Jedro

Če je med strankama upravnega spora sporno, kdaj je bilo izvedeno lastninsko preoblikovanje, bi se v primeru glavne obravnave (če bi bila ta opravljena) navedena okoliščina lahko pojasnila. To pomeni, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu (2. odst. 72. čl. ZUS), saj je navedena kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Že narava same začasne odredbe kot takšne terja hitro odločanje, zato ne pride v poštev procesna situacija, na katero napotuje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, namreč naj upravni organ prekine postopek glede začasne odredbe do rešitve drugih postopkov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije št. ... z dne 28.1.1999 se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožeče stranke zoper odločbo ministrstva za okolje in prostor z dne 17.6.1997, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper sklep upravnega organa prve stopnje z dne 29.1.1999, s katerim je bilo odločeno, da je tožeča stranka kot zavezanec v postopku denacionalizacije dolžna v procesu lastninskega preoblikovanja podjetja zavarovati lastninski delež na družbenem kapitalu v višini 39.558,72 DEM zaradi zavarovanja zahtevka za vrnitev dela parc. št. 712 - travnik k.o. D. v izmeri 4771 m2, ki danes predstavlja del parc. št. 711/2, 711/3 in 711/4 iste k.o. (točka 1. izreka) in prenesti v lastninskem preoblikovanju navadne delnice na sklad v zgoraj navedeni višini v sorazmerju z vrednostjo podjetja po otvoritveni bilanci, s tem da navedeni sklep velja do pravnomočnosti odločitve o denacionalizaciji navedenega premoženja (2. točka sklepa).

V obrazložitvi sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) in navaja, da se začasna odredba, ki jo ureja ta zakon, nanaša samo na zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, torej tistih podjetij, ki se preoblikujejo iz podjetij z družbenim kapitalom v podjetja z znanimi lastniki (1. člen ZLPP). Podjetja z družbenim kapitalom so po 3. členu podjetja v družbeni lastnini, podjetja v mešani lastnini in sestavljene oblike podjetij, če imajo med viri sredstev v bilanci stalen družbeni kapital. V stvari ni sporno, da je bilo podjetje T. v času, ko je bil izdan prvostopni sklep o zavarovanju, že podjetje z znanimi lastniki. Kakor hitro pa podjetje, ki je v denacionalizacijskem postopku zavezanec, med viri sredstev v bilanci stanja nima več družbenega kapitala in ima znane lastnike, zanj določbe ZLPP ne veljajo in, kot pravilno navaja tožeča stranka, v tem primeru ni pravne podlage za izdajo začasne odredbe po ZLPP. Stališče tožene stranke, da se lastniška struktura zavezanca in pa to, ali res nima več družbenega kapitala, ugotavlja šele v nadaljnjem denacionalizacijskem postopku, po presoji sodišča ni pravilno. Tožena stranka namreč ne more ne v postopku izdaje začasne odredbe po ZLPP in tudi ne v postopku denacionalizacije odločati o zakonitosti izvedenega lastninjenja kot o predhodnem vprašanju, če je bila zakonitost že presojena oziroma ugotovljena v postopku lastninskega preoblikovanja z dokončno oziroma pravnomočno odločbo pristojnega organa. Ob takšnem stanju stvari je predlog za izdajo začasne odredbe, ki sta ga prizadeti stranki v tem postopku nesporno vložili pravočasno in ki po določbi 2. odstavka 15. člena ZLPP predstavlja absolutno oviro za lastninjenje, po presoji sodišča lahko relevanten le še v postopku denacionalizacije, kolikor se ugotovi špekulativno ravnanje zavezanega podjetja, ki ga prizadeti stranki in tožena stranka zaenkrat nakazujejo, ko navajajo, da je kot zavezanec za vrnitev vedel tako za denacionalizacijski zahtevek kot tudi za vloženi predlog za njegovo zavarovanje. V takšnem primeru je bilo nameč potrebno zavezanca za vrnitev ugotoviti oziroma opredeliti na podlagi 89. člena Zakona o denacionalizaciji. Seveda pa je potrebno v vsakem takšnem primeru, ko zavezanec ugovarja, da bi bil subjekt zatrjevane obveznosti, njegov položaj ugotoviti določno in nedvoumno, zlasti na podlagi originalnih izvodov listin, ki dokazujejo, da je lastninsko preoblikovanje zavezanega podjetja pravnomočno vpisano v sodni register in da tudi morebitne pravne ovire glede učinkovanja niso podane. Ker je tožena stranka pri izpodbijani odločitvi izhajala iz drugačnega, napačnega razumevanja zakona in zato dejanskega stanja v opisani smeri ni nedvoumno ugotovila, je bilo potrebno izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti v nov postopek. V novem postopku bo morala tožena stranka sama ali po organu prve stopnje na podlagi verodostojnih javnih listin ugotoviti, ali je vpis lastninskega preoblikovanja v sodni register pravnomočen. Da ne bi prišlo do nadaljnjih nezaželenih posledic za upravičenca zaradi preuranjene zavrnitve predloga za zavarovanje, pa bo morala preveriti tudi, če je sprožen upravni spor zoper upravne odločbe, izdane v postopku lastninjenja, saj bi njihova odprava lahko pripeljala do bistvenih sprememb v položaju zavezanega podjetja. V primeru, če so takšne ovire podane, bo potrebno postopek odločanja o začasni odredbi prekiniti do končanja teh postopkov.

Pritožnika v pritožbi navajata, da je povsem izven dvoma, da je 11.11.1994 tožeča stranka oziroma njena družbena prednica sprejela program lastninskega preoblikovanja in je bilo lastninjenje vpisano v sodni register Okrožnega sodišča v L. 9. julija 1996. Takšnega dejanskega stanja kljub podatkom spisa sodišče ni ugotovilo, stanje kot pa ga je ugotovilo, pa ni pravilno. Kršen je bil tudi postopek, saj pogojev za odločanje brez glavne obravnave ni bilo. Pritožnika predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne.

Tožeča in tožena stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pravnim stališčem, ki ga je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zavzelo glede razmerja med Zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij in denacionalizacijskim postopkom, in v katerem zavrača napačno stališče tožene stranke glede ugotavljanja lastniške strukture v postopku denacionalizacije. Vendar iz izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje po eni strani ugotavlja, da v stvari ni sporno, da je bila tožeča stranka v času, ko je bil izdan prvostopni sklep o zavarovanju, že podjetje z znanimi lastniki. Po drugi strani pa sodišče v isti sodbi v njenem nadaljevanju navaja, da je potrebno položaj tožeče stranke kot zavezanca ugotoviti določno in nedvoumno in s tem v zvezi napotuje toženo stranko k ugotavljanju pravnomočnosti vpisa lastninskega preoblikovanja v sodni register.

Pri takšni obrazložitvi izpodbijane sodbe gre po presoji pritožbenega sodišča za nasprotje med razlogi sodbe o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu. Prav zaradi navedenega je utemeljen pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje, s tem ko je izdalo sodbo brez glavne obravnave, bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu (2. odstavek 72. člena ZUS), saj bi se v primeru opravljene glavne obravnave navedena okoliščina lahko razjasnila, kar pomeni, da je navedena kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Sodišče bo zato moralo v zadevi ponovno odločiti. Pri ponovnem odločanju bo moralo - poleg odprave navedenih kršitev - upoštevati tudi, da že narava same začasne odredbe kot takšne terja hitro odločanje. Iz tega razloga ne pride v poštev procesna situacija, na katero napotuje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, namreč naj upravni organ prekine postopek glede začasne odredbe do rešitve drugih postopkov.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo na podlagi 74. člena Zakona o upravem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.