Jedro

Tožeča stranka je že vse od dopolnitve tožbe dalje zatrjevala, da vtoževano terjatev zahteva na neposlovni (odškodninski oziroma obogatitveni) podlagi in trditev v zvezi s tem ni nikoli spreminjala. Res je sicer, da je tožeča stranka za to terjatev izdala račun št. 034 in nato na njegovi podlagi vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, kar ni pravilno – račun lahko predstavlja verodostojno listino le, če je izdan na podlagi pogodbe in v skladu s pogodbo, ne pa tudi za neposlovne terjatve. Vendar okoliščina, da je bil sklep o izvršbi izdan na podlagi listine, ki za neposlovno terjatev ni verodostojna, v konkretnem primeru ni bistvena. Predmet odločanja v pravdi namreč ni več presoja, ali je neka listina verodostojna listina ali ne, temveč sodišče ugotavlja dejansko stanje v kontradiktornem postopku. V tem oziru pa ima listina, na podlagi katere je bila izvršba vložena, le še dokazno vrednost, to pomeni, da tožeča stranka z njo "samo" dokazuje in potrjuje svoje navedbe.

Gradbena pogodba je predstavljala veljavno pravno podlago, da je tožeča stranka dela, ki jih je podizvajalec A. A. s. p. zaračunal z računom št. 01, plačala toženi stranki. Vendar je to veljalo le do trenutka, ko je podizvajalec A. A. s. p. na tožečo stranko naperil neposredni zahtevek za plačilo tega računa na podlagi izpolnjenih pogojev po 631. členu OZ. Od takrat dalje je Gradbena pogodba kot podlaga za plačilo te obveznosti neposredno toženi stranki odpadla in je tožeča stranka ni več mogla veljavno izpolniti toženi stranki.

Ker je podizvajalec zoper tožečo stranko takrat že naperil zahtevek po 631. členu OZ in je s tem prišlo do zakonite cesije (ter ob upoštevanju takrat veljavnega ZJN-2 in Uredbe, da so neposredna plačila podizvajalcem obvezna), je bila tožeča stranka direktno plačilo dolžna izvesti podizvajalcu. Kljub temu in navkljub dejstvu, da je tožeča ves čas zatrjevala, da so bili razlogi tožene stranke za zavrnitev računa podizvajalca št. 01 pavšalni in očitno neutemeljeni, je tožena stranka ta račun (prostovoljno) plačala toženi stranki. S takšnim ravnanjem pa je tožeča stranka sama privolila v nastanek zatrjevane škode. Gre za t. i. načelo „volenti non fit iniuria“, katerega posledica je, da izključi eventualno nedopustnost toženkinega škodnega ravnanja in s tem nastop njene odškodninske odgovornosti.

Obvestilo o pravdi ima učinke tudi tedaj, kadar se ne opravi prek sodišča.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka delno spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 14336/2017 z dne 22. 2. 2017 razveljavi v prvem odstavku izreka še glede zneska 6.262,18 EUR in zakonskih zamudnih obresti od tega zneska od 3. 2. 2017 dalje do plačila in se v tem delu tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, v IV. točki izreka pa se spremeni tako, da se znesek 1.884,80 EUR nadomesti z zneskom 812,71 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanih, a nespremenjenih II. in IV. točki izreka potrdi.

IIIl. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, dolžna pa je toženi stranki v roku 15 dni povrniti 263,88 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 14336/2017 z dne 22. 2. 2017 (v nadaljevanju Sklep o izvršbi) razveljavi v 1. odstavku izreka glede zneska 7.256,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2017 dalje do plačila in v tem delu postopek ustavilo (I. točka izreka). Za znesek 24.490,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 24.490,21 EUR od 3. 2. 2017 dlje od plačila in izvršilne stroške v višini 114,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve Sklepa o izvršbi dalje do plačila, je Sklep o izvršbi v 1. in 3. odstavku izreka obdržalo v veljavi (II. točka izreka). Za znesek 1.909,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.909,67 od 3. 2. 2017 dalje do plačila in izvršilne stroške v višini 41,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve Sklepa o izvršbi dalje do plačila, je Sklep o izvršbi v 1. in 3. odstavku izreka razveljavilo in v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne 1.884,80 EUR pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (IV. točka izreka).

2. Zoper obsodilni del sodbe (II. in IV. točko izreka izpodbijane odločbe) se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pravdni stranki sta 8. 7. 2011 sklenili Pogodbo št. 01-2011 za izgradnjo X. s spremljevalnimi objekti v ... (v nadaljevanju Gradbena pogodba). S to pogodbo je tožeča stranka (kot naročnik) naročila, tožena stranka (kot izvajalec) pa prevzela v izvedbo dela razpisanega javnega naročila. Konzorcijski partner tožene stranke je bila družba B., d. d., ki je imela s A. A., s. p., sklenjeno podizvajalsko pogodbo.

6. Tožeča stranka je vložila predlog za izvršbo na podlagi dveh računov. Pritožbeno sporen je samo še račun št. 034 z dne 31. 12. 2016 v višini 24.490,21 EUR. Ta znesek je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke, ker je morala račun podizvajalca A. A. s. p. št. 01 v višini 18.228,03 EUR plačati podizvajalcu po pravnomočni sodbi, pred tem pa ga je v okviru 17. končne situacije že plačala toženi stranki. Zahtevala je tudi povračilo zakonskih zamudnih obresti in pravdnih stroškov v skupni višini 6.262,18 EUR, ki so ji nastali v sporu s podizvajalcem. Terjani znesek je zahtevala nazaj na odškodninski podlagi in po pravilih o neupravičeni obogatitvi. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v tem delu v celoti ugodilo.

**Glede zavrnitve dokaznih predlogov**

7. Zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi ne predstavlja kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Navedeno ustavno jamstvo stranki namreč ne zagotavlja pravice do izvedbe vseh dokazov, ki jih je predlagala. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso pomembni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, mora pa zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti (drugi odstavek 287. člena ZPP).1

8. Višje sodišče pritrjuje pritožnici, da zavrnitev izvedbe dokaznih predlogov z obrazložitvijo, da le-ti niso pomembni za odločitev (kot je to zapisalo sodišče prve stopnje v drugem odstavku 5. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), ni zadostna. Vendar pritožnica očitno spregleda, da je sodišče prve stopnje v 6., 7. in 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe nato za vsak predlagani dokaz pojasnilo, zakaj njegova izvedba ni bila potrebna. Razlogi so obširni in jih pritožnica ne izpodbija. Niti ne navaja, da naj bi izostala obrazložitev v zvezi s še katerim predlaganim dokazom. Ker sodišče (kot pojasnjeno zgoraj) ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, obenem pa je svojo odločitev, zakaj določenih dokaznih predlogov ni izvedlo, ustrezno obrazložilo, je neutemeljen pritožbeni očitek o nedovoljeni vnaprejšnji dokazni oceni, kršitvi 22. člena Ustave RS, 8. člena ZPP in kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

**Glede spremembe tožbe**

9. Pritožnica stališče, da je v konkretnem primeru prišlo do spremembe tožbe, gradi na predpostavki, da je tožeča stranka vtoževano terjatev najprej zahtevala na pogodbeni podlagi. Ta predpostavka je zgrešena; tožeča stranka je že vse od dopolnitve tožbe dalje zatrjevala, da vtoževano terjatev zahteva na neposlovni (odškodninski oziroma obogatitveni) podlagi in trditev v zvezi s tem ni nikoli spreminjala. Res je sicer, da je tožeča stranka za to terjatev izdala račun št. 034 in nato na njegovi podlagi vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, kar ni pravilno – račun lahko predstavlja verodostojno listino le, če je izdan na podlagi pogodbe in v skladu s pogodbo, ne pa tudi za neposlovne terjatve.2 Vendar, kot je toženi stranki pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, okoliščina, da je bil sklep o izvršbi izdan na podlagi listine, ki za neposlovno terjatev ni verodostojna, v konkretnem primeru ni bila bistvena. Predmet odločanja v pravdi namreč ni več presoja, ali je neka listina verodostojna listina ali ne, temveč sodišče ugotavlja dejansko stanje v kontradiktornem postopku.3 V tem oziru pa ima listina, na podlagi katere je bila izvršba vložena, le še dokazno vrednost, to pomeni, da tožeča stranka z njo "samo" dokazuje in potrjuje svoje navedbe.4 S to obrazložitvijo je sodišče prve stopnje implicitno kot nerelevantne zavrnilo tudi toženkine navedbe, da tožeča stranka ni izkazala okoliščin, ki bi opravičevale izdajo vtoževanega računa in je nasprotni pritožbeni očitek (da se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo) neutemeljen.

10. Glede na pojasnjeno se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeljevati do (dopustnosti) spremembe zahtevka na podlagi poslovne v zahtevek na podlagi neposlovne terjatve (saj poslovna narava zahtevka nikoli ni bila zatrjevana) in zaradi tega očitana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje (pravilno) pojasnilo, da sprememba pravne podlage glede na tretji odstavek 184. člena ZPP v nobenem primeru ne pomeni spremembe tožbe (prim. 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

11. Sodna praksa, na katero se sklicuje pritožnica, se nanaša na vprašanje dopustnosti spremembe tožbe po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Ker v konkretnem primeru tožeča stranka tožbe ni spremenila, citirana sodna praksa za odločitev ni relevantna.

12. Višje sodišče zgolj pripominja, da kadar izvršilno sodišče izda sklep o izvršbi na podlagi listine, ki ni verodostojna listina v smislu določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), bi moralo pravdno sodišče sklep o izvršbi v celoti razveljaviti in nato odločiti o zahtevku kot po tožbi. V konkretnem primeru pa iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo 24.490,21 EUR s potrditvijo sklepa o izvršbi, čeprav je bil ta izdan na podlagi listine, ki ni verodostojna v smislu določb ZIZ. Vendar to ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj gre zgolj za tehnično vprašanje – vseeno je, ali je tožena stranka obsojena na plačilo denarnega zneska s potrditvijo sklepa o izvršbi ali pa, če sodišče ta sklep razveljavi in nato toženo stranko obsodi na plačilo tega istega zneska.5 **Glede vsebine dopisa tožene stranke z dne 2. 3. 2015 in ugotovljenega plačila toženi stranki v okviru njene 17. končne situacije**

13. Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njenih navedb, da zahtevek za plačilo zadržanih sredstev v 17. končni situaciji ni vseboval zahtevka za plačilo računa št. 01 podizvajalca A. A. s. p. in da tega računa tožeči stranki nikoli ni zaračunala niti ga ni dobila plačanega. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se je do teh navedb opredelilo s tem, ko je pritrdilo tožeči stranki, da je tožena stranka tožeči stranki implicitno zaračunala plačilo računa št. 01 z dopisom z dne 2. 3. 2015, plačanega pa je dobila s plačilom 17. končne situacije, ki je vključevala tudi zahtevek za izplačilo zadržanih sredstev, del katerih je bil tudi neplačan račun podizvajalca A. A. s. p. št. 01 (33. - 37. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

14. Tožena stranka nadalje smiselno trdi, da bi sodišče prve stopnje lahko ugodilo tožbenemu zahtevku le, v kolikor bi tožeča stranka dokazala, da je bil račun podizvajalca št. 01 dejansko vsebovan v 17. končni situaciji tožene stranke in da je vsebovan ravno v potrjenem delu te situacije, ki je bil plačan. Sodišče prve stopnje pa je oceno, da je tožena stranka zahtevala in prejela plačilo podizvajalčevega računa št. 01, sprejelo brez obstoja teh dokazov (po mnenju pritožnice tožeča stranka že trditev v tej smeri ni podala), zato je izpodbijana sodba zanjo sodba presenečenja. Ker se opira na dejstva, ki niso podkrepljena z (relevantnimi) dokazi, je po prepričanju pritožnice podana tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Z zgoraj povzetimi pritožbenimi navedbami tožena stranka v bistvu zatrjuje, da sodišče prve stopnje določenega dejstva ni ugotavljalo s primernimi dokaznimi sredstvi. Navedbe (in v zvezi s tem očitek o sodbi presenečenja) niso utemeljene, ker pravila pravdnega postopka ne vsebujejo formalnih dokaznih pravil, ki bi sodišču in pravdnima strankama narekovala vrsto dokaza, ki ga je potrebno uporabiti za dokazovanje določenega dejstva, niti dokazne moči posameznega dokaznega sredstva. Nobena kršitev pravil postopka zato ni podana, ker je sodišče prve stopnje – kljub temu, da tožeča stranka ni izrecno pojasnila, s katero konkretno postavko 17. končne situacije naj bi ji tožena stranka zaračunala zadnjih 10 % zadržanih sredstev iz dopisa z dne 2. 3. 20156 oziroma konkretno katera postavka 17. končne situacije naj bi vsebovala zahtevek za plačilo računa podizvajalca št. 01 – ocenilo, da je tožena stranka v okviru plačila 17. končne situacije (znotraj 10 % zadržanih sredstev) dejansko prejela tudi plačilo računa št. 01. Sodišče prve stopnje je namreč tak zaključek sprejelo na podlagi številnih drugih (posrednih) dokazov, s katerimi je tožeča stranka dokazovala obstoj tega pravno odločilnega dejstva. Gre zlasti za naslednjo pisno korespondenco pravdnih strank: - tožeča stranka je toženi stranki 18. 2. 2015 poslala e-sporočilo (A160), v katerem je toženo stranko pozvala, naj se opredeli do spiska razdelitve sredstev posameznim podizvajalcem – delilne tabele izplačil, ki jo je predlagal B., d. d. [v tej delilni tabeli je bil naveden tudi sporni račun podizvajalca št. 01]. Toženo stranko je opozorila, da v kolikor tega ne bo storila, bo poplačala podizvajalce njenega konzorcijskega partnerja [B., d. d.]; - na gornji poziv tožeče stranke se je tožena stranka odzvala v e-sporočilu z dne 2. 3. 2015 (A160) in v njem navedla, da bo tožeči stranki posredovana dokumentacija, iz katere bo razvidno, zakaj so do poplačila zadržanih zneskov upravičeni oni in ne B., d. d.; - to dokumentacijo je tožena stranka še istega dne (2. 3. 2015) posredovala toženi stranki. Gre za dopis „Plačilo v stečajno maso B., d. d.“ (A142). V njem se je tožena stranka opredelila do upravičenosti do izplačila posameznim izvajalcem glede na njihove zahtevke v posredovani delilni tabeli izplačil. V tem dopisu je A. A. s. p. priznala le dela po računu št. 02 [ne pa tudi računa št. 01, ki je bil prav tako vključen v delilno tabelo izplačil], v nadaljevanju pa v 10. točki navedla „Z zgornjimi obrazložitvami posameznih terjatev menimo, da so zahtevki za direktna poplačila v celoti neutemeljeni in zavrnjeni z izjemo tistih, ki ste jih kot naročnik direktno potrdili skupaj z nadzorom ali smo jih direktno poravnali sami“ in v 11. točki: „Glede na zgoraj izkazane stroške, ki jih je C. d. d. imel z odpravo napak B.,. d. d., le ta ne more biti upravičen do plačila zadnjih 10 %, temveč je do tega zneska upravičen C. d. d. ... V predmetni zadevi je C. d. d. izpolnil obveznost do B., d. d., zato je terjatev za izplačilo 10 % po samem zakonu prešla na C. d. d.“; - tožeča stranka je v dopisu z dne 2. 7. 2015 navedla: „Prosimo, da navedete, katere odprte postavke nominiranih podizvajalcev do konzorcijskega partnerja B., d. d. – v stečaju na že omenjenem projektu poplača Zavod neposredno ob plačilu končne situacije“ (A154); - tožeča stranka je v dopisu z dne 15. 7. 2015 z naslovom Plačilo 17. končne situacije na projektu „Izgradnja X s spremljevalnimi objekti v ...“ navedla: „Ker zavod do 15. 7. 2015, ko je prejel sredstva za poplačilo končne situacije, od vas ni prejel pisnega odgovora na omenjeni dopis [z dne 2. 7. 2015], bo pri plačilu končne situacije upošteval, kar ste že zapisali v dopisu „Plačilo v stečajno maso "B., d. d.“ z dne 2. 3. 2015 in bo obveznost poravnal neposredno na vaš transakcijski račun. Znesek izplačila bo znižan za 28.032,67 EUR, ki jih je zavod nakazal neposredno podizvajalcu B., d. d., A. A. s. p., in sicer na podlagi pravnomočnega dela sodbe, ki ste jo prejeli kot prilogo k dopisu z dne 2. 7. 2015, ter za 2.758,55 EUR, s katerimi je zavod pobotal medsebojne obveznosti. … Glede na neodzivnost na dopis z dne 2. 7. 2015 in zapisano v dopisu z dne 2. 3. 2015, s tem prevzemate vso odgovornost za morebitno dokončno poplačilo podizvajalcev podjetja B., d. d. na projektu „Izgradnje X. s spremljevalnimi objekti v ...“ (A153); - tožena stranka je v dopisu z dne 23. 7. 2015 (A155) navedla: „Iz priložene tabele v dopisu [z dne 2. 3. 2015] so natančno navedeni vsi stroški, ki so nastali s prevzemom solidarne odgovornosti za kvalitetne napake in dokončanje del konzorcijskega partnerja, zato smatramo naš zahtevek, v katerem zahtevamo celotno plačilo popolnoma utemeljen, z izjemo plačila A. A. s. p., kjer smo že takrat podali soglasje za plačilo njegovega dela“; - končna situacija (št. 17) tožene stranke, ki jo je tožeča stranka priznala v vrednosti 552.614,89 EUR, je bila izdana 4. 6. 2015, št. računa 189. Ta račun je tožeča stranka plačala 15. 7. 2015 (potrdilo o plačilu se nahaja v prilogi A22, A152). Plačano je bilo 521.823,67 EUR, kar se sklada z navedbami tožeče stranke, da je od priznane vrednosti po 17. končni situaciji odštela vrednost računa A. A. s. p. št. 02 (28.032,67 EUR) in pobotana sredstva (2.758,55 EUR).

16. Višje sodišče glede na zgoraj povzete dokaze pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je bil toženi stranki s plačilom končne 17. situacije v okviru zadržanih sredstev plačan tudi račun podizvajalca A. A. s. p. št. 01. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je namreč ob dejstvu, da iz tabele izplačil z dne 22. 10. 2013 izhaja sporni račun podizvajalca št. 01 (ki ga je potrdil B., d. d., ne pa tudi tožena stranka); da je bila ta tabela priložena dopisu z dne 2. 3. 2015, v okviru katerega je tožena stranka na tožečo naslovila zahtevo za izplačilo zadnjih 10 % sredstev; in da se je že sama tožena stranka v okviru dopisa z dne 2. 3. 2015 pri presoji terjatev podizvajalcev sklicevala na tabelo izplačil z dne 22. 10. 2013, mogoče utemeljeno sklepati, da je tožena stranka plačilo spornega računa podizvajalca št. 01 zahtevala v okviru zadnjih 10 % zadržanih sredstev, ki so bili nato toženi stranki izplačani v okviru 17. končne situacije.

17. Pojasnjeno še drugače: Tožeča stranka je B., d. d. dolgovala zadnjih 10 % zadržanih sredstev, B., d. d. pa je podizvajalcu A. A. s. p. dolgoval še plačilo računa št. 01 in 02. Tožeča stranka bi zato morala zadržana sredstva nakazati B., d. d., ta pa bi z njimi moral poplačati omenjena računa podizvajalca A. A. s. p. (glede na to, da jih je B., d. d. v celoti priznaval, ni pa ju še plačal) ali pa bi mu jih po dogovoru poravnala neposredno tožeča stranka. Vendar je to preprečila tožena stranka z dopisom z dne 2. 3. 2015, s tem, ko je zahtevala, da se 10 % zadržanih sredstev nakaže neposredno njej, ker naj bi odpravila napake B.-jevih podizvajalcev. Do teh sredstev, vsaj ko gre za vsoto, ki ustreza računu A. A. s. p. št. 01, pa tožena stranka ni bila upravičena, saj v postopku ni dokazala, da bi njegovo delo imelo kakršnekoli napake. Nasprotno, ugotovljeno je bilo, da je A. A. s. p. dela opravil v celoti, kvalitetno in brez napak (na račun odpravljanja eventualnih napak drugih podizvajalcev, pa si tožena stranka ne more prisvojiti sredstev A. A. s. p.). Ta sredstva bi zato moral dobiti A. A. s. p. in bi mu jih tožeča stranka tudi nakazala, če bi tožena stranka račun št. 01 priznala; v tem primeru bi tožeča stranka še za vrednost računa št. 01 zmanjšala vrednost 10 % zadržanih sredstev (enako kot je to storila v primeru računa št. 02, gl. izračun sodišča prve stopnje v 34. točki obrazložitve), ki jih je tožeča stranka izplačala toženi stranki v okviru 17. končne situacije (zmanjšano za znesek po računu št. 02 in pobotana sredstva). Vendar teh sredstev podizvajalec A. A. s. p. ni prejel (ker tožena stranka računa št. 01 ni hotela priznati), iz česar logično sledi, da jih je prejela tožena stranka (glede na to, da je tožeča stranka s plačilom 17. končne situacije, katerih del so bila tudi zadržana sredstva, v celoti izpolnila svoje priznane obveznosti po Gradbeni pogodbi).

18. Potrebno je tudi poudariti, da so bile navedbe tožene stranke v zvezi z (ne)plačilom računa št. 01 nelogične in same s seboj v nasprotju. Tožena stranka je namreč trdila, da terjatev podizvajalca A A. s. p. po računu št. 01 zaradi napak sploh ni obstajala, drugič, da tega računa ni hotela potrditi, ker ga tudi tožeča stranka oziroma njen nadzor nista hotela, spet tretjič pa, da je bila terjatev že plačana B., d. d. v okviru njegove 13. začasne situacije. Tega slednjega tožena stranka tudi sicer ni dokazala oziroma so bile že njene navedbe v zvezi s tem pavšalne (več o tem v razdelku glede ugovora slabega pravdanja).

19. Zgoraj povzeto v bistvenem izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi to, da je tožeča stranka račun št. 01 plačala s plačilom 17. končne situacije, s čimer je sodišče prve stopnje implicitno zavrnilo nasprotne toženkine navedbe, da tožeča stranka plačila računa št. 01 toženi stranki ni dokazala. Pritožbeni očitek, da je te navedbe sodišče prve stopnje spregledalo, tako ni utemeljen.

20. Pritožnica nadalje napada ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v okviru dopisa z dne 2. 3. 2015 zase zahtevala plačilo zadnjih 10 % namenjenih B., d. d. oziroma njegovim podizvajalcem. Po prepričanju pritožnice iz dopisa nikjer ne izhaja, da bi tožena stranka zahtevala plačilo kakršnihkoli zneskov, ki bi pripadali podizvajalcem B., d. d., zato sodišču prve stopnje očita kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisna naj bi bila tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je plačilo nespornega dela končne situacije tožene stranke v višini 521.823,67 EUR vsebovalo plačilo za podizvajalčev račun št. 01, saj 17. končna situacija ne vsebuje obračuna tega računa niti obračuna postavk, katere je podizvajalec A. A. s. p. zaračunal v računu št. 01. Pritožbeni očitek o protispisnosti ni utemeljen. Postopkovna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožnica takšnega nasprotja oziroma protispisnosti ne zatrjuje, temveč sodišču očita neskladje med listinami in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pa ne predstavlja navedene kršitve, temveč očitek zmotne dokazne ocene (do pravilnosti le-te pa se je višje sodišče že opredelilo v gornji obrazložitvi). V delu, kjer pritožnica navaja, da tožeča stranka ni pojasnila dejanske vsebine zneska 521.823,67 EUR in da je sodišče prve stopnje tudi ni preverjalo, pa gre pritožnici pojasniti, da to za odločitev v konkretnem sporu ni bilo bistveno (zadošča že ugotovitev, da je bil v tem znesku vštet račun podizvajalca št. 01, zakaj je temu tako, pa sta tako tožeča stranka kot sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložila).

21. Ko pritožnica pojasnjuje, kako bi tožeča stranka edino lahko dokazala, da je bil račun št. 01 vsebovan v 10 % zadržanih sredstvih (zadnji odstavek na 4 strani in prvi odstavek na peti strani pritožbe) in da se do teh navedb sodišče prve stopnje ni opredelilo (s čimer po vsebini uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), višje sodišče pritožnici (ponovno) pojasnjuje, da naš pravdni postopek ne pozna formalnih dokaznih pravil, ki bi sodišču in pravdnima strankama narekovala vrsto dokaza, ki ga je potrebno uporabiti za dokazovanje določenega dejstva, niti dokazne moči posameznega dokaznega sredstva.7 O tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje se zato do toženkinih navedb (s katerimi je ta pojasnjevala, na kakšen način bi tožeča stranka lahko dokazala določeno dejstvo) ni bilo dolžno posebej opredeljevati, niti jim ni bilo dolžno slediti. Smiselno enako velja za navedbe tožene stranke v tretji pripravljalni vlogi, kjer je prav tako pojasnjevala, na kakšen način bi tožeča stranka (edino) lahko dokazala, da je bil ravno podizvajalčev račun št. 01 vsebovan v zadnjih 10 % zadržanih sredstev B., d. d. in da je tožeča stranka ta račun toženi stranki dejansko plačala. Navedbe pritožnice v zvezi z Zakonom o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN) pa na dokazno oceno ne vplivajo, ker v tem sporu niso odločilne. Prav tako ne navedbe v zvezi z vsebino 66. Posebne gradbene uzance, saj ta ne izključuje možnosti, da so med zadržanimi sredstvi naročnika tudi sredstva za plačilo celotnega podizvajalčevega računa.

22. Navedbe pritožnice, češ da ne more dokazovati negativnega dejstva (tj. da nečesa ni zaračunala in da tega tudi ni dobila plačanega) so nerelevantne, saj sodišče prve stopnje dokaznega bremena za dokazovanje navedb, da je tožeča stranka toženi stranki zaračunala in plačala račun podizvajalca št. 01, ni naložilo toženi, temveč tožeči stranki.

**Glede neupravičene obogatitve**

23. Stališče pritožnice, da tožeča stranka ni predložila dokazil o dvakratnem plačilu računa št. 01 in da že zato ni mogoče govoriti o neupravičeni obogatitvi tožene stranke, je protispisno – tožeča stranka je v spis vložila potrdila, s katerima je dokazovala dvakratno plačilo istega podizvajalčevega računa (A22 in A57). Poleg tega je očitek pavšalen – pritožnica za to svoje stališče ne navede nobenih razlogov, niti na tem mestu ne napada razlogov sodbe, zlasti v 37. točki obrazložitve, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj sledi tožeči stranki, da je do dvakratnega plačila spornega računa res prišlo.

24. Tudi pritožbena navedba, da je zaključek sodišča prve stopnje o neupravičeni obogatitvi preuranjen, ker med pravdnima strankama poteka ločen spor pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani VIII Pg 2539/2016 zaradi plačila 1.055.637,37 EUR s pripadki iz naslova Gradbene pogodbe, je pavšalna – tožena stranka ne pojasni, na kakšen način bi bila vsebina in rešitev tega spora bistveni za konkretni postopek. Poleg tega je tožena stranka izrecno nasprotovala predlogu tožeče stranke, da bi se predmetni postopek prekinil do pravnomočno končanega postopka VIII Pg 2539/2016, češ da prekinitev ni potrebna, sedaj pa implicitno trdi, da bi bila prekinitev potrebna in da je odločitev sodišča, ker ni počakalo na končanje omenjenega postopka, preuranjena, česar pa niti ne konkretizira.

25. Tožena stranka v pritožbi nadalje poudarja, da je tožeča stranka vsa plačila izvajala na podlagi začasnih in končne situacije, ki so bile izstavljene na podlagi Gradbene pogodbe. Ob takšnem dejanskem stanju pa pravil o neupravičeni obogatitvi ni mogoče uporabiti. Ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je ob ugotovljenem plačilu spornega računa v okviru končne situacije, ki je bila izdana na podlagi veljavne Gradbene pogodbe, mogoče govoriti o neupravičeni obogatitvi, pritožnica uveljavlja tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

26. Višje sodišče pritrjuje pritožnici, da izpodbijana sodba ne daje jasnega odgovora, zakaj je v konkretnem primeru prišlo do neupravičene obogatitve tožene stranke (predvsem v smislu izostanka pravnega temelja). Ker pa gre pri tem za pravno vprašanje, je manjkajoče razloge lahko napolnilo višje sodišče. Ti so naslednji:

27. Pravdni stranki sta 8. 7. 2011 sklenili Gradbeno pogodbo, s katero se je tožena stranka zavezala, da bo izvedla dela razpisanega javnega naročila, tožeča stranka pa se je zavezala, da ji bo za to plačala določeno ceno. To plačilo je obsegalo tudi plačila podizvajalcem, saj mora po splošnem pravilu naročnik (tudi po uveljavitvi Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju, v nadaljevanju Uredba, in takrat veljavnemu ZJN-2) plačati glavnemu izvajalcu, podizvajalcu pa samo, če ta zahteva plačilo od naročnika in so izpolnjeni posebni pogoji za plačilo podizvajalcu po 631. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).8

28. Iz zapisanega sledi, da je Gradbena pogodba predstavljala veljavno pravno podlago, da je tožeča stranka dela, ki jih je podizvajalec A. A. s. p. zaračunal z računom št. 01, plačala toženi stranki. Vendar je to veljalo le do trenutka, ko je podizvajalec A. A. s. p. na tožečo stranko naperil neposredni zahtevek za plačilo tega računa na podlagi izpolnjenih pogojev po 631. členu OZ. Od takrat dalje je Gradbena pogodba kot podlaga za plačilo te obveznosti neposredno toženi stranki odpadla in je tožeča stranka ni več mogla veljavno izpolniti toženi stranki. Po stališču Vrhovnega sodišča RS9 je namreč 631. člen OZ treba razlagati tako, da izvajalčeva terjatev do naročnika preide v premoženjsko sfero podizvajalca v trenutku, ko se je podizvajalec z neposrednim zahtevkom obrnil na naročnika. Od tega trenutka dalje je naročnik zaradi učinka zakonite cesije v zavezi le do podizvajalca in lahko od tega trenutka dalje pravilno izpolni obveznost le podizvajalcu.

29. Ker je tožeča stranka plačilo spornega A. A. s. p. računa izvršila toženi stranki potem, ko se je A. A. s. p. z neposrednim zahtevkom že obrnil na tožečo stranko, je bila tožena stranka neupravičeno obogatena na škodo tožeče stranke. Tožena stranka je namreč prejela plačilo na podlagi, ki je takrat že odpadla (zaradi nastopa zakonite cesije, do katere je prišlo v trenutku, ko je podizvajalec naperil neposredni zahtevek na tožečo stranko, Gradbena pogodba ni več predstavljala veljavne pravne podlage za plačilo teh del toženi stranki), posledično pa je bila tožena stranka neupravičeno prikrajšana, ker je ta znesek namesto enkrat, plačala dvakrat – najprej toženi stranki in nato še podizvajalcu A. A. s. p. na podlagi pravnomočne sodbe.

30. Dejstvo, da tožeča stranka toženi stranki ni zavrnila plačila računa št. 01, ampak ji ga je plačala, čeprav je vedela ali vsaj domnevala, da tožena stranka do tega zneska ni upravičena (ker je podizvajalec v tistem času na tožečo stranko že naperil neposredni zahtevek po 631. členu OZ), oziroma da ga ni plačala direktno podizvajalcu, glede na določbo 191. člena OZ ni ovira za vračilo (kot to zmotno meni pritožnica), saj si je tožeča stranka izrecno pridržala pravico ta znesek terjati nazaj (gl. dopis v prilogi A153).

31. Zgoraj pojasnjeno velja za glavnico računa št. 01, katere vračilo tožeča stranka zahteva od tožene stranke v višini 18.228,03 EUR. Pravdnih stroškov in zakonskih zamudnih obresti, ki jih je morala tožeča stranka plačati podizvajalcu, pa tožeča stranka ne more zahtevati od tožene stranke na podlagi pravil o neopravičeni obogatitvi, saj je bila tožeča stranka te stroške in obresti dolžna plačati podizvajalcu na podlagi pravnomočne sodbe. Takšna izpolnitev pa ne more predstavljati prikrajšanja brez pravnega temelja. Višje sodišče je zato v nadaljevanju preverilo, ali je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je do povračila teh stroškov in obresti tožeča stranka upravičena na odškodninski podlagi.

**Glede odškodninske odgovornosti**

32. Sodišče prve stopnje je pri presoji odškodninske odgovornosti tožene stranke poudarilo, da sta imela tožena stranka in B., d. d. v razmerju do podizvajalcev kot konzorcijska partnerja enakovreden položaj ter da dejanja enega od njiju učinkujejo za drugega. Tožena stranka zato zahtevka za direktno poplačilo podizvajalca po računu št. 01 ne bi smela zavrniti, temveč bi morala – glede na to, da je b., d. d. sporni račun v celoti priznal in da je bila tožena stranka s tem dejstvom seznanjena – slediti odločitvi konzorcijskega partnerja in tudi sama potrditi sporni račun ali pa za zavrnitev računa vsaj navesti tehtne razloge. Ker tožena stranka tako ni postopala (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili toženkini razlogi za zavrnitev spornega računa pavšalni), ampak je plačilo zahtevala zase, ji je po oceni sodišča prve stopnje mogoče očitati, da je ravnala protipravno.

33. Po prepričanju višjega sodišča pritožnica utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno presodilo, da je očitano ravnanje tožene stranke protipravno. Glede na to, da je sporni račun podizvajalcu priznal B., d. d. in je ta pripoznava učinkovala tudi za toženo stranko,10 potrditev s strani slednje sploh ni bila potrebna. Da potrditev računa s strani tožene stranke ni bila pogoj za plačilo računa št. 01 tožeče stranke podizvajalcu, izhaja tudi iz 16. člena Gradbene pogodbe (na katerega se je sklicevala tožena stranka, gl. l. št. 96 spisa), v katerem je določeno, da se v primeru, če izvajalec ne potrdi situacije oziroma računa podizvajalca, šteje, da je izvajalec potrdil situacijo oziroma račun podizvajalca za dela opravljena s strani podizvajalca, ko ta opravljena dela v gradbeni knjigi potrdi naročnikov strokovni nadzor (A2). Dejstvo, da tožena stranka ni hotela potrditi računa podizvajalca št. 01, tako ni predstavljalo nikakršne ovire, da tožeča stranka računa št. 01 ne bi mogla plačati neposredno podizvajalcu. Še več; ker je podizvajalec zoper tožečo stranko takrat že naperil zahtevek po 631. členu OZ in je s tem prišlo do zakonite cesije (ter ob upoštevanju takrat veljavnega ZJN-2 in Uredbe, da so neposredna plačila podizvajalcem obvezna), je bila tožeča stranka direktno plačilo dolžna izvesti podizvajalcu. Kljub temu in navkljub dejstvu, da je tožeča ves čas zatrjevala, da so bili razlogi tožene stranke za zavrnitev računa podizvajalca št. 01 pavšalni in očitno neutemeljeni, je tožeča stranka ta račun (prostovoljno) plačala toženi stranki. S takšnim ravnanjem pa je tožeča stranka sama privolila v nastanek zatrjevane škode11 (izjema velja glede glavnice, ki se presoja po pravilih o neupravičeni obogatitvi in kjer si je vračilo izrecno pridržala). Gre za t. i. načelo „volenti non fit iniuria“, katerega posledica je, da izključi eventualno nedopustnost toženkinega škodnega ravnanja in s tem nastop njene odškodninske odgovornosti.12

34. Glede obstoja vzročne zveze med očitanim protipravnim ravnanjem in zatrjevano škodo, je sodišče prve stopnje sledilo navedbam tožeče stranke, da je ta podana, saj, v kolikor bi tožena stranka potrdila račun podizvajalca št. 01 in ne bi zahtevala plačila zase, tožeča stranka ne bi bila oškodovana, ker ne bi prišlo do dvakratnega plačila glavnice in ji ne bi nastali vsi nadaljnji stroški v sporu s podizvajalcem (zakonske zamudne obresti, stroški pravde). Tudi to stališče je materialnopravno zmotno. Tožeča stranka bi namreč morala izvesti plačilo računa št. 01 podizvajalcu, ne glede na to, ali je tožena stranka ta račun potrdila ali ne (glede na zgoraj pojasnjene razloge). Če potrditev s strani tožene stranke ni bila potrebna (in dejstvo je, da ni bila, ker je račun št. 01 potrdil že toženkin konzorcijski partner), pa tožena stranka zato, ker računa št. 01 ni potrdila, ni dolžna nositi bremena tožeči stranki nastalih dodatnih stroškov (stroškov pravde in zakonskih zamudnih obresti). Poleg tega je tožeča stranka sama navajala, da tožena stranka ni imela nobenega tehtnega razloga za to, da računa št. 01 ne potrdi. Če je temu tako, se tožeča stranka po logiki stvari sploh ni imela kaj spuščati v pravdo s podizvajalcem. Oziroma, ker se je, tožena stranka za nastale pravdne stroške ne more biti odgovorna, saj niso v vzročni zvezi z očitanim protipravnim ravnanjem. Enako (torej, da vzročna zveza ne obstoji) velja za zakonske zamudne obresti – tožeča stranka bi podizvajalcu morala plačati zakonske zamudne obresti v vsakem primeru, tudi če bi tožena stranka račun podizvajalca št. 01 potrdila in bi tožeča stranka plačilo izvedla neposredno podizvajalcu, in sicer od dneva, ko je prišla v zamudo s plačilom izvajalčeve terjatve.13, 14 Tudi za plačilo zakonskih zamudnih obresti zato tožena stranka ne more biti odgovorna.

35. Ker tožeča stranka ni izkazala protipravnosti ravnanja tožene stranke oziroma je bila ta zaradi načela „volenti non fit iniuria“ izključena, podana pa niti niti vzročna zveza med očitanim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, mora tožeča stranka zatrjevano škodo v obliki pravdnih stroškov ter zakonskih zamudnih obresti nositi sama. Višje sodišče je zato pritožbi tožene stranke delno ugodilo in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo pravdnih stroškov v višini 1.864,23 EUR (1.164,98 EUR prvostopenjskih in 699,25 EUR pritožbenih) ter plačilo kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti v višini 4.397,95 EUR (skupaj 6.262,18 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2017 dalje do plačila (peta alineja 358. člena ZPP).

**Glede obvestitve o pravdi**

36. Tožena stranka v pritožbi ponavlja svoje navedbe o tem, da jo je tožeča stranka obvestila o izvršbi (in ne o pravdi) in da zgolj na podlagi obvestila, da je bil izdan sklep o izvršbi ni mogla vedeti na kaj se zadeva nanaša oziroma ali ima pravni interes za vstop v pravdo niti ali bo sploh prišlo do pravde. Pritožnica vztraja, da ni bila pravilno in pravočasno obveščena o pravdi niti o tožbi.

37. Do teh navedb se je opredelilo že sodišče prve stopnje. Razlogi so jasni, prepričljivi in omogočajo preizkus, zato očitana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi v tem delu ni podana. In sicer iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je bila tožena stranka o pravdi med podizvajalcem in tožečo stranko prvič obveščena z dopisom z dne 6. 3. 2014 (A70), ki je bil toženi stranki vročen 7. 3. 2014. V tem dopisu je tožeča stranka obvestila toženo stranko, da je bil dne 27. 2. 2014 s strani Okrajnega sodišča v Ljubljani izdan Sklep o izvršbi VL 2393/2014 v zadevi upnika parketarstvo A. A. s. p., ki je bil nominirani podizvajalec konzorcijskega partnerja B., d. d. - v stečaju, na projektu izgradnje X s spremljevalnimi objekti v ..., pogodba št. 001-2011 z dne 8. 7. 2011. Tožeča stranka je dopisu priložila predlog za izvršbo in citirani sklep o izvršbi. V nadaljevanju je tožeča stranka toženo stranko še večkrat pisno obvestila o tej pravdi in ji pojasnila stanje zadeve. Tako ji je dne 21. 9. 2015 na zahtevo tožene stranke posredovala tožbo podizvajalca (prek e-sporočila, A140), dne 23. 10. 2015 pa ji je poslala kopijo dopisa Višjega sodišča v Ljubljani, in sicer povabilo k postopku mediacije s podizvajalcem A. A. s. p. ter jo zaprosila, da se do predloga višjega sodišča opredeli in jo o svojem stališču obvesti (A140, A141). Nadalje je bila tožena stranka obveščena o obstoječi pravdi tudi direktno s strani pooblaščenca podizvajalca, odv. E. E., in sicer z e-sporočilom z dne 12. 3. 2015 in e-sporočilom z dne 20. 3. 2015 (oboje pod A184), v katerem je ta toženi stranki poslal pripravljalno vlogo tožeče stranke. E-sporočila v zvezi s pravdo med podizvajalcem in tožečo stranko je pošiljala tudi tožena stranka. Poleg e-sporočila, v katerem je tožečo stranko zaprosila za kopijo tožbe podizvajalca z dne 21. 9. 2015, je dne 23. 7. 2015 na tožečo stranko naslovila še dopis, da jo naj pravočasno obvesti o vseh obstoječih in eventualnih bodočih pravdnih postopkih, ki se navezujejo na poplačilo podizvajalcev B., d. d. (A155). Nadalje je dne 23. 3. 2015 (A184) pooblaščenec tožene stranke obvestil pooblaščenca podizvajalca A. A. s. p., da po njihovem mnenju direktni zahtevek podizvajalca do naročnika ni utemeljen, ker je naročnik opravljena dela delno že plačal B., d. d. po 13. začasni situaciji, v preostalem delu pa zato, ker dela niso bila opravljena kvalitetno in je odpravo napak plačala tožena stranka. In še z e-sporočilom z dne 24. 3. 2015 (A184), v katerem je tožena stranka obvestila tožečo stranko, da se je nanjo s prošnjo po potrditvi oziroma pripoznavi terjatve oziroma računov obrnil podizvajalec A. A. s. p., vendar je tožena vztrajala na stališču, da podizvajalec ni upravičen do neposrednega poplačila terjatve. Nasprotni pritožbeni očitki, tj. da tožena stranka ni bila obveščena o vsebini tožbe in nadaljnji procesnih dejanjih in v zvezi s tem, da se sodišče prve stopnje do teh navedb tožene stranke ni opredelilo, se tako izkažejo za očitno neutemeljene. Glede na zgoraj povzeto izčrpno pisno korespondenco, pa niti ni pomembno, ali je bila tožena stranka o pravdi s podizvajalcem obveščena tudi ustno.

38. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev (ki jih potrjujejo priloženi pisni dokazi) je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožeča stranka toženo stranko pravočasno in pravilno obvestila o pravdi, saj je bila tožena stranka o pravdi obveščena praktično istočasno s tožečo stranko oziroma takoj po tistem, ko je tožeča stranka prejela tožbo (oziroma predlog za izvršbo). Sklicevanje tožene stranke na to, da jo je tožeča stranka s prvotnim obvestilom obvestila o izvršbi in ne o pravdi je zavrnilo kot neutemeljeno. Predvsem pa je poudarilo, da se tožena stranka na ta način ne more razbremeniti odgovornosti za njeno neaktivno postopanje v postopku podizvajalec – tožeča stranka, v katerem, kljub dejstvu, da je bila o tej pravdi večkrat obveščena, ni priglasila stranske intervencije. Sodišče prve stopnje je še zapisalo, da prvotno obvestilo o pravdi ni bilo preuranjeno in v nasprotju z namenom 204. členom ZPP. Obvestilo o pravdi namreč vsebinsko pomeni seznanitev tretjega z dejstvom, da teče spor, v katerem ima lahko izdana odločba posreden pravni učinek na obveščenega. Po oceni sodišča prve stopnje je posredovani dopis tožeče stranke te kriterije izpolnjeval. Glede navedb tožene stranke (ki jih prav tako ponavlja še v pritožbi), da obvestilo o pravdi ni bilo poslano preko pravdnega sodišča, pa je sodišče prve stopnje (pravilno) pojasnilo, da ima obvestilo o pravdi učinke tudi tedaj, kadar se ne opravi prek sodišča.15

39. Tožena stranka v pritožbi vztraja, da dopis z dne 6. 3. 2014 ni izpolnjeval vseh zakonskih kriterijev (v njem naj ne bi bil pojasnjen namen oziroma razlog obvestitve, niti ni izhajalo stanje, v katerem je pravda). Višje sodišče pritožnici pojasnjuje, da institut obvestila o pravdi razlaga preozko in preveč dobesedno, s tem, ko šteje, da je bila le z obvestilom o prejetem sklepu o izvršbi z dne 6. 3. 2014 obveščena o sporu med podizvajalcem in tožečo stranko. To namreč ne drži. Tožena stranka je bila v nadaljevanju o sporu s podizvajalcem – tudi po tem, ko se je ta prevesil v pravdo – še večkrat obveščena, že med postopkom je prejela tožbo, prvo pripravljalno vlogo ter sodbo. Takšno dejansko stanje pa ne pušča nobenega dvoma o tem, da je bilo toženi stranki sproti jasno, v katerem stanju se nahaja pravda in da ima lahko izdana odločba nanjo posreden pravni učinek. To implicitno potrjujejo tudi njena zgoraj opisana ravnanja, med drugim dopis z dne 23. 7. 2015 (A155), v katerem je tožena stranka izrecno naročila tožeči stranki, „da jo obvešča o vseh obstoječih in eventualnih bodočih pravdnih postopkih, ki se navezujejo na poplačilo podizvajalcev B., d. d., saj ima – ker je krila strošek odprave napak B.,-a d. d. in njegovih podizvajalcev – pravni interes vstopiti v pravdo kot stranski intervenient“.

40.V zvezi s sodbo v sporu podizvajalec – tožeča stranka, za katero pritožnica sama navaja, da ji jo je tožeča stranka poslala z dopisom z dne 2. 7. 2015, višje sodišče po vpogledu v priložen spis opr. št. II Pg 3693/2014 ugotavlja, da je bila tega dne izdana sodba s skrajšano obrazložitvijo, po napovedi pritožbe pa je sodišče izdalo še s sodbo s polno obrazložitvijo, ki je bila tožeči stranki vročena dne 28. 8. 2015. Glede na navedeno se kot neutemeljen izkaže pritožbeni očitek, da toženi stranki do poteka roka za pritožbo sodba ni bila vročena. Rok za pritožbo je za tožečo stranko potekel šele 14. 9. 2015 (kar je več kot dva meseca kasneje, kot je tožena stranka prejela izvod sodbe). Vse do takrat bi tožena stranka še lahko pristopila v pravdo kot stranski intervenient glede zahtevka, ki se je nanašal na plačilo računa št. 01, saj sodba v tem delu še ni postala pravnomočna (za razliko od zahtevka za plačilo računa št. 02). Ker tega ni storila, mora sedaj trpeti posledice intervencijskega učinka.

41. Pritožbene navedbe, da tožeča stranka tožene stranke pred izdajo sodbe ni obvestila o tem, da je bil sklep o izvršbi razveljavljen in „zadeva napotena na pravdo“, za presojo, ali je bila tožena stranka obveščena o pravdi skladno s prvim odstavkom 204. člena ZPP, niso relevantne. Tudi sicer pa bi na to tožena stranka morala sklepati, ko je od tožeče stranke dobila kopijo dopolnitve tožbe.

**Glede ugovora slabega pravdanja**

42. Kot že zgoraj pojasnjeno, je bila tožena stranka o pravdi, ki je tekla med tožečo stranko in podizvajalcem, ustrezno obveščena. S tem je dobila priložnost, da bi v korist tožeče stranke opravljala procesna dejanja in ji pomagala pri razčiščevanja dejanskega stanja in obravnavanja pravnih vprašanj. Ker se tožena stranka na obvestilo ni odzvala, v tej pravdi ne more več uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na obstoj in višino zahtevka podizvajalca. Gre zlasti za ugovore, da je podizvajalec že prejel plačilo od tožeče stranke na podlagi 13. začasne situacije in da podizvajalec do plačila ni bil upravičen, ker naj bi imelo njegovo delo napake, katere naj bi odpravila tožena stranka. Ker se je sodišče prve stopnje do teh ugovorov opredelilo, njegove razloge pa tožena stranka s pritožbo izpodbija, je višje sodišče na te pritožbene očitke vseeno odgovorilo.

- glede ugovora tožene stranke, da je bil račun podizvajalca št. 01 že plačan v okviru 13. začasne situacije

43. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da je po njenem vedenju tožeča stranka podizvajalčeva dela v pretežnem delu plačala B., d. d. v okviru 13. začasne situacije. Sodišče prve stopnje je te ugovore zavrnilo kot pavšalne – tožena stranka ni pojasnila, kaj sploh pomeni „pretežni del“, poleg tega je tožena stranka na eni strani trdila, da terjatev B., d. d. glede računa podizvajalca št. 01 ni obstajala, nato pa navedla, da je bila plačana B., d. d., kar je samo s seboj v nasprotju (gl. 26. točko obrazložitve).

44. Teh ugotovitev sodišča prve stopnje tožena stranka v pritožbi ne izpodbija. Kot tudi ne izpodbija njegovih ugotovitev, da je s 13. začasno situacijo B., d. d. dela zaračunal C. d. d. (in ne tožeči stranki) in da je tožeča stranka razpolagala le z naslovno stranjo te situacije, ki je bila priložena 16. začasni situaciji tožene stranke. Glede na ta (neizpodbijana) dejstva, je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da 13. začasna situacija ni mogla predstavljati podlage za morebitna neposredna plačila tožeče stranke B., d. d. in s tem smiselno kot neutemeljen zavrnilo toženkin predlog, da naj tožeča stranka predloži potrdilo o plačilu 13. začasne situacije.

45. Pritožbena očitka, da je sodišče prve stopnje toženo stranko na ta način prikrajšalo za dokazovanje njenih trditev in da bi morala tožeča stranka predložiti vsaj dokazila v zvezi s plačilom 16. začasne situacije, kateri je bila predložena 13. začasna situacija B.,. d. d., nista utemeljena. Dokazno breme, da naj bi tožeča stranka sporni račun plačala že v okviru 13. začasne situacije tožene stranke in v kakšnem deležu, je bilo na toženi in ne na tožeči stranki (glede na to, da je takšno trditev podala tožena stranka in da gre za dejstvo, ki gre njej v korist). Tožena stranka pa že trditev o tem, kaj je bilo plačano po 13. začasni situaciji, ni zmogla, niti v zvezi s tem ni predložila nobenega dokaza. Tožena stranka sicer v pritožbi trdi, da je skušala to dejstvo dokazati z izvedencem. Vendar pa višje sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da je tožena stranka predlagala postavitev izvedenca, da bi ta ugotovil, katera dela podizvajalca so bila zaračunana v 13. začasni situaciji (in kakšna so bila odstopanja med ceno, dogovorjeno med tožečo stranko in B., d. d. in ceno, dogovorjeno med B., d. d. in podizvajalcem), ne pa, da bi ugotovil, ali je bila ta plačana.

46. Tožena stranka je trditev, da 13. začasna situacija B., d. d. ni ostala neplačana podala v četrti pripravljalni vlogi (in ne v tretji pripravljalni vlogi, kot to zmotno navaja pritožnica). Na to vlogo tožeča stranka res ni več odgovorila s pisno vlogo. Zgolj zato pa ni mogoče šteti, da te navedbe tožene stranke tožeča stranka ni prerekala, saj zanikanje te trditve izhaja iz njenih siceršnjih vlog (gl. npr. l. št. 115 spisa, tožeča stranka je tudi na zadnjem naroku, na katerem je prejela četrto pripravljalno vlogo tožene stranke, izrecno zanikala, da bi dela podizvajalca kadarkoli plačala B., d. d.).

47. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožečo stranko opozorila na to, da je bila 13. začasna situacija B., d. d. plačana B., d. d. oziroma njegovim podizvajalcem. Pritožnica utemeljeno opozarja, da je to stališče v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje v 20. točki obrazložitve, da je tožena stranka tožečo stranko z elektronskim sporočilom z dne 24. 3. 2015 obvestila o plačilih podizvajalčevih del, obračunanih v 13. začasni situaciji B., d. d. Vendar ugotovljeno nasprotje ne vpliva na izid te pravde, glede na to, da so bile že toženkine trditve o plačilu 13. začasne situacije v tem postopku prepavšalne (teh ugotovitev sodišča prve stopnje pritožnica ne izpodbija), niti ni predlagala nobenega relevantnega dokaza, ki bi potrjeval, da je bila 13. začasna situacija res plačana.

- glede zatrjevanih napak

48. Pritožnica kot napačno ocenjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da potrditev oziroma plačilo računa avtomatično pomeni, da je bilo delo opravljeno pravilno in brez napak. To ugotovitev sodišča prve stopnje je pritožnica iztrgala iz konteksta. Dejstvo, da je bil račun št. 01 potrjen oziroma kasneje plačan, je sodišče prve stopnje uporabilo zgolj kot enega izmed argumentov v prid zaključku, da je v konkretnem primeru podizvajalec A. A. s. p. delo po spornem računu opravil kvalitetno, v celoti in brez napak. Kot nosilni razlog pa je navedlo, da bi morala tožena stranka (če bi želela izpodbiti ugotovitev, da je A. A. s. p. dela opravil v celoti in brez napak) natančno in jasno pojasniti, konkretno katere napake naj bi bile problematične, kdaj so bile odkrite in kdaj grajane. Tega tožena stranka ni storila. Da zatrjevanih napak podizvajalcu ni grajala, tožena stranka tudi v pritožbi priznava. Po njenem prepričanju sicer grajanje naj ne bi bilo potrebno, ker podizvajalec pogodbenih del ni izvedel in gre torej za napako, ki je bila podizvajalcu znana. Te navedbe pa pritožnica prvič podaja v pritožbi, kar je prepozno (prvi odstavek 337. člen ZPP). Poleg tega je tožena stranka v postopku na prvi stopnji trdila le, da je morala odpravljati napake in dokončati neopravljena dela B.-jevih podizvajalcev. Konkretno katerih del A. A. s. p. naj ne bi izvedel, pa ni nikoli konkretizirala (enako velja za zatrjevane napake) in je pritožbeni očitek že iz tega razloga neutemeljen.

**Glede ostalih pritožbenih očitkov**

49. Tožena stranka v četrtem odstavku na strani 11 pritožbe navaja, da je v zvezi s trditvijo, „da je naročnik opravljena dela že plačal B., d. d.“ in „da naj bi podizvajalec dela opravil nekvalitetno in je odpravo napak plačala tožena stranka“ podala „številne trditve in dokazne predloge, ki so ostali prezrti“. Očitek je pavšalen (pritožnica ne konkretizira, katere njene trditve in dokazni predlogi naj bi ostali prezrti) in že zato neutemeljen. Prav tako ne drži, da zaključka sodišča prve stopnje, da so bile navedbe tožene stranke o napakah podizvajalca namenjene temu, da si tožena stranka na račun podizvajalca izgovori sredstva, ni mogoče preizkusiti. Takšen zaključek je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi ugotovitve, da tožena stranka ni znala konkretno pojasniti napak A. A. s. p. dela, torej je bilo njeno sklicevanje na napake očitno le pretveza, da je sredstva, ki bi jih sicer za opravljeno delo moral prejeti A. A. s. p., zahtevala zase.

50. Pritožnica v zvezi z zatrjevano prekluzijo tožničinih trditev ne uveljavlja nobene bistvene kršitve pravil postopka, zato se do tega pritožbenega očitka višje sodišče ni posebej opredeljevalo.

51. Pritožbene navedbe, „da ni mogoče trditi, da se naročnik ne more sklicevati na prekoračitev naročila (zaradi odsotnosti naročila ali previsoke cene), ki ga je sam dal izvajalcu, ki je nato izvedbo naročila poveril svojemu izvajalcu“ (peti odstavek na strani 12 pritožbe) so nekonkretizirane, zato višje sodišče nanje ni moglo obrazloženo odgovoriti.

52. Pritožnica nadalje navaja, da če bi sodišče vpogledalo v navedbe tožene stranke v zadevi VIII Pg 2539/2016 (na katere se je sklicevala kot del trditvene podlage), bi lahko ugotovilo, da ima tožeča stranka še vedno odprte obveznosti iz naslova Gradbene pogodbe in da ni mogoče trditi, da je med pravdnima strankama obstajalo soglasje o datumu primopredaje in začetku teka garancijskega roka. Očitek je zgrešen. Stranka je v vsakem postopku posebej dolžna zatrjevati dejstva in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Zgolj pavšalno sklicevanje na dejstva (in dokazne predloge) v drugem postopku ne zadošča. Ob tovrstnem pavšalnem sklicevanju pa sodišče ni bilo dolžno brskati po drugem spisu in presojati, katere trditve (oziroma dokazni predlogi) bi utegnile biti relevantne tudi za obravnavani spor.16

53. Pritožnica kot materialnopravno napačen ocenjuje tudi zaključek sodišča prve stopnje, da eventualna zavrnitev računa s strani naročnika glavnemu izvajalcu ni ovira za obstoj neposrednega zahtevka podizvajalca do naročnika. Tega očitka pritožnica podrobneje ne konkretizira, tudi sicer pa za odločitev ni relevanten, glede na to, da je v konkretnem primeru tožeča stranka toženi stranki sporni račun plačala (prim. četrti odstavek na strani 47. obrazložitve izpodbijane sodbe).

54. Zaradi navedenih razlogov in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke v preostalem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani, a nespremenjeni II. točki izreka potrdilo (kolikor se nanaša na plačilo 18.228,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2017 do plačila).

**Glede stroškov prvostopenjskega postopka**

55. Zavrnitev tožbenega zahtevka glede povrnitve zakonskih zamudnih obresti in pravdnih stroškov, ki so tožeči stranki nastali v sporu s podizvajalcem (skupaj v višini 6.262,18 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) je terjala spremembo odločitve glede stroškov prvostopenjskega postopka (drugi odstavek 165. člen ZPP).

56. Tožeča stranka je vtoževala 34.799,05 EUR. Po sodbi prvostopenjskega sodišča je neutemeljeno vtoževala 9.166,19 EUR, kar pomeni, da je njen uspeh znašal 73,65 %. Z zavrnitvijo zahtevka še v višini 6.262,18 EUR (skupaj 15.428,37 EUR) se je uspeh tožeče stranke zmanjšal na 55,66 %, uspeh tožene stranke pa povečal na 44,34 %.

57. Stroški tožeče stranke na prvi stopnji so znašali 3.455,12 EUR, kar pomeni, da ji gre glede na 55,66 % uspeh 1.923,12 EUR pravdnih stroškov. Stroški tožene stranke na prvi stopnji pa so znašali 2.504,30 EUR, kar glede na njen 44,34 % uspeh znese 1.110,41 EUR. Po pobotanju tožena stranka dolguje tožeči stranki še razliko v višini 812,71 EUR. Glede na navedeno je višje sodišče IV. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je znesek 1.884,80 EUR nadomestilo z zneskom 812,71 EUR.

**Glede stroškov pritožbenega postopka**

58. Ker je pritožnica s pritožbo delno uspela, ji mora tožeča stranka povrniti sorazmeren del stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP). Višje sodišče je pritožbene stroške tožene stranke odmerilo skladno z Zakonom o odvetniški tarifi, Zakonom o sodnih taksah in specificiranim stroškovnikom.

59. V pritožbenem postopku je bila sporna še glavnica v višini 24.490,21 EUR. Tožena stranka je uspela doseči zavrnitev tožbenega zahtevka še za 6.262,18 EUR, kar znaša 25,57 %.

80. Pri vrednosti spornega predmeta 24.490,21 EUR in vrednosti točke 0,459 EUR znaša vrednost storitve 700 točk (tar. št. 18 OT), povečano za 25 % pa 875 točk (tar. št. 21/1 OT). Višje sodišče pa je toženi stranki priznalo le 625 točk nagrade za postopek (saj jih je le toliko priglasila tožena stranka v stroškovniku) in od te nagrade 2 % za materialne stroške, kar znaša 12,5 točke (tretji odstavek 11. člena OT), oziroma skupaj 637,5 točk ali 292,61 EUR, s prištetim 22 % DDV pa 356,99 EUR. Sodna taksa glede na pritožbeno še sporno vrednost predmeta znaša 675 EUR (3 x 225 EUR) in ne 807,00 EUR, kolikor je bila tožena stranka taksirana (kot osnovo je prvostopenjsko sodišče očitno vzelo prvotno vtoževani znesek, tj. 34.799,05 EUR), kar pomeni, da priznani pritožbeni stroški tožene stranke skupaj znašajo 1.031,99 EUR. Glede na 25,57 % uspeh mora tožeča stranka toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 263,88 EUR pritožbenih stroškov, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi višjega sodišča, ti stroški niso bili potrebni za postopek, zato tožeča stranka stroške odgovora na pritožbo nosi sama.

1 Prim. VS RS Sodba VIII Ips 252/2008 z dne 22. 6. 2010. 2 Prim. smiselno VSL sklep I Cpg 509/2012 z dne 8. 5. 2012. 3 Tako tudi VSL sodba II Cpg 232/2018 z dne 12. 9. 2018. 4 Prim. VSL sodba in sklep I Cp 725/2014 z dne 14. 5. 2014. 5 Prim. VS RS Sodba in sklep II Ips 255/2010 z dne 19. 12. 2013 ter VSL Sodba II Cpg 669/2017 z dne 29. 8. 2017. 6 Čeprav to niti ni bilo sporno; tožena stranka je sama navajala, da je v 17. končni situaciji postavila zahtevek za plačilo 10 % zadržanih sredstev B., d. d. (gl. l. št. 96 in 97 spisa), to priznava tudi v pritožbi. Tožeča stranka zato niti ni bila dolžna pojasnjevati, v kateri konkretno postavki 17. končne situacije so bila ta zadržana sredstva vključena. Oziroma je bilo glede na te navedbe sporno samo še vprašanje, ali je bil račun št. 01 obračunan v okviru zadnjih 10 % zadržanih sredstev.

7 Prim. VSL sodba I Cp 2013/2016 z dne 15. 2. 2017. 8 VS RS sklep II Ips 341/2015 z dne 5. 5. 2016. 9 VS RS Sklep III Ips 88/2017 z dne 13. 6. 2018. 10 Kot je sicer pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, to pa izhaja tudi iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1413/2015, gl. 5. tč. obrazložitve).

11 Še sama tožeča stranka je navajala, da „ker so bili v zvezi s spornim računom izpolnjeni vsi pogoji za neposredno plačilo podizvajalca s strani naročnika, je jasno, da tožena stranka ni bila upravičena do plačila iz naslova del, ki jih je v zvezi s spornim računom opravil podizvajalec (gl. l. št. 107 spisa).

12 Prim. smiselno VSL sodba I Cp 1982/2011 z dne 5. 1. 2012. 13 VSL sodba I Cpg 230/2016 z dne 15. 2. 2017, gl. 13. tč. obrazložitve.

14 Iz priložene sodbe v sporu med tu tožečo stranko in podizvajalcem sicer izhaja, da je bilo tu tožeči stranki naloženo plačilo zakonskih zamudnih obresti že od zapadlosti računa podizvajalca, vendar takšna, materialnopravno zmotna odločitev, ne more iti v breme tožene stranke.

15 Tako tudi L. Ude, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 283. 16 Podobno VSL sodba I Cpg 622/2014 z dne 20. 11. 2014.