Jedro

Iz upravnega spisa in izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik v svoji vlogi zapisal besede, ki so po presoji tožene stranke objektivno žaljive in predstavljajo hud poseg v ugled in dostojanstvo vpletenih uradnih oseb in organa prve stopnje kot takega. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da so izjave tožnika v omenjenih vlogah hudo žaljive in nedostojne. Iz celotne vsebine tožnikovih zapisov je namreč mogoče zaznati negativen in žaljiv prizvok, tožnik se tudi po presoji sodišča izraža sarkastično in ironično ter z očitnim namenom podcenjevanja in zaničevanja uradnih oseb in organov občine, pri tem pa do njih izkazuje izrazito poniževalen in zasmehljiv odnos. Pri presoji, ali so bile podane izjave žaljive do organa ali uradne osebe in so tako posegle v dostojanstvo upravnega organa, je treba poleg vsebine same vloge, upoštevati tudi način, na katerega je bila ta vsebina podana. Navedbe tožnika v spornih vlogah so tudi po presoji sodišča objektivno žaljive in neprimerne in jih zato tožnik ne more opravičiti, čeprav se ne strinja z vodenjem postopka ali odločitvami upravnega organ prve stopnje v njegovih zadevah ter v zadevah občine. Kot take, s tem v zvezi sodišče tožniku pojasnjuje, da ima kot stranka možnost, da svoje nestrinjanje s postopkom in odločitvijo upravnih organov, navkljub prizadetosti, izrazi v mejah dostojnosti in v okviru možnih pravnih sredstev.

Izrek

I. Tožba zoper odločbo Občinskega sveta Občine Log - Dragomer 090-26/2016-20 z dne 31. 5. 2017 se zavrže. II. Tožba zoper sklep Občinske uprave Občine Log - Dragomer 090-26/16-9 z dne 3. 3. 2017 se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Občinska uprava Občine Log - Dragomer (v nadaljevanju organ prve stopnje) je s sklepom o izreku denarne kazni z dne 3. 3. 2017 sklenila, da se tožniku zaradi razžalitve uradnih oseb in organa Občine Log - Dragomer izreče denarna kazen v višini 500,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v toku 15 dni po prejemu sklepa, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, na transakcijski račun Občine Log - Dragomer (I. točka izreka). V II. točki izreka je organ prve stopnje opozoril, da kolikor tožnik ne bo plačal kazni v predpisanem roku, se bo sklep poslal v prisilno izvršitev brez predhodnega pisnega opomina. Pod točko III. izreka je organ prve stopnje še odločil, da stroški v zvezi z izdajo sklepa niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik dne 31. 12. 2016, po elektronski pošti, poslal zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, s katero je zahteval različne dokumente s področja športa v Občini Log - Dragomer. Na podlagi drugega odstavka 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je bil uveden upravni postopek, ki ga je vodila uradna oseba A.A. Tekom postopka je tožnik poslal več dopolnitev zahteve za posredovanje informacij javnega značaja in sicer zahtevo z dne 14. 2. 2017 in zahtevo z dne 20. 2. 2017, s katerima je zahteval dopolnitev že prejetih dokumentov in dodatne informacije ter dokumente. V vlogi z dne 14. 2. 2017 je med drugim zapisal, ''... v ODL pripravljamo Pravilnik po katerem je prepovedano lajanje, mukanje, kokodakanje itd. (in tu smo prvi v RS) ... je pa res, da zato lahko podžupan prejme skoraj polovico sredstev (če se upošteva še novotarijo, ki si jo je zamislil s športnimi dogodki, potem več kot polovico) namenjenih za sofinanciranje.''. Tožnik je v vlogi z dne 20. 2. 2017 med drugim navedel, ''Iz vsebine in strokovnosti vaših odgovorov pa je razvidno, da ste se tokrat zatekli po strokovno pomoč kar v sosednjo ustanovo, vrtec. Mogoče bi bil strokovni nivo odgovorov višji, če bi pri odgovorih sodelovala starejša skupina otrok, ne pa kot je razvidno iz odgovorov, najmlajša.'', ''Glede vašega mafijskega načina delovanja imate težave z odgovori... in ker morate obraniti nezakonita nakazila podžupanu, navajate neumnosti... pravzaprav ne vem, do kje ste še pripravljeni iti, da boste omogočili barabije loške trojke.'', ''Dopis z dne 1. 2. 2017 nisem naslovil na OU, ampak na župana. Verjamem, da ima obilo dela s pripravo in treningi (ker je menda vrhunski športnik) ter gradnjo življenjskega projekta... edini realiziran projekt, če odmislimo pomoč pri kraji občinskega premoženja... kljub vsemu bi si lahko vzel nekaj dragocenega časa (mogoče med malico na Krvavcu, kjer se je kot veliki gurman menda dobro založil s kračami) in ga posvetil svoji plačani službi in poskušal odgovoriti...'', ''Poskušajo s slepilnim manevrom in navajajo butaste odgovore.'', ''Če je vprašanje za OU pretežko in posledično nerazumljivo, predlagam zunanjo pomoč.'', ''...mi pojasnite po kakšnih kriterijih je občinska prireditev svetovno prvenstvo žabic (razen če gre za ''marostarsko'' tekmovanje žab)... je to nekako kot, da skupna občanov organizira tekmovanje v daljinskem pljuvanju...'' ''...je jasno, da ni bila storjena nenamerna napaka, temveč je bilo vse premišljeno in namerno...'', ''...če ne znate odgovoriti, si poiščite zunanjo pomoč...'', ''Še ena navedba, ki presega znanje vrtčevskih otrok...'', ''Tu pa sem v dilemi in imam občutek, da se iz nekoga norčujete.'', ''Upam, da pri neučinkovitosti OU ne gre za razlog, ki je korupcijske narave, temveč za golo dejstvo, da je OU pač nesposobna in da ima direktor preveč dela z zasebno plakatno firmo...'', ''...po opozorilu, pa se po stari navadi antidatiranja in ponarejanja pogodb, nenadoma pojavi navedba o aneksu...'', ''...glede na dosedanjo izkazano pravno znanje, bi bilo kaj drugega veliko presenečenje.'', ''...izkazuje veliko zadrego nesposobne OU delati zakonito, ob dejstvu, da pa morajo izpolnjevati zahteve plenilcev, ki so jim omogočili županske in direktorske položaje, navajate neumnosti.''. Organ prve stopnje je presodil, da so bile tožnikove izjave objektivno žaljive in zapisane z namenom zaničevanja. S podanimi navedbami je tožnik izkazal izrazito poniževalen in zasmehljiv odnos do uradne osebe in organa občine (občinske uprave, župana in podžupana). Glede na težo in količino navedenih žalitev, ki niso bile splošne, temveč so bile usmerjene na konkretne uradne osebe oziroma organ, je po presoji organa prve stopnje izrek najvišje možne denarne kazni v skladu s tretjim odstavkom 111. člena ZUP primeren.

3. Občinski svet Občine Log - Dragomer (v nadaljevanju organ druge stopnje) je z odločbo z dne 31. 5. 2017 zavrnil tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno. Meni, da navedbe tožnika v vlogi z dne 14. 2. 2017 in z dne 20. 2. 2017 pomenijo poseg v dostojanstvo organa, to je v njegov ugled, zunanjo ali objektivno čast ter dobro ime v javnosti. Tožniku ni bilo kršeno načelo zaslišanja strank v upravnem postopku, saj takšen postopek skladno s tretjim odstavkom 111. člena ZUP ni predviden. Možnost kaznovanja za žaljive vloge obstaja predvsem zaradi varovanja zaupanja v upravne organe in v avtoriteto uradne osebe ter zaradi zagotovitve procesne discipline. Po oceni organa druge stopnje je iz celotne vsebine tožnikovih zapisov mogoče zaznati negativen in žaljiv prizvok, tožnik se izraža sarkastično in ironično z očitnim namenom podcenjevanja in zaničevanja uradih oseb in organov občine ter pri tem izkazuje izrazito poniževalen in zasmehljiv odnos, zato je bil izrek denarne kazni utemeljen.

4. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da vlaga tožbo zoper odločbo 090-26/2016-20 z dne 31. 5. 2017 in v njej navedeni pravni pouk, podredno pa vlaga tožbo zoper sklep 090-26/16-9 z dne 3. 3. 2017. Tožnik navaja, da je tožena stranka z odločbo 090-26/2016-20 kršila oziroma posegla v njegove pravice in pravne koristi, temelječe tako na Ustavi RS (25. člen Ustave RS) kot na zakonih in drugih predpisih. Pred obravnavo pritožbe, je organ druge stopnje izglasoval izločitev župana in podžupana pri odločanju o tožnikovi pritožbi. Kljub izglasovani odločitvi o izločitvi, je župan nadaljeval z vodenjem seje organa druge stopnje in predlagal, da vodi sejo pravnica občinske uprave B.B. Vodenje seje organa druge stopnje je tako prevzela B.B., navodila pa ji je dajal župan, ki se ni izločil (sedel je ob njej in ji dajal navodila), temveč je usmerjal delo občinske pravnice. Tožnik zatrjuje, da je B.B. vodila postopek o izreku denarne kazni že na prvi stopnji. Nadalje tožnik trdi, da mu je bila v pritožbenem postopku kršena pravica do izjave, kar je v nasprotju z 9. členom ZUP. Na seji organa druge stopnje je bil tožnik sicer prisoten kot občan, vendar ni imel možnosti izjave glede dejstev in okoliščin, ki so pomembne za odločitev o njegovi pritožbi. Odločba organa druge stopnje ni obrazložena v skladu z 214. členom ZUP in se je zato ne da preizkusiti. Poleg tega je bil kršen tudi 212. člen ZUP, saj v uvodu odločbe organa druge stopnje ni naveden datum seje, na kateri je bilo o zadevi odločeno, poleg tega tudi ni navedeno, kako je kakšen član organa druge stopnje glasoval. V postopku pred organom druge stopnje je bil kršen tudi 256. člen ZUP, saj o pritožbi ni bilo odločeno v dveh mesecih, odkar je organ prejel popolno pritožbo. Odločba organa druge stopnje ima tako datum 31. 5. 2017, medtem ko je bila seja organa druge stopnje 27. 9. 2017. Tožnik se tudi ne strinja s pravim poukom, danim v odločbi organa druge stopnje, po katerem upravni spor zoper odločbo organa druge stopnje ni dovoljen. Meni, da je takšen pravni pouk v izrazitem nasprotju s 25. členom Ustave RS.

5. Tožnik izpodbija tudi sklep o izreku denarne kazni z dne 3. 3. 2017, ki ga je izdal organ prve stopnje in sicer naj bi bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa ni navedeno, katere izjave naj bi bile žaljive narave, komu so bile namenjene oziroma kdo se je v navedbah prepoznal, tako da sklepa ni moč preizkusiti. Tožnik razpolaga z dokazi za vse svoje navedbe, vendar jih ne more predložiti ali pojasniti, ker iz predpisov ni razvidno, kaj je žaljiva navedba. O vseh očitkih in opozorilih, o sumu za nepravilnosti in nezakonitosti, ki naj bi jih storil župan, podžupan in občinska uprava, poteka kriminalistična preiskava, inšpekcijski pregledi, nepravilnosti ugotavlja tudi protikorupcijska komisija, računsko sodišče in razne inšpekcije. Tožnik se glede definicije šikaniranja sklicuje na odločbo Informacijske pooblaščenke 090-225/2015-18. Tožnik v upravnem postopku na eventualne žaljive navedbe ni bil opozorjen, ampak mu je bil sklep o izreku najvišje denarne kazni izrečen brez kakršnegakoli opozorila. S tem mu je bila kršena pravica do izjave v upravnem postopku, kar je v nasprotju z 9. členom ZUP. Poleg tega je po mnenju tožnika izpodbijani sklep izdala nepristojna oseba, saj sta pri vodenju postopka o izdaji sklepa sodelovala A.A. in C.C., ki sta se razpoznala v žalitvah in zaničevanju, zato bi se morala izločiti iz postopka odločanja. Omenjena sta vodila in zaključila upravni postopek in šele po koncu upravnega postopka po preteku nekaj mesecev izrekla kazen. Tožnik še opozarja, da je v 111. členu ZUP določen razpon denarne kazni od 0,00 EUR do 500,00 EUR, ki se ga glede na težo prekrška sorazmerno uporabi. Obrazložitev sklepa je pomanjkljiva, saj ni pojasnjeno, kateri dokumenti so bili predmet presoje, zato se sklepa ne da preizkusiti. Tožnik še trdi, da so njegovi citati, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, izvezi iz konteksta, očitki pa se ne nanašajo na konkretno osebo. Očitki, ki pa so namenjeni konkretnim osebam, pa niso žaljive narave, temveč komentar osebnostnih lastnosti javnih oseb. Sklepno tožnik predlaga, da sodišče tako odločbo organa druge stopnje kot sklep organ prve stopnje odpravi in ju izreče za nična ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti nasprotuje trditvam tožnika v tožbi in predlaga, da sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrže oziroma podredno zavrne, stroške postopka pa naloži v plačilo tožeči stranki. Toženka najprej podaja ugovor pasivne legitimacije, saj naj tožnik ne bi nikjer v tožbi navedel, da je tožena stranka Občina Log - Dragomer. Toženka tudi predlaga, da sodišče tožbo, ki se nanaša na odločbo organa druge stopnje, zavrže, saj je upravni spor zoper drugostopenjski upravni akt dopusten le v primeru, če je pritožbeni organ v pritožbenem postopku vsebinsko spremenil odločitev organa prve stopnje in sam odločil o strankini pravici, obveznosti ali pravni koristi. Glede sklepa o izreku denarne kazni toženka meni, da tožnik ni izkazal pravnega interesa, saj v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, zato naj sodišče tožbo zavrže. Če sodišče zahtevka, ki se nanaša na sklep organa prve stopnje, ne bo zavrglo, toženka podredno predlaga, da sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen. Toženka vsebinsko ponavlja razloge, ki jih je navedla v odločbi, s katero je tožnikovo pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. Na koncu še dodaja, da se tožnik žaljive retorike očitno zaveda, saj v pritožbi z dne 20. 3. 2017 in v tožbi v tem upravnem sporu ne navaja več žaljivih, posmehljivih in poniževalnih izjav.

7. V nadaljnjih pripravljanjih vlogah tožnik vztraja pri svojih trditvah glede kršitev postopka pred organom druge stopnje ter pri stališču, da je dokončni upravni akt odločba, ki jo je izdal organ druge stopnje. Dodatno navaja, da na 19. redni seji organa druge stopnje zapisnik o 18. redni seji ni bil sprejet, tako da sklep pod št. 10 dnevnega reda 18. redne seje organa druge stopnje, s katerim so svetniki zavrnili njegovo pritožbo, ni veljaven. Poleg tega je svetnikov organa druge stopnje 13, za sprejetje sklepa je glasovalo 5 svetnikov (in ne 6, kot je narobe navedeno v zapisniku 18. redne seje), tako da sklep ni bil sprejet. Tožnik še dodatno navaja, da v sklepu o izreku denarne kazni ni nikjer navedeno, da bi bili podani zakonski znaki kaznivih dejanj in katero kaznivo dejanje naj bi tožnik storil, zato se kazen z izrekom denarne kazni, zaradi očitanega kaznivega dejanja z namenom zaničevanja in razžalitve ali katerega drugega kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime, ne more izreči. Poleg tega tožnik očitnih žaljivih navedb ni izrekel z namenom zaničevanja, saj je imel utemeljen razlog, da je verjel v resničnost svojih navedb.

8. Tožena stranka v pripravljalnih vlogah vztraja pri svojih stališčih, dodatno pa navaja, da so navedbe tožnika, da je bilo za potrditev sklepa na seji organa druge stopnje potrebnih šest glasov, napačne. Na podlagi 48. člena Poslovnika Občinskega sveta Občine Log - Dragomer, je predlagana odločitev na sklepčni seji sprejeta, če se je večina članov sveta, ki so glasovali, izrekla ''za'' njen sprejem, vzdržani glasovi se namreč ne štejejo za glasove proti. Poleg tega je bilo na 20. seji organa druge stopnje 20. 12. 2017 sprejeto, da je pri sestavi zapisnika 18. seje z dne 28. 9. 2017 prišlo do napake in je za sprejetje glasovalo 5 svetnikov, saj je bil D.D. (podžupan) iz glasovanja izključen in ni glasoval, napaka na zapisniku pa je bil popravljena in zapisnik potrjen.

K I. točki izreka:

9. Tožba zoper odločbo organa druge stopnje ni dovoljena.

10. Tožnik v prvem delu tožbe izpodbija odločbo Občinskega sveta z dne 31. 5. 2017, s katero je bila njegova pritožba zoper sklep o izreku denarne kazni z dne 3. 3. 2017 zavrnjena kot neutemeljena. Prvi odstavek 233. člena ZUP določa, da o pritožbi zoper odločbo, ki jo je na prvi stopnji izdala uprava samoupravne lokalne skupnosti v upravni zadevi iz izvirne pristojnosti samoupravne lokalne skupnosti, odloča župan. V konkretnem primeru je bil župan s sklepom z dne 31. 5. 2017 izločen, zato je bil, v skladu s četrtim odstavkom 49. člena Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) občinski svet pristojen za odločanje o tožnikovi pritožbi zoper sklep o izreku denarne kazni. Občinski svet Občine Log - Dragomer je bil zato pristojen, da je odločal o tožnikovi pritožbi zoper sklep o izreku denarne kazni.

11. Prvi odstavek 2. člena ZUS-1 določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice ali tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Po drugem odstavku istega člena je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

12. Tožba v upravnem sporu se zato praviloma lahko vloži zoper prvostopenjski upravni akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Upravni spor zoper drugostopenjski upravni akt pa je dopusten zgolj v primeru, da je pritožbeni organ v pritožbenem postopku vsebinsko spremenil odločitev prvostopenjskega organa in sam odločil o strankini pravici, obveznosti ali pravni koristi. Odločba drugostopenjskega organa, s katero ta zavrne pritožbo in vsebinsko ne poseže v odločitev prvostopenjskega organa, namreč ni odločitev o materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, ampak odločitev o neutemeljenosti pravnega sredstva. Zato takšna odločba ni predmet izpodbijanja v upravnem sporu1. 13. Tožnik v tožbi izrecno zahteva odpravo tudi odločbe organa druge stopnje, pri čemer se sklicuje na številne kršitve postopka pri odločanju organa druge stopnje. Glede na to, da je organ druge stopnje pritožbo tožnika zavrnil (in torej ni sam odločal o tožnikovi obveznosti) in glede na že pojasnjeno, izpodbijana drugostopenjska odločba ne more biti predmet sodne presoje v upravnem sporu. Namen upravnega spora je namreč varstvo posameznika pred nezakonitimi oziroma nepravilnimi odločitvami organov, ki posegajo v njegov pravni položaj, ne pa presoja pravilnosti instančnega odločanja upravnih in drugih pristojnih organov2. 14. Glede na to, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov (dokončen upravni akt je tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja - tretji odstavek 2. člena ZUS-1), je v zvezi s pritožbenim postopkom pred organom druge stopnje po presoji sodišča relevantno, ali je izpodbijani akt (v konkretnem primeru je to sklep o izreku denarne kazni, s katerim je upravni organ naložil tožniku plačilo 500,00 EUR denarne kazni) dokončen, torej, ali je bila tožniku zagotovljena pravica do pritožbe in je le-ta pritožbo tudi vložil, ali je o pritožbi odločal pristojni organ ter ali je bilo o pritožbi dejansko tudi odločeno. Sodišče ugotavlja, da so bili v konkretnem primeru izpolnjeni vsi navedeni pogoji in zato zavrača tožbene ugovore glede vodenja postopka pred organom druge stopnje. Neutemeljen je tožnikov ugovor, da je B.B., ki je vodila postopek pred organom druge stopnje, vodila tudi postopek o izreku denarne kazni že na prvi stopnji, saj iz sklepa o denarni kazni jasno izhaja, da je postopek vodila A.A. Glede ugovora, ki se nanaša na datum odločbe organa druge stopnje (31. 5. 2017) in datum seje organa druge stopnje (27. 9. 2017), gre po presoji sodišča očitno za pisno pomoto v datumu odločbe, ki pa jo lahko organ kadarkoli odpravi (223. člen ZUP) in le-ta na zakonitost odločitve ne more vplivati. Glede roka za izdajo odločbe sodišče pojasnjuje, da je rok iz 256. člena ZUP, po katerem mora biti odločba o pritožbi izdana najpozneje v dveh mesecih od dneva, ko je organ prejel popolno pritožbo, instrukcijski rok in neupoštevanje tega roka ne pomeni bistvene kršitve določb postopka. Tudi glede zapisnika na seji organa druge stopnje sodišče ugotavlja, da je bil sklep o sprejemu odločbe z dne 31. 5. 2017 veljavno sprejet, saj je, ob tem, ko je glasovalo 8 članov organa druge stopnje, za njegovo sprejetje glasovalo 5 članov, kar je bilo dovolj, da je bil sklep sprejet. Glede na navedeno je bil tako izpolnjen pogoj dokončnega upravnega akta, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

15. Ker tožnik s tožbo izrecno izpodbija odločbo organa druge stopnje in njegovo odločitev ter izrecno zahteva odpravo te odločbe, ki pa ni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena, je sodišče v tem delu tožbo zavrglo (4. točka 36. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

16. Tožba zoper sklep organa prve stopnje ni utemeljena.

17. Tožnik s tožbo izpodbija tudi sklep o izreku denarne kazni z dne 3. 3. 2017, to je prvostopenjski upravni akt. V zadevi ni sporno, da je tožnik na upravni organ (organ prve stopnje) naslovil vlogo z dne 14. 2. 2017 in vlogo z dne 20. 2. 2017, sporno pa je, ali je organ prve stopnje tožnika zaradi žalitve organa ali uradne osebe upravičeno kaznoval z denarno kaznijo v višini 500,00 EUR.

18. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, ima oporo v navedenih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijanega sklepa, dopolnjeni z obrazložitvijo odločbe pritožbenega organa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

19. Sodišče zavrača ugovore tožene stranke, da tožnik v tožbi ni navedel, da je tožena stranka Občina Log - Dragomer. Pasivna legitimacija tožene stranke je podana, saj iz tožbe tožnika smiselno izhaja, da je tožena stranka Občina Log - Dragomer, poleg tega pa je tožnik, ki v postopku nima pooblaščenca, v pripravljalni vlogi z dne 28. 12. 2017 izrecno navedel, da je tožena stranka Občina Log - Dragomer. Nadalje sodišče zavrača ugovor tožene stranke, da tožnik ni izkazal svojega pravnega interesa za upravni spor zoper sklep o izreku denarne kazni. Tožnik v upravnem sporu zoper sklep o izreku denarne kazni varuje svoj pravni položaj in ne pravice oziroma pravne koristi tretje osebe ali splošne interese. Tožnik v upravnem sporu uveljavlja svojo pravico, saj je akt, ki ga izpodbija, to je sklep o izreku denarne kazni, zanj obremenjujoč in je tudi naslovljen nanj in torej tožnik nedvomno izkazuje svoj pravni interes za predmetni upravni spor.

20. Po prvem odstavku 109. člena ZUP mora uradna oseba, ki vodi dejanje postopka, skrbeti za dostojanstvo organa. Po tretjem odstavku 111. člena ZUP, na katerem izpodbijani sklep neposredno temelji, pa lahko organ z denarno kaznijo do 500,00 EUR kaznuje tistega, ki v vlogi žali organ, uradno osebo, nasprotno stranko ali druge udeležence v postopku. Glede povezanosti navedenih določb se je izreklo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi U 12/2008 z dne 30. 6. 2009 in sicer v tem smislu, da je treba žalitev organa ali uradne osebe pojmovati zlasti kot poseg v dostojanstvo organa (v njegov ugled, zunanjo ali objektivno čast, dobro ime v javnosti).

21. Izpodbijani sklep temelji na stališču, da je tožnik z uporabljenimi izrazi in besednimi zvezami v dopolnitvi vloge za dostop do informacij javnega značaja, ki so povzeti v izpodbijanem sklepu, žalil uradne osebe in upravni organ.

22. Iz upravnega spisa in izpodbijanega sklepa nedvomno izhaja, da je tožnik v svoji vlogi z dne 14. 2. 2017 in v vlogi z dne 20. 2. 2017 zapisal besede, ki so po presoji tožene stranke objektivno žaljive in predstavljajo hud poseg v ugled in dostojanstvo vpletenih uradnih oseb in organa prve stopnje kot takega. Tudi sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da so izjave tožnika v omenjenih vlogah hudo žaljive in nedostojne. Iz celotne vsebine tožnikovih zapisov je namreč mogoče zaznati negativen in žaljiv prizvok, tožnik se tudi po presoji sodišča izraža sarkastično in ironično ter z očitnim namenom podcenjevanja in zaničevanja uradnih oseb in organov občine, pri tem pa do njih izkazuje izrazito poniževalen in zasmehljiv odnos. Pri presoji, ali so bile podane izjave žaljive do organa ali uradne osebe in so tako posegle v dostojanstvo upravnega organa, je treba poleg vsebine same vloge, upoštevati tudi način, na katerega je bila ta vsebina podana3. Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da ima za vse podane izjave dokaze ter da različni organi obravnavajo nepravilnosti, ki naj bi se dogajale pri toženi stranki. Navedbe tožnika v spornih vlogah so tudi po presoji sodišča objektivno žaljive in neprimerne in jih zato tožnik ne more opravičiti, čeprav se ne strinja z vodenjem postopka ali odločitvami upravnega organ prve stopnje v njegovih zadevah ter v zadevah Občine Log - Dragomer kot take. S tem v zvezi sodišče tožniku pojasnjuje, da ima kot stranka možnost, da svoje nestrinjanje s postopkom in odločitvijo upravnih organov, navkljub prizadetosti, izrazi v mejah dostojnosti in v okviru možnih pravnih sredstev. Tožnik ima prav tako pravico, da izrazi svojo kritiko do dela organov tožene stranke, vendar pa mora to storiti na spoštljiv in dostojen način. Zato je tudi po presoji sodišča upravni organ prve stopnje v obravnavni zadevi tožniku upravičeno izrekel denarno kazen na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZUP.

23. Sodišče nadalje zavrača tožnikove očitke, da mu je bila v postopku kršena pravica do izjave iz 9. člena ZUP. Kot je že pojasnil organ druge stopnje, tretji odstavek 111. člena ZUP ne predvideva, da bi bilo treba pred izrekom denarne kazni zaradi žalitve, stranko predhodno obvestiti o tem in ji dati možnost, da se izjavi o okoliščinah pomembnih za odločitev. Možnost kaznovanja za žaljive vloge obstaja predvsem zaradi varovanja zaupanja v upravne organe in v avtoriteto uradnih oseb ter zaradi zagotovitve procesne discipline. Če bi organ pred izrekom denarne kazni o tem obvestil stranko postopka, ki je podala žaljivo vlogo, bi bilo to v nasprotju s samim namenom izreka denarne kazni zaradi žalitve organa in uradne osebe. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je sklep o izreku denarne kazni izdala nepristojna oseba, kot tudi ugovor, da je bil izpodbijani sklep izdan nekaj mesecev po koncu postopka. Izpodbijani sklep je bil izdan v postopku z zahtevo tožnika za dostop do informacij javnega značaja, ki ga je vodila višja svetovalka za pravne zadeve A.A. in C.C. kot predstojnik organa. Sklep je tako izdala pristojna oseba, poleg tega je bil izpodbijani sklep izdan 3. 3. 2017, medtem ko je organ žaljive vloge prejel 14. in 20. 2. 2017. 24. Tožnik oporeka tudi sami višini izrečene denarne kazni. Tudi po presoji sodišča je izrečena denarna kazen v višini 500,00 EUR sorazmerna glede na težo in količino navedenih žalitev, ki niso bile splošne, temveč usmerjene na konkretne osebe oziroma organ. Sodišče se strinja z oceno organa, da ni moč spregledati, da so posebno nesprejemljive žaljive izjave, ki so usmerjene neposredno na osebnost in zasebno življenje uradnih oseb. Kot težje žalitve pa se štejejo tudi izjave o mafijskem in korupcijskem načinu delovanja, izjavo da se uradne osebe pri sestavi odgovorov zatekajo po pomoč v vrtec, da njihovo znanje presega vrtčevske otroke, da navajajo butaste in neumne odgovore, da se norčujejo iz dela in so nesposobni za delo ter da antidatirajo in ponarejajo pogodbe. Glede na navedeno je tudi po presoji sodišča primeren izrek denarne kazni v višini 500,00 EUR. Izrečena denarna kazen ima podlago v tretjem odstavku 111. člena ZUP, zato so nerelevantni tudi tožbeni ugovori, da naj ne bi bili podani zakonski znaki kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime.

25. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep upravnega organa prve stopnje pravilen in zakonit, sodišče v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, prav tako niso podani ničnostni razlogi. Zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

26. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. K III. točki izreka:

27. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 102/2014 z dne 3. 2. 2016. 2 Erik Kerševan: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, 2008, stran 31 in 32. 3 Sodba Vrhovnega sodišča RS U 12/2008 z dne 30. 6. 2009.