Jedro

K. M. d.d. je tožeči stranki ponudil ustrezno zaposlitev za delovno mesto, ki je ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi še sodilo v njegovo dejavnost. Ker pa je v času, ki ga je imela tožeča stranka na razpolago za sprejem ponujene zaposlitve, prišlo do prenosa dela, opredeljenega po tej pogodbi, na K. V. d.o.o., je tožeča stranka s podpisom pogodbe avtomatično postala delavec delodajalca prevzemnika, torej tožene stranke. To pomeni, da je delodajalec prenosnik izgubil lastnost delodajalca, ki jo je prevzel delodajalec prevzemnik oziroma tožena stranka.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 6. 2006, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 2. 10. 2006 iz krivdnega razloga. Ugotovilo je, da je bil tožnik, upoštevaje 73. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), v delovnem razmerju pri toženi stranki, ki je dokazala obstoj krivdnega razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik se je s podpisom pogodbe o zaposlitvi zavezal nastopiti delo, kljub temu pa na delo ni prihajal. 2. Na pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da tožnik ni v pogodbenem razmerju s toženo stranko, saj je pogodbo o zaposlitvi podpisal s K. M. d.d.. Ker odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu poda lahko le delodajalec, kar pa tožena stranka ni, je presodilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da je pogodba o zaposlitvi za vodjo trgovine K. V. podpisana s strani tožnika in K. M. d.d., ki v tej pravdi ni tožena stranka. Sodišče prve stopnje je pravilno postopalo, ko je ugotavljalo, na kakšen način se je spremenil delodajalec, ne da bi se spremenila tudi sama pogodba. Meni, da je odločitev sodišča druge stopnje, dejansko odločitev o vprašanju glede spremembe delodajalca po 73. členu ZDR, kar ni predmet postopka. Tožena stranka in K. M. d.d. sta sklenili pravni posel o prenosu dela podjetja in delavcev, pri čemer je tožnik, ki je podpisal pogodbo o zaposlitvi, prešel k toženi stranki s 17. 6. 2006. Tožnik je bil s prehodom seznanjen, prejel je potrdilo o prijavi v zavarovanje, s pooblaščenko tožene stranke se je dogovarjal o dopustu, od tožene stranke je tudi prejemal plačo oziroma nadomestilo plače. Če je bila sprememba delodajalca za tožnika sporna, bi moral izvesti postopek uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja po 204. členu ZDR, tega pa ni storil. Zato sodišče ne more brez zahtevka odločati v tej smeri in za nazaj spreminjati medsebojnih razmerij.

4. V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/2007) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Tožena stranka ni določno opredelila bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s katerimi naj bi bila obremenjena sodba sodišča druge stopnje. Zato sodišče z vidika tega revijskega razloga izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

8. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

9. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je K. M. d.d. dne 16. 5. 2006 tožniku iz poslovnega razloga odpovedal pogodbo o zaposlitvi z dne 12. 12. 1990 za delovno mesto vodje brezcarinske prodajalne v L. in mu v skladu z 90. členom ZDR ponudil sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje K. shopa na Viču. V času, ki ga je imel tožnik na razpolago za sprejem ponujene zaposlitve, je K. M. d.d. na podlagi pogodbe o prenosu in prevzemu delavcev v delovno razmerje z dne 26. 5. 2006 celotno svojo dejavnost K. shopa na Viču v skladu z določbo 73. člena ZDR z dnem 1. 6. 2006 prenesel na toženo stranko. Tožnik je zoper ponujeno pogodbo o zaposlitvi sicer vložil tožbo na Delovnem sodišču v Kopru v zadevi pod Pd 199/06, kljub temu pa je ponujeno pogodbo podpisal 16. 6. 2006 in jo podpisano tudi vrnil. Dne 4. 7. 2006 je podpisal tudi obrazec M1, ki se nanaša na prijavo v zdravstveno zavarovanje pri toženi stranki. V skladu z 7. členom podpisane pogodbe z dne 16. 6. 2006, je bilo tožniku za potrebe opravljanja dela vodje K. shopa na Viču, zagotovljeno stanovanje v primerni oddaljenosti od delovnega mesta. Tožena stranka je s pisnim opozorilom z dne 7. 9. 2006 tožnika opozorila naj pride na delo. Ker tožnik dela ni nastopil, mu je po dani pisni obdolžitvi in vabilu na zagovor, dne 2. 10. 2006 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov.

11. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da tožnik ni v pogodbenem razmerju s toženo stranko, ker je pogodbo o zaposlitvi sklenil s K. M. d.d.. V prvem odstavku 73. člena ZDR je, v skladu z direktivo (1) določeno, da v primeru spremembe delodajalca, ki je posledica pravnega prenosa podjetja (oziroma združitve ali delitve) vse pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, preidejo na delodajalca prevzemnika. Bistvo tega instituta je v tem, da vse pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi v trenutku prehoda preidejo na delodajalca prevzemnika po samem zakonu. Možnost drugačnega dogovora ni predvidena. Glede na navedeno je tožnik s podpisom ponujene pogodbe bil, tako kot vsi ostali delavci, „prenešen“ h K. V. d.o.o.. Tožnikovo delovno razmerje se je s podpisom pogodbe 16. 6. 2007 po samem zakonu vzpostavilo pri K. V. d.o.o., torej pri toženi stranki, ki je vstopila v vsa delovnopravna razmerja povezana z delom podjetja, ki se je preneslo.

12. Iz namena navedene določbe ZDR izhaja, da v primeru spremembe delodajalca, ni potrebno skleniti nove pogodbe o zaposlitvi, v kateri bi kot delodajalec nastopal prevzemnik, niti ni potrebno spreminjati obstoječih pogodb. Zato je materialnopravno napačen zaključek sodišča druge stopnje, da je pogodba o zaposlitvi z dne 16. 6. 2006 nična po predmetu, saj K. M. d.d. dela opredeljena po tej pogodbi nima več.

13. Povsem nepomembno je vprašanje, ali gre za prenos dejavnosti na novoustanovljeno gospodarsko družbo ali na družbo, ki je pred prenosom že obstajala, saj ta okoliščina ne vpliva na obstoj instituta spremembe delodajalca. Zato je zmotno tudi stališče sodišča druge stopnje, da je šlo za ponujeno zaposlitev pri drugemu delodajalcu, ker je tožena stranka v času tožnikove razporeditve že obstajala kot gospodarski subjekt, saj je bila že dne 22. 2. 2006 vpisana v sodni register. Okoliščina, da v ponujeni pogodbi o zaposlitvi nastopa kot delodajalec K. M. d.d., ne pomeni, da je bila ponujena zaposlitev v imenu druge pravne osebe. K. M. d.d. je tožniku ponudil ustrezno zaposlitev za delovno mesto, ki je ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma 16. 5. 2006 še sodilo v njegovo dejavnost. Ker pa je v času, ki ga je imel tožnik na razpolago, da sprejme ponujeno zaposlitev, prišlo do prenosa dela opredeljenega po tej pogodbi na K. V. d.o.o., je tožnik s podpisom pogodbe avtomatično postal delavec delodajalca prevzemnika, torej tožene stranke. To pomeni, da je delodajalec prenosnik izgubil lastnost delodajalca, ki jo je prevzel delodajalec prevzemnik oziroma tožena stranka.

14. V skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 88. člena ZDR je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca, če ta krši pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zakon v drugem odstavku 88. člena določa, da je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če je razlog resen in utemeljen in če onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem.

15. Tožnik je podpisal pogodbo o zaposlitvi in se v 2. členu zavezal nastopiti delo. Na delo pa tudi po večkratnih pozivih ni prihajal, kljub temu, da mu je bilo zagotovljeno stanovanje v primerni oddaljenosti od delovnega mesta, kot to določa 18. člen Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma (Ur. l. RS, št. 83/1997 in nadaljnji). Tožena stranka je tožniku poslala pisno obdolžitev pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in mu tudi omogočila zagovor, katerega se tožnik ni udeležil. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je tožena stranka dokazala obstoj krivdnega razloga pri podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tudi tožnikovo kršitev 31., 32. in 35. člena ZDR. Zato je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 10. 2006 dana zakonito in je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je potrebno tožnikov zahtevek zavrniti.

16. Glede na prvi odstavek 380. člena ZPP je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.

Op. št. (1): Direktiva Sveta št. 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali dela podjetij ali obratov.