Jedro

Pomočnik izvršitelja je uradna oseba, ki opravlja določena uradna dejanja na podlagi pooblastil, ki mu jih daje zakon in drug predpis, vročitev zapisnika o rubežu pa je uradno dejanje, ki ga je izvršitelj dolžan opraviti v okviru svojih pravic. Izrek torej vsebuje vse elemente kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 200,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru je bil B. Z. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po prvem odstavku 302. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba v kateri mu je bila določena kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu v plačilo naložili stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Uveljavljane kršitve namreč niso podane, na vse očitke pa je že izčrpno odgovorilo pritožbeno sodišče, določeni očitki, pa se nanašajo na zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, oziroma uveljavljajo razlog iz katerega z zahtevo za varstvo zakonitosti pravnomočnih sodnih odločb ni dovoljeno izpodbijati.

B.

4. Kršitev materialnega kazenskega zakona (kršitev 1. točke 372. člena ZKP) vidi vložnik v tem, da izvršitveno dejanje, katerega opravo naj bi mu obsojenec preprečil, sploh ni uradno dejanje, ki bi ga izvršitelj moral oziroma bil upravičen storiti v okviru svojih pooblastil po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in po Pravilniku o opravljanju službe izvršitelja (v nadaljevanju Pravilnik). Zapisnik bi namreč moral izvršitelj pisati šele po uspešno opravljenem rubežu, v konkretnem primeru pa temu ni tako, saj pomočnik izvršitelja ni opravil še niti prve predpostavke, to je vidne označitve na predmetu rubeža o tem, da je predmet zarubljen. To torej pomeni, da izvršitelj obsojencu takšnega zapisnika, sploh ni mogel vročiti, ker ta sploh še ni mogel nastati, ker rubež ni bil opravljen.

5. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP se praviloma lahko stori samo z odločitvijo v izreku sodbe, ne pa tudi z obrazložitvijo. V izreku sodbe v obravnavani kazenski zadevi pa se obsojencu očita, da od uradne osebe (pomočnika izvršitelja), ki je nameravala opraviti uradno dejanje - vročiti zapisnik o rubežu osebnega avtomobila, tega ni hotel sprejeti in mu je grozil, da kaj vozi za njim, da naj izgine, stopil proti njegovemu avtomobilu s solzilcem v rokah in poškropil proti njemu ter mu ponovno zagrozil, da naj se ne vozi za njim, saj se drugače zanj - za uradno osebo, ne bo dobro končalo, zaradi česar je ostalo uradno dejanje neuspešno, saj se je pomočnik izvršitelja iz strahu pred obsojencem odpeljal. Pomočnik izvršitelja je po določbi 294.b člena ZIZ uradna oseba in deluje v imenu in na račun izvršitelja. Skladno z drugim odstavkom Pravilnika pa se tudi pomočnik izvršitelja pri opravljanju del izkazuje s potrdilom o vpisu v evidenco izvršiteljev in namestnikov izvršiteljev. Nobenega dvoma torej ni da gre za uradno osebo, ki opravlja določena uradna dejanja na podlagi pooblastil, ki mu jih daje zakon in drug predpis. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni nobenega dvoma, da je vročitev zapisnika o rubežu uradno dejanje, ki ga je izvršitelj dolžan opraviti v okviru svojih pravic. Po 70. členu Pravilnika mora izvršitelj v primerih, ko je predmet izvršbe premičnina preveriti, ali se stvari nahajajo v posesti dolžnika, kakšne narave so stvari, ali so predmet izvršbe predmeti, ki bi lahko bili izvzeti ipd., ter ugotovitve zapisati kot uvodne v zapisnik o opravi rubeža. Dolžnost pisanja zapisnika o opravljenih izvršilnih dejanjih izhaja prav tako iz 58. člena Pravilnika, da je zapisnik sestavni del opravila izvršitelja pa izhaja tudi iz 90. člena ZIZ, kjer je določeno tudi, da se zapisnik vroči tako dolžniku kakor tudi upniku. Slednje, torej dolžnost vročitve, pa izhaja tudi iz zadnjega odstavka 82. člena Pravilnika. Glede na navedeno torej izrek vsebuje vse elemente obravnavanega kaznivega dejanja, navedbe obsojenca, da se zapisnik piše šele tedaj, ko je rubež že opravljen in ne pred izvedbo rubeža, pa predstavljajo le uveljavljanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, na te očitke pa je argumentirano odgovorilo že pritožbeno sodišče. Navedbe vložnika v takšno odločitev ne vnašajo nikakršnega dvoma.

6. Prav tako vložnik ne more uspeti s trditvijo, da ni bil lastnik vozila temveč njegov uporabnik, saj 83. člen ZIZ omogoča rubež tudi na stvari, ki ni v lasti temveč le v posesti dolžnika, kar je bilo prav tako pritožniku pojasnjeno z odločbo pritožbenega sodišča. 7. Ostale navedbe, ki naj bi predstavljale nasprotja med odločilnimi dejstvi v obrazložitvi, da sodišče uporablja besedo „zaseg“, čeprav je uradno dejanje le rubež, ter da se obsojencu v izreku očita, da ni hotel sprejeti zapisnika o rubežu iz obrazložitve pa izhaja, da izvršitelj sploh ni nameraval izvršiti rubeža, ne predstavljajo očitka kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP temveč le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, iz tega razloga pa skladno z določilom drugega odstavka 420. člena ZKP zahtev za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati.

8. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da v zahtevi uveljavljane kršitve procesnega in materialnega zakona niso podane zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Odločitev o stroških nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu temelji na določilih členov 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, višino sodne takse pa je Vrhovno sodišče odmerilo skladno z Zakonom o sodnih taksah upoštevaje zapletenost obravnavane kazenske zadeve ter obsojenčeve premoženjske razmere.