Jedro

Iz trditev tožeče stranke, da je bila s sklenitvijo Sporazuma razvezana med prvotoženo stranko in drugo toženo stranko oz. stečajnim dolžnikom kot leasingojemalcem sklenjena leasing pogodba, po kateri je druga tožena stranka plačala le del leasing obrokov, kar pomeni, da leasing pogodba še ni bila (v celoti) realizirana in drugotožena stranka še ni uresničila odkupne pravice za predmet leasinga, le-ta ni mogel predstavljati premoženja drugotožene stranke in je le-ta kot je pravilno razložilo sodišče prve stopnje, imela tega zgolj v uporabi in zanj plačevala leasingodajalcu uporabnino. Plačani leasing obroki v znesku 187.965,51 EUR zato, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, lahko predstavljajo le znesek uporabnine oziroma odmene za uporabo oz. koriščenje predmeta leasinga, ki jo je leasingojemalec moral po sklenjeni leasing pogodbi plačevati leasingodajalcu. S plačilom te svoje pogodbene obveznosti iz naslova sklenjene leasing pogodbe druga tožena stranka ni pridobila kakšnega premoženja, zato o kakšnem neodplačnem prenosu tega na kupca nepremičnine, ki je bila predmet leasinga po pogodbi sklenjeni med prvotoženo stranko in drugotoženo stranko v zvezi s sklenjenim Sporazumom o razvezi te leasing pogodbe in nato prodajo nepremičnine tretjemu, torej tretje toženi stranki, ni mogoče govoriti.

Pogoji iz drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP za uporabo 36 mesečnega obdobja izpodbojnosti tako niso podani, zato je upoštevati 12 mesečno obdobje izpodbojnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba (prav: sklep) sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in tretje tožena stranka trpita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (prav: sklepom) zavrglo tožbeni zahtevek (prav: tožbo) tožeče stranke zaradi izpodbijanja pravnega dejanja stečajnega dolžnika in vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ((pcto. 314.000,00 EUR s pp). (točka I. izreka)) in tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženim strankam (točka II. do IV. izreka).

2. Tožeča stranka po pooblaščenki izpodbija to odločitev sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da o zadevi odloči in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V obrazložitvi pritožbe tožeča stranka navaja, da je sodišče s sodbo (ne s sklepom) zavrglo tožbeni zahtevek, ker naj bi bila tožba vložena prepozno. Pri tem sodišče prihaja samo sebi v nasprotje, med razlogi, ki jih navaja v obrazložitvi, je neskladje. V točki 11 sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka vložila tožbo znotraj 36 mesečnega roka - torej tožba ni prepozna. Nato pa v točki 20 navaja, da je tožba vložena prepozno, ker ni upoštevan rok 12 mesecev in jo je zato treba zavreči. O odločilnem dejstvu, zakaj je sodišče s sodbo zavrglo tožbeni zahtevek, v sodbi ni naštetih razlogov, tako da se ne da preizkusiti. Nadalje navaja, da je sodišče dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovilo oziroma da ga sploh ni ugotavljalo, materialno pravo pa je povsem napačno uporabilo. Iz obrazložitve izhaja, da je sodišče ocenilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je tretje tožena stranka prejela dolžnikovo premoženje za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti. Po mnenju sodišča kupnina 104.000,00 (kolikor je tretje tožena stranka plačala za predmetne nepremičnine, sploh ni majhne vrednosti v smislu drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP, saj je majhna vrednost le simbolična vrednost, o čemer pa v danem primeru ni mogoče govoriti. Kaj je v konkretnem primeru majhna vrednost, bi moralo sodišče ugotavljati na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, pa tega ni storilo. Prezrlo je odločilno dejstvo, da je v tej kupnini, s katero se je prvotožena stranka zadovoljila, upoštevana tudi vsota že plačanih obrokov leasinga. Sodišče prve stopnje je povsem napačno uporabilo materialno pravo tudi v delu, ko je v točki 19 presodilo, da je znesek 187.965,51 EUR (to je znesek, ki ga je že odplačala drugotožena stranka) uporabnina oz. odškodnina, ker je drugotožena stranka predmet leasinga koristila v preteklosti. Pri tem pa se sodišče sklicuje na Sporazum, ki ga tožeča stranka izpodbija v tem postopku. Materialno pravo, ki bi ga sodišče pri presoji, kakšno naravo ima znesek 187.965,51 EUR, moralo uporabiti je sklenjena leasing pogodba med prvo in drugotoženo stranko in zakon. Leasing pogodba določa povsem drugačne posledice v primeru odstopa od pogodbe. Sodišče v obrazložitvi omenja le člen 16 leasing pogodbe, v celoti pa prezre člen 6 leasing pogodbe in ne ugotavlja nobenih dejstev v zvezi s tem. Ta člen določa odkupno opcijo, ki jo je v danem primeru drugotožena stranka prenesla na tretje toženo. Tožeča stranka je v tožbi trdila in navajala, da se je stečajni dolžnik odrekel tej odkupni opciji in jo prenesel na tretje toženo stranko. Tega dejstva sodišče ni presojalo. Sodišče se je ukvarjalo le z vprašanjem ali je 104.000,00 EUR majhna vrednost ali ne. Sploh se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je pravno dejanje stečajnega dolžnika (torej podpis izpodbijanega Sporazuma) na podlagi katerega je druga oseba (tretje tožena stranka) prejela dolžnikovo premoženje ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev, izpodbojno. Sodišče bi moralo, če je že dopustilo tožbo in pričelo z meritorno presojo, ugotavljati podanost ostalih v tožbi zatrjevanih objektivnih in subjektivnih pogojev izpodbojnosti, pa tega ni storilo, zato je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tretje tožena stranka je tako brez vsake odmene dobila premoženje v višini 71.881,00 EUR in si s tem kot eden izmed upnikov stečajnega dolžnika zagotovila bistveno boljši položaj. Drugotožena stranka ni iz izpodbijanega posla pridobila nobenega priliva. Ni mogoče zanikati dejstva, da je tretje tožena stranka obogatena za razliko med tržno in dejansko plačano vrednostjo nepremičnine in to na račun in v škodo stečajnih upnikov. Odločilno dejstvo, ki ga sodišče sploh ni ugotavljalo je vprašanje ali je bila druga tožena stranka (leasingojemalec) v času podpisa izpodbijanega Sporazuma insolvenčna in ali bi morale vse tri tožene stranke pri sklepanju izpodbijanega Sporazuma upoštevati insolvenčno zakonodajo in načela insolvenčnega prava.

3. Prvo in drugotožena stranka na pritožbo nista odgovorili.

4. Tretje tožena stranka je pritožbene navedbe prerekala kot neutemeljene in predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožeča stranka je v dne 2. 9. 2015 vloženi tožbi med ostalim zatrjevala, da je bil s sklepom St 6121/2014 z dne 9. 12. 2014 uveden stečajni postopek nad dolžnikom J. p. d.o.o. (v tem postopku: drugotožena stranka), da z vloženo tožbo kot upnik stečajnega dolžnika izpodbija pravni posel, to je Sporazum o razvezi pogodbe o finančnem leasingu nepremičnine št. 10769/05 z dne 15. 12. 2011 (v nadaljevanju: Sporazum), ki je bil sklenjen znotraj 36-ih mesecev pred vložitvijo predloga za uvedbo stečajnega postopka nad stečajnim dolžnikom 9. 12. 2014, s katerim naj bi stečajni dolžnik (leasingojemalec oz. sedaj druga tožena stranka) brez odmene soglašal z razvezo leasing pogodbe in posledično svoje premoženje v obliki že odplačanega dela leasinga prenesel na tretje toženo stranko, ki je upoštevaje že plačani del leasinga lahko kupila predmetno nepremičnino od leasingodajalca (sedaj: prva tožena stranka) po neobičajno nizki ceni. Nadalje je navedla, da sta z omenjenim Sporazumom legasingodajalec (prvotožena stranka) in leasingojemalec (drugotožena stranka) razvezala pogodbo o finančnem leasingu, ki jo je imel sklenjeno stečajni dolžnik z prvotoženo stranko za nepremičnino, ki jo je imel stečajni dolžnik v svoji posesti in za katero je leasingodajalcu že plačal leasing obroke v znesku 187.965,51 EUR tako, da je za dokončno odplačilo ostalo še 103.982,10 EUR. Že plačane zneske leasing obrokov je s sklenitvijo Sporazuma leasingojemalec prepustil leasingodajalcu kot odškodnino za predčasno razvezo leasing pogodbe in se odpovedal pravici zahtevati od leasingodajalca vrnitev že plačanih zneskov, nepremičnino, ki je bila predmet leasinga pa je kupila tretje tožena stranka za ceno 104.000,00 EUR, čeprav naj bi bila ta vredna vsaj 291.000,00 EUR, kolikor je znašala vrednost po leasing pogodbi, oziroma da je njena tržna vrednost bistveno višja. V posledici sklenjenega Sporazuma in prodajne pogodbe naj bi se zmanjšalo premoženje stečajnega dolžnika in posledično stečajna masa ter oškodovali upniki. Tretje tožena stranka v korist katere je bilo izvedeno izpodbijano pravno dejanje stečajnega dolžnika naj bi vedela za insolventnost dolžnika. Na podlagi navedenih trditev tožeča stranka zahteva razveljavitev Sporazuma o razvezi pogodbe o finančnem leasingu nepremičnine z dne 15. 12. 2011, ki je bil sklenjen med prvotoženo stranko kot leasingodajalcem in drugotoženo stranko leasingojemalcem ter tretje toženo stranko kot kupcem; razveljavitev prodajne pogodbe z dne 20. 12. 2011 sklenjene med prvotoženo kot prodajalcem in tretje toženo stranko kot kupcem in drugotoženo stranko kot sopodpisnikom; ter uveljavlja izbrisno tožbo in povračilne zahtevke kot so razvidni iz izreka izpodbijane sodbe (prav: sklepa).

7. Tožene stranke, razen stečajnega dolžnika oziroma drugotožene stranke, ki pa je opozoril, da na izid tega postopka ne more imeti odločilnega vpliva, so tožbeni zahtevek prerekale v celoti, ker da niso izpolnjene predpostavke za uveljavljanje izpodbojnega zahtevka.

8. Pritožba ni utemeljena.

9. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku kot bistveno za odločitev zaključilo, da Sporazum o razvezi pogodbe o finančnem leasingu ne predstavlja pravnega dejanja iz drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP na podlagi katerega bi druga oseba prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev ali za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti, zato 36 mesečnega roka po drugem odstavku 269. člena ZFPPIPP ni mogoče uporabiti, temveč je potrebno upoštevati 12 mesečni rok, kar da pomeni, da je tožba vložena 3. 9. 2015, ki izpodbija pravno dejanje storjeno 15. 12. 2011, ob dejstvu, da je bil stečajni postopek uveden 9. 12. 2014, vložena prepozno glede na določbo 269. člena v zvezi z drugim odstavkom 271. člena ZFPPIPP in jo je zato potrebno zavreči1. 10. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je sicer materialnopravno zmoten, vendar pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

11. Tožeča stranka je izpodbijala pravno dejanje stečajnega dolžnika - sklenjeni Sporazum o razvezi pogodbe o finančnem leasingu in posledično sklenjeno prodajno pogodbo glede nepremičnine, ki je bila predmet leasing pogodbe. Da bi bilo dejanje stečajnega dolžnika izpodbojno, morajo biti izpolnjene v 271. členu ZFPPIPP kumulativno zahtevane predpostavke oziroma pogoji za izpodbijanje. Ena od teh predpostavk je, da je bilo dejanje izvedeno v obdobju izpodbojnosti. Obdobje izpodbojnosti določa 269. člen ZFPPIPP, po katerem je mogoče po pravilih o izpodbijanju pravnih dejanj izpodbijati pravne posle in druga pravna dejanja, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v obdobju od začetka zadnjih 12 mesecev pred uvedbo stečajnega postopka do začetka stečajnega postopka, če gre za pravna dejanja iz drugega odstavka 271. člena tega zakona pa v obdobju od začetka zadnjih 36 mesecev pred uvedbo stečajnega postopka do začetka stečajnega postopka. Drugi odstavek 271. člena kot takšna pravdna dejanja, za katera velja 36 mesečni rok (obdobje izpodbojnosti) določa pravno dejanje stečajnega dolžnika na podlagi katerega je druga oseba prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev ali za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti. Pri tem ni dvoma, da se mora pravno dejanje nanašati oziroma biti v zvezi z dolžnikovim premoženjem, kot to izhaja iz samega namena izpodbijanja pravnih dejanj. Predpostavko ali je bilo pravno dejanje stečajnega dolžnika izvedeno v obdobju izpodbojnosti je presojalo tudi sodišče prve stopnje v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe.

12. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bil stečajni postopek uveden 9. 12. 2014, izpodbojno pravno dejanje, ki ga je zatrjevala tožeča stranka in sicer Sporazum o razvezi pogodbe o finančnem leasingu (ki mu je nato sledila prodajna pogodba) pa je bilo storjeno 15. 12. 2011, kar je zatrjevala in dokazovala tudi sama tožeča stranka. Torej je bilo po tožeči stranki zatrjevano izpodbojno dejanje storjeno pred začetkom zadnjih 12 mesecev pred uvedbo stečajnega postopka, torej izven tega obdobja izpodbojnosti, kar je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje.

13. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ni sledilo trditvam tožeče stranke, da je drugotožena stranka s sklenitvijo izpodbijanega Sporazuma brez vsake odmene s strani prve in tretje tožene stranke soglašala s prenosom dela svojega premoženja v obliki že odplačanega dela leasing pogodbe na tretje toženo stranko in prvotoženi stranki prepustila že plačane leasing obroke v znesku 187.965,51 EUR, kar naj bi po zatrjevanju tožeče stranke kazalo na neodplačno naravo izpodbijanega pravnega posla2. Iz trditev tožeče stranke, da je bila s sklenitvijo Sporazuma razvezana med prvotoženo stranko in drugo toženo stranko oz. stečajnim dolžnikom kot leasingojemalcem sklenjena leasing pogodba, po kateri je druga tožena stranka plačala le del leasing obrokov, kar pomeni, da leasing pogodba še ni bila (v celoti) realizirana in drugotožena stranka še ni uresničila odkupne pravice za predmet leasinga, le-ta ni mogel predstavljati premoženja drugotožene stranke in je le-ta kot je pravilno razložilo sodišče prve stopnje, imela tega zgolj v uporabi in zanj plačevala leasingodajalcu uporabnino. Plačani leasing obroki v znesku 187.965,51 EUR zato, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje3, lahko predstavljajo le znesek uporabnine oziroma odmene za uporabo oz. koriščenje predmeta leasinga, ki jo je leasingojemalec moral po sklenjeni leasing pogodbi plačevati leasingodajalcu. S plačilom te svoje pogodbene obveznosti iz naslova sklenjene leasing pogodbe druga tožena stranka ni pridobila kakšnega premoženja, zato o kakšnem neodplačnem prenosu tega na kupca nepremičnine, ki je bila predmet leasinga po pogodbi sklenjeni med prvotoženo stranko in drugotoženo stranko v zvezi s sklenjenim Sporazumom o razvezi te leasing pogodbe in nato prodajo nepremičnine tretjemu, torej tretje toženi stranki, ni mogoče govoriti. Za kakšno vrednost je bila ta nepremičnina nato prodana tretje toženi stranki zato za drugotoženo stranko ni pomembno in to dejstvo na njeno premoženje oziroma posledično na stečajno maso ne more vplivati.

14. Stališče tožeče stranke, da je po Sporazumu o razvezi leasing pogodbe potrebno uporabiti določbo 16. člena leasing pogodbe je zgrešeno, kot je to ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Ta člen namreč ureja situacijo, ko leasingodajalec odstopi od leasing pogodbe zaradi neizpolnjevanja leasing pogodbe s strani leasingojemalca. Ne glede na navedeno pa iz tega člena ne izhajajo nikakršne pravice leasingojemalca iz naslova že plačanih leasing obrokov.

15. Prav tako se tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbo 6. člena leasing pogodbe, saj se na to ni sklicevala tekom postopka na prvi stopnji in gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Poleg tega pa druga tožena stranka odkupne pravice za predmet leasinga ni uresničila in na predmetu leasinga do razveze pogodbe o leasingu ni pridobila nobene pravice.

16. Glede na zgoraj navedeno pa je zgrešeno tudi stališče tožeče stranke, da plačani znesek leasing obrokov predstavlja del kupnine za prodani predmet leasinga tretje toženi stranki in s tem del premoženja stečajnega dolžnika, ki da je bilo brez vsakršne odmene preneseno na tretje toženo stranko. Sodišče prve stopnje se je zato odveč ukvarjalo z vprašanjem tržne vrednosti nepremičnine, ki je bila predmet leasing pogodbe, ki je bila z obravnavanim Sporazumom razvezana in ki je bila nato prodana tretje toženi stranki. Prav tako so brez pomena za odločitev zato v zvezi s tem podane pritožbene navedbe. Pritožbeno sodišče zato nanje ni odgovarjalo.

17. Na podlagi sklenjenega sporazuma (in nato prodajne pogodbe) tako prva in tretje tožena stranka nista mogli prejeti nikakršnega po tožeči stranki zatrjevanega premoženja stečajnega dolžnika. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni sledilo trditvam tožeče stranke, da je drugo tožena stranka s sklenitvijo izpodbijanega Sporazuma brez vsake odmene s strani prvo in tretje tožene stranke soglašala s prenosom dela svojega premoženja v obliki že odplačanega dela leasinga na tretje toženo stranko in prvotoženi stranki prepustila že plačane obroke leasinga v višini 187.965,51 EUR, kar naj bi kazalo na neodplačno naravo izpodbijanega pravnega posla.

18**.** Pogoji iz drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP za uporabo 36 mesečnega obdobja izpodbojnosti tako niso podani, zato je upoštevati 12 mesečno obdobje izpodbojnosti kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe. Iz sicer pravilnih dejanskih in pravnih ugotovitev pa je sodišče nato materialnopravno zmotno zaključilo, da je bila tožba vložena prepozno in je to zavrglo. Ob med pravdnima strankama nespornem in pritožbeno neizpodbijanem dejstvu, da je bilo s tožbo izpodbijano pravno dejanje sklenjeno 15. 12. 2011, stečajni postopek pa uveden 9. 12. 2014 je materialnopravno zaključiti, da s tožbo izpodbijano pravno dejanje drugotožene stranke ni bilo izvedeno v obdobju izpodbojnosti. (Kumulativno) določeni pogoji v 271. členu v zvezi z 269. členom ZFPPIPP za izpodbijanje navedenega pravnega dejanja zato niso izpolnjeni in je izpodbojni tožbeni zahtevek in posledično iz njega izhajajoča izbrisna tožba in povračilni zahtevki neutemeljen že iz tega razloga. Sodišču prve stopnje se zato s presojo ostalih po tožeči stranki zatrjevanih predpostavk izpodbojnosti ni bilo treba ukvarjati. Pritožbeno očitana postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato v postopku na prvi stonji ni bila storjena. Sodišče prve stopnje je za odločitev relevantno dejansko stanje v zadostnem obsegu ugotovilo.

19. Sodišče prve stopnje bi zato ob sicer pravilnih dejanskih ugotovitvah in pravilni navedbi materialnopravne podlage moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti (s sodbo) in ne zavreči tožbe. Toda, ker se je zoper sodbo sodišča prve stopnje (prav: sklep) pritožila le tožeča stranka, po določbi 359. člena ZPP pa pritožbeno sodišče ne sme spremeniti sodbe v škodo stranki, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona, pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe (sklepa) ni spreminjalo.

20. Pritožbo je bilo po navedenem zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (pravilno sklep) sodišča prve stopnje (člen 353 v zvezi s členom 365 točka 2 ZPP).

21. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (člen 165/I v zvezi s členom 154/I ZPP). Prav tako je dolžna stroške pritožbenega odgovora sama nositi tretje tožena stranka, saj njen odgovor ni pripomogel k odločitvi v zadevi in ti stroški niso bili potrebni (člen 155/I ZPP).

1 Op: glej tč. 20 obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Glej točko 17 obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Glej točko 19 obrazložitve.