Jedro

Ker je med toženo stranko in prejšnjim delodajalcem tožnika podano pravno nasledstvo, je tožnik upravičen do višje odpravnine (pri izračunu katere se upošteva tako delovna doba pri toženi stranki kot delovna doba pri prejšnjem delodajalcu) ne glede na dejstvo, da mu je pri prejšnjem delodajalcu, ki je bil v stečajnem postopku pripojen k toženi stranki, delovno razmerje zaradi stečaja prenehalo, se je pa pred pripojitvijo zaposlil pri toženi stranki (kot pravnem nasledniku pripojene družbe). Takšno stališče potrjuje določba ZDR, ki glede uveljavljanja pravice do odpravnine ne določa pogoja, da mora biti zaposlitev pri posameznem delodajalcu oziroma njegovih pravnih prednikih neprekinjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku: plačati znesek 4.631,20 EUR iz naslova premalo izplačane odpravnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 3. 2009 dalje do plačila (1. odstavek izreka); povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 889,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (2. odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami), s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma jo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je tožena stranka pravni naslednik nekdanjih podjetij Industrijsko podjetje V.L. in G. – V. p.o. (v nadaljevanju G. – V.), sodba pa o tem odločilnem dejstvu sploh nima razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče le pavšalno navaja, da šteje omenjeni družbi za pravni naslednici na podlagi vpogleda v sodni register oz. v zgodovinski izpisek, pri čemer pa ni navedlo, na podlagi katerega dejstva je to ugotovilo. Iz zgodovinskega izpiska namreč ne izhaja, da sta oba omenjena subjekta pravna prednika tožene stranke, ampak le, da se je G. – V. pripojila k toženi stranki, ne pa tudi, da bi Industrijsko podjetje V.L. bilo pravni prednik tožeče stranke ali G. – V. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da je pravno nasledstvo izkazano s tem, ko naj bi omenjeni organizaciji in tožena stranka delali na lokaciji in naslovu ..., čeprav isti naslov, ki si ga pogosto delijo številne družbe, še ne pomeni, da gre za pravne prednike oz. naslednike. Sodišče tudi ne pojasni, na podlagi katerega dokaza je ugotovilo, da naj bi družbe uporabljale ista zemljišča in zgradbe. Napačna je ugotovitev sodišča, da je bila edina ustanoviteljica tožene stranke ob ustanovitvi G. – V., saj kaj takega iz zgodovinskega izpiska prav tako ne izhaja, pa tudi ugotovitev sodišča, da naj bi prisilno poravnavo nad G. – V. predlagala tožena stranka, iz sklepa o potrditvi prisilne poravnave z dne 30. 7. 1991 (C1) ne izhaja. Sodišče široko komentira določbe ZDR o spremembi delodajalca in na koncu zaključuje, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih od 1. 3. 1971 (s prekinitvijo) tako, da ima skupne delovne dobe 37 let, 9 mesecev in en dan. Na kakšni pravni podlagi temelji omenjeni zaključek, oz. na kakšni pravni podlagi naj bi bila tožena stranka pravni naslednik Industrijskega podjetja V.L. in G. – V. pa ne navede. G. – V. se je res pripojilo k toženi stranki, ni pa jasno, zakaj je sodišče za pravnega prednika tožene stranke štelo tudi Industrijsko podjetje V.L.. Tudi v zvezi s pripojitvijo G. – V. je potrebno upoštevati, da je pravno nasledstvo iz 3. odstavka 109. člena ZDR potrebno razlagati v skladu z delovnopravnimi predpisi v povezavi s 73. členom ZDR. Za ugotavljanja priznavanja pravic in pravno nasledstvo je pomemben dan prenosa. Pravice in obveznosti delodajalca prenosnika, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi in iz delovnega razmerja, se prenesejo na delodajalca prevzemnika le glede delavcev, ki pri prvotnem delodajalcu delajo na dan prenosa. Po določbi 591. člena ZGD pravne posledice pripojitve nastanejo, ko je le-ta vpisana v sodni register (konkretno 21. 10. 1991), ta dan pa se tudi šteje za datum prenosa. Tožeča stranka na dan vpisa pripojitve G. – V. ni bila zaposlena pri G. – V. in zato tudi pravice iz njenega delovnega razmerja niso bile predmet prenosa. Pravni prednik delavčevega delodajalca je le tisti delodajalec, pri katerem je delavec delal v trenutku prenosa. Sodišče se tudi ni opredelilo glede prekinitve delovne dobe, ki obstaja v konkretnem primeru, saj se v skladu s 3. odstavkom 109. člena ZDR lahko upošteva zgolj neprekinjena delovna doba. Če je bila delovna doba prekinjena po volji ali iz razlogov na strani delavca, delavec ne more biti upravičen do privilegija iz 3. odstavka 109. člena ZDR, če pa ni bila prekinjena iz razlogov na strani delavca, pa je bil delavec že upravičen do odpravnine za tedaj dopolnjeno delovno dobo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odst. 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po tej točki je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba niti v izreku niti v obrazložitvi takšnih pomanjkljivosti nima, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Tožena stranka torej ta pritožbeni razlog neutemeljeno uveljavlja, pri čemer isto vprašanje pravnega nasledstva med toženo stranko in prejšnjimi delodajalci tožnika (o katerem naj sodišče prve stopnje ne bi navedlo razlogov, kar pa ne drži) uveljavlja tudi kot pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo ter sprejelo pravilno odločitev. Ker je svojo odločitev, kot je že navedeno, ustrezno obrazložilo, se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP dodaja: Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi stališča, da je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka, s katerim tožnik uveljavlja plačilo razlike v odpravnini ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 4. 3. 2009, treba upoštevati tudi delovno dobo, dopolnjeno pri pravnih prednikih tožene stranke, to je podjetjih Industrijsko podjetje V.L. in G.V.T.VO. d.o.o., saj mu je tožena stranka izplačala le odpravnino v znesku 6.056,20 EUR ob upoštevanju delovne dobe pri toženi stranki za čas od 7. 5. 1991 do 4. 3. 2009. Pritožbeno sodišče s tem soglaša. Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so pravilne, saj so podprte z izvedenimi dokazi, zlasti z listinami v spisu, so naslednje: tožnik je bil zaposlen v Industrijskem podjetju V.L. od 1. 3. 1971 do 30. 6. 1988, od 1. 7. 1988 do 6. 2. 1991 pa pri G. – V. p.o. (kasneje d.o.o.),. Tega dne, to je 6. 2. 1991, mu je delovno razmerje pri družbi G. – V. prenehalo zaradi uvedbe stečaja nad to družbo. Od 7. 2. 1991 do 6. 5. 1991 je bil tožnik prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje. Dne 7. 5. 1991 se je zaposlil pri toženi stranki in bil pri njej zaposlen do 4. 3. 2009, ko mu je pogodba o zaposlitvi zaradi redne odpovedi iz poslovnega razloga prenehala. Tožena stranka mu je ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi izplačala odpravnino ob upoštevanju delovne dobe pri toženi stranki za čas od 7. 5. 1991 do 4. 3. 2009, delovne dobe, dosežene pri prejšnjih delodajalcih, pa ni upoštevala. Štela je, da tega ni dolžna storiti, ker je bila pripojitev podjetja G. – V. k toženi stranki izvedena dne 21. 10. 1991, ko je bila pripojitev vpisana v sodni register, na dan prenosa pa tožnik ni bil zaposlen pri G. – V. (ker se je že prej, 7. 5. 1991, zaposlil pri toženi stranki).

Iz podatkov v spisu izhaja pravno nasledstvo med G. – V. d.o.o. ter toženo stranko, pa tudi pravno nasledstvo med Industrijskim podjetjem V.L. in G. – V. p.o. (kasneje d.o.o.), zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Res je sicer, da iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra do 31. 1. 2008 (B6) ni razvidno pravno nasledstvo med podjetjem Industrijsko podjetje V.L. in G. – V. p.o., kot navaja pritožba, je pa to nasledstvo razvidno že iz podatkov v tožnikovi delovni knjižici in iz njegove izpovedi. Izpovedal je, da se je v V.L. zaposlil 1. 3. 1971 in da je bil zaposlen pri V.L. vse do 4. 3. 2009 brez prekinitve najprej kot ključavničar, nato referent nabave, vodja obrata in na koncu delovodja. Iz tožnikove delovne knjižice je za čas od 1. 3. 1971 dalje razvidna zaposlitev tožnika pri Industrijskem podjetju V.L., ki je trajala do 30. 6. 1988 – datum prenehanja zaposlitve in vpis trajanja zaposlitve v podjetju in skupnega trajanja vseh zaposlitev je tedaj vpisalo podjetje G. – V. n.sol.o., kar kaže na pravno nasledstvo med navedenima pravnima subjektoma (čeprav se v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugotavljalo, kakšna statusna sprememba je bila tedaj izvedena, ker to dejstvo očitno sploh ni bilo sporno). Brez prekinitve se je tožnik nato 1. 7. 1988 zaposlil pri podjetju G. – V., ki se je (očitno po uveljavitvi tedaj veljavnega Zakona o podjetjih – ZP /Ur. l. SFRJ, št. 77/1988/) preoblikovala v d.o.o. (kot izhaja iz štampiljke v delovni knjižici) in nad katero je bil v letu 1991 uveden stečajni postopek, zaradi katerega je tožniku prenehalo delovno razmerje 6. 2. 1991. Tožnik je bil nato krajše obdobje prijavljen na Zavodu za zaposlovanje RS (od 7. 2. 1991 dalje), 7. 5. 1991 pa se je, kot prav tako izhaja iz vpisa v delovni knjižici, zaposlil pri toženi stranki (tedaj M.S.V.O.L. d.o.o., ki se je 9. 11. 1994 preoblikovala v delniško družbo, pred tem, dne 21. 10. 1991, pa je bila k njej pripojena družba G. – V. d.o.o.).

Nobenega dvoma torej ni o tem, da je tožena stranka pravna naslednica družbe G. – V. d.o.o. zaradi pripojitve te družbe. Po določbah tedaj veljavnega Zakona o podjetjih (Ur. l. SFRJ, št. 77/88 in nasl. - ZP) je podjetje prenehalo med drugim tudi s pripojitvijo drugemu podjetju (4. točka 1. odstavka 188. člena ZP), ob taki statusni spremembi pa je, ne glede na to, da je bila izvedena v okviru prisilne poravnave, sklenjene v stečajnem postopku, podjetje, h kateremu se je pripojilo drugo podjetje, postalo njegov pravni naslednik. To izhaja določbe 14. člena ZP, ki določa, da je podjetje, h kateremu se je pripojilo drugo podjetje, odgovorno za obveznosti podjetja, ki je s tem prenehalo. Kot izhaja iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, je v obravnavani zadevi s sklepom opr. št. St 4/90 z dne 30. 7. 1991 (2. točka izreka sklepa) stečajni senat potrdil pripojitev G. – V. d.o.o. v stečaju k podjetju M.S.V.O.L., d.o.o., s tem da prevzame MIS vsa sredstva, pravice in obveznosti stečajnega dolžnika po stanju na dan 25. 7. 1991, vse pod pogojem, da sklenjena prisilna poravnava z dne 25. 7. 1991 postane pravnomočna, s tem dnem pa se je zaključil stečajni postopek in se je stečajni dolžnik izbrisal iz registra.

Stališče tožene stranke, da bi se pravno nasledstvo med G. – V. in toženo stranko lahko upoštevalo le, če bi bil tožnik v času pripojitve tega podjetja k toženi stranki (s pripojitvijo v letu 1991 se je zaključil stečajni postopek nad G. – V.) zaposlen pri G. – V., je zmotno. Iz 3. odstavka 109. člena ZDR tak pogoj ne izhaja, iz te določbe pa tudi ne izhaja, da se upošteva le neprekinjena delovna doba, dosežena pri pravnih prednikih delodajalca. 3. odstavek 109. člena ZDR določa le, da se za delo pri delodajalcu šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih. Tožniku je pri prejšnjem delodajalcu G. – V. d.o.o. sicer res prenehalo delovno razmerje zaradi uvedbe stečaja, vendar podjetje samo ni prenehalo zaradi stečaja, ampak zaradi pripojitve k toženi stranki, ki je zato njegov pravni naslednik. Po zakonski ureditvi, ki je veljala v letu 1991, to je po Zakonu o prisilni poravnavi in stečaju (Ur. l. SFRJ št. 84/89 – ZPPSL), je namreč z dnem uvedbe stečajnega postopka delavcem že na podlagi zakona prenehalo delovno razmerje, zato v podjetju v stečaju, ki je bilo pripojeno k toženi stranki, na dan pripojitve (praviloma) ni bilo delavcev (razen delavcev, ki so nadaljevali z delom v stečajnem postopku). ZPPSL je v 93. členu določal, da z dnem začetka stečajnega postopka prenehajo delovna razmerja dolžnikovih delavcev in da sme stečajni senat, dokler traja stečajni postopek, obdržati na delu potrebno število dolžnikovih delavcev za dokončanje že začetih del ali zaradi izvedbe stečajnega postopka. 94. člen ZPPSL pa je določal, da imajo delavci, ki so ostali na delu, dokler traja stečajni postopek, pravico do osebnega dohodka, katerega višino določi na predlog stečajnega upravitelja stečajni senat. V 152. členu tega zakona pa je bilo določeno, da v primeru prisilne poravnave v stečaju oz. v primeru, ko se stečajni postopek ustavi zaradi potrditve prisilne poravnave, prenehajo pravne posledice začetka stečajnega postopka, v veljavi pa ostanejo odločbe o prenehanju delovnega razmerja delavcev (1. odstavek 93. člena). Iz stečajnega spisa izhaja, da je tožnik, čeprav je bil od 7. 2. 1991 prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, opravljal delo v G. – V. d.o.o. – v stečaju, kar potrjuje njegovo izpoved. Na seznamu delavcev, potrebnih za dokončanje že začetih del v marcu 1991 (priloga A12 v spisu tedanjega Temeljnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. St 4/90), je naveden tudi tožnik pod zaporedno številko 177, stečajni senat pa je vsak mesec (za marec 1991 s sklepom z dne 8. 3. 1991) potrjeval seznam delavcev, ki ga je predlagal stečajni upravitelj, kot izhaja iz sklepov v spisu ( sklepi z dne 8. 3. 1991, z dne 1. 4. 1991...). Čeprav se je tožnik pri toženi stranki zaposlil s 1. 5. 1991, torej pred pripojitvijo G.– V. d.o.o. – v stečaju k toženi stranki, je dejstvo, da je bil zaposlen tudi pri pravnih prednikih tožene stranke, pri uveljavljanju pravice do odpravnine po 109. členu ZDR potrebno upoštevati, ker 3. odstavek 109. člena ne vsebuje nobenih omejitev oz. pogojev, da mora biti zaposlitev pri delodajalcu in njegovih pravnih prednikih neprekinjena, niti ni mogoče upoštevati določbe 73. člena ZDR (sprememba delodajalca) za nazaj za obdobje, ko ZDR sploh še ni veljal in ko so se prehodi delavcev (neodvisno od njihove volje) izvajali po tedaj veljavnih predpisih (v letu 1991 po ZDR/90 oz. ZTPDR).

V obravnavani zadevi je torej dokazano pravno nasledstvo med toženo stranko in tožnikovimi prejšnjimi delodajalci, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnik na podlagi 109. člena ZDR upravičen do razlike v odpravnini ob upoštevanju celotne delovne dobe tožnika od 1. 3. 19971 (s prekinitvijo med 7. 2. 1991 do 6. 5. 1991) dalje, torej skupne delovne dobe 37 let, 9 mesecev in 1 dan. V sodni praksi pa se za obdobje pred uveljavitvijo ZDR upošteva kontinuiteta delovnega razmerja delavca pri delodajalcu in prejšnjih delodajalcih celo v primeru, kadar med njimi pravnega nasledstva ni, gre pa za zaposlitev delavca pri različnih delodajalcih v času veljavnosti Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), ki je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. Na podlagi teh določb so se izvajali prehodi (razporeditve) delavcev k drugemu delodajalcu (neodvisno od njihove volje), institut prevzema oziroma razporeditve k drugemu delodajalcu pa se je ves čas obravnaval kot delovnopravna kontinuiteta z vsemi posledicami, to je kot nadaljevanje (istega) delovnega razmerja. Kadar je podana kontinuiteta zaposlitve med vsemi delodajalci, ki so prevzemali delavce drug od drugega (čeprav med njimi ni pravnega nasledstva, praviloma pa je šlo za povezanost delodajalcev zaradi različnih oblik statusnih sprememb po uveljavitvi ZP in nato ZGD), je to podlaga za prevzem pravic, vezanih na delovno dobo, vključno z odpravnino (in odpovednim rokom) za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Takšno stališče je v številnih odločbah zavzelo Vrhovno sodišče RS (npr. odločbe opr. št. VIII Ips 9/97 z dne 13. 5. 1997, opr. št. VIII Ips 80/2007 z dne 15. 1. 2008). Sodna praksa priznava kontinuiteto delovnega razmerja celo v nekaterih primerih, ko je bil delavec zaposlen v podjetju, ki je prenehalo zaradi stečaja in nato prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba, če je delavce, ki jim je iz tega razloga prenehalo delovno razmerje, prevzelo drugo podjetje, ki je (v okviru stečajnega postopka) prevzelo proizvodnjo na podlagi najemnih pogodb, prevzem delavcev pa je bil subvencioniran v okviru aktivne politike zaposlovanja (odločba VSRS opr. št. 230/2009 z dne 8. 9 . 2009, enako odločba opr. št. VIII Ips 232/2009, VIII Ips 214/2009...).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP).