Jedro

Novela Kazenskega zakonika (KZ-1B) je kot predmet kazenskopravnega varstva namesto besede otrok uporabljene v prejšnjem besedilu 192. člena KZ-1, uporabila pojem „mladoletna oseba“, kar pa ne pomeni, da se je prejšnje besedilo te določbe nanašalo le na otroka do štirinajstega leta starosti. Pri razlagi te določbe ni mogoče pojem otroka opredeljevati v pomenu iz 21. člena KZ-1, ki pojem otroka opredeljuje le glede na omejitev kazenske odgovornosti glede na starost storilca kaznivega dejanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je z uvodoma citirano sodbo obsojeno V. Š. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena ji je bila pogojna obsodba z določeno enotno kaznijo petih mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Odločeno je bilo, da je obsojenka dolžna plačati stroške kazenskega postopka in sodno takso.

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo obsojenkina zagovornica, ki pa jo je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo II Kp 5335/2010 z dne 14. 2. 2012 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je odločilo, da je obsojenka dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenka po svoji zagovornici vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer uvodoma navajajoč, da zaradi kršitev določb KZ-1 in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlagala je, da se zahtevi ugodi, sodbo spremeni in obsojenko oprosti obtožbe očitanega ji dejanja.

4. Na zahtevo je podal odgovor vrhovni državni tožilec, ki je zahtevo opredelil kot neutemeljeno.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojenki in njeni zagovornici, ki pa se o njem nista opredelili.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost vložitve zahteve iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Zagovornica obsojene v zahtevi za varstvo zakonitosti izpostavlja okoliščino, da je bila oškodovanka A. Š. v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja stara več kot štirinajst let, torej ni bila več otrok. Vložnica zahteve namreč meni, da je treba opredelitev pojma otrok tudi v tem primeru razlagati glede na definicijo, ki jo za otroka določa 21. člen KZ-1. Glede na to, da je starostna meja kazenske odgovornosti na ta način izrecno določena, je treba to definicijo pojma otroka uporabiti ne le „v svojstvu storilca,“ temveč tudi „v svojstvu oškodovanca.“

8. Stališče vložnice zahteve ni pravilno, saj 21. člen KZ-1 pojem otroka opredeljuje v okviru omejevanja kazenske odgovornosti glede na starost storilcev, tako da izrecno izključi kot možnega storilca kaznivega dejanja osebo, ki še ni stara štirinajst let. Tako določno zamejene opredelitve pojma otroka v povezavi s kazensko odgovornostjo, ni mogoče širiti še na druge procesne položaje, v katerih se osebe takih lastnosti lahko pojavljajo, kot na primer v vlogi oškodovanke v tej obravnavani zadevi. Sicer drži, kot se tudi izpostavlja v zahtevi, da je novela Kazenskega zakonika (KZ-1B) kot predmet kazenskopravnega varstva namesto besede otrok uporabila pojem „mladoletna oseba“, vendar to ne potrjuje stališča zahteve, da je prejšnje besedilo te določbe KZ-1 pomenilo, da se je kazenskopravno varstvo v tem primeru nanašalo le na otroka do štirinajstega leta starosti. Do spremembe je prišlo prav zaradi odprave morebitnih dvomov, ali se ta določba uporablja tudi za mladoletne osebe stare med štirinajst in osemnajst let.(1) Razlaga, ki jo je treba uporabiti glede opredelitve svojstva otroka, ko je žrtev kaznivega dejanja, kot je tudi v obravnavanem primeru, je torej tista, ki temelji na opredelitvi otroka v 1. členu Konvencije OZN o otrokovih pravicah. V tej določbi je izrecno navedeno, da “pomeni otrok vsako človeško bitje, mlajše od osemnajst let, razen če zakon, ki se uporablja za otroka, določa, da se polnoletnost doseže že prej.“ Podobno določa tudi Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic(2), in sicer, da se uporablja za otroke mlajše od osemnajst let. Glede na navedeno, ni nobenega dvoma, da se uporabljena določba 192. člena KZ-1 nanaša na osebo, ki še ni dopolnila osemnajst let, kar je bilo ugotovljeno v obravnavanem primeru tudi za oškodovanega otroka, mladoletno A. Š. Stališče vložnice zahteve, da v ravnanju obsojenke niso bili uresničeni vsi zakonski znaki očitanega ji kaznivega dejanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1, glede na navedene razloge, ni utemeljeno.

9. Zaradi navedenih razlogov, ko zatrjevane kršitve kazenskega zakona niso bile ugotovljene, zgolj navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka pa niti niso bile obrazložene, je bila zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

10. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.

Op. št. (1): Glej Kazenski zakonik KZ-1 z novelama KZ-1A in KZ-1B, Razširjena uvodna pojasnila, dr. Matjaž Ambrož, Hinko Jenull, GV Založba, Ljubljana 2012, stran 155. Op. št. (2): V veljavi od 1. 7. 2000 (Uradni list RS 86/1999).