Jedro

V zadevi ni sporno le vprašanje ne/registracije spremembe zastopnika društva, pač pa je za tožnico najprej sporno vprašanje priznanja lastnosti stranskega udeleženca C.C. (domnevnemu članu tožnice) že v postopku na prvi stopnji upravnega odločanja. Toženka je, ko je odločala v pritožbenem postopku, to vprašanje prezrla, četudi je bistveno za odločanje o pritožbi C.C. Tožnica je v tej zvezi navedla številne dejanske in pravne argumente ter se sklicevala na sodno prakso Vrhovnega sodišča, na kar toženka ni odgovorila, s tem pa je tožnico prikrajšala v njeni pravici do enakega varstva pravic.

Skladno z novejšo sodno prakso, ki se nanaša na uporabo 43. in 142. člena ZUP, mora predlagatelj že v vlogi konkretno opredeliti, katero osebno korist, oprto na zakon ali drug predpis, zasleduje. Zgolj zatrjevanje, da so bila pri sprejemu sprememb temeljnega akta društva kršena pravila postopka, za izkazovanje pravnega interesa ne zadostuje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2152-14/2013/10 (1324-03) z dne 12. 2. 2014 ter se zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 313,50 EUR, povečane za 22% DDV, v roku 15 dni, šteto od prejema te sodbe in sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

IV. Zahteva stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka s strani tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota A. je, ko je v obravnavani sporni zadevi odločala o zahtevi tožeče stranke za registracijo spremembe zastopnika Študentskega kluba A., izdala na podlagi 1. odstavka 17. člena Zakona o društvih (ZDru-1, Uradni list RS, št. 64/11 – UPB2) odločbo št. 215-133/2013/27 (12181) z dne 1. 10. 2013, s katero je odločila, da se v register društev, ki ga vodi sama Upravna enota A., vpiše sprememba zastopnika Študentskega kluba A., matična številka ..., in sicer je zastopnik B.B. s stalnim prebivališčem ... (1. točka izreka), da pritožba ne zadrži vpisa spremembe v register društev (2. točka izreka) in da stroški v postopku niso nastali (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da se je postopek za spremembo registracije zastopnika društva začel na podlagi zahtevka tožeče stranke z dne 3. 6. 2013 z več naknadnimi dopolnitvami, predložila pa je tudi zapisnik občnega zbora z dne 24. 5. 2013. Za priznanje lastnosti stranke v postopku je dne 11. 6. 2013 dodatno zaprosil član društva Študentski klub A., C.C., ki mu je prvostopni organ ugodil s sklepom št. 216-133/2013/5 (12471) z dne 26. 6. 2013 in mu priznal lastnost stranke v postopku. Tožeča stranka z vlogo s priloženim pooblastilom z dne 8. 7. 2013 za zastopanje odvetniku Č.Č. in D.Č. predlaga upravnemu organu, da naj ne prizna C.C. statusa stranke v tem postopku, ker on lahko kot vsak drug član društva svoje pravice uveljavlja v sodnem postopku, sicer pa o poteku volitev obstaja zapisnik občnega zbora, iz katerega je razvidno, kdaj in kako so odločali, kot tudi, da C.C. povzroča škodo klubu, kar bi utegnilo imeti posledice pri financiranju društva, in da si je C.C. protipravno pridobil osebne podatke članov kluba ter da določbe statuta, ki je fizično dostopen v prostorih kluba in na njegovi spletni strani, veljajo za vse člane, ki v primeru, če se jih ne držijo, sami trpijo posledice; v vlogi še dodaja, da so na spletni strani kluba dostopni tudi drugi dokumenti, ki zadevajo izvedbo volitev ter da je med občnim zborom predsednica E.E. prostovoljno zapustila občni zbor, zato je njeno delo nadaljevala podpredsednica B.B. in da so vsi neprijavljeni člani kluba na občnem zboru le tega prostovoljno zapustili, ostali člani kluba pa so občni zbor izpeljali v skladu z določbami statuta kluba. Predlagala je zaslišanje treh prič, ki so: F.F., B.B. in E.E. Nadalje v obrazložitvi povzema navedbe v pripravljalnih vlogah C.C. in izpovedbe v postopku zaslišanih treh prič, ki jih je predlagal Študentski klub A., kot tudi navedbe dveh na predlog C.C. zaslišanih prič, in sicer G.G. ter H.H. Nadalje povzema tudi vsebino odgovora Okrajnega sodišča v A. na zaprosilo prvostopnega organa z dne 28. 8. 2013 za podatke, ali je navedeno sodišče prejelo tožbo zoper odločitve občnega zbora Študentskega kluba A. in ali je o predmetni zadevi že odločilo, in sicer je Okrajno sodišče A. dne 9. 9. 2013 sporočilo upravni enoti, da je C.C. dne 24. 7. 2013 vložil dopolnitev tožbe z zahtevkom za razveljavitev volilnega pravilnika v organe Študentskega kluba A. zaradi ničnosti in za razveljavitev volilnega zapisnika, sprejetega na občnem zboru 24. 5. 2013, ter za prepoved opravljanja vseh poslov upravnega odbora, ki so izven rednih oziroma nujnih zadev za delovanje društva. Odgovor na navedeno tožbo, ki je bil posredovan Okrajnemu sodišču v A., skupaj s pisno izjavo predsednice E.E. z dne 12. 9. 2013, da odstopa z mesta predsednice Študentskega kluba A., je dne 12. 9. 2013 prvostopnemu organu predložil pooblaščenec tožeče stranke, dodatno pa še dopolnitev izjave z dne 8. 7. 2013 in z dne 9. 9. 2013, sklicujoč se na sodno prakso Vrhovnega sodišča v sodbi št. I Up 33/2009 ter na določilo 5. člena ZDru-1, ki določa, da društvo zastopa oseba, določena s temeljnim aktom (zastopnik društva). Na podlagi predloženih listin in po zaslišanju prič prvostopni organ ugotavlja, da ni ovir za registracijo spremembe zakonitega zastopnika, saj je bila izvolitev nove predsednice sprejeta na občnem zboru članov društva dne 24. 5. 2013 v skladu z veljavnim statutom in veljavnim volilnim pravilnikom. Ob tem poudarja, da volilni pravilnik kot interni akt društva velja le v notranjem razmerju med društvom in njegovimi člani, zato tudi morebitna razveljavitev volilnega pravilnika s strani sodišča ne vpliva na obveznost upravnega organa, da registrira spremembo zakonitega zastopnika. ZDru-1 z določbo 20. člena nalaga društvu dolžnost, da mora v primeru spremembe imena, sedeža, zastopnika ali določbe temeljnega akta v roku 30 dni od nastale spremembe vložiti zahtevo za za spremembo registracije nastale spremembe, ki ji mora priložiti tudi zapisnik seje organa, na kateri so bile sprejete spremembe, kar je Študentski klub A. v konkretnem primeru tudi storil. Na podlagi 22. člena ZDru-1 pritožba zoper odločbo o registraciji spremembe zastopnika ne zadrži vpisa v register društev.

3. Ministrstvo za notranje zadeve je ob sklicevanju na 2. odstavek 17. člena ZDru-1 v uvodu izpodbijane odločbe in na 1. odstavek 252. člena ZUP v zaključku obrazložitve ugodilo pritožbi C.C. ter odpravilo navedeno prvostopno odločbo in hkrati zavrnilo zahtevo društva Študentski klub A. za registracijo spremembe zastopnika Študentskega kluba A. (točka 1). V obrazložitvi povzema odločitev upravnega organa prve stopnje in kronološko opisuje potek postopka v obravnavani zadevi. Dodatno navaja, da je Upravna enota A. ugodila vlogi C.C. za priznanje lastnosti stranke v postopku registracije spremembe zastopnika društva Študentski klub A. s sklepom št. 216-133/2013/5 (12471) z dne 26. 6. 2013, v katerem navaja, da ima C.C. kot član Študentskega kluba A. pravico, da v postopku varuje svoje pravne koristi. Navaja še, da je temu nasprotoval Študentski klub A. po pooblaščencu, ki je navedel, da lahko člani društva uveljavljajo svoje pravice v sodnem postopku. Navedel je še, da o poteku volitev na občnem zboru društva obstaja zapisnik in da C.C. društvu povzroča škodo in lahko ogrozi financiranje društva, v vlogi pa je tudi podrobneje opisal potek sklica in izvedbe občnega zbora v skladu z izpostavljenimi določbami veljavnega temeljnega akta oziroma Statuta in Pravilnika za izvedbo volitev. V nadaljevanju obrazložitve obširno povzema nadaljnje navedbe strank in prič, ki so bile v postopku zaslišane na podlagi predloga stranke v postopku (Študentski klub A.) in stranskega udeleženca C.C., na čemer prvostopni organ utemeljuje svojo ugotovitev, da ni ovir za registracijo spremembe zastopnika Študentskega kluba A., saj je bila izvolitev nove predsednice na občnem zboru 24. 5. 2013 sprejeta v skladu s temeljnim aktom in volilnim pravilnikom Študentskega kluba A. 4. Ministrstvo glede pritožbe C.C. ugotavlja, da jo je pravočasno vložil, in jo vsebinsko tudi povzema: prvenstveno je izpodbijal verodostojnost volilnega zapisnika, češ da je upoštevajoč določilo 12. člena temeljnega akta društva predsednici E.E. že potekla veljavnost dveletnega mandata od 17. 3. 2011, tedaj ko je dne 30. 4. 2013 razpisala sklic občnega zbora društva za 24. 5. 2013; očital je tudi kršitev pravil postopka in kršitev temeljnega akta društva, zlasti 7., 11. in 13. člena Statuta; nadalje je očital, da (tedanja) podpredsednica (B.B.) društva naj ne bi mogla opravljati nalog, ki jih temeljni akt društva zapoveduje predsedniku društva, češ da lahko podpredsednik opravi le tiste naloge, ki mu jih dodeli predsednik oziroma upravni odbor. V odgovoru na pritožbo je Študentski klub A. ob sklicevanju na sodno prakso predlagal toženi stranki, da pritožbo zavrne. Vztrajal je, da je zakoniti zastopnik pravne osebe tista oseba, ki je vpisana v register, zato je bila E.E. dolžna opravljati to funkcijo in je volitve izvedla v skladu s temeljnim aktom in prakso. Na ustni obravnavi, ki jo je prvostopni organ razpisal po prejemu pritožbe in odgovora na pritožbo, je Študentski klub A. izpostavil, da vsi pritožbeni ugovori presegajo pristojnost upravnega organa, pritožniku pa je za uveljavljanje teh pravic na voljo sodni postopek ter da upravno odločanje obsega le določitev in vpis zakonitega zastopnika društva v register. Pritožnik C.C. pa je na ustni obravnavi predlagal, da upravni organ kot nezakonito odpravi ali razveljavi navedeno prvostopno odločbo in v registru vzpostavi stanje, kakršno je bilo pred vpisom zadnje spremembe, češ da odstopna izjava E.E. z mesta predsednice društva ne bi smela vplivati na odločitev upravnega organa, saj ji je že predhodno potekel mandat dne 17. 3. 2013. Pritožnik je z naknadno vlogo z dne 26. 11. 2013 Upravni enoti A. predlagal, da prekine postopek registracije spremembe zastopnika društva in imenuje začasnega zastopnika.

5. Ministrstvo na podlagi pregleda spisa, pritožbe, odgovora na pritožbo in celotne dokumentacije ter temeljnega akta in ZDru-1 v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je prvostopni organ zmotno presodil dokaze in iz ugotovljenih dejstev napravil napačen sklep glede dejanskega stanja ter da je napačno uporabil pravni predpis, na podlagi katerega je odločil o zahtevku za registracijo spremembe zastopnika društva Študentski klub A., ko je na podlagi vloge in dokazil ter izjav zaslišanih prič ugotovil, da je občni zbor dne 24. 5. 2013 potekal v skladu s Statutom Študentskega kluba A. in da so sklepi, sprejeti na občnem zboru, sprejeti v skladu z njegovim temeljnim aktom. Iz zapisnika je razvidno, da je član volilne komisije sklicujoč se na 7. člena temeljnega akta razložil, da neprijavljeni člani, ki niso predhodno prijavili svoje udeležbe na občnem zboru najkasneje 3 dni pred občnim zborom, nimajo pravice prisotnosti na občnem zboru ter so morali zapustiti prostor, kjer je potekal občni zbor, vključno s predsednico E.E., zato je na podlagi temeljnega akta njene dolžnosti prevzela tedanja podpredsednica društva B.B., ki je v okviru volitev organov društva kasneje povabila C.C. in G.G. kot kandidata za predsednika in podpredsednico upravnega odbora, da se predstavita v prostoru občnega zbora tam navzočim udeležencem, kar sta oba zavrnila, predstavila pa se jim je kandidatka B.B. Na občnem zboru društva je bilo potrjeno delovno predsedstvo in volilna komisija, občni zbor pa je potrdil rezultate volitev, in sicer je bila za predsednico izvoljena B.B. Tožena stranka se v celoti strinja z navedbo pritožnika o ničnosti volilnega zapisnika, češ da občni zbor ni bil sklican v skladu z 11. členom temeljnega akta, saj tedaj v register društev vpisana zastopnica (predsednica društva E.E.) v času, ko je razpisala sklic občnega zbora dne 30. 4. 2013 ni imela več mandata za zastopanje društva na podlagi 12. člena temeljnega akta, tako da E.E. v času sklica občnega zbora (30. 4. 2013) na podlagi temeljnega akta dejansko ni imela več mandata, da bi kot predsednica upravnega odbora sklicala občni zbor. Tožena stranka zavrača navedbe (tožeče) stranke, da je zakoniti zastopnik oseba, ki je vpisana v register, četudi na podlagi temeljnega akta nima (več) mandata za zastopanje. V tej zvezi navaja, da mora društvo delovati v skladu s temeljnim aktom, ki mora zaradi enakopravnosti članstva določati tudi mandat organov in funkcionarjev, ki jim po preteku mandata prenehajo pooblastila s potekom omejenega časovnega obdobja, določenega v temeljnem aktu. Četudi registracija društva, vključno s spremembo zastopnika, služi varstvu tretjih oseb, se na vpisane podatke v registru društev, ki ne odražajo dejanskega stanja, ne more sklicevati tisti, ki je vedel, da v register vpisani podatek ni pravi. Tožena stranka se strinja tudi s pritožnikovo navedbo, da je Študentski klub A. kršil določbo 11. člena Statuta s tem, ker članom, ki svoje udeležbe na občnem zboru niso vnaprej pravočasno prijavili v skladu s 7. členom Statuta, ni dalo pravice do udeležbe in sodelovanja na občnem zboru 24. 5. 2013, saj na podlagi vpogleda upravnega spisa ugotavlja, da je iz odločitve disciplinske komisije z dne 25. 6. 2013 razvidno, da se določba 7. člena temeljnega akta do občnega zbora 24. 5. 2013 ni izvajala na način, da bi se omogočila prisotnost članom na občnem zboru le v primeru pisne pravočasne predhodne prijave na občni zbor, oziroma na način, da bi morali člani društva, ki se niso pravočasno prijavili, občni zbor zapustiti. Ob upoštevanju načela javnosti delovanja društva kot enega temeljnih načel ZDru-1 tožena stranka zaključuje, da so seje organov društva javne, kar tudi pomeni, da je na občnem zboru lahko navzoč celo nečlan, vsakršno omejevanje sodelovanja članov društva na občnem zboru pa nedopustno, četudi je tovrstno določilo vsebovano v 7. členu temeljnega akta, saj je kot takšna v nasprotju s 1. odstavkom 13. člena ZDru-1 in načelom enakopravnosti članstva, vsebovanem v 11. členu temeljnega akta.

6. Na očitek stranke (Študentski klub A.), da C.C. ne izkazuje pravnega interesa v tem postopku, ker so pravice, ki jih uveljavlja, zgolj pravice civilnega prava, tožena stranka v izpodbijani odločbi odgovarja, da register društev vodi na podlagi zakona upravna enota, zato je zadolžena in pooblaščena, da preverja zakonitost predlaganega vpisa. Zavrača pa pritožnikov predlog upravni enoti z dne 26. 11. 2013 za prekinitev postopka registracije spremembe in imenovanja začasnega zastopnika društva, ker meni, da organ druge stopnje ne more prekiniti postopka, potekajočega na prvi stopnji upravnega odločanja, niti ne more odločati o postavitvi začasnega zastopnika društva.

7. V tožbi tožeča stranka uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava oziroma kršitve določb ZDru-1 in ZUP ter napačne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je v pritožbenem postopku tožena stranka z izpodbijano odločbo nesorazmerno in neupravičeno posegla v javno korist in koristi tožeče stranke same, ker so se v številnih pravno-poslovnih odnosih tožeče stranke s tretjimi že začele vzpostavljati njihove medsebojne pravice in obveznosti. Poleg tega pa zaradi dejanj pritožnika C.C. tožeča stranka ne more več opravljati tekočega poslovanja in plačevati običajnih stroškov, kot so voda, elektrika, najemnina, saj so njeni tekoči računi blokirani, s tem pa je tudi prizadeta javna korist, saj je z izpodbijano drugostopenjsko odločbo vzpostavljen trenutni položaj, da tožeča stranka sploh nima zastopnika, četudi bi ga vedno morala imeti tako po določilih ZDru-1 kot po stališču sodne prakse, in sicer Vrhovnega sodišča v odločbi št. I Up 33/2009, zlasti 8. točke, ki se glasi: „Iz navedenih določb tako izhaja pomen določitve zastopnika društva, saj društvo brez zakonitega zastopnika nima niti poslovne niti z njo povezane procesne sposobnosti. Ti pa sta potrebni zaradi pravne varnosti, še zlasti zaradi varstva pravic društva in pravic drugih udeležencev v pravnem prometu. Navedeno izhaja tudi iz določbe 5. odstavka 19. člena v zvezi z 22. členom ZDru-1, po kateri pritožba zoper odločbo o registraciji sprememb ne zadrži vpisa spremembe v register društev. Društvo mora torej ves čas imeti svojega zakonitega zastopnika, in sicer tudi v primeru, če v zvezi z njegovim imenovanjem teče spor. Kot zakonitega zastopnika pa je v tem primeru treba šteti osebo, ki je kot zakoniti zastopnik društva vpisana v register društev. Ker torej morebiten spor o zakonitosti sklepa, ki je bil podlaga za vpis spremembe zastopnika društva v register društev, ne vpliva na zastopanje društva, tudi spor o zakonitosti sklepa Upravne enote Ruše, ki je bil podlaga za vpis spremembe zastopnika društva, v imenu katerega je bila vložena tožba, na katerega opozarja pritožba, ne vpliva na zakonitost in pravilnost v tem upravnem sporu izpodbijanega sklepa.“ Tožeča stranka meni, da ji zaradi izpodbijane odločbe in ravnanja tožene stranke nastaja škoda, zlasti s tem, da ne more izpolnjevati svojih obveznosti na podlagi številnih sklenjenih pogodb, saj je banka blokirala račune (blokada računa pri banki I. d.d.), poleg tega vsa sredstva pridobiva zgolj namensko s strani Študentske organizacije Slovenije (v nadaljevanju: ŠOS) in jih ni mogoče pridobiti kakorkoli drugače. Zaradi neplačevanja sprotnih stroškov in stroškov na podlagi pogodbeno sprejetih obveznosti so upniki upravičeni vlagati pravna sredstva, s tem povezani stroški pa gredo v breme tožeče stranke, ki pomeni zanjo nepopravljivo škodo, saj takšno ravnanje upnikov, ki jih v nadaljevanju našteva in prilaga kopije neporavnanih računov, ne bo protipravno. Da gre pri naštetem le za manjši del premoženjske škode, ker obstajajo še tudi drugi upniki, navaja v nadaljevanju z naštevanjem slednjih ter tožbi prilaga pogodbe, ki izkazujejo pravno-poslovni odnos oziroma podlago za mesečno izstavljanje faktur z mesečno zapadlostjo. S Študentsko organizacijo ima sklenjeno pogodbo o sofinanciranju za sredstva v višini 5.650,00 EUR, ki zavezuje tožečo stranko, da po zaključku projekta poda vsebinsko in finančno poročilo najkasneje do 1. 3. 2014, sicer je pogodbeno določena sankcija, ki jo bo ŠOS uveljavil, če v dogovorjenem roku tožeča stranka ne bo izpolnila svojih obveznosti ter pogodbo razdrl. V kolikor je brez zakonitega zastopnika, pa tožeča stranka svoje obveznosti ne more izpolniti, zato bo morala v skladu s 111. členom Obligacijskega zakonika sredstva nepovratno vrniti. Dodatne posledice insolventnosti so predpisane s 14. členom ZFPPIPP, če tožeča stranka ne bo izpolnjevala svojih obveznosti preko zakonitega zastopnika, kar v posledici pomeni grozeč začetek stečajnega postopka nad društvom, ki je ireverzibilen in mu v posledici sledi pravna smrt društva. Kot davčni zavezanec pa mora v skladu z davčno zakonodajo tožeča stranka periodično oddajati letna poročila s podpisom zakonitega zastopnika. Ker po izpodbijani odločbi tožeča stranka nima zakonitega zastopnika, se bo znašla v prekršku in gre tudi v tem pogledu za škodo. Tožeča stranka izpostavlja, da gre v njenem primeru večje društvo, ki organizira številne projekte v okviru študentskih dejavnosti, vključena pa je tudi v ŠOS in ŠKIS ter mora prav zaradi tega imeti zakonitega zastopnika, saj sredstva za svoje delovanje pridobiva izključno iz sredstev ŠOS, tako da njen celoten letni proračun temelji na denarnem znesku, ki ga prejme od ŠOS, za kar prilaga v dokazne namene bančna izpiska za leti 2012 in 2013. Tožeča stranka izpostavlja, da je glede na izpodbijano odločbo in odstopno izjavo prejšnje zakonite zastopnice E.E. trenutno brez zakonitega zastopnika, kar za njo kot društvo predstavlja kolaps poslovanja društva in v posledici sprožanje številnih sodnih postopkov s strani upnikov. Ker je vključena v organizacijo ŠOS, jo dodatno zavezujejo tudi določila Pravilnika o namenski in gospodarni porabi sredstev Študentske organizacije Slovenije in njenih organizacijskih oblik (v nadaljevanju: Pravilnik ŠOS, ki ga v dokazne namene prav tako prilaga tožbi), ki določa stroga pravila, da tožeča stranka sploh lahko pridobi denarna sredstva. Posebej izpostavlja določila 27., 29. in 30. člena navedenega Pravilnika ŠOS, po katerih se okoliščina, če letno poročilo ni oddano, šteje za hujšo kršitev s sankcijo možnosti izreka denarne kazni in dokončnega odvzema pravice financiranja ter izbrisa iz registra organizacijskih oblik ŠOS. V dokazne namene tožbi prilaga dopis ŠOS z dne 27. 2. 2014, ki posledično pomeni, da bo tožeča stranka s strani ŠOS kaznovana, izbrisana iz registra ter bo ostala brez edinega finančnega vira za svoje delovanje, tako da bo pravno in dejansko onemogočena pri delovanju, zato meni, da gre za nepopravljivo škodo, saj so pravila za vsa študentska društva enaka, ker je financiranje študentskih organizacij odvisno tudi od financiranja s strani države. Sodišču v tožbenem zahtevku predlaga, da izpodbijano drugostopno odločbo kot nezakonito odpravi ter vzdrži v veljavi odločbo organa prve stopnje, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in ji vrne zadevo v ponovno odločanje, oziroma podrejeno, da izda odločbo v skladu s 65. členom ZUS-1 za ureditev razmerij v sporu polne jurisdikcije, obenem pa zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Hkrati s tožbo je predlagala izdajo začasne odredbe za odložitev izvršitve izpodbijane odločbe do pravnomočne sodne odločbe v konkretni zadevi, oziroma podrejeno, da se postavi za začasnega skrbnika društvu Študentski klub A. do pravnomočnosti sodne odločbe v konkretni zadevi B.B. 8. Tožena stranka je na poziv sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) v danem roku predložila upravne spise in vložila odgovor na tožbo, v katerem sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno, in vztraja, da je izpodbijana odločba pravilna ter zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu, navedbe tožeče stranka pa označuje kot neutemeljene iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani drugostopni odločbi. Odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe ni vložila.

9. Stranka z interesom C.C. v odgovoru na tožbo in nadaljnjih vlogah sodišču predlaga, da tožbo zavrže, podrejeno pa v pripravljalni vlogi z dne 11. 5. 2014 (na str. 23, 3. odstavek) predlaga, da naj tožbo zavrne., češ da „je bila registracija B.B. upravičeno zavrnjena, saj že iz samih javnih listin izhaja, da E.E. mandata za sklic občnega zbora ni imela. Ker sklic občnega zbora ni bil veljaven, ni morala biti veljavna nobena izvolitev. Tudi sicer je sama izvedba potekala v nasprotju s kogentnimi določbami zakona o društvih, zaradi česar izvolitev prav tako ni morala biti veljavna. Vpis B.B. v register kot zakonite zastopnice je bil utemeljeno zavrnjen“. V odgovoru na tožbo z dne 31. 3. 2014 z dopolnitvijo z dne 7. 4. 2014 obširno opisuje za izdajo izpodbijane odločbe relevantno dejansko stanje ter svoja stališča glede uporabe prava, vključno z avtonomnim pravom tožeče stranke kot pravne osebe zasebnega prava. Dodaja obširen opis novonastalega dejanskega stanja po izdaji izpodbijane odločbe, ki pa ga sodišče ne povzema, ker se ne nanaša na pravno in dejansko podlago izpodbijane odločbe. Poudarja, da je bila glavna priloga k tožbi tožeče stranke razglašena za ničen akt, ki tudi že vse od 2. 3. 2014 dalje ne velja več, zato meni, da ni več smiselno odločanje o registraciji zakonite zastopnice z dne 24. 5. 2013. Kar se tiče njegovega pravnega interesa meni, da v tej upravni zadevi ni in ne more biti sporen, sklicujoč se na stališče Upravnega sodišča v sodbi U 453/2008, ki se glasi: „Sodišče se strinja s toženo stranko, da bi tožnica lahko varovala svoje interese kot članica, ne pa kot zakonita zastopnica“. Na to se je uspešno skliceval že v svoji vlogi z dne 11. 6. 2013 za priznanje statusa stranke z interesom z ozirom na svoje članstvo v društvu Študentski klub A. Posebej izpostavlja, da odločanje o veljavnosti internega akta društva ni v pristojnosti upravnega sodišča. S pripravljalno vlogo z dne 10. 4. 2014 preklicuje pooblastilo za zastopanje odvetniški pisarni Č. za zastopanje v zadevi I U 396/2014. 10. Sodišče je o zahtevi tožeče stranke za izdajo začasne odredbe že odločalo in ji je tedaj ugodilo tako, da je začasno odložilo izvršitev oziroma pravno učinkovanje izpodbijane drugostopne odločbe s sklepom št. I U 396/2014-4 z dne 7. 3. 2014, ki ga je na ugovor C.C. razveljavilo Vrhovno sodišče s sklepom št. I Up 138/2014 z dne 24. 4. 2014 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek, ker presodilo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu že zaradi tega, ker je v uvodu izpodbijanega sklepa navedlo, da je pooblastilo uvodoma imenovanima odvetnikoma za zastopanje tožeče stranke, ki je pravna oseba, dala B.B., vendar iz tožbi priložene dokumentacije in samega pooblastila ni razvidno, da je pooblastilo dala imenovana oseba, niti da je ta oseba bila upravičena dati navedeno pooblastilo (točka 13 obrazložitve sklepa št. I Up 138/2014 z dne 24. 4. 2014).

11. Tožeča stranka je dne 12. 5. 2014 vložila pripravljalno vlogo s prilogami (tožbena priloga A11 in A12) kot dopolnitev zahteve za izdajo začasne odredbe, v kateri izpostavlja, da C.C. sploh ni več študent. Kot tak pa nima pravic, ki si jih lasti in se deklarira kot zakoniti zastopnik tožeče stranke, kar ustvarja zmedo pri članih in pogodbenih partnerjih tožeče stranke, krni njen ugled in povzroča osip članstva. To v posledici lahko privede do prenehanja njenega delovanja, s čimer bodo prizadeti tudi dijaki in študentje v občini A., ker ne bodo imeli enakih ugodnosti kot njihovi kolegi v drugih občinah. Ostali bodo tudi brez glavnega akterja kulturnih dogodkov. Kar se tiče priznanja pravnega interesa (C.C.) kot stranki z interesom, tožeča stranka poudarja, da on nima ne pravnega interesa za vodenje predmetnega postopka ter s tem povezane pravne sposobnosti in se v tej zvezi sklicuje na vse svoje predhodne navedbe. Poudarja, da četudi mu je bila priznana lastnost stranke, to še na pomeni, da za ta status stranke z interesom sploh izpolnjuje pogoje. Tudi v upravnem sporu morajo stranke izpolnjevati določene zahteve po določilih 16. člena ZUS-1, predvsem pa morajo imeti tri bistvene sposobnosti, in sicer sposobnost biti stranka, procesno sposobnost in postulacijsko sposobnost. Ker tožeča stranka meni, da stranka z interesom C.C. nima sposobnosti biti stranka, sodišču predlaga, da si pridobi osebni podatek od ZSSS, v kateri evidenci se on nahaja. Dodatno je dne 14. 5. 2014 tožeča stranka predložila fotokopijo prvotnega tožbi priloženega pooblastila z dopisanim lastnoročno izpisanim osebnim imenom in podpisom B.B. kot zakonite zastopnice Študentskega kluba A. na odvetniškem pooblastilu odvetnikoma Č.Č. in D.Č. z dne 21. 2. 2014 ter z njeno pisno izjavo, da je podpis na navedenem odvetniškem pooblastilu njen (tožbeni prilogi A13 in A14). Dodatno je s pripravljalno vlogo z dne 15. 5. 2014 predložila še odvetniško pooblastilo Študentskega Kluba A., ki ga zastopa zakonita zastopnica B.B. z dne 21. 2. 2014 za zastopanje odvetnikoma Č.Č. in D.Č. (tožbena priloga A14) in odvetniško pooblastilo Študentskega Kluba A., ki ga zastopa E.E., z dne 13. 5. 2014, za zastopanje odvetnikoma Č.Č. in D.Č. (tožbena priloga A15). Četudi je tožeča stranka prepričana, da je B.B. glede na voden postopek legitimni zakoniti zastopnik društva, je dodatno tudi že predhodno registrirana zakonita zastopnica E.E. vložila pooblastilo (tožbena priloga A16) za zastopanje v predmetni sporni zadevi na prvi in drugi stopnji upravnega odločanja za zastopanje isti odvetniški pisarni, kot B.B. Izpostavlja dejstvo, da pooblaščenci ne zastopajo zakonitega zastopnika, temveč stranko v postopku, to je društvo Študentski klub A. v zadevi, za vodenje katere sta pooblastilo podala tako sedanji kot prejšnji zakoniti zastopnik društva.

K točki 1:

12. Tožba je utemeljena.

13. Sodišče tožbe ni zavrglo, kakor je predlagal C.C. kot stranka z interesom, ampak jo je obravnavano po vsebini, ker je ob njenem predhodnem preizkusu v skladu z določili 36. člena ZUS-1 presodilo, da so v tem primeru kumulativno podane vse procesne predpostavke, ki jih je zakonodajalec taksativno opredelil v določilih 1. - 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka (2. odstavek 36. člena ZUS-1).

14. Tako je ob predhodnem preizkusu tožbe, že ko je prvič odločalo o predlagani začasni odredbi, glede vprašanja, ali je tožba tožeče stranke, ki je po svojem pravnem statusu pravna oseba civilnega prava, vložena po upravičeni osebi, na podlagi podatkov v tožbi in v tožbenih prilogah A3 in A4 (na list št. 44 in 60 ter 70) ugotovilo, da je pooblastilo uvodoma imenovanima odvetnikoma dala B.B., ki je bila s predmetno prvostopno odločbo (tožbena priloga A3) vpisana dne 1. 10. 2013 kot nov zastopnik tožeče stranke v registru društev, ki ga vodi prvostopni upravni organ, njen lastnoročni podpis na odvetniškem pooblastilu pa je identičen lastnoročnim podpisom, s katerimi so opremljene tožbi priložene dvostranske pogodbe tožeče stranke ob črkovnem zapisu njenega osebnega imena v tožbeni prilogi A4 (na list št. 44, 60 in 70), ki sicer obsega skupaj 73 strani.

15. Sodišče je nadalje ugotavljalo, ali je podana procesna predpostavka iz 1. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, da odločanje v sporu spada v sodno pristojnost. Pri tem je ugotovilo, da je v obravnavani sporni zadevi, ki se nanaša na registracijo spremembe zakonitega zastopnika društva, kot tudi na priznanje lastnosti stranskega udeleženca v upravnem postopku registracije spremembe društva, podana sodna pristojnost upravnega sodišča za odločanje o tovrstnih spornih vprašanjih, o čemer obstaja dovolj bogata upravno-sodna praksa, na katero so se ne nazadnje sklicevali tudi tožeča stranka (sodba Vrhovnega sodišča I Up 33/2009) in stranka z interesom C.C. (sodba Upravnega sodišča št. 453/2008).

16. Nadalje sodišče po vpogledu podatkov v listinah predmetnih upravnih spisov, ki mu jih je skladno z določili 38. člena ZUS-1 predložila tožena stranka, ugotovilo, da je tožba pravočasno vložena pred iztekom zakonsko določenega tridesetdnevnega roka za vložitev tožbe iz 1. odstavka 28. člena ZUS-1, saj je bila izpodbijana drugostopna odločba pooblaščencema tožeče stranke vročena 25. 2. 2014, tožba pa je bila priporočeno na pošto oddana 28. 2. 2014. 17. Tudi kar se tiče obstoja procesne predpostavke iz 3. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, to je glede procesne legitimacije tožeče stranke, je sodišče ugotovilo, da je ta procesna predpostavka izkazana že s tem, da je predmet odločanja v sporni upravni zadevi zahtevek tožeče stranke za vpis spremembe zastopnika društva Študentski klub A. v register društev, ki ga v skladu z določili 2. odstavka 46. člena in 1. odstavka 17. člena ZDru-1 vodi krajevno pristojni prvostopni organ Upravna enota A. 18. Prav tako je že iz podatkov v tožbi in tožbi priloženih listin (tožbena priloga A2) razvidno, da je podana procesna predpostavka iz 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, da gre pri izpodbijanem aktu, kot je predhodno povzet v točkah od 3. do 6. točke obrazložitve te sodbe in sklepa, za dokončni upravni akt, ki ustreza definiciji upravnega akta iz 2. odstavka 2. člena ZUS-1, torej za akt, ki ga je dopustno izpodbijati v upravnem sporu, saj je tako iz njegove oblike in vsebine razvidno, da gre za upravno odločbo, s katero je bilo v pritožbenem postopku odločeno o zahtevi za vpis spremembe zakonitega zastopnika tožeče stranke v register društev tako, da je bila ta zahteva zavrnjena.

19. Nadalje je že iz vsebine izreka izpodbijane odločbe (tožbena priloga A2) razvidno, da sta v konkretnem primeru podani tudi procesni predpostavki iz 5. in 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Že iz samega izreka izpodbijane odločbe (tožbena priloga A2, s katero je bila zavrnjena zahteva tožeče stranke za vpis priglašene spremembe zastopnika društva v register društev) je namreč očitno, da ne gre za upravni akt, ki za tožečo stranko ne imel nobenih posledic ali pa bi bile te posledice zanemarljive (5. točka), kot tudi ne, da bi izpodbijani upravni akt očitno ne posegal v pravico tožeče stranke (do svobode združevanja) ali njeno neposredno na zakon oprto osebno korist (6. točka), saj je za poslovanje tožeče stranke kot društva oziroma pravne osebe civilnega prava bistvenega pomena, da ima v registru društev vpisanega zakonitega zastopnika in da jo v pravnem prometu zastopa registrirani zakoniti zastopnik, ker je sicer v nasprotnem primeru kot društvo onemogočena pri celotnem svojem delovanju.

20. Prav tako v obravnavani zadevi ni umanjkala procesna predpostavka iz 7. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, da bi zoper drugostopni upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, ne bila vložena pritožba, ki jo je po podatkih same izpodbijane odločbe vložil pritožnik C.C., ki mu je prav zato tudi Upravno sodišče v upravnem sporu priznalo status stranke z interesom v smislu 19. člena ZUS-1. 21. Kar zadeva procesno predpostavko iz 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 se je sodišče na podlagi vpogleda podatkov sodnega vpisnika tožb, ki ga uradoma vodi samo Upravno sodišče v skladu z določili Sodnega reda, prepričalo, da o isti zadevi v upravnem sporu še ni bilo izdane pravnomočne sodbe, tako da je v konkretnem primeru izpolnjena tudi ta procesna predpostavka.

22. Po tem, ko je sodišče ob predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da so kumulativno podani vsi formalni pogoji (procesne predpostavke iz 1. do 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1) za meritorno odločanje o tožbi, je prešlo na njeno vsebinsko obravnavanje.

23. Sodišče pri tem ugotavlja, da med strankama ni sporno zgolj vprašanje (ne)registracije spremembe zastopnika društva, pač pa je za tožečo stranko prvo sporno vprašanje, ki zadeva vprašanje zakonitosti priznanja lastnosti stranskega udeleženca C.C. že v postopku na prvi stopnji upravnega odločanja (s sklepom Upravne enote Domžale št. 216-133/2013/5 12471 z dne 26. 6. 2013) na podlagi 43. in 142. člena ZUP.

24. Slednje je tožena stranka očitno pomotoma prezrla, ko je odločala v pritožbenem postopku kot pristojni upravni organ druge stopnje, četudi je to vprašanje primarno in odločilno za sam nadaljnji potek postopka na drugi stopnji upravnega odločanja tožene stranke po pritožbi imenovanega (C.C.), ki jo je vložil imenovani zoper navedeno prvostopno odločbo, in bi tožena stranka morala že po naravi stvari to vprašanje primarno rešiti in nanj argumentirano odgovoriti, še preden se je spustila v meritorno obravnavanje njegove pritožbe (po vsebini) na podlagi 253. člena ZUP.

25. Tudi zakonodajalec je v normativni sistematiki materije, ki jo ureja z določili ZUP, kot je razvidno iz sistematike zakonskega teksta (v XV poglavju in še zlasti iz 1. odstavka 240. člena ter 1. odstavka 246. člena ZUP) ob odločanju pristojnega upravnega organa druge stopnje o pritožbi primarno predpisal obligatoren preizkus obstoja vseh procesnih predpostavk (iz 1. odstavka 246. člena ZUP) za vsebinsko obravnavanje pritožbe in ne zgolj njene pravočasnosti, kar je edino preizkusila in obrazložila tožena stranka v okviru preizkusa procesnih predpostavk, kot izhaja iz njene obrazložitve. Četudi je v tej zvezi tožeča stranka navajala številne pravne in dejanske argumente in se ob tem sklicevala tudi na obstoječo sodno prakso v izpostavljeni sodbi Vrhovnega sodišča RS I Up 33/2009 kot najvišjega sodišča v državi, tožena stranka na vse te argumente v izpodbijani odločbi ni odgovorila ter je s tem tožečo stranko prikrajšala za pravico do enakega varstva pravic v smislu 22. člena Ustave, saj in ji s tem onemogočila učinkovito obrambo njenih pravic in s tem možnost, da aktivno vpliva na odločitev v zadevi, ki posega v njene pravice in interese, kot eno izmed temeljnih procesnih jamstev (tako tudi Ustavno sodišče RS v primerljivi zadevi št. Up-117/12-19 z dne 10. 10. 2013 pod točko 7 obrazložitve, Uradni list RS, št. 91/2013 z dne 5. 11. 2013).

26. Sodišče ugotavlja, da je k temu privedla bistvena kršitev pravil postopka, ki jo je tožena stranka zagrešila pri vodenju pritožbenega postopka na drugi stopnji upravnega odločanja v konkretnem primeru, na kar utemeljeno opozarja tožba.

27. Četudi je bil tožeči stranki tekom prvostopnega postopka vročen sklep (Upravne enote Domžale št. 216-133/2013/5 12471 z dne 26. 6. 2013) o priznanju lastnosti stranke C.C. kot članu društva v postopku registracije spremembe zastopnika društva Študentski klub A., to še ne pomeni, da je tožeča stranka imela na voljo dejansko učinkovito in ne zgolj navidezno pravno sredstvo zoper citirani sklep, ki vsebuje pouk o pravnem sredstvu, po katerem zoper ta sklep pritožba ni dovoljena, saj je iz podatkov upravnega spisa jasno tudi razvidno, da je bila tožeča stranka o tem dejstvu (zahtevi C.C. za vstop v postopek registracije spremembe zastopnika Študentskega kluba A.) v nasprotju s 3. odstavkom 142. člena šele naknadno seznanjena po tem, ko je bil citirani sklep že izdan (in odposlan), ne da bi se o tem sploh imela možnost izreči že predhodno pred samo izdajo citiranega sklepa.

28. Tožena stranka je s svojim opisanim postopanjem posegla v pravico tožeče stranke iz 22. člena Ustave in kršila temeljno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, po katerem je stranki, preden se izda odločba, treba dati (učinkovito in ne zgolj navidezno) možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (1. odstavek); če pa so v postopku udeležene stranke z nasprotujočimi interesi, mora imeti vsaka stranka možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah stranke z nasprotnim interesom (2. odstavek), medtem ko tožeči stranki v konkretnem primeru tožena stranka, niti prvostopni organ pred njo, nista na učinkovit način zagotovila takšne možnosti glede uveljavljanja njenih navedb in razlogov, s katerimi je nasprotovala pripustitvi C.C. v upravni postopek (za registracijo spremembe zastopnika tožeče stranke kot društva Študentski klub A. na podlagi njenega zahtevka kot stranke v postopku, začetem na podlagi njene vloge z dne 3. 6. 2013). Splošno pravno načelo glede opredelitve obsega in meja preizkusa prvostopenjskih upravnih aktov v pritožbenem postopku na podlagi določil ZUP, ki je vsebovano v 2. odstavku 247. člena ZUP, namreč organu druge stopnje nalaga dolžnost, da mora po uradni dolžnosti preizkusiti, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev pravil postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.

29. Povedano drugače, tožeče stranke v drugostopenjskem postopku pri odločanju o pritožbi C.C. tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe (o zavrnitvi zahtevka tožeče stranke za registracijo zastopnika društva) ni seznanila s svojimi stališči in argumenti v zvezi z razlogi, dejstvi in okoliščinami, ki jih je tožeča stranka uveljavljala, ko je nasprotovala njegovi pripustitvi v postopek, ter ni navedla, katere razloge, dejstva in okoliščine je ocenila kot takšne, da je bilo na njihovi podlagi mogoče zavrniti pravne in dejanske razloge tožeče stranke, ki je temu nasprotovala, prav tako, ko je izrecno nasprotovala vsem pritožbenim razlogom, tudi ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 33/2009. Pravnomočno odločbo sodne oblasti mora namreč v skladu s 1. odstavkom 2. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju: ZS) spoštovati vsaka fizična in pravna oseba v Republiki Sloveniji. Odločbe sodne oblasti vežejo sodišča in vse druge državne organe Republike Slovenije (2. odstavek 2. člena ZS), med drugim torej tudi toženo stranko, ki pa se do navedenih argumentov tožeče stranke v odgovoru na pritožbo ni niti opredelila in jih ni argumentirano zavrnila s svojimi razlogi. Vsa za odločitev relevantna vprašanja dejanske in pravne narave morajo biti namreč obravnavana že v upravnem postopku, argumenti pa navedeni v obrazložitvi izdane odločbe. Ta mora vsebovati vse elemente, ki jih je zakonodajalec predpisal v 1. odstavku 214. člena ZUP, med drugim konkretno in popolnoma ugotovljeno dejansko stanje z dokazi, na katere je oprto, in razlogi, odločilnimi za presojo posameznih dokazov, pa tudi jasno navedbo pravnih podlag, na katere se opira odločba, ter razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo prav takšno odločbo. Če obrazložitev odločbe nima takšnih vsebin, je stranka ne more učinkovito izpodbijati, sodišče pa ne more preizkusiti pravilnosti in zakonitosti odločbe, čemur je prvenstveno namenjen upravni spor, kot izhaja iz določil 1. in 2. odstavka 157. člena Ustave. Še toliko bolj vse navedeno velja v konkretnem primeru, v katerem je drugostopni organ na podlagi pritožbe stranskega udeleženca (C.C.) odpravil prvostopno (ugodilno) odločbo in zavrnil zahtevo (tožeče) stranke, na podlagi katere se je upravni postopek sploh začel. Če se odločbe ne da preizkusiti, pa je to nadaljnja absolutno bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP in s tem razlog za odpravo odločbe.

30. Po navedenem je utemeljen tožbeni očitek o kršitvi pravil postopka, saj je tožena stranka z opisanim ravnanjem kršila tudi 3. odstavek 9. člena ZUP, ki določa, da organ, razen v primerih, določenih z zakonom, svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih stranki ni bila dana (učinkovita in ne zgolj navidezna) možnost izjave. Neupoštevanje citiranih pravil pomeni absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka, kot to določa 3. točka 2. odstavka 237. člena ZUP.

31. Sodišče je iz navedenih razlogov tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. in 4. odstavka 64. člena ZUS-1 zaradi kršitev pravil postopka in zaradi nepravilne uporabe materialnega predpisa, zadeva pa se s tem vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil izpodbijani upravni akt izdan. Ker je sodišče v izreku te sodbe in sklepa izpodbijani upravni akt odpravilo že zaradi kršitev pravil postopka, ker se v postopku pred izdajo izpodbijanega upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve in zaradi nepravilne uporabe materialnega predpisa (2. odstavek 5. člena v povezavi s 4. odstavkom 19. člena ZDru-1), se do vseh preostalih tožbenih navedb v postopku ni dodatno še posebej opredeljevalo, vendar jih bo morala upoštevati tožena stranka, ko bo v ponovljenem postopku ponovno odločala, zlasti ob upoštevanju pravice tožeče stranke do svobode združevanja, kot tudi ob upoštevanju obsega in meja svojih pristojnosti v funkciji organa izvršilne veje oblasti, ki jih je zakonodajalec omejil z določilom 1. odstavka 14. člena ZDru-1, upoštevaje temeljno ustavno načelo o delitvi oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno iz 2. odstavka 3. člena Ustave. V skladu z določilom 4. odstavka 64. člena ZUS-1 mora tožena stranka v ponovnem postopku nov upravni akt izdati v 30 dneh od dneva prejema te sodbe in sklepa, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Na pravno mnenje sodišča pa je vezan tudi vsak drug upravni organ, ki odloča o rednih ali izrednih pravnih sredstvih zoper nov upravni akt, izdan na podlagi sodbe sodišča (5. odstavek 64. člena ZUS-1).

32. Zaradi zagotavljanja učinkovitosti sodnega varstva v konkretnem primeru sodišče zaradi pravilnega in učinkovitega vodenja ponovnega postopka glede na stališča, ki so jih stranke zagovarjale v sodnem postopku, le še posebej poudarja, da je v tem primeru ob ponovnem odločanju o pritožbi C.C., domnevnega člana tožeče stranke, ki temu v svojih vlogah v upravnem sporu oporeka, dodatno treba upoštevati glede priznanja lastnosti stranskega udeleženca v postopku tudi stališče novejše upravno-sodne prakse v zvezi z uporabo 43. člena in 142. člena ZUP (za kar gre tudi v obravnavani sporni zadevi), kot izhaja iz sodbe Upravnega sodišča št. I U 1696/2012 z dne 19. 2. 2014, zlasti v točki 7 in 8 obrazložitve, ki se glasi:

33. „V 4. odstavku 43. člena ZUP je navedeno, da mora oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, v svoji vlogi navesti, v čem je njen interes. Pravni interes pa izkaže, če izkaže in ne zgolj zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Dejanski interes za priznanje lastnosti stranke ne zadošča. To pomeni, da bi moral predlagatelj že v svoji vlogi izkazati in navesti pravi interes za udeležbo v postopku registracije spremembe društva. Sodišče se strinja s stališčem prvostopnega organa, da bi moral predlagatelj konkretno opredeliti, katero osebno korist, oprto na zakon ali drug predpis v konkretnem primeru zasleduje. Zgolj zatrjevanje, da so bila pri sprejemu sprememb temeljnega akta društva kršena pravila postopka pa za izkazovanje pravnega interesa ne zadostuje in ne ustreza definiciji iz 2. odstavka 43. člena ZUP. Glede na navedeno bo moral drugostopni organ v ponovnem postopku ponovno odločiti o pritožbi predlagatelja in presoditi ali so izpolnjeni pogoji za udeležbo v postopku, določeni v 43. členu ZUP.“

34. Dodatno pa je potrebno ob ponovnem odločanju drugostopnega organa v pritožbenem postopku, poleg določila 1. odstavka 14. člena ZDru-1 dodatno upoštevati tudi določilo 2. odstavka 11. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju: EKČP) v povezavi z določili 8. člena in 2. odstavka 42. člena Ustave, s katerimi je tožeči stranki zagotovljena pravica do svobode združevanja, četudi ne gre za absolutno pravico, ter v tem okviru presojati zgolj za upravno-pravno odločanje glede registracije spremembe zastopnika društva tudi z vidika Ustave in EKČP relevantna dejstva. Ustava v 8. členu določa, da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno, v 2. odstavku 42. člena pa določa, da ima vsakdo pravico, da se svobodno združuje z drugimi. Zakonske omejitve teh pravic so dopustne, če to zahteva varnost države in javna varnost ter varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni (3. odstavek 42. člena Ustave). EKČP pa v 11. členu določa, da ima vsakdo pravico, da mirno zboruje in se svobodno združuje, vključno s pravico, da ustanavlja sindikate in se jim pridruži, da bi zavaroval svoje pravice (1. odstavek). Izvrševanje teh pravic je mogoče omejiti samo z zakonom, če je to nujno v demokratični družbi zaradi državne ali javne varnosti, za preprečitev neredov ali zločinov, za zaščito zdravja ali morale ali za zavarovanja pravic in svoboščin drugih ljudi; ta člen ne preprečuje, da bi pripadnikom oboroženih sil, policije ali državne uprave z zakonom omejili izvrševanje teh pravic (2. odstavek 11. člena EKČP). Ker sodišče v upravnem sporu deluje kot oblastveni državni organ, ki skrbi za zakonitost delovanja izvršilne veje oblasti, mora tožena stranka v ponovnem postopku dosledno upoštevati v skladu s 4. odstavkom 64. člena ZUS-1 pravno mnenje sodišča, kot je izraženo v tej sodbi, in njegova stališča, ki zadevajo postopek.

K točki 2:

35. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

36. Ker sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 32. člena ZUS-1 lahko odloži izvršitev oziroma pravno učinkovanje izpodbijanega upravnega akta samo do izdaje pravnomočne sodne odločbe, v prvi točki izreka pa je sodišče odločilo o tožbi v tem upravnem sporu in odpravilo izpodbijani upravni akt, učinki pravnomočnosti sodbe nasproti strankam nastopijo z njeno vročitvijo strankam, v obravnavanem primeru tožeča stranka ne izkazuje (več) verjetnosti, da bi ji z izvršitvijo oziroma pravnim učinkovanjem izpodbijanega upravnega akta nastala takšna težko popravljiva škoda, ki bi jo sodišče za izdajo predlagane začasne odredbe lahko preprečilo oziroma odvrnilo. Na tej podlagi je sodišče zahtevo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 5. odstavka 32. člena ZUS-1. K točki 3:

37. Sodišče je o stroškovnem zahtevku tožeče stranke odločilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kakršna je obravnavana sporna zadeva, če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek ali ugotovi zgolj nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, tožniku prisodi tudi pavšalni znesek povračila stroškov glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov postopka tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Ta v 3. členu določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (3. odstavek), v primeru pa, če je moral tožnik v postopku stvar še dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami, za kar gre tudi v obravnavanem primeru, pa se mu v skladu z določilom 4. člena Pravilnika priznajo dodatno še stroški v višini 10% od zadevnega zneska, določenega v 3. členu.

K točki 4:

38. O stroškovnem zahtevku stranke z interesom C.C. je sodišče odločilo ob smiselni uporabi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, saj v konkretnem primeru stranka z interesom C.C. ni uspel s svojim predlogom v odgovoru na tožbo, da bi se tožba zavrgla, oziroma podrejeno, da bi se zavrnila.