišč prve in druge stopnje izhaja: - da je dne 3.3.1988 prišlo v gostinskem lokalu S., v biljardni sobi, do besednega prepira med tožnikom in drugotožencem, - tožnik je bil gost lokala, drugotoženec pa pomočnik obratovodje lokala, zaposlen pri prvotoženki, - tožnik, ki je bil nekoliko vinjen in zato nadležen, je hotel dobiti žeton za igranje biljarda, čeprav mu je drugotoženec povedal, da žetonov ne izdajajo več, ker se bo lokal kmalu zaprl, - tožnik si je hotel zapisati osebne podatke drugotoženca, ker pa mu je listek padel na tla, se je sklonil, da bi ga pobral, - ko je bil tožnik sklonjen, ga je drugotoženec udaril tako silovito, da je tožnik utrpel obojestranski zlom zgornje čeljusti, zlom nosne kosti in lažji pretres možganov.

Revizijski očitki tožene stranke, ki so usmerjeni v izpodbijanje navedenih dejanskih ugotovitev, so brezpredmetni. Preizkus dejanskih vprašanj oziroma dejanske podlage izpodbijane odločitve v revizijskem postopku je namreč z zakonom izrecno izključen (3. odstavek 385. člena ZPP). Ob ugotovljenem dejanskem stanju pa je tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava neutemeljen. Drugotoženec je s svojim ravnanjem kršil temeljno načelo obnašanja, določeno v 16. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), po katerem se je vsakdo dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi drugemu utegnil povzročiti škodo. Tožnikovo besedno nadležnost bi drugotoženec lahko odvrnil tudi na kakšen drug - dopusten način, ne pa z ravnanjem, ki je tožniku povzročilo tako veliko škodo. Dolžnost primernega oziroma skrbnega ravnanja veže v konfliktnih situacijah vsakega (običajnega) človeka, toliko bolj pa delavce v javnih lokalih, v katerih je pogostost takšnih situacij večja in od katerih se zato zahteva tudi večja mera (profesionalne) skrbnosti oziroma strpnosti. Drugotoženca zato zadane sankcija povrnitve škode (154. člen ZOR), ki jo je povzročil namenoma s svojim nedopustnim ravnanjem, enako pa tudi prvotoženko, ki odgovarja za ravnanja svojih delavcev (1. odstavek 170. in 1. odstavek 171. člena ZOR).

Višine dosojene denarne odškodnine za negmotno škodo tožena stranka izrecno ne izpodbija. Revizijsko sodišče jo je zato preizkusilo v okviru obveznega preizkusa materialnega prava po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) in ugotovilo, da so bila pri njeni določitvi pravilno uporabljena merila iz 200. člena ZOR oziroma, da ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz navedenega določila.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).