Jedro

Ugotovitev, da Uredba o povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela ni v skladu z ustavo, ne vpliva na ustavnost oziroma zakonitost uporabe tarifne priloge k SKPgd oziroma tarifne priloge k panožni kolektivni pogodbi, ki se glede višine povračila stroškov v zvezi z delom sklicujeta na uredbo. Ugotovitev neskladnosti z ustavo namreč ne vpliva na pravico strank kolektivne pogodbe, da v kolektivni pogodbi kot avtonomnem pravnem viru, kot merilo za določitev povračila stroškov v zvezi z delom, določita ta povračila stroškov v višini, kakršna je določena z uredbo. S tem je glede višine povračil stroškov v zvezi z delom uredba postala inkorporirana v tarifno prilogo k SKPgd oziroma k panožni kolektivni pogodbi in so jo bili delodajalci dolžni upoštevati tudi po ugotovitvi neustavnosti uredbe.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi tako, da se odločitev o stroških postopka (3. odstavek I. točke izreka sodbe) spremeni in se znesek 421,37 EUR zniža na znesek 309,00 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati premalo izplačane stroške prevoza na delo in z dela za obdobje od maja 2003 do februarja 2005 v zneskih in z njihovo zapadlostjo razvidnih iz izreka sodbe sodišča prve stopnje (1. odstavek I. točke izreka), da izplača premalo izplačane plače za obdobje od avgusta 2004 do decembra 2005 v zneskih in z njihovo zapadlostjo, razvidnih iz izreka sodbe (2. odstavek I. točke izreka) in da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 517,97 EUR, v roku osem dni od vročitve sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (3. odstavek I. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da je na podlagi 17. člena Zakona o sodnih taksah dolžna plačati sodno takso za tožbo in sodbo v znesku 129,12 EUR, ki bi jo morala plačati tožeča stranka, če ne bi bila oproščena plačila sodne takse (II. točka izreka).

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi v celoti ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek kot neutemeljen, oziroma podredno, da v celoti razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v novo odločanje ter tožeči stranki naloži povrnitev vseh stroškov postopka, ki jih priglaša. Navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, zaradi česar je dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno in posledično napačno uporabljeno materialno pravo. Ni se opredelilo glede dokazov, ki jih je tožena stranka predlagala z namenom, da se razišče volja pogodbenih strank Kolektivne pogodbe za kemično in gumarsko industrijo Slovenije, glede višine povračila stroškov za prevoz na delo in z dela. Sodišče prve stopnje je brez ugotavljanja pogodbene volje strank interpretiralo norme, ki so bile po sprejetju deležne različnih razlag in so kot take sprožile številne delovnopravne spore. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo tudi glede odločitve o obračunavanju plač. Tožbenega zahtevka ni mogoče preveriti po posameznih postavkah, ki jih tožeča stranka vtožuje. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je navedlo, da urna postavka ne sme variirati glede na določbe 59. člena kolektivne pogodbe. Takšna razlaga bi bila pravilna, če bi tožena stranka osnovno plačo določila kot urno postavko za določeno število delovnih ur, kar pa ni storila. Osnovno plačo je v pogodbi o zaposlitvi namreč določila v mesečnem znesku. Tožeča stranka je tako vsak mesec prejela enako osnovno plačo ne glede na število ur v mesecu, letno povprečje pa znese 174 ur. Glede na to, da je število ur v mesecu različno, je izračun urne postavke le računska postavka, saj se le tako lahko izvede obračun plače npr. v primeru, ko plača ne vsebuje samo rednega dela in je potrebno za določene dni oziroma ure obračunati npr. nadomestila. Tožena stranka se pritožuje tudi na obračun pravdnih stroškov, saj je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo dodatnih 100 točk za pripravo obračuna plač, ki pa sodi v sestavo tožbe in ji zato ne pripadajo dodatne točke.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ko je odločalo o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje glede odločitve o glavni stvari in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Zmotno je stališče pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati z zaslišanjem prič, kakšno vsebino imajo določbe kolektivne pogodbe dejavnosti. Določbe kolektivnih pogodb je namreč potrebno razlagati tako, kot so zapisane in se vsebina določb kolektivne pogodbe ne ugotavlja z zaslišanjem strank, ki so kolektivno pogodbo sklepale. Dejstvo, da se tožena stranka z vsebino kolektivne pogodbe dejavnosti ne strinja in želi doseči drugačno razlago, kot je splošno sprejeta, na zakonitost odločitve sodišča prve stopnje nima vpliva.

Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPgd - Ur. l. RS, št. 40/97), ki je veljala od 1. 6. 1997 do 31. 12. 2005 (odpoved SKPgd – Ur. l. RS, št. 90/2005), je v 2. točki 52. člena določala, da pripada delavcu povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela. Višina povračila se določa s kolektivno pogodbo ali s splošnim aktom podjetja oziroma delodajalca, vendar ne more biti manjša od 60 % stroškov javnega prevoza. Vsebinsko enako določbo je imela Kolektivna pogodba za kemično in gumarsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 9/98 in 4/2002 – v nadaljevanju: panožna KP). Tarifna priloga k panožni KP je za čas od 1. 5. 2004 dalje določala v točki 4, kjer je govora o povračilu stroškov v zvezi z delom, da se ti stroški izplačujejo in usklajujejo v višini gornjega zneska, določenega z Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznajo kot odhodek (Ur. l. RS, št. 72/1993 – v nadaljevanju: uredba iz leta 1993). Po 2. točki uredbe se povračila stroškov prevoza na delo in z dela ne vštevajo v osnovo za davek od osebnih prejemkov ter se priznajo kot odhodek največ do višine stroškov za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi, če ni možnosti prevoza z javnimi sredstvi, pa kot kilometrina do višine 15 % cene super bencina.

Zmotno je stališče tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožeči stranki priznalo vtoževano razliko med že izplačanim 60 % ter polnim povračilom stroškov prevoza na delo in z dela v višini 100 % stroškov javnega prevoza, kot je bil določen neobdavčen znesek v Uredbi o višini povračila stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznajo kot odhodek (Ur. l. RS, št. 72/93 in 40/94, 62/94 in 7/95 – v nadaljevanju: uredba), oziroma Uredbi o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (Ur. l. RS, št. 142/2004, 7/2005, 60/2005, 26/2006 in 117/2006).

Ugotovitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije (odločba opr. št. U-I-296/95 z dne 22. 12. 1997), da uredba iz leta 1993 ni v skladu z Ustavo Republike Slovenije, ne vpliva na ustavnost oziroma zakonitost uporabe tarifne priloge k SKPgd oziroma tarifne priloge k panožni kolektivni pogodbi, ki se glede višine povračila stroškov v zvezi z delom sklicujeta na uredbo. Ugotovitev neskladnosti uredbe z ustavo, ker je vlada in ne zakonodajalec določil pomemben del davčne osnove, ne vpliva na pravico strank kolektivne pogodbe, da v kolektivni pogodbi, kot avtonomnem pravnem viru, kot merilo za določitev povračila stroškov v zvezi z delom, določita višino teh povračil, kakršna je določena z uredbo. S točko 4 tarifne priloge k SKPgd so podpisniki te pogodbe določili, da se povračila stroškov v zvezi z delom (prevoz na delo in z dela, službena potovanja, terenski dodatek) izplačujejo in usklajujejo v višini zgornjega zneska, določenega z uredbo. Identična je tudi določba tarifne priloge k panožni kolektivni pogodbi, to je Kolektivni pogodbi za kemično in gumarsko industrijo (Ur. l. RS, št. 9/98, 4/2002). S tem je glede višine povračil stroškov v zvezi z delom uredba postala inkorporirana v tarifno prilogo k SKPgd oziroma tarifno prilogo k panožni kolektivni pogodbi in so jo delodajalci bili dolžni upoštevati tudi po tistem, ko je Ustavno sodišče ugotovilo, da uredba ni skladna z ustavo.

Da je delodajalec dolžan izplačevati prevozne stroške v skladu s tarifno prilogo k panožni kolektivni pogodbi, ki je glede povračila stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov odkazovala na uredbo, ki pa tudi ni več veljala, saj jo je Ustavno sodišče Republike Slovenije razveljavilo že leta 1997, izhaja tudi iz pravnomočno končanega kolektivnega spora, v katerem je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zaradi neizpolnjevanja določil kolektivne pogodbe (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 190/2005 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Kdp 7/2004 z dne 24. 3. 2005) zavzelo stališče, da mora nasprotni udeleženec iz kolektivnega delovnega spora delavcem obračunati in izplačati stroške za prevoz na delo in z dela v višini 100 % stroškov javnega prevoza oziroma jim izplačati kilometrino v višini 15 % cene neosvinčenega motornega bencina 95 oktanov, če prevoz z javnimi sredstvi ni mogoč. V citirani zadevi je sicer šlo za spor v zvezi z uporabo določbe 4. točke tarifne priloge h Kolektivni pogodbi gostinstva in turizma (KPGIT – Ur. l. RS, št. 83/87 – 87/2004), ki pa je identična citirani določbi 4. točke tarifne priloge, ki velja za konkreten primer.

Glede odločitve sodišča prve stopnje o izplačilu razlike v plači pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno urno postavko, v kolikor delodajalec uporablja za obračun plače preračunati iz zneska določenega za tarifni razred v mesečnem znesku veljavnem za 174 ur. Tako je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno najnižjo možno osnovo za tarifni razred deliti s 174 in tako dobimo urno postavko. Tožnik je bil razvrščen v 11. plačilni razred V. tarifnega razreda in je bila zanj določena osnova 128.016,00 SIT mesečno oziroma 534,20 EUR. To je osnova, za katero je sodišče prve stopnje vzelo za podlago za odločanje o tožbenem zahtevku, kar je pravilno.

Utemeljeno pa pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, in sicer v delu, ko je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo nagrado v višini 100 odvetniški točk za pripravo obračuna, saj take nagrade Odvetniška tarifa ne predvideva. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojene stroške postopka znižalo za 100 odvetniških točk tako, da je znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, znižalo s 421,37 EUR na 309,00 EUR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke o glavni stvari zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP. Glede odločitve o stroških postopka, pa je le-te znižalo, za kar je imelo podlago v določbi 3. točke 365. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, za kar je imelo podlago v določbi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP.

Glede na to, da denarne terjatve tožeče stranke ne presegajo revizijskega minimuma, določenega v 2. odstavku 367. člena ZPP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) je bilo potrebno v s skladu s 5. točko 31. člena ZDSS-1 in 32. členom ZDSS-1 odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primerih, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). V tem individualnem delovnem sporu ne gre za nobenega od teh primerov, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.