Jedro

Neizpolnitev posojilne pogodbe s strani posojilodajalca zastavni pogodbi še ne jemlje podlage. Njena posledica je le v tem, da lahko posojilojemalec bodisi zahteva izpolnitev pogodbe bodisi razdre pogodbo z navadno izjavo, če ta ni razdrta že po samem zakonu (124. člen ZOR).

Razloge za nedopustnost izvršbe mora dolžnik substancirano navesti že v tožbi, dopolnjevanje procesnega gradiva pa je dopustno le še v pripravljalni vlogi, s katero odgovarja na upnikove navedbe v odgovoru na tožbo (drugi in tretji odstavek 60. člena ZIZ). Obravnavano pravilo ZIZ je specialnejše od ureditve prekluzij v 286. členu ZPP, ki zato v pravdi za nedopustnost izvršbe ni uporabljiva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je trdil, da je druga toženka z družbo S. d. o. o. sklenila posojilno pogodbo kot posojilojemalka (za posojilo v znesku 5,580.000,00 SIT), tožnik pa je zanjo zastavil svoje nepremičnine. Ker dolžnica posojila ni vrnila, je upnica zahtevala izpolnitev v izvršilnem postopku, v katerega je kasneje vstopila tukajšnja prva toženka, na katero je upnica cedirala svojo terjatev. Izvršilno sodišče je zoper tukajšnjega tožnika dovolilo izvršbo na njegove nepremičnine. Tožnik s tožbo zahteva ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe v delu, ki se nanaša na sporazum o zavarovanju obveznosti, in ugotovitev nedopustnosti izvršbe In 11/97 upnika (tukajšnje prve toženke) zoper dolžnika (tukajšnjega tožnika) zaradi izterjave 5,580.000,00 SIT in izvršilnih stroškov.

2. Sodišče prve stopnje je navedena tožbena zahtevka zavrnilo in tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke, sodišče druge stopnje pa je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Med drugim je pojasnilo, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo obstoja ničnostnih razlogov in tožnik tudi v pritožbi ni pojasnil, kateri so ti razlogi. Tožnik ni dokazal ničnosti zastavne pogodbe, ki tudi ni razlog nedopustnosti izvršbe. Dodalo je, da se tožnik ne more sklicevati na trditve druge toženke, da posojila ni prejela, saj je to trditveno podlago podala po časovni točki iz 60. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), torej prepozno.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča tožnik vlaga „predlog za dopustitev revizije in revizijo“ zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in (pri)tožbi ugodi, sicer pa naj jo skupaj s sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Uvodoma utemeljuje predlog za dopustitev revizije, v nadaljevanju pa navaja revizijske razloge. Meni, da je pritožbeno sodišče prezrlo izjavo druge toženke, da posojila ni prejela. Tega razloga tožnik ni mogel navajati najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, saj zanj ni vedel vse do drugega naroka za glavno obravnavo, dotlej pa je bil prepričan, da je prva toženka posojilo prejela (drugi odstavek 286. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Drugi toženki sodišče nepravilno očita, da za svoje trditve ni ponudila dokazov, saj bi morala biti o tem zaslišana (čemu ni bila, v sodbi sodišča prve stopnje ni razlogov), dokazno breme v zvezi z obravnavano trditvijo pa tudi ni na njej, temveč na prvi toženki. Prvostopenjska sodba nadalje nima razlogov o razlikah med trditvami druge toženke in ugotovitvami v izvršilnem postopku, kjer se je po upničinem delnem umiku predloga kot dolžnik pojavljal le tožnik. Prav tako ni obrazloženo, čemu so bili zavrnjeni dokazni predlogi z vpogledom v poslovne knjige prve toženke in družbe S. d. o. o. in z zaslišanjem podpisnika cesije. Ti dokazi bi pokazali, da druga toženka posojila ni prejela. Tožnik dodaja, da lahko kot zastavitelj proti upniku uveljavlja ugovore, ki bi jih imela dolžnica – druga toženka (neizpolnitev posojilne pogodbe), pa tudi svoje osebne ugovore (ničnost zastavne pogodbe). Ker posojilna pogodba ni bila izpolnjena, sporazum o zavarovanju nima podlage in je zato ničen, ta posledica pa učinkuje tudi zoper cesionarja sporne terjatve (prvega toženca).

4. Revizija je bila vročena toženkama, nanjo pa je odgovorila le druga toženka, ki pritrjuje tožnikovim navedbam, da posojila ni prejela. Stroškov ne priglaša. 5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Sodba sodišča prve stopnje, s katero se je tamkajšnji postopek končal, je bila izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D), zato se postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih (drugi odstavek 130. člena ZPP-D). Ker je bil institut dopustitve revizije urejen šele z ZPP-D, tožnik neutemeljeno naslavlja svojo vlogo tudi z nazivom „predlog za dopustitev revizije“. Tožnikova vloga tudi vsebinsko ne ustreza predlogu za dopustitev revizije, temveč reviziji, zato jo je revizijsko sodišče kot tako obravnavalo.

8. Zavrnitev zahtevka za ugotovitev ničnosti je pravilna. Tožnik izrecno ne izpodbija zaključka sodišč nižjih stopenj, da ničnostnih razlogov ni opredeljeno navajal oziroma jih ni dokazal. Svojo revizijsko tezo v tem delu zmotno opira zgolj na trditve o neizpolnitvi posojilne pogodbe. Neizročitev posojenega zneska pomeni neizpolnitev posojilodajalčeve pogodbene obveznosti, namen kršenega pravila pa odkazuje na sankcije iz 124. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Sankcija za neizpolnitev pogodbene obveznosti ni neveljavnost (ničnost) posojilne pogodbe, zato za odločitev o ničnosti posojilne pogodbe ni pomembno, ali je druga toženka znesek posojila prejela ali ne.(1)

9. Neizročitev posojenega zneska prav tako ne pomeni nedopustnosti obravnavane izvršbe. Gola neizpolnitev posojilne pogodbe s strani posojilodajalca zastavni pogodbi še ne jemlje podlage, kot to zmotno meni revident. Njena posledica je le v tem, da lahko posojilojemalka (druga toženka) bodisi zahteva izpolnitev pogodbe bodisi razdre pogodbo z navadno izjavo, če ta ni razdrta že po samem zakonu (124. člen ZOR). Trditev, ki bi kazale na odstop oziroma razvezo posojilne pogodbe, stranke niso podale. Poleg tega je pritožbeno sodišče pravilno pojasnilo, da je bila trditvena podlaga glede neizpolnitve pogodbe podana prepozno. Razloge za nedopustnost izvršbe mora namreč dolžnik substancirano navesti že v tožbi, dopolnjevanje procesnega gradiva pa je dopustno le še v pripravljalni vlogi, s katero odgovarja na upnikove navedbe v odgovoru na tožbo (drugi in tretji odstavek 60. člena ZIZ). Obravnavano pravilo ZIZ je specialnejše od ureditve prekluzij v 286. členu ZPP, ki zato v pravdi za nedopustnost izvršbe ni uporabljiva. Strožja ureditev ZIZ je namenjena dosledni uveljavitvi načel postopka po ugovoru o sklepu o izvršbi in je prilagojena predhodnim možnostim, ki jih ima dolžnik v izvršilnem postopku.(2) Glede na vse navedeno so neutemeljeni tudi drugi revizijski očitki v zvezi z vprašanjem prejema posojila.

10. Ker revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba tudi materialnopravno pravilna, je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Zavrnitev revizije obsega tudi zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 586/2006 z dne 8. 1. 2009. Op. št. (2): Primerjaj Jenull v: Galič in drugi, Zakon o izvršbi in zavarovanju (vključno z novelo ZIZ-A) s komentarjem in uvodnimi pojasnili, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 208.