Jedro

Regulacijske začasne odredbe ni mogoče izdati zaradi nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Če tožniku z uporabo drugega dostopa nastajajo večji stroški, je taka škoda nadomestljiva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja nedenarne terjatve, tj. dopustitve stvarne služnosti hoje in vožnje s kmetijsko mehanizacijo po obstoječi poti prek nepremičnine toženca tožniku ter vsem osebam, ki zanj izvajajo kmetijska in druga dela na gospodujoči nepremičnini.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi sklep sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni, podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo verjetnosti tožnikove terjatve, ampak je presojalo le dodatna kumulativna pogoja iz 2. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in odločilo, da nista izkazana. Tožnik je izkazal za verjetno, da njegova terjatev obstoji, saj je do leta 2000 služnost že priposestvoval. Služnost obsega vožnjo z vsemi kmetijskimi stroji v širini 2,50 m. Če sam ne more opraviti določenih del ali pripeljati mehanizacije, jo lahko namesto njega tretje osebe, saj se delo opravi za potrebe nepremičnine. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno navedlo, da začasna odredba ni nujna, da se prepreči nenadomestljiva škoda, ker obstaja drug dostop do nepremičnine, na kateri je potrebno opraviti kmetijska dela. Po mnenju sodišča prve stopnje tožnikovo zdravstveno stanje in posledično najemanje drugih za opravo kmetijskih del ne predstavlja utemeljene okoliščine za izdajo začasne odredbe, ker je težava zgolj v tem, da toženec drugih osebam ne dovoli prehoda čez služečo nepremičnino. Sodišče prve stopnje priznava, da drugačen dostop do nepremičnine terja večji napor, vendar ta ne dosega takšne stopnje, da bi bilo treba izdati začasno odredbo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tudi iz razloga, ker so bile navedbe tožnika v zvezi s preprečitvijo sile preveč pavšalne ter brez predlaganih dokazov. Ker ima tožnik stvarno služnost, mu ni potrebno iskati nove poti in si s tem povzročati dodatnih stroškov in težav. Tožnikovo zdravstveno stanje je zelo pomembno, ker sam določenih del ne more opravljati in mora najeti tretje osebe, ki jim toženec preprečuje prehod prek služeče nepremičnine na gospodujočo, kjer bi opravile nujna kmetijska dela. Tožnik je predložil dokaze glede svojega zdravstvenega stanja in potrebe najemanja tretjih oseb, glede preprečevanja dostopa tretjim osebam pa je predlagal svoje zaslišanje, pri čemer sicer ni zatrjeval, da je toženec kogarkoli fizično napadel, a ta možnost obstaja, saj je toženec pregnal vsakogar, ki je poskušal voziti po služeči nepremičnini, ne glede na to, da je bil prevoz opravljen za potrebe gospodujoče nepremičnine. Tudi toženec v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe navaja, da tretjim osebam ne more dopustiti prehoda čez svojo nepremičnino in da ima pravico to braniti. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tudi iz razloga, ker naj ne bi bila izkazana predpostavka po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, saj je zaključilo, da bi bilo treba za vožnjo s kmetijskimi stroji odstraniti naložen material in izvesti manjša gradbena dela na nepremičnini toženca, saj ni dovolj razpoložljive širine, z izvedbo katerih pa bi se poseglo v obstoječe stanje poti, izdaja začasne odredbe v ožjem obsegu (manj kot 2,50 m) pa tudi ne bi dosegla namena iz predloga za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje napačno ugotovilo, saj je toženec material, s katerim ovira prehod, naložil namerno in ga mora odstraniti v vsakem primeru, s tem pa ta ne bi trpel negativnih posledic. Na drugi strani je tožnik oviran pri izvrševanju svoje pravice, ne more normalno voziti ter tudi tretje osebe zanj ne morejo izvajati prevozov prek služeče nepremičnine.

3. Toženec v pravočasnem odgovoru na pritožbo vztraja, da tožnik ni izkazal verjetnosti terjatve, saj ima osebno služnost hoje in vožnje po služeči nepremičnini, zato stvarne služnosti ne more priposestvovati. Ne sledi navedbam tožnika, da osebno določenih del ne more opraviti in lahko namesto njega po služeči nepremičnini vozijo tretje osebe, saj tožnik vsa dela opravlja sam, predložena zdravstvena dokumentacija pa ne utemeljuje navedb, da za določena dela potrebuje pomoč tretjih. Ne držijo navedbe, da naj bi toženec karkoli naložil na služnostno pot in s tem zmanjšal obseg dogovorjene osebne služnosti. Tožnik ima do gospodujoče nepremičnine še drug dostop in lahko na tak način opravi kmetijska dela, pri čemer ga toženec z ničemer ne ovira, vsekakor pa je njegova pravica, da brani svojo nepremičnino. Kakršna koli razširitev služnosti pomeni poseg v pravice toženca in s tem zmanjšanje uporabnosti njegove nepremičnine ob tem, da je že izgovorjena osebna služnost tožnika in njegove soproge v hudo breme toženčeve lastnine. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi se predlog za začasno odredbo in tožbeni zahtevek prekrivata, z ugoditvijo takemu predlogu pa bi sodišče, če bi mu sledilo, zagotovilo tàko kvaliteto sodnega varstva, ki naj bi ga tožnik dosegel šele s pravnomočno odločbo o glavni stvari. Take, t. i. regulacijske začasne odredbe, so sicer možne, toda po ustaljeni sodni praksi (1), ki izvira predvsem iz odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 16. 7. 1998, opr. št. Up 275/97, je treba pogoje zanje presojati strogo in restriktivno, pri tem pa upoštevati interese obeh strank.

6. Regulacijske začasne odredbe ni mogoče izdati zaradi nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, zato je logično, da tožnik ne zatrjuje, da brez izdaje začasne odredbe svoje terjatve, zaobsežene v tožbenem zahtevku, kasneje ne bi mogel uresničiti oziroma bi bila uresničitev precej otežena. Tožnik navaja, da mu nastaja težko nadomestljiva škoda, saj mora za opravo nujnih kmetijskih del s traktorjem dostopati prek sedmih drugih parcel. Tožniku določena škoda nedvomno nastaja, a ni take narave, da bi bila nenadomestljiva. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da tožnik zgolj pavšalno navaja, da gre za nujna kmetijska dela, ob tem pa ne navede, kakšne posledice bi zaradi ne oprave kmetijskih del nastale oziroma za kakšna dela sploh gre. Če tožniku z uporabo drugega dostopa nastajajo večji stroški, je taka škoda nadomestljiva. Neutemeljena je pritožbena navedba, da ima služnost, zato mu poti na svojo nepremičnino ni treba iskati po drugi poti, saj je ravno obstoj služnosti predmet odločanja v postopku, v okviru katerega je bil podan predlog za začasno odredbo.

7. Tožnik tudi ni izkazal, da bi bila začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile, saj v predlogu za začasno odredbo sam zatrjuje, da do svoje nepremičnine lahko dostopa po drugi poti, ki ne poteka prek nepremičnine toženca. Tožnikove navedbe o hipotetični možnosti fizičnega obračuna, če bi nepremičnino toženca želela prečkati tretja oseba, so irelevantne, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko zaradi navedenega ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika.

8. Tožnik tudi ni izkazal, da toženec z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku. Tožnik v pritožbi navaja, da je toženec na del svoje nepremičnine, za katerega sam zatrjuje, da ima na njem služnost, naložil material, ki ga mora odstraniti v vsakem primeru, s tem pa naj ne bi trpel negativnih posledic, medtem ko je sam v izvrševanju svoje pravice oviran, ker prek služeče nepremičnine ne more voziti, prevozov zanj pa tudi ne morejo opravljati tretje osebe. Vsak poseg v lastninsko pravico je mogoče opredeliti kot negativno posledico, sicer pa je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo (in pritožbeno sodišče s temi razlogi soglaša), da bi izdaja začasne odredbe v predlaganem obsegu od toženca zahtevala določena gradbena dela, kar predstavlja dodaten poseg v njegovo lastninsko pravico, medtem ko ožji obseg ne bi dosegel namena, ki ga tožnik zasleduje s predlagano začasno odredbo.

9. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je verjetnost terjatve iz prvega odstavka 272. člena ZIZ poleg pogojev v 1., 2. in 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ kumulativni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, zato se sodišču ob ugotovitvi neobstoja pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ z verjetnostjo terjatve sploh ni bilo treba ukvarjati.

10. Na podlagi navedenega je višje sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ izpodbijani sklep potrdilo.

(1) Odločbe Višjega sodišča v Ljubljani z dne 1. 2. 2012, opr. št. II Cp 211/2012, z dne 18. 1. 2012, opr. št. II Cp 86/2012, z dne 9. 1. 2012, opr. št. I Cp 4227/2011.