Jedro

Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da so za presojo v sporni zadevi in za ugotovitev pravno pomembnega dejanskega stanja, bistveni le listinski dokazi in zato je v dokaznem postopku vpogledalo zgolj listinske dokaze, s tem pa je hkrati pojasnilo, zakaj je ostale predlagane dokaze zavrnilo in podrobnejša obrazložitev ter opredelitev do vsakega zavrnjena dokaznega predloga ni bila potrebna. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožečo stranko prikrajšalo v pravici do izjasnitve po povedanem ne drži. Pritožbeno sodišče meni, da ni mogoče sodišču prve stopnje očitati arbitrarnosti, kolikor je podalo svojo razlago materialno pravne podlage, ki jo je za presojo v sporni zadevi navajala tožeča stranka sama. Naloga sodišča je, da ugotovljeno dejansko stanje subsumira na ustrezno materialno pravno podlago in poda ob tem tudi razlago materialnih predpisov. Ravno to je storilo sodišče prve stopnje, ko je ugotavljalo, kako je v pozitivnih predpisih urejena višina DDV za medicinske naprave in pripomočke in potem presojalo utemeljenost odškodninskega zahtevka.

Pritožbeni očitek, da je sodišče arbitrarno razlagalo predpise, ko je presodilo, kaj je namen znižane davčne stopnje, se po povzetkih iz sodbe C-360 /11 pokaže kot neutemeljen, saj je prav v tej sodbi jasno obrazloženo, kdaj se sme uporabljati znižana davčna stopnja in zakaj je ta sploh uvedena.

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je nižja stopnja DDV za medicinsko opremo in pripomočke omejena zgolj na osebno rabo. In pravilna je nadaljnja presoja sodišča prve stopnje, da omejitev zgolj na osebno rabo splošna omejitev, ki velja za vse primere dobave medicinske opreme in pripomočkov in se prodana medicinska oprema in pripomočki lahko obračunu po nižji stopnji DDV zgolj v primeru, če je namenjena za osebno rabo.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 2.055,82 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa za ves čas zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. 1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo VIII Pg 3935/2015-22 z dne 28.10. 2016 izreklo: "1. Zavrne se zmanjšani tožbeni zahtevek tožeče stranke, na podlagi katerega je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača 392.153,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2015 dalje do plačila. 2. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 7.282,54 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila."

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja: (-) da tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavlja odškodninski zahtevek, ki ga je med postopkom zmanjšala in sicer za nastalo škodo v višini razlike (oziroma njenega preplačila) DDV za izdelke - vrečke za kri, konkretno za dva izdelka, ki sta na računih navedena z oznako COMPOFLOW 4V CPD/SAG-M 450 ML - WB in COMPOFLOW 4V T&B CPD/SAG-M 450 ML - RCC, izdelka, ki jih FURS v svoji strokovni razlagi opredelil z oznako V/4/450/CPD + SAGM/TB/EriF in V/4/450/CPD + S A GM/TT/WBF) v znesku 392.153,16 EUR na podlagi izdanih računov v obdobju od leta 2011 do vključno leta 2015 in jih je tožena stranka dobavljala tožeči stranki na podlagi pogodbe; (-) da je med strankama nesporno vse, z izjemno krovnega vprašanja te pravde, glede katerega se stranki razhajata: "Ali se glede predmetnih vreč za kri uporablja običajna stopnja DDV (22 % oziroma prej 20 %) ali znižana stopnja DDV (9,5 % oziroma prej 8,5 %), pri čemer tožeča stranka trdi, da znižana stopnja in to je tudi temelj njenega odškodninskega zahtevka z očitano protipravnostjo ravnanja tožene stranke, ki je (po njenem) nepravilno obračunala DDV po običajni stopnji in razliko predstavlja škoda, ki je s tem tožeči stranki nastala; (-) da tožeča stranka zatrjuje, da so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti: protipravnost ravnanja tožene stranke, nastala škoda v višini razlike med plačanim DDV po običajni stopnji in DDV po znižani stopnji, ter vzročna zveza med protipravnostjo ravnanja tožene stranke, ki je DDV obračunala po običajni stopnji, in škodo, nastalo tožeči stranki; (-) da tožena stranka nasprotno trdi, da je vrečke za kri ves čas pravilno obračunavala po običajni stopnji DDV, saj za znižano stopnjo nikoli ni bilo nobene podlage; (-) da se je sodišče najprej ukvarjalo z zatrjevano protipravnostjo ravnanja tožene stranke in v zvezi s tem elementom odškodninske odgovornosti tožeča stranka toženi stranki očita, da je napačno in v nasprotju s predpisi obračunala DDV od vrečk za kri, katere ji je dobavljala; (-) da ureja davek na dodano vrednost Zakon o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) in v 41. členu določa stopnjo DDV v višini 22 %, kot splošno stopnjo, in nižjo stopnjo DDV v višini 9,5 %, ki pa se uporablja za dobave blaga in storitev iz Priloge I, ki je priloga ZDDV-1 in njegov sestavni del; (-) da se v skladu s 4. točko Priloge I k ZDDV-1 nižja stopnja DDV uporablja za "medicinsko opremo, pripomočke in druga sredstva, ki so namenjena za lajšanje ali zdravljenje okvare ali invalidnosti in so namenjena izključno za osebno rabo, vključno z njihovim vzdrževanjem"; (-) da je na tej podlagi torej nižja stopnja DDV za medicinsko opremo in pripomočke omejena zgolj na osebno rabo in je namen zakonodajalca in opredelitve ter omejitve na osebno rabo bil, da lahko posamezniki, ki potrebujejo določeno opremo in pripomočke, to kupijo po ceni, ki vsebuje nižjo stopnjo DDV in je tako nižja ter zato bolj dostopna; (-) da sodišče to omejitev (zgolj na osebno rabo) ocenjuje kot splošno omejitev, ki velja za vse primere dobave medicinske opreme in pripomočkov in se prodana medicinska oprema ter pripomočki lahko obračuna po nižji stopnji DDV zgolj v primeru, če je namenjena za osebno rabo, saj se ZDDV-1 v 41. členu izrecno sklicuje prav na seznam iz Priloge I in tako znižane stopnje DDV ni mogoče uporabiti preko omejitve, ki je v tem, da gre za medicinsko opremo in pripomočke zgolj za primere osebne rabe; (-) da Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 141/06 in naslednji, v nadaljevanju: Pravilnik) v 50. členu (Medicinska oprema in pripomočki) zgolj natančneje določa, kaj se šteje med izdelke iz 4. točke Priloge I k ZDDV-1 in sodišče s pregledom celotnega seznama iz 50. člena Pravilnika ugotavlja, da so vsi izdelki in pripomočki zelo očitno namenjeni za osebno rabo, torej je 50. člen Pravilnika zgolj izvedbene in pojasnjevalne narave ter hkrati natančno opredeljuje vso mogočo medicinsko opremo in pripomočke, ki jo lahko kupi vsak posameznik za osebno rabo; (-) da je bistvena omejitev za osebno rabo, ki je določena že v 4. točki Priloge I k ZDDV-1, in na katero opozarja tudi tožena stranka; (-) da glede na to, da navedeni predpis določa znižano stopnjo DDV za določeno medicinsko opremo in pripomočke za osebno rabo, tega predpisa ni mogoče razlagati drugače in širiti izdelkov, za katere bi veljala znižanja stopnja DDV; (-) da je znižana stopnja DDV kot posebna "ugodnost" namenjena za točno določene predmete in tudi (v konkretnem primeru) lahko omejena na določen krog kupcev; (-) da je nakup medicinskih pripomočkov in opreme za osebno rabo cenejši (za razliko med obema stopnjama DDV), vendar zgolj za fizične osebe; (-) da je tožeča stranka ves čas medsebojnega poslovanja s toženo stranko, torej od leta 2011, plačevala DDV po običajni stopnji; (-) da je s Pravilnikom o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Urad. list RS št. 105/09), ki je bil uveljavljen s 1. januarjem 2010 bil v 10. točko prvega odstavka 50. člena dodan "Sistem za infuzijo in transfuzijo" iz tarifne oznake kombinirane nomenklature 9018 90 50 in je tako sprememba, na katero se sklicuje tožeča strank veljala že pred pričetkom poslovnega sodelovanja s toženo stranke (od leta 2011) in tožeča stranka, ves čas do leta 2014 ni imela pomislekov glede stopnje DDV; (-) da se je takrat z vprašanjem glede pravilne stopnje DDV za predmetne vrečke za kri obrnila na (takratni) DURS, ki je v pojasnilu z dne 18. 2. 2014 (priloga A 141) zapisal, da se lahko vrečke za kri uvrščajo med različne tarifne oznake, vendar le za tiste vrečke za kri, ki se uvrščajo v tarifno oznako 9018 90 50, se lahko uporabi nižja stopnja DDV; (-) da je to pojasnilo DURS in vsa kasnejša pojasnila oziroma dopisi FURS (na primer št. 092-516495/2015-4 z dne 09. 12. 2015) so imela za posledico, da je tožeča stranka na toženo stranko naslovila najprej odškodninski zahtevek, nato pa vložila to tožbo; (-) da je v vmesnem času bil Pravilnik spremenjen in od 28. 6. 2016 dalje spremenjena 10. točka 50. člena Pravilnika ne vsebuje več besedila "sistem za infuzijo in transfuzijo (tarifna oznaka 9018 90 50)"; (-) da je tožena stranka pri sestavi računov in prištetem DDV po običajni stopnji ravnala povsem v skladu s predpisi, ki urejajo DDV; (-) da bi bila podana protipravnost ravnanja tožene stranke v smislu odškodninske odgovornosti, bi morala tožena stranka v konkretnem primeru ravnati namenoma oziroma zavestno napačno razlagati ali uporabiti materialne predpise, ki urejajo DDV, vendar nikakršnega zavestnega ravnanja oziroma namenske kršitve predpisov ni zaznati v njenem ravnanju; (-) da se je tožena stranka po nastopu vprašanja okoli stopnje DDV in posledičnih neplačilih celotnih računov s strani tožeče stranke, sama trudila priti do pravilnega odgovora na vprašanje glede pravilne stopnje DDV za predmetne vrečke za kri; (-) da v ravnanju tožene stranke v zvezi z obračunanim DDV za predmetne vrečke za kri po običajni stopnji DDV ni mogoče zaznati ali mu očitati protipravnosti v smislu te predpostavke odškodninske odgovornosti in ker ni podan niti prvi element odškodninske odgovornosti, se sodišče z drugimi elementi odškodninske odgovornosti ni ukvarjalo.

3. Sodišče prve stopnje je zmanjšani tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo kot neutemeljen.

4. Zoper to sodbo je po svoji pooblaščenki, odvetniški pisarni, pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in toženi stranki naloži v povrnitev vseh priglašenih pravdnih in pritožbenih stroškov tožeče stranke, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila, podredno pa, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo vseh priglašenih pritožbenih stroškov tožeče stranke, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

5. Pritožba trdi, da je zaključek prvostopenjskega sodišča, da se znižana stopnja DDV uporablja zgolj za medicinsko opremo in pripomočke, ki so omejeni na osebno rabo in naj bi jih uporabljale le fizične osebe, kar naj bi bila splošna omejitev, ki velja za vse dobave medicinske opreme in pripomočkov, kar pa dobavljene vrečke za kri niso, napačen in tudi nezadostno obrazložen. Prvostopenjsko sodišče je pri takšnem zaključku napačno razlagalo relevantne predpise, ki urejajo DDV ter na tej podlagi napačno ugotovilo, da je torej nižja stopnja DDV za medicinsko opremo in pripomočke omejena zgolj na osebno rabo ter zgolj za fizične osebe, kar naj bi bil tudi namen zakonodajalca. Prvostopenjsko sodišče se v zvezi s tem sploh ni spuščalo v ugotovitev relevantnih lastnosti in karakteristik dobavljenih vrečk za kri ter je že na podlagi lastnega zaključka, da ne gre za medicinsko opremo ali pripomoček, namenjen za lastno uporabo ali za potrebe fizičnih oseb, ugotovilo, da ne gre za opremo, ki bi jo lahko šteli med izjeme glede obračunavanja znižanega DDV. Takšen zaključek prvostopenjskega sodišča predstavlja zmotno in nepopolno ugotovitev relevantnega dejanskega stanja zadeve, na podlagi česar je prvostopenjsko sodišče tudi sprejelo materialnopravno zmoten zaključek glede uporabe materialnega prava.

6. Prvostopenjsko sodišče tudi ni z ničemer pojasnilo, kako je prišlo do zaključkov, da v primeru predmetnih vrečk za kri ne gre za medicinsko opremo, za katero se naj bi skladno s 4. točko Priloge 1 k ZDDV-1 uporabljala nižja stopnja DDV. Prav tako prvostopenjsko sodišče ni z ničemer obrazložilo, na podlagi česa je sklepalo, da naj bi bil tak tudi namen zakonodajalca ob sprejemanju relevantnih predpisov, prav tako ni pojasnilo, kaj je pri pregledu celotnega seznama iz 50. člena Pravilnika sploh presojalo, ko je ugotovilo, da so vsi izdelki in pripomočki zelo očitno namenjeni za osebno rabo, predvsem pa je v celoti izostala razlaga, na podlagi česa je sklepalo, da predmetne vrečke za potrebnim kriteriju ne ustrezajo, zaradi česar se izpodbijane sodbe v bistvenem delu niti ne da preizkusiti. Prvostopenjsko sodišče ni z ničemer pojasnilo, zakaj meni, da konkretne vrečke za kri niso namenjene za osebno uporabo, niti v zvezi s tem ni postavilo prav nobenih kriterijev, kar nedvomno pomeni, da gre za arbitrarno odločitev.

7. Pritožba pojasni, da je tožeča stranka sprejela tolmačenje FURS, da se promet s konkretnimi vrečkami uvršča v "sistem za infuzijo in transfuzijo" (tarifna oznaka 9018 90 50), za katere mora biti tudi upoštevaje Pojasnilo - Stopnja DDV za vrečke za kri DURS pod št. 4230-135299/2014-2 z dne 18. 02. 2014, obračunan znižan DDV, zaradi česar je na toženo stranko tudi naslovila sprva odškodninski zahtevek in kasneje predmetno tožbo. Tudi tožena stranka sama je predložila v predmetni spis dopis FURS v dopisu št. 4245-755/2015-28 z dne 24. 08. 2015, v katerem je navedeno, da gre vrečke za zbiranje krvi in možnih drugih delov opisati kot "sistem za infuzijo in transfuzijo", ki se pravilno uvršča pod tarifno oznako 9018 90 50, pri čemer se je FURS skliceval tudi na veljavne zavezujoče tarifne informacije iz prakse EU, ki takšno obdavčitev utemeljujejo, in sicer DE 7025/13-1, FR-E4-2010-000480, FR-PRO-2011-000886, FR-PRO-2011-003678, FR-PRO-2011-000893, FR-PRO-2011-000892, FR-PRO-2011-000891, FR-E4-2010-000479 in SK 575902/13/5219/473. 8. Pritožba izpostavlja, da je tožeča stranka predlagala, da se postavi izvedenca iz področja transfuzijske medicine in davčne stroke, in se jima naloži izdelava skupnega izvedenskega mnenja, iz katerega bo izhajalo, katera stopnja obdavčitve z DDV je za promet s spornimi vrečkami za kri pravilna, pri čemer bodo za potrebe izdelave tega mnenja pregledane konkretne vrečke za kri, glede katerih se je v predmetnem postopku postavilo vprašanje pravilne obdavčitve DDV. Po trdnem prepričanju tožeče stranke bi se le na ta način odpravil vsakršen dvom o tem, za kakšno blago gre (lastnosti in uporabe) in ali jih je mogoče uvrstiti med blago z oznako 9018 90 50, za katerega je potrebno uporabiti znižano davčno stopnjo DDV, česar pa prvostopenjsko sodišče v svojem dokaznem postopku ni izvedlo, niti ni obrazloženo utemeljijo svoje določitve, zakaj tega ni izvedlo, kar nedvomno predstavlja kršitev določil ZPP.

9. Četudi sodišča niso vezana na stališča FURS, pa bi moralo prvostopenjsko sodišče priložena mnenja, ki so bila nedvomno izdana v zvezi s konkretnim spornim vprašanjem obdavčitve z DDV konkretnih vrečk za kri, vsaj kritično presojati, še posebej, če se je FURS prav v zvezi z edinim relevantnim vprašanjem v tej pravdni zadevi, izjasnila diametralno nasprotno stališču, ki ga je zavzelo v tej zadevi prvostopenjsko sodišče. Tožeča stranka je namreč vsebino zavzetih stališč FURS navedla v svoji trditveni podlagi ter za svoje trditve predlagala številne dokaze, poleg listinskih tudi predloge za zaslišanje različnih prič, predloge za postavitev izvedencev, prvostopenjsko sodišče pa se do vsega predlaganega vsebinsko pravzaprav sploh ni opredelilo, zaradi česar izpodbijane sodbe niti ni mogoče preizkusiti, kar prav tako predstavlja kršitev določil ZPP. Končno je tožena stranka celo sama predlagala dopis FURS, št. 5230-168/2016-3 z dne 22. 08. 2016 "Popravki obračunanega in odbitega DDV od dobav vrečk za kri", in navajala, da FURS vztraja pri tem, da je presečni datum, od katerega dalje se mora za dobavljene vrečke za kri obdavčevati po znižani stopnji DDV datum 18. 02. 2014 in za obdobje po tem datumu celo napoveduje popravke obračunanega in odbitega DDV od dobav vrečk za kri. Z navedbami, ki vsebino tega dopisa potrjuje, je tožena stranka, kot je opozorila tožeča stranka, dejansko priznala utemeljenost zahtevka za povrnitev razlike od neznižane stopnje DDV do znižane stopnje. Tudi v zvezi s temi navedbami tožeče stranke se prvostopenjsko sodišče ni prav z ničemer opredelilo, kar prav tako predstavlja nadaljnjo kršitev določb ZPP.

10. Pritožba nadalje poudarja, da se prvostopenjsko sodišče tudi ni izreklo o vsebini dopisa FURS št. 4245-755/2015-28 z dne 24. 08. 2015, ki ga je posredoval na toženo stranko in kjer je navedeno, da je vrečke za zbiranje krvi in možnih drugih delov opisati kot "sistem za infuzijo in transfuzijo", ki se pravilno uvršča pod tarifno oznako 9018 90 50, pri čemer se je FURS skliceval tudi na veljavne zavezujoče tarifne informacije iz prakse EU, ki takšno obdavčitev utemeljujejo, in sicer DE 7025/13-1, FR-E4-2010-000480, FR-PRO-2011-000886, FR-PRO-2011-003678, FR-PRO-2011-000893, FR-PRO-2011-000892, FR-PRO-2011-000891, FR-E4-2010-000479 in SK 575902/13/5219/473. Tožeča stranka je predlagala, da naslovno sodišče vpogleda v te odločitve, ki pa nedvomno imajo zavezujočo pravno naravo in je prvostopenjsko sodišče nanje vezano, kakor tudi, da se o vsebini navedenih veljavnih zavezujočih tarifnih informacij iz prakse EU prepriča z zaslišanjem predstavnika FURS, katerega zaslišanje je predlagala, kar prav tako ni izvedlo, niti obrazloženo zavrnilo.

11. Sodišče prve stopnje se do vseh zgoraj navedenih dejstev sploh ni opredelilo, čeprav gre za pravno odločilna dejstva predmetne zadeve, zato je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti oziroma sodba sploh nima razlogov in so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih nejasni oziroma sami s seboj v nasprotju oziroma je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami, posledično pa je prvostopenjsko sodišče tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje oziroma zmotno uporabilo materialno pravo.

12. Nadalje pritožba izpostavlja, da prvostopenjsko sodišče ni izvedlo številnih predlaganih dokazov, odločitev o tem, da sodišče ne izvede predlaganih dokazov, ki se nanašajo na odločilno ali pomembno dejstvo, pa ima za posledico zmotno in nepopolno ugotovitev relevantnega dejanskega stanja. Presoja o tem, katera dejstva se dokazujejo in s katerimi dokazi, je sicer res prepuščena sodišču (213. člen ZPP), pri čemer pa mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, kar pomeni, da mora prvostopenjsko sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti (ali očitne neprimernosti) predlaganega dokaza. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi brez potrebne obrazložitve zavrnilo prej opisane dokazne predloge tožeče stranke, kar pa pomeni kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Pritožba meni, da je brez izvedbe številnih predlaganih dokazov odločitev prvostopenjsko sodišča, da gre za artikle, ki niso namenjeni osebni uporabi ali uporabi fizičnim osebam, dejansko ostala neobrazložena, predvsem pa je upoštevaje vse citirane davčne predpise takšna odločitev o uporabi DDV poenostavljena oziroma brez natančnega presojanja konkretnih karakteristik in namena uporabe konkretnih vrečk za kri nedvomno nezadostno obrazložena, kar vse predstavlja tako zmotno ugotovitev dejanskega stanja kot napačno uporabo materialnega prava, pri čemer je prvostopenjsko sodišče zagrešilo tudi več kršitev določb ZPP.

14. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

15. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in menila, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo pritožbene stroške tožene stranke.

16. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

17. O zadevi je odločalo Višje sodišče v Celju, ker je bila skladno s 105.a členom Zakona o sodiščih na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 1055/2017 z dne 12. 5. 2017 pristojnost za sojenje z Višjega sodišča v Ljubljani prenesena na Višje sodišče v Celju.

18. Pritožba ni utemeljena.

19. Pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov oziroma da nima razlogov o odločilnih dejstvih, tako da se ne da preizkusiti in se naj bi sodišču prve stopnje pripetila absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, je neutemeljen.

20. Sodišče prve stopnje je, in s tem se v celoti strinja pritožbeno sodišče, pravilno presodilo, da je bistvo sporne zadeve v tem ali je tožena stranka smela za predmete dobave, ki so vrečke za kri, konkretno za dva izdelka, ki sta na računih navedena z oznako COMPOFLOW 4V CPD/SAG-M 450 ML - WB in COMPOFLOW 4V T&B CPD/SAG-M 450 ML - RCC, izdelka, ki jih FURS v svoji strokovni razlagi opredelil z oznako V/4/450/CPD + SAGM/TB/EriF in V/4/450/CPD + S A GM/TT/WBF), obračunati DDV po splošni stopnji 20 % oziroma med trajanjem pogodbenega razmerja po stopnji 22 %1 ali pa bi jih morala po nižji davčni stopnji 8,5 % oziroma 9,5 % kot trdi tožena stranka in pravilno je presodilo, da je odgovor na to najti le v pravilni razlagi predpisov, ki so v spornem obdobju urejali višino DDV za določeno blago in storitve. Tako je s tem, ko je podalo razlago predpisov, sočasno podalo odločilne razloge za presojo v sporni zadevi in ne drži očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov in da se je zato ne da preizkusiti.

21. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje, s tem ko ni izvedlo določenih dokazov, kot jih je predlagala tožeča stranka in ko ni obrazložilo, zakaj jih ni dopustilo, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter tožečo stranko prikrajšalo v pravici do izjasnitve v postopku, s tem pa naj bi kršilo tudi 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic), ki določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

22. Sodišče prve stopnje ni neobrazloženo zavrnilo določene dokazne predloge, kot zmotno trdi pritožba, saj je pojasnilo (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je v dokaznem postopku vpogledalo listine, ki sta jih predložili pravdni stranki, ostale dokazne predloge je kot nepotrebne zavrnilo, saj je bilo pravno pomembno dejansko stanje dovolj razjasnjeno že na podlagi izvedenih listinskih dokazov.

23. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da so za presojo v sporni zadevi in za ugotovitev pravno pomembnega dejanskega stanja, bistveni le listinski dokazi in zato je v dokaznem postopku vpogledalo zgolj listinske dokaze, s tem pa je hkrati pojasnilo, zakaj je ostale predlagane dokaze zavrnilo in podrobnejša obrazložitev ter opredelitev do vsakega zavrnjena dokaznega predloga ni bila potrebna. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožečo stranko prikrajšalo v pravici do izjasnitve po povedanem ne drži. 24. Če sodišče prve stopnje ni sledilo mnenjem FURS-a oziroma prej DURS-a, ki so bila v dokazne namene vpogledana, to ne pomeni, da se je sodišču prve stopnje pripetila absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo sodišče stori, če napačno povzame vsebino listin, za takšen primer pa ne gre, saj tudi pritožba sama pove, da pritožbeni očitek gradi na dejstvu, da je sodišče navkljub mnenjem FURS-a drugače presodilo glede višine davčne stopnje, ki jo je smela tožena stranka uporabiti, ko je zaračunala izdobavo vrečk za kri.

25. Pritožbeno sodišče meni, da ni mogoče sodišču prve stopnje očitati arbitrarnosti, kolikor je podalo svojo razlago materialno pravne podlage, ki jo je za presojo v sporni zadevi navajala tožeča stranka sama. Naloga sodišča je, da ugotovljeno dejansko stanje subsumira na ustrezno materialno pravno podlago in poda ob tem tudi razlago materialnih predpisov. Ravno to je storilo sodišče prve stopnje, ko je ugotavljalo, kako je v pozitivnih predpisih urejena višina DDV za medicinske naprave in pripomočke in potem presojalo utemeljenost odškodninskega zahtevka.

26. Pritožbeno sodišče meni, da je neutemeljen nadaljnji pritožbeni očitek o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ter posledično zmotni uporabi materialnega prava.

27. Dejansko stanje v sporni zadevi, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je po stališču pritožbenega sodišča zadosti in popolno ugotovljeno, pri čemer je sodišče prve stopnje izrecno navedlo, da dejansko stanje med strankama ni sporno, edino kar je sporno je ali se izdobavljene vrečke za kri obračunavajo s splošno davčno stopnjo ali znižano davčno stopnjo. Pravilnost obračuna DDV pa pomeni uporabo materialnega prava, materialno pravo pa mora poznati sodišče (iura novit curia) in ga mora tudi razlagati.

28. Bistveno dejansko stanje je: - sedaj pravdni stranki sta sklenili Pogodbo št. JN B 04/2011 z dne 18. 5. 2011, na podlagi katere je tožena stranka tožeči stranki dobavljala vrečke za kri in vse do marca 2014 je tožeča stranka tekoče poravnavala svoje obveznosti v celoti in sicer z vključenim 22 % DDV; - da je tožeča stranka toženo stranko z dopisom št. IZP 1-122/14 pozvala k vračilu preveč plačanega DDV za vrečke za kri in je to storila na podlagi odgovora DURS št. 4230-435647/2013-7 (01-620-04) z dne 10. 2. 2014, iz katerega je izhajalo, da je DURS vrečke za kri, glede na njihov opis in namen uporabe, uvrstil v različne tarifne oznake kombinirane nomenklature (v nadaljevanju: KN) oziroma je v primeru uvrščanja vrečk za kri v tarifno oznako KN 9018 90 50 le-te istovetil s transfuzijskim sistemom; - da je dejstvo, da se je transfuzijski sistem, glede na veljavno zakonodajo od 1. 1. 2010 skupaj s infuzijskim sistemom uvrstil med izdelke, za katere se uporablja znižana stopnja DDV; - da tožena stranka trdi, da gre za popolnoma drug izdelek in, da je istovetenje vrečk za kri s transfuzijskim sistemom napačno in zato tožena stranka ni mogla ugoditi tožeči stranki in vrniti razliko med obračunanim 22 % DDV in domnevno pravilnim 9,5 % DDV, kot je to zahtevala tožeča stranka od tožene stranke; - da je hkrati tožena stranka poslala na DURS pojasnila o izgledu in namenu uporabe vrečk za kri s prošnjo za popravek mnenja o uvrstitvi in pojmovanju izdelka vrečka za kri in posledično pravilni obdavčitvi vrečke za kri s strani DURS; - da je DURS toženo stranko z e-pošto št. 4230-130668/2014-2 01-620-04 z dne 19. 2. 2014 seznanil, da je na internetnih straneh objavil Pojasnilo - Stopnja DDV za vrečke za kri in je tožena stranka je to pojasnilo na internetnih straneh našla pod št. 4230-135299/2014-2 z dne 18. 2. 2014; - da je to pojasnilo na isti način razvrščalo vrečke za kri v različne tarifne oznake KN, kot je to DURS 10. 2. 2014 že poslal toženi stranki in tako vsebovalo ista protislovja; - da trditve DURS oziroma Generalnega davčnega urada iz dopisa 4230-130668/2014-2 01-620-04 predstavljajo popolno prirejanje Priloge I iz ZDDV-1 in so v nasprotju z Direktivo 2006/112 EU; - da se vrečke za kri uporabljajo izključno v centrih za transfuziologijo, da so vrečke za kri namenjene odvzemu krvi krvodajalcem, predelavi v krvne komponente, da se hranijo v depojih kot sveže ali zmrznjene komponente krvi, da se uporabljajo za različne namene, za raziskave, diagnostiko, analize, za prodajo bolnišnicam, v primeru plazme pa tudi za oddajo v predelavo industriji; - da vrečke za kri, četudi se uvrščajo v tarifno oznako KN 9018 90 50 zaradi dejstva, da se uvrščajo v isto tarifno oznako kot transfuzijski sistem še ne morejo biti enačene s transfuzijskim sistemom, ki je popolnoma ločen izdelek, posledično se za vrečke za kri ne more uporabiti znižana stopnja DDV, saj tožena stranka ne trži izdelka s trgovskim imenom transfuzijski sistem; - da tožena stranka trdi, da vrečke za krvi, ki jih dobavlja tožeči stranki, niso del transfuzijskega sistema in ti izdelki tudi ne izpolnjujejo zakonske zahteve iz 4. točke Priloge I ZDDV-1, ki podaja seznam dobav blaga in storitev, za katere se lahko uporablja nižja stopnja DDV. V 4. točki Priloge I je tako natančno opredeljeno, da se nižja stopnja DDV uporablja tudi za medicinsko opremo, pripomočke in druga sredstva, ki so namenjena za lajšanje ali zdravljenje okvare ali invalidnosti in so namenjena izključno za osebno uporabo, vključno z njihovim vzdrževanjem; - da je tožena stranka že 2013 pridobila strokovno mnenje s strani tožeče stranke (B 26 listina), kjer je jasno zapisano, da vrečke za kri niso del transfuzijskega sistema, da se postopek transfuzije ne more imenovati transfuzijski sistem in da osebna uporaba pomeni, da pacient sam, brez strokovne pomoči uporablja zdravilo ali pripomoček, kar pa v primeru transfuzije krvnih pripravkov ni mogoče in iz tega pojasnila tožeče stranke je zato povsem jasna ugotovitev, da predmetne vrečke za kri torej v nobenem primeru niso namenjene izključno za osebno uporabo; - da je tožena stranka dobila s strani FURS odgovor, e-pošta št. 092-171/2016-3 z dne 14. 1. 2016 ( listina B 31), kjer je zapisano, da se predmetne vrečke za kri uvrščajo v tarifno oznako KN 9018 90 50 kot aparati za transfuzijo; - da v odgovoru torej ni več zaslediti istovetenja vrečk za kri s transfuzijskim sistemom, posledično tudi ni več povezave med vrečkami za kri in 9,5 % stopnjo za obdavčitev tega materiala; - da je sodišče Evropske Unije v sodbi v zadevi C-360/11 (tožba EK proti Španiji zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 258 PDEU) z dne 17. 1. 2013, v točki 86 sodbe izrecno zapisalo, da cilj nižje stopnje DDV, ki je v znižanju stroškov končnemu uporabniku za nekatero blago, ne dopušča utemeljitve uporabe nižje stopnje DDV za medicinske pripomočke za splošno rabo, ki jih uporabljajo bolnišnice in strokovnjaki v zdravstvenih službah.

29. Pritožba zmotno meni, da se sodišče prve stopnje do mnenj DURS oziroma FURS ni opredelilo, saj je izrecno navedlo, da so s strani DURS-a in FURS-a (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) bila posredovana različna stališča glede stopnje DDV. Povzelo je, da je v pojasnilu DURS-a (listina A 141) z dne 18. 2. 2014 zapisano, da se lahko vrečke za kri uvrščajo med različne tarifne oznake, vendar se le za tiste vrečke za kri, ki se uvrščajo v tarifno oznako 9018 90 50 lahko uporabi nižja stopnja DDV in da je to pojasnilo in vsa kasnejša pojasnila (kot tisto z dne 9. 12. 2015 - listina A 136 ) imelo za posledico, da je tožeča stranka naslovila odškodninski zahtevek in vložila še tožbo.

30. Sodišče prve stopnje je izpostavilo različnost stališč, ki jih je DURS posredoval obema pravdnima strankama in tudi drugim, ki so bili v enaki dilemi, kot izhaja iz v spis vloženih dokaznih listin, nejasnost (zmedo), ki so jih ta stališča vnesla in tudi po stališču pritožbenega sodišča je pravilno zaključilo, da na mnenja in pojasnila DURS-a ni vezano, zato je zmoten pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje tem mnenjem slediti.

31. Pritožbeno sodišče izpostavlja pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da na mnenja in pojasnila DURS-a ni vezano, na to pa kaže tudi dopis FURS-a z dne 22. 6. 2016 (listina B 46 v spisu), kjer FURS sam navede, da velja načelo gotovosti in seznanjenosti iz 7. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) in da ima zavezanec za davek pravico biti vnaprej seznanjen s svojimi pravicami in obveznostmi. V konkretnem primeru zapišejo, se zaradi specifičnosti primera FURS strinja, da se popravki DDV izvedejo za obdobje obračunov DDV od objave pojasnila z dne 18. 2. 2014 na spletnih straneh FURS.

32. Že na podlagi zgoraj povzetega dopisa FURS-a je ugotoviti pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da so pojasnila DURS-a bila nekonsistentna in da sicer ne morejo biti zavezujoča. Zavezujoča materialnopravna podlaga so le zakoni in na njih temelječi predpisi. Da pojasnila FURS niso pravni vir, na katere bi bilo vezano sodišče, je že odločeno.2 Tega se je zavedal tudi zakonodajalec, ki je s spremembo 13. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS št 91/2015) veljavno od 15. 12. 2015 izrecno zapisal, da navodila in pojasnila niso pravni vir.3

33. Ugotavljanje vseh elementov civilnega delikta je vprašanje materialnega prava, zato se je sodišče prve stopnje pravilno najprej opredelilo do vsebine predpisov, na podlagi katerih je presojalo zatrjevano protipravno ravnanje tožene stranke.

34. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, ki je pojasnilo, da je materialno pravna podlaga za presojo v sporni zadevi ZDDV-1, ki v 41. členu določa stopnjo DDV v višini 22 %, kot splošno stopnjo, in nižjo stopnjo DDV v višini 9,5 %, ki pa se uporablja za dobave blaga in storitev iz Priloge I, ki je priloga ZDDV-1 in njegov sestavni del. V skladu s 4. točko Priloge I k ZDDV-1 se nižja stopnja DDV uporablja za "medicinsko opremo, pripomočke in druga sredstva, ki so namenjena za lajšanje ali zdravljenje okvare ali invalidnosti in so namenjena izključno za osebno rabo, vključno z njihovim vzdrževanjem". Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je nižja stopnja DDV za medicinsko opremo in pripomočke omejena zgolj na osebno rabo. In pravilna je nadaljnja presoja sodišča prve stopnje, da omejitev zgolj na osebno rabo splošna omejitev, ki velja za vse primere dobave medicinske opreme in pripomočkov in se prodana medicinska oprema in pripomočki lahko obračunu po nižji stopnji DDV zgolj v primeru, če je namenjena za osebno rabo. ZDDV-1 se namreč v 41. členu izrecno sklicuje prav na seznam iz Priloge I in tako znižane stopnje DDV ni mogoče uporabiti preko omejitve, ki je izražena z zapisom "zgolj za primere osebne rabe." Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost v 50. členu (Medicinska oprema in pripomočki) zgolj natančneje določa, kaj se šteje med izdelke iz 4. točke Priloge I k ZDDV-1. 50. člen Pravilnika je zgolj izvedbene in pojasnjevalne narave ter hkrati natančno opredeljuje vso mogočo medicinsko opremo in pripomočke, ki jo lahko kupi vsak posameznik za osebno rabo. Bistvena je torej omejitev za osebno rabo, ki je določena že v 4. točki Priloge I k ZDDV-1. 35. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilno razlago sodišča prve stopnje, da navedeni predpis določa znižano stopnjo DDV za določeno medicinsko opremo in pripomočke za osebno rabo in tega predpisa ni mogoče razlagati drugače in širiti izdelkov za katere bi veljala znižanja stopnja DDV. Ta, znižana stopnja DDV, je kot posebna "ugodnost" namenjena za točno določene predmete in tudi (v konkretnem primeru) lahko omejena na določen krog kupcev. Nakup medicinskih pripomočkov in opreme za osebno rabo je tako cenejši (za razliko med obema stopnjama DDV), vendar zgolj za fizične osebe.

36. Da je takšna razlaga sodišča prve stopnje pravilna izhaja tudi iz sodbe SES C-360/ z dne 17. 1. 20134, na katero je opozarjala tožena stranka in katere predmet presoje je uporaba nižje stopnje DDV glede na Direktivo 2006/112/ES, v kateri je izrecno razlogovano v zvezi s farmacevtskimi izdelki v 47. in 48 točki: "47. navedena točka 3 se nanaša na končne izdelke, ki jih končni uporabnik lahko neposredno uporabi, razen izdelkov, ki jih je mogoče uporabiti pri proizvodnji zdravil, ki se morajo običajno naknadno predelati; 48. to razlago potrjuje namen Priloge III k Direktivi, ki je končnemu potrošniku, ki ga dokončno bremeni DDV, poceniti nekatero blago, ki se šteje za posebej potrebno, in se mu olajša dostop do njega" in v 86. točki: "tako cilj, ki je končnemu potrošniku znižati stroške za nekatero bistveno blago in ki je predstavljen v točki 48 te sodbe, ne dopušča utemeljitve uporabe nižje stopnje DDV za medicinske pripomočke za splošno uporabo, ki jih uporabljajo bolnišnice in strokovnjaki v zdravstvenih službah".

37. Pritožbeni očitek, da je sodišče arbitrarno razlagalo predpise, ko je presodilo, kaj je namen znižane davčne stopnje, se po povzetkih iz sodbe C-360 /11 pokaže kot neutemeljen, saj je prav v tej sodbi jasno obrazloženo, kdaj se sme uporabljati znižana davčna stopnja in zakaj je ta sploh uvedena.

38. Ker je ugotovljeno, da se izdobavljene vrečke za kri ne uporabljajo izključno za osebno uporabo, je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ker je tožeči stranki zaračunavala izdobavljene vrečke po splošni davčni stopnji 20 % in kasneje 22 %.

39. Ker tako ni izkazan že temeljni element civilnega delikta, to je protipravno ravnanje tožene stranke, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je zato v celoti neutemeljen tožbeni zahtevek tožeče stranke.

40. Na takšno presojo ne more vplivati niti dejstvo, da tožena stranka drugemu kupcu vrečke za kri obračunava po 9,5 % stopnji, saj se takšno obračunavanje javne dajatve lahko šteje, če je nezakonito, kot prikrajšanje javnih sredstev, kar se obravnava v davčnem postopku.

41. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na tiste pritožbene trditve, ki so pravno relevantne za odločitev v sporni zadevi.

42. Po določbi prvega odstavka 350. člena ZPP sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišču prve stopnje ni pripetila nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

43. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot svoje in pravilne.

44. Pritožba tudi konkretno ne izpodbija stroškov postopka, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

45. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožeče stranke zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

46. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

47. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP).

48. Tako je pritožbeno sodišče skladno z Odvetniško tarifo (OT) kot potrebne stroške tožene stranke priznalo za sestavo odgovora na pritožbo po tarifni številki 21 - 3625 točk, za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT 46,25 točk, skupaj 3671,25 točk, vse povečano za DDV, ki znaša 807,67 točk in znašajo potrebni stroški 4478,92 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 2.055,82 EUR.

49. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 2.055,82 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa za ves čas zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev o zakonskih zamudnih obrestih temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006. 1 41. člena ZDDV -1 se glasi: "(1) DDV se obračunava in plačuje po splošni stopnji 22 % od davčne osnove in je enaka za dobavo blaga in storitev. (2) Ne glede na prvi odstavek tega člena, se DDV obračunava in plačuje po nižji stopnji 9,5 % od davčne osnove za dobave blaga in storitev iz Priloge I, ki je priloga tega zakona in njegov sestavni del." 2 Primerjaj sodba VS RS X Ips 76/2014 z dne 23. 4. 2015. 3 Drugi odstavek 13. člena ZDavP-2 se glasi: "Navodila in pojasnila, ki jih v zvezi z izvajanjem predpisov z delovnega področja davčnega organa izda minister ali ministrica (v nadaljnjem besedilu: minister), pristojen za finance, oziroma predstojnik ali predstojnica Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: predstojnik), se objavijo na spletni strani izdajatelja, skupaj z opozorilom, da niso pravni vir." 4 Primerjaj sodbo C-360/11 SES z dne 17. 1. 2013.