Jedro

Ker je tožena stranka svojo obveznost delno izpolnila po vložitvi tožbe, ne držijo njeni pritožbeni očitki, da za vložitev tožbe ni podala povoda. Okoliščine, ki jih izpostavlja tožena stranka o pogajanjih med pravdnima strankama glede plačila nadomestil, odstopu tožeče stranke od pogajanj in razmeroma hitremu plačilu zneska 37.206,96 EUR s strani tožene stranke po neuspelih pogajanjih, za odločitev niso pravno odločilne.

Bistveno je, da je do delnega umika prišlo zaradi izpolnitve obveznosti, pri čemer ima očitana zamuda z delnim umikom lahko za posledico le to, da bi bila tožeča stranka v skladu z določilom 156. člena ZPP dolžna nositi stroške, ki jih je povzročila, ker ni neposredno po prejemu delnega plačila delno umaknila tožbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana III. točka izreka odločbe potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zaradi plačila ustavilo postopek za plačilo 37.206,96 EUR (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek za preostali znesek (za plačilo 26.643,86 EUR) je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.029,26 EUR (III. točka izreka). O stroških pravdnega postopka je odločilo po uspehu, pri čemer je upoštevalo, da je tožeča stranka umaknila tožbeni zahtevek v višini 37.206,96 EUR po prejemu plačila.

2. Proti odločitvi sodišča prve stopnje o stroških postopka se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Sodišču prve stopnje je očitala, da je nepravilno uporabilo določilo prvega odstavka 158. člena ZPP. Zatrjevala je, da tožeči stranki za zahtevek za navedeni znesek ni dala povoda za pravdo ter da tožeča stranka delnega umika ni podala pravočasno. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep o stroški spremeni tako, da tožeči stranki naložili plačilo celotnih stroškov tožene stranke. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z določilom prvega odstavka 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V tem primeru je tožeča stranka tožbo, v kateri je zahtevala plačilo 63.850,82 EUR nadomestil z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vložila 18. 6. 2021. Tožena stranka je 5. 7. 2021 (torej po vložitvi tožbe) tožeči stranki plačala del vtoževanega nadomestila v višini 37.206,96 EUR. Po pozivu sodišča prve stopnje je tožena stranka na tožbo odgovorila z vlogo z dne 7. 10. 2021, ki jo je sodišče prejelo 8. 10. 2021. Tožeča stranka je zaradi delnega plačila delno umaknila tožbo za plačano nadomestilo v višini 37.206,96 EUR s svojo prvo naslednjo vlogo, dne 20. 9. 2022. 6. Glede na navedeno ni dvoma, da je tožeča stranka delno umaknila tožbo zaradi delnega plačila, torej zaradi delne izpolnitve tožene stranke. Ker je tožena stranka svojo obveznost delno izpolnila po vložitvi tožbe, tudi ne držijo njeni pritožbeni očitki, da za vložitev tožbe ni podala povoda. Okoliščine, ki jih izpostavlja tožena stranka o pogajanjih med pravdnima strankama glede plačila nadomestil, odstopu tožeče stranke od pogajanj in razmeroma hitremu plačilu zneska 37.206,96 EUR s strani tožene stranke po neuspelih pogajanjih, za odločitev niso pravno odločilne. Zato sodišče prve stopnje ni kršilo določil pravdnega postopka, ker se do njih ni opredelilo. V skladu z določilom prvega odstavka 213. člena ZPP se je namreč sodišče dolžno opredeliti le do pravno odločilnih dejstev.

7. Kot je že bilo pojasnjeno je tožena stranka po vložitvi tožbe vtoževano terjatev poplačala le delno, v višini, za katero je menila, da je utemeljena. Zato se je tudi po delnem plačilu pravdni postopek nadaljeval. To pomeni, da so bila ne glede na delno poplačilo potrebna vsa nadaljnja procesna dejanja pravdnih strank v postopku. V tej luči je tako treba presojati tudi pritožbeno zatrjevano okoliščino „zamude“ z delnim umikom tožbe. O povrnitvi stroškov, če je tožeča stranka z delnim umikom tožbe „zamudila,“ tako da ta ni neposredno sledil izpolnitvi tožene stranke, je treba pri odločitvi o stroških upoštevati določilo 156. člena ZPP.1

8. Tožeča stranka je delni umik tožbe podala s prvo svojo vlogo po prejemu delne izpolnitve. Ker je v tem primeru šlo le za delni umik zaradi izpolnitve obveznosti, pri čemer se je pravdni postopek glede preostanka vtoževane terjatve nadaljeval, je tako v tem delu glede stroškov postopka, ki se nanašajo na delni umik, treba uporabiti izjemo iz prvega odstavka 158. člena ZPP. Bistveno je namreč, da je do delnega umika prišlo zaradi izpolnitve obveznosti, pri čemer ima očitana zamuda z delnim umikom lahko za posledico le to, da bi bila tožeča stranka v skladu z določilom 156. člena ZPP dolžna nositi stroške, ki jih je povzročilo, ker ni neposredno po prejemu delnega plačila delno umaknila tožbe. Da bi toženi stranki zaradi zamude z delnim umikom nastali kakšni dodatni stroški, pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje in niti v pritožbi ni trdila.

9. Glede na pojasnjeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožeča stranka s svojim zahtevkom v višini 37.206,96 EUR (v 58 odstotkih) uspela, v preostalem delu (v višini 26.643,86 EUR, 42 odstotkih) pa propadla. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tudi, da je bila vrednost spornega predmeta do predloga za delni umik 63.850,82 EUR po njem pa 26.643,86 EUR, saj tožena stranka delnemu umiku ni nasprotovala.2

10. Pritožbeno sodišče je v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določila Tarifnih številk 19 in 20 Odvetniške tarife pri izračunu potrebnih pravdnih stroškov pravdnih strank. Ker pa bi bila ob pravilni uporabi navedenih določil tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti več pravdnih stroškov, sklepa o pravdnih stroških v skladu z določilom 359. člena ZPP ni spremenilo. Proti odločitvi sodišča prve stopnje se je namreč pritožila le tožena stranka.

11. Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (tretja alineja 365. člena ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške.

1 Glej: N. Betetto v Pravdni postopek zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, komentar k 158. členu, str. 46. 2 Primerjaj: VSL sklep I Cpg 406/2020 z dne 23. 11. 2020.