Jedro

Zgolj trditev, da bi tožeči stranki s takojšnjo izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala nepopravljiva škoda, za ugoditev zahtevi ne zadošča. Vse ostalo, kar se v predlogu navaja, pa so zgolj neke bodoče, povsem hipotetične situacije, ki bodo morda v prihodnosti nastale, ne da bi bilo pojasnjeno, katera je tista konkretna in težko popravljiva škoda, ki sledi tožeči stranki iz že nastalega in iz teh (hipotetičnih) položajev. Zakaj bi po poteku izdanega dovoljenja ne mogla dobiti novega, tožeča stranka ne pojasni. Pri čemer iz zakona (ZVZD-1) in Pravilnika o dovoljenjih za opravljanje strokovnih nalog na področju varnosti pri delu izhaja tako možnost obnove dovoljenja (15. člen Pravilnika) kot tudi možnost ponovne pridobitve dovoljenja za primer, ko se pravni osebi dovoljenje odvzame.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je dne 12. 3. 2018 vložila tožbo zoper odločbo Ministrice za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, s katero se ji na podlagi določb Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1) in na podlagi Pravilnika o dovoljenjih za opravljanje strokovnih nalog na področju varnosti pri delu (v 1. točki izreka) odvzame dovoljenje za opravljanje strokovnih nalog varnosti pri delu in (v 2. točki izreka) tožečo stranko izbriše iz vpisnika dovoljenj za opravljanje strokovnih nalog varnosti pri delu. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja neustavnost določb Pravilnika in posledično nezakonitost izpodbijane odločitve ter predlaga sodišču, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči v zadevi, oziroma da zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje.

2. Tožeča stranka hkrati s tožbo sodišču predlaga, da izda začasno odredbo po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in izvršitev izpodbijane odločbe odloži do pravnomočne odločitve v zadevi. V predlogu navaja, da bi ji s takojšno izvršitvijo nastala nepopravljiva škoda. Dovoljenje za opravljanje strokovnih nalog ji je namreč izdano le za dobo sedmih let in po preteku tega časa tožeča stranka ob nespremenjenih predpisih najverjetneje ne bo mogla dobiti novega dovoljenja. Poleg tega bi bila, četudi bi v sporu uspela, njena pravica do sodnega varstva izvotljena, saj izgubljenega časa, ko bi lahko opravljala strokovne naloge varnosti pri delu, ni mogoče nadomestiti. Upravni spor bi lahko trajal šest let in bo (v tem primeru) končan, ko dovoljenje ne bo več veljavno. Zato je nujno, da se izda začasna odredba, pri čemer se s tem toženi stranki ne povzroča nobene škode.

3. Tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe predlaga, da sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

4. Zahteva ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na zahtevo tožnika odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda, s tem da mora pri odločanju skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

6. Iz navedenega torej sledi, da je izvršitev izpodbijanega akta mogoče odložiti le, kadar so izpolnjeni vsi navedeni pogoji, pri čemer je treba že v zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi se utemeljuje nastanek in višina škode, predvsem pa je treba izkazati, da je škoda za stranko - tožnika težko popravljiva.

7. Teh pogojev pa zahteva tožeče stranke ne izpolnjuje, saj v njej niso izkazane ne škoda ne morebitne težko popravljive posledice, ki grozijo, oziroma ki bi ji lahko nastale zaradi izvršitve izpodbijane odločbe.

8. Zgolj trditev, da bi tožeči stranki s takojšnjo izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala nepopravljiva škoda, za ugoditev zahtevi ne zadošča. Vse ostalo, kar se v predlogu navaja, pa so zgolj neke bodoče, povsem hipotetične situacije, ki bodo morda v prihodnosti nastale, ne da bi bilo pojasnjeno, katera je tista konkretna in težko popravljiva škoda, ki sledi tožeči stranki iz že nastalega in iz teh (hipotetičnih) položajev. Zakaj bi po poteku izdanega dovoljenja ne mogla dobiti novega, tožeča stranka ne pojasni. Pri čemer iz zakona (ZVZD-1) in Pravilnika izhaja tako možnost obnove dovoljenja (15. člen Pravilnika) kot tudi možnost ponovne pridobitve dovoljenja za primer, ko se pravni osebi dovoljenje odvzame (68. člen ZVZD-1). Predvidevanje, da bo postopek s tožbo trajal šest let, pa je že spet povsem hipotetično, škoda pa utemeljena zgolj s tem, da tožeča stranka v tem času ne bo mogla opravljati strokovnih nalog iz dovoljenja. To pa že spet ni tista nepopravljiva oziroma težko popravljiva škoda, ki se zahteva za izdajo začasne odredbe, temveč gre za posledico, ki nastopi v vsakem primeru, ko je izdana dokončna in s tem izvršljiva upravna odločba.