Jedro

Stranka ne more uspeti z obnovo postopka, če v postopku vložitve carinske deklaracije po svoji krivdi ni predložila izjave Gospodarske zbornice, da se uvoženo blago ne proizvaja v Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo carinarnice ... z dne 24.9.1992, s katero je ta zavrnila zahtevek tožeče stranke za spremembo podatka in povračilo dela plačane posebne davščine za izravnavo davčne obremenitve v znesku 208.597,00 SIT po uvozni carinski deklaraciji z dne 4.8.1992. V obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka dne 14.8.1992 zahtevala spremembo podatka v deklaraciji in povračilo preveč plačane posebne davščine in je v ta namen predložila izjavo Gospodarske zbornice Slovenije z dne 30.6.1992, da se repromaterial, ki se uvaža, ne proizvaja v Sloveniji. Tožena stranka je zahtevek obravnavala kot predlog za obnovo postopka in ugotovila, da ta ni možna, ker je dokaz - izjavo Gospodarske zbornice Slovenije z dne 30.6.1992 tožeča stranka pridobila že pred carinjenjem blaga po navedeni carinski deklaraciji z dne 4.8.1992, kar pomeni, da izjave po lastni krivdi ni predložila carinarnici ob carinjenju blaga. Po 2. odstavku 250. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) lahko stranka uporabi nov dokaz kot obnovitveni razlog le, če ga brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma uporabiti v prejšnjem postopku. V tem primeru pa okoliščina, ki jo tožeča stranka navaja kot razlog, da izjave ni predložila v času carinjenja, ni takšne narave, da bi dovoljevala obnovo postopka.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bila izjava oziroma potrdilo Gospodarske zbornice Slovenije izdano pred carinjenjem blaga, vendar jo je delavec tožeče stranke ob uvoznem carinjenju pozabil dostaviti pooblaščenemu špediterju. Tožeča stranka meni, da gre v konkretni zadevi za reden postopek in je zato sklicevanje tožene stranke na institut obnove, kot utemeljitev zavrnitve zahtevka in pritožbe tožeče stranke, neutemeljeno. V rednem postopku lahko stranka navaja nova dejstva in nove dokaze, ki jih morajo organi v postopku upoštevati. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi.

Tožeča stranka v odgovoru na tožbo navaja razloge, ki jih je navedla že v obrazložitvi izpodbijane odločbe, dodaja pa še, da je pravno varstvo vložniku deklaracije zagotovljeno v fazi sprejemanja deklaracije in je določeno v 257. členu carinskega zakona (CZ) ter v fazi pregleda blaga po 263. členu istega zakona. Institut poznejšega obračunavanja carinskih in drugih uvoznih davščin iz 270. člena CZ pa se kot pravno sredstvo za izpodbijanje odločb v postopku carinjenja uporablja samo, kadar gre za oceno brezhibnosti carinskih deklaracij, ne pa tudi drugih odločb v carinskem postopku. Navedeno pravno sredstvo ne izključuje uporabe izrednih pravnih sredstev predpisanih v ZUP (273. člen CZ). S stališča uporabe carinskega upravnega postopka predstavlja sprejeta carinska deklaracija dokončno odločbo o carinjenju blaga. Glede na nov dokaz je bilo možno postopek obnoviti samo z izrednim pravnim sredstvom, to je obnovo postopka, v smislu 1. točke 1. odstavka 249. člena ZUP. Zaradi neizpolnitve pogoja iz 2. točke 250. člena istega zakona je bil zahtevek tožeče stranke tudi zavrnjen.

Tožba ni utemeljena.

Nima prav tožeča stranka, ko trdi, da gre v zadevi za reden postopek in ne za obnovo postopka, na katero se v izpodbijani odločbi sklicuje tožena stranka. Sodišče se strinja z utemeljitvijo tožene stranke, da s stališča uporabe carinskega upravnega postopka predstavlja sprejeta carinska deklaracija dokončno odločbo o carinjenju blaga. Po CZ (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90) je vložniku deklaracije zagotovljeno redno pravno varstvo ob sprejemu deklaracije (257. člen) in do dviga blaga s carinarnice (263. člen). Prav ima tudi tožena stranka, ki v odgovoru na tožbo navaja, da se institut poznejšega obračunavanja carinskih in drugih uvoznih davščin iz 270. člena CZ uporablja kot pravno sredstvo za izpodbijanje odločb v postopku carinjenja samo, kadar gre za oceno brezhibnosti carinskih deklaracij, ne pa tudi drugih odločb v carinskem postopku. Ker 273. člen CZ dovoljuje uporabo izrednih pravnih sredstev, ki so predpisane v ZUP, je tožena stranka glede na nov dokaz, ki ga je predložila tožeča stranka, pravilno uporabila institut obnove postopka v smislu 1. točke 1. odstavka 249. člena ZUP. Po presoji sodišča je tožena stranka odločila v skladu z 270. členom CZ in tudi v skladu z določili ZUP, ki urejajo obnovo postopka. Določba 2. odstavka 250. člena ZUP namreč določa, da sme stranka predlagati obnovo postopka le, če v prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti okoliščin, zaradi katerih predlaga obnovo. Po oceni sodišča je tožena stranka na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja in sicer, da tožeča stranka po svoji krivdi ni pravočasno, ob carinjenju, predložila potrdila Gospodarske zbornice Slovenije izdanega dne 30.6.1992, torej pred carinjenjem blaga, kar tožeča stranka ne zanika, pravilno zaključila, da ta okoliščina ni take narave, da bi dovoljevala obnovo postopka. Sodišče je na podlagi vsega navedenega presodilo, da je tožena stranka ob ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga tožeča stranka ne izpodbija, pravilno uporabila navedene materialne in procesne predpise.

Ker je tožba neutemeljena, jo je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), zavrnilo. ZUP, ZUS in CZ je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).