Jedro

Sodišče se strinja z upravnim organom, da sedanja parc. št. 379/6 ni identična s podržavljeno parc. št. 379/2 oziroma njenim delom, ki predstavlja parc. št. 379/6. Kot izhaja iz aktov o podržavljenju, je bil namen podržavljenja izkoriščanje gline; ta namen je bil tudi realiziran. Že z odstranitvijo lesne mase, odpiranjem nahajališča gline in njenim izkopavanjem je bilo poseženo v substanco parcele. Po prenehanju izkoriščanja te mineralne surovine zemljišče ni bilo sanirano in na njem ponovno vzpostavljena katastrska kultura, kakršno je imelo zemljišče ob podržavljenju (gozd), ker ga je zalila voda. Parcela je s to spremembo in kasnejšo preureditvijo pridobila takšne lastnosti, da je bila glede na druge primerljive dele narave določena za naravno vrednoto. Sodišče pa se strinja tudi z mnenjem drugostopenjskega upravnega organa, da ima predmetna nepremičnina lastnosti grajenega vodnega javnega dobra, čeprav zaradi neizdaje odločbe takega statusa formalno nima. Navedena parcela je sedaj drugačna zvrst premoženja, kot je bila ob podržavljenju; bistveno drugačna je njena dejanska raba, s tem pa je podvržena tudi drugačnemu gospodarskemu in drugemu pravnemu režimu. Glede na navedeno je upravni organ lahko štel, da ne gre več za isto stvar, kot je bila podržavljena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski upravni organ) je z izpodbijano odločbo ugodilo pritožbi Republike Slovenije, Ministrstva za okolje in prostor, Agencije RS za okolje in pritožbi A., odpravilo odločbo Upravne enote Kranj št. 321-300/1992-165 z dne 18. 6. 2010 (1. točka izreka) in odločilo, da se upravičenki A.A. vrne del podržavljene parc. št. 379/2, gozd 2 v izmeri 8071 m2, k.o. ..., v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, d.d., v višini 3.877,63 DEM, ki jih je zavezanka Slovenska odškodninska družba, d.d., v roku 3 mesecev po pravnomočnosti te odločbe dolžna izročiti skrbniku za poseben primer B.B. (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je bilo A.A. z odločbo Okrajnega izvršnega odbora Kranj št. 748/10 z dne 7. 6. 1950 in v zvezi z odločbo Razlastitvene komisije za območje Občine Cerklje in Tržič št. II-8/50-43 z dne 12. 4. 1956 za potrebe opekarne ... razlaščena parc. št. 379/2, gozd 2 v izmeri 16.920 m2, k.o. …. Iz mapne kopije iz leta 1989 je razvidno, da je bil na tem območju obrat kranjskih opekarn ... in da je bil na predmetni parceli bajer, imenovan …. Po parcelaciji v letu 2007 so nastale parc. št. 379/2, gozd 2 v izmeri 7757 m2, parc. št. 379/5, gozd 2 v izmeri 1092 m2 in parc. št. 379/6, gozd 2 v izmeri 8071 m2. Parc. št. 379/6 (ki je predmet te odločbe) je v času vračanja v naravi ribnik in obalno območje ribnika. To je razvidno iz zapisnika o ogledu parcele dne 8. 6. 1999, zapisnika obravnave z dne 10. 5. 2010, navedb A. v pripombah na poročilo z dne 25. 10. 2000 in drugih njenih dopisov, iz ortofoto posnetka parcele, iz podatkov katastra o dejanski rabi parcele in iz potrdila o namenski rabi zemljišča št. 3501-170/2010-2 z dne 2. 6. 2010, pa tudi iz navedb vlagatelja zahteve v pritožbi zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o denacionalizaciji parc. št. 379/5. A. je v dopisu z dne 25. 10. 2000 navedla, da je navedeno zemljišče prevzela v uporabo okrog leta 1968 kot opuščen glinokop in ga začela preurejati v ribnik z namenom gojenja rib. Drugostopenjski upravni organ navaja, da po prvem odstavku 17. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) lahko vodno zemljišče, ki je nastalo zaradi prestavitve ali ureditve naravnega vodotoka, zajezitve tekočih voda, zaradi odvzema ali izkoriščanja mineralnih surovin ali drugega podobnega posega v prostor in se ga lahko nameni splošni rabi, postane grajeno vodno javno dobro. Tak status pridobi z odločbo pristojnega ministra, ki pa v konkretnem primeru ni bila izdana. Parcela se je lastninila na podlagi določb, ki veljajo za kmetijska zemljišča, ker je bila v času lastninjenja po podatkih katastra gozd. V denacionalizacijskem postopku je bilo ugotovljeno, da dejansko ni gozdno zemljišče. Upravni organ pojasnjuje, da je po določbah Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) denacionalizacija ponovna vzpostavitev lastninske pravice na premoženju, ki je bilo podržavljeno. Predmetna parcela je bila ob podržavljenju gozdno zemljišče, po podržavljenju pa se je z vlaganji tretjih oseb tako spremenila, da ne gre več za isto stvar. Sedaj je to ribnik, kar je vodno in ne gozdno zemljišče v smislu Zakona o gozdovih, niti ni kmetijsko zemljišče v smislu Zakona o kmetijskih zemljiščih. Zaradi sprememb po podržavljenju, ko je bila parcela uporabljena za izkoriščanje mineralnih surovin, izvršen izkop, pozneje pa še preurejena v vodno površino – ribnik , je nastala takšna substančna sprememba, da ne gre več za isto stvar, ki je bila podržavljena. S posegom tretjih oseb je dejansko nastal trajni objekt - ribnik, ki ni bil podržavljen upravičenki. Vračanje parcele v naravi po drugem odstavku 2. člena ZDen in po drugega odstavka 32. člena ZDen ni mogoče. Drugostopenjski upravni organ je za podržavljeno nepremičnino določil odškodnino, izračunano na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije, ki ob upoštevanju ob podržavljenju določene odškodnine v višini 260.000,005 din znaša 3.877,63 DEM oziroma 1982,60 EUR. Navaja, da je vlagatelj na obravnavi dne 27. 5. 2008 in na obravnavi dne 10. 5. 2010 navedel, da zgolj podredno zahteva odškodnino v obliki obveznic SOD. Na podlagi navedenih dejstev je drugostopenjski organ po odpravi prvostopenjske odločbe o zahtevku odločil sam.

Tožnica vlaga tožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilno uporabljenega materialnega prava. Meni, da je treba v postopku jasno ugotoviti in izkazati ovire za vračilo podržavljenega premoženja na podlagi določb ZDen, ki so podane v tretjem poglavju in govorijo o obliki denacionalizacije. Zmotno je mnenje, da je na današnji parc. št. 379/6 k.o. ... trajni objekt – ribnik in so zato podane ovire tudi po določbi drugega odstavka 32. člena ZDen. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 273/2008 z dne 22. 5. 2008, v katerem je sodišče navedlo, da vodnega zemljišča – ribnika ni mogoče opredeliti kot zazidano stavbno zemljišče tako kot park, pokopališče, igrišče itd. Zato ni podana ovira po drugem odstavku 32. člena ZDen. Tudi Upravno sodišče Republike Slovenije je v sodbi opr. št. I U 50/2009 ugotovilo, da je parcela v naravi ribnik. Tožnica meni, da ovira za vrnitev ni izkazana. Ne drži pa tudi, da vlagatelj ni zahteval odškodnine v obliki nadomestnega zemljišča. Iz zapisnikov obravnav z dne 4. 4. 2007 in 25. 5. 2008 je razvidno, da je za današnji parceli št. 379/5 in 379/6 najprej zahteval vrnitev v naravi, podrejeno v nadomestnem zemljišču in šele nato v obveznicah. Na obravnavi dne 10. 5. 2009 (pravilno 2010) je podrejeni zahtevek modificiral v obveznice le za parc. št. 379/5. Tožnica meni, da je upravni organ vezan na zahtevek stranke in ne more odločiti o drugačni vrnitvi, kot pa je bila zahtevana. Tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe in predlagala zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom A. se je v odgovoru na tožbo strinjala z izpodbijano odločbo. Meni, da zakonodajalec ni imel v mislih, da bi se ribniki in vodne površine vračale, saj so pod posebnim varstvom. Poleg tega je predmetna vodna naprava dejansko gradbeni objekt. Sama je ves čas zatrjevala tudi zadržke po 19. členu ZDen. Predlaga zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom B.B. na tožbo ni odgovoril. Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je bila v tem postopku obravnavana parc. št. 379/6, v času podržavljenja del parc. št. 379/2, po dejanski rabi gozd, ob odločanju o zahtevku za denacionalizacijo pa je ribnik. Neenotno pa je stališče, ali to pomeni takšno spremembo, ki preprečuje denacionalizacijo v obliki vrnitve v naravi.

Denacionalizacija, kot jo ureja ZDen, je vrnitev premoženja, ki je bilo podržavljeno na način, določen v 1. členu tega zakona, v naravi (prvi odstavek 2. člena ZDen). Če vrnitev premoženja ni možna, obsega denacionalizacija plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarni odškodnini (drugi odstavek 2. člena ZDen). V navedeni določbi je vsebovano primarno denacionalizacijsko načelo, da se podržavljeno premoženje praviloma vrača v obliki, kot je bilo podržavljeno.

Sodišče se strinja z upravnim organom, da sedanja parc. št. 379/6 ni identična s podržavljeno parc. št. 379/2 oziroma njenim delom, ki predstavlja parc. št. 379/6. Kot izhaja iz aktov o podržavljenju, je bil namen podržavljenja izkoriščanje gline; ta namen je bil tudi realiziran. Že z odstranitvijo lesne mase, odpiranjem nahajališča gline in njenim izkopavanjem je bilo poseženo v substanco parcele. Po prenehanju izkoriščanja te mineralne surovine zemljišče ni bilo sanirano in na njem ponovno vzpostavljena katastrska kultura, kakršno je imelo zemljišče ob podržavljenju (gozd), ker ga je zalila voda. Parcela je s to spremembo in kasnejšo preureditvijo pridobila takšne lastnosti, da je bila glede na druge primerljive dele narave določena za naravno vrednoto (Pravilnik o določitvi in varstvu naravnih vrednot, identifikacijska številka 3743). Po vrsti rabe zemljišč je par. št. 379/6 sedaj vodno zemljišče (prvi odstavek 23. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin), po določbah Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) pa se uvršča med stoječe vode (četrti odstavek 10. člena ZV-1). A. je v dopisu z dne 25. 10. 2000 pojasnila, da je ribnik pretočne narave; da je A. opuščeni bajer usposobila v ribnik, pa izhaja iz zakupne pogodbe med Ribiško družino in Kmetijsko zemljiško skupnostjo Občine ... z dne 28. 3. 1988. Sodišče pa se strinja tudi z mnenjem drugostopenjskega upravnega organa, da ima lastnosti grajenega vodnega javnega dobra (po prvem odstavku 17. člena ZV-1 lahko postane grajeno vodno javno dobro tudi vodno zemljišče, ki je nastalo zaradi izkoriščanja mineralnih surovin), čeprav zaradi neizdaje odločbe takega statusa formalno nima. Parc. št. 379/6 je tudi po mnenju sodišča sedaj drugačna zvrst premoženja, kot je bila ob podržavljenju; bistveno drugačna je njena dejanska raba, s tem pa je podvržena tudi drugačnemu gospodarskemu in drugemu pravnemu režimu.

Glede na navedeno je po mnenju sodišča upravni organ lahko štel, da ne gre več za isto stvar, kot je bila podržavljena. Okoliščin obravnavanega primera sicer tudi po mnenju sodišča ni mogoče subsumirati pod drugi odstavek 32. člena ZDen, saj se ta nanaša na drugo vrsto zemljišč (na pozidana zemljišča in ne na vodna zemljišča). Vendar je zmotno stališče tožnice, da denacionalizacijo v naravi preprečujejo le ovire, določene v tretjem poglavju ZDen. Pogoji za denacionalizacijo so predpisani tudi v drugih zakonskih določbah. V obravnavanem primeru je upravni organ pravilno ugotovil, da v smislu 2. člena ZDen sedanjo parc. št. 379/6 ni mogoče šteti za podržavljeno premoženje. Ne gre torej za vprašanje, ali ribnika ni mogoče denacionalizirati, temveč ali je bil nacionaliziran ribnik, zato je nerelevantno sklicevanje tožnice na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 273/2008 in na ugotovitev tega sodišča v sodbi opr. št. I U 50/2009, da je današnja parc. št. 379/6 v naravi ribnik.

Po presoji sodišča izpodbijana odločba tudi ni obremenjena z bistvenimi kršitvami pravil postopka, ker naj bi upravni organ odločil o zahtevku, ki ga vlagatelj ni uveljavljal. Iz predloženega upravnega spisa izhaja, da je vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka v skladu s kogentnimi zakonskimi določbami primarno uveljavljal vrnitev v naravi, podredno pa odškodnino. Iz zapisnikov o obravnavah z dne 4. 4. 2007 in 27. 5. 2008 je razvidno, da se je na teh obravnavah razpravljalo o vračilu parc. št. 379/5 in 379/6 in so se tudi izjave vlagatelja nanašale na obe parceli. Na obravnavi dne 4. 4. 2007 je vložnik uveljavljal za obe parceli podrejeno nadomestno zemljišče, kolikor ta oblika denacionalizacije ne bi bila možna, pa odškodnino v obveznicah SOD. Njegova izjava na obravnavi dne 27. 5. 2008, da postavlja podredni zahtevek za odškodnino v obveznicah, se je tudi po mnenju sodišča nanašala na obe parceli. Na obravnavi dne 10. 5. 2010, na kateri je zavezanec uveljavljal ovire za vrnitev parc. št. 379/5, je vlagatelj izrecno zahteval obveznice za to parcelo, glede parc. št. 379/6 pa je (glede na dotedanji potek postopka) vztrajal, da je možna vrnitev v naravi, zahtevka v zvezi z njeno denacionalizacijo pa ni izrecno spreminjal. Zato je po mnenju sodišča neutemeljen tožbeni očitek, da je upravni organ odločil mimo zahtevka. Sicer pa ZDen ne določa vrstnega reda pri uveljavljanju odškodninskih zahtevkov, in je v pravni sferi vlagatelja ugovor, da upravni organ ni sledil vrstnemu redu podrednih zahtevkov, ki jih je uveljavljal. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.