Jedro

Pojem zmanjšane življenjske aktivnosti zajema zmanjšanje oškodovančevih sposobnosti na celotnem področju njegovega udejstvovanja, ki vpliva na kakovost njegovega življenja.

Denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti se presoja po objektivnih in subjektivnih elementih, pri čemer se objektivni elementi izkazujejo v okolju zaznavnih spremembah oškodovančeve zunanjosti, njihovi opaznosti oziroma vidnosti, obsegu in možnosti zakrivanja, starosti in spolu oškodovanca, subjektivni pa se izražajo v vplivu objektivnih elementov na oškodovančevo psihično ravnotežje.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v delu, v katerem je bilo odločeno o višini denarne odškodnine (1. in 2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), spremeni tako da je tožena stranka dolžna plačati tožniku še 2.000,00 EUR (skupaj 7.452,17 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.3.2007 dalje do plačila, v roku 15 dni, v stroškovni odločitvi (3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti še 247,95 EUR (skupaj 2.179,53 EUR) pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno plačilo dalje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 168,95 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno plačilo dalje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku plača denarno odškodnino v skupnem znesku 5.452,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.3.2007 dalje do plačila, višji tožnikov tožbeni zahtevek, do zneska 13.300,00 EUR, pa je zavrnilo. Hkrati je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti tudi pravdne stroške v znesku 1.931,94 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila. Sodišče je tožniku iz naslova zahtevka za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo 2.000,00 EUR, iz naslova zahtevka za strah 600,00 EUR, iz naslova zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti znesek 1.500,00 EUR, iz naslova zahtevka za skaženost pa znesek 100,00 EUR. Iz naslova zahtevka za materialno škodo je sodišče tožniku prisodilo 1.252,17 EUR, v okviru tega je delno ugodilo zahtevku iz naslova povrnitve stroškov za pomoč in postrežbo, v celoti pa ugodilo zahtevku iz naslova izgube na osebnem dohodku.

Zoper odločitev o višini denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo se je pravočasno pritožil tožnik, kot je navedel, iz vseh pritožbenih razlogov predvsem pa zaradi kršitve materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu prisodi še 4.100,00 EUR denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Meni, da sodišče prve stopnje odškodnine po posameznih postavkah nepremoženjske škode ni odmerilo pravilno, upoštevaje poškodbe, čas zdravljenja in posledice. Predlagal je, da sodišče glede na mnenje izvedenca in njegovo oceno pretrpljenih bolečin in izredno veliko nevšečnosti med zdravljenjem ter tožnikovo trpljenje bolečin in nevšečnosti, ki niso odvisne od njegove starosti, tožniku prisodi še dodatnih 2.000,00 EUR. Po tožnikovem mnenju je sodišče prve stopnje tudi odškodnino za strah odmerilo prenizko, zato je predlagal, da mu sodišče, glede na to, da je pretrpel hud in intenzivni primarni strah ter, da je sekundarni strah trpel 5 do 6 mesece, prisodi še neprisojenih 200,00 EUR. Iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti je predlagal, da mu sodišče prisodi še dodatnih 100,00 EUR, saj tožnik, kljub temu, da brazgotina in deformacija predstavljata skaženost v minimalni meri, zaradi navedenega, kot je ugotovil tudi izvedenec, trpi manjše duševne bolečine. Ne strinja se tudi z odmero denarne odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Glede na to, da je utrpel trajne posledice poškodbe leve rame v funkcionalnem smislu, da ni več sposoben dela, kjer je potreben dvig leve roke nad horizontalo in dvigovanja težjih bremen, daljših voženj s kolesom, da ne more nositi nahrbtnika in ne igrati klarineta, da se je njegovo prej vitalno in delovno aktivno življenje precej spremenilo, saj takšne težave trpi že od 56. leta, ko je prišlo do škodnega dogodka in da je po poškodbi še hodil v službo, kjer pa opravlja lažje, bolj pisarniško delo in glede na to, da je tudi izvedenec ocenil, da zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnik trpi zmerne duševne bolečine, je predlagal, da mu sodišče prisodi še 1.800,00 EUR. V skupnem znesku se je tožnik pritoževal za neprisojenih 4.100,00 EUR po vseh postavkah nepremoženjske škode.

Pritožba tožnika je delno utemeljena.

Materialnopravno podlago odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo daje določilo 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Materialnopravni preizkus pravilnosti sodne odmere denarne odškodnine po merilih, ki jih vsebuje navedeno določilo zato terja preizkus, ali je prisojena denarna odškodnina ustrezna glede na stopnjo oziroma intenzivnost bolečin in strahu ter njihovo trajanje glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri oškodovancu, ob upoštevanju dodatnega zakonskega izhodišča, po katerem je višina odškodnine odvisna tudi od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ki ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Konkretizacijo slednjega omogoča sodna praksa z izoblikovanim razmerjem med večjimi in manjšimi škodami in odškodninami zanje in primerjavo višine odškodnine z odškodninami za enako škodo. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja obširnost navedenega primerjalnega preizkusa, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje (pri tem se je napačno sklicevalo na evidenčne številke posameznih dokumentov iz baze podatkov odločb, namesto na njihove opravilne številke).

Materialnopravni preizkus odmere odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (sodišče prve stopnje je upoštevalo vse dejanske okoliščine, ki jih tožnik izpostavlja v pritožbi) po navedenih merilih izkazuje, da je prvostopenjsko sodišče korektno upoštevalo in ovrednotilo stopnjo in trajanje telesnih bolečin. Pritrditi pa je treba pritožbenemu očitku o nezadostni upoštevanosti številnih nevšečnosti pri zdravljenju zadobljenih poškodb. Pravilno upoštevanje teh terja prisojo denarne odškodnine za to obliko škode v znesku 2.500,00 EUR. Izpodbijano odločitev je bilo zato treba spremeniti tako, da se denarna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zviša za 500,00 EUR (5. točka 358 čl. ZPP).

Spremembo višine prisojene denarne odškodnine pa je narekovala tudi materialnopravna presoja odmere denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Namen odškodnine za to obliko nepremoženjske škode je v zadoščenju tožnika, ki naj omili vse omejitve v njegovi življenjski aktivnosti, ki jih zaradi prizadetosti na telesnem ali psihičnem področju ne more več ali jih opravlja s povečanimi napori in zaradi tega trpi. Pojem zmanjšane življenjske aktivnosti pa zajema zmanjšanje oškodovančevih sposobnosti na celotnem področju njegovega udejstvovanja, ki vpliva na kakovost njegovega življenja. Sodišče prve stopnje je dejanske okoliščine glede zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika s pomočjo izvedenca pravilno in popolnoma ugotovilo. Pri tem ni mogoče slediti pritožbenim navedbam o tožnikovih omejitvah pri košnji trave na njegovem zemljišču in navedbam o opustitvi igranja klarineta v godbi. Navedeni dejanski okoliščini nista bili del dejanske tožbene podlage (tožnik jih je omenil, ko je bil zaslišan kot stranka), zato jih prvostopenjsko sodišče ni moglo in tudi ne smelo upoštevati. Vse ostale dejanske okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba, pa je prvostopenjsko sodišče presojalo. Pri tem je tožnikove trajne posledice in njihov vpliv na tožnikovo psihično stanje ovrednotilo prenizko. Zaradi trajne prizadetosti rame v funkcionalnem smislu je omejena tožnikova delovna zmožnost, omejen pa je tudi pri ugotovljenih prostočasnih aktivnostih. Nesposoben je za dela, ki terjajo dvig leve roke nad horizontalo in za dvigovanje bremen težjih od 10 kg nad nivo levega ramenskega sklepa. Ta dela pa so povsem običajna pri vsakodnevnih domačih opravilih, poklicnih in prostočasnih opravilih. Pri tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je stanje pri tožniku dokončno in da sprememb ni mogoče pričakovati. Pritožbeno sodišče je menilo, da navedene omejitve tožniku povzročajo duševne bolečine, saj se je zaradi omenjenih omejitev tožnikov ustaljeni način življenja v veliki meri spremenil in sicer v obsegu, ki terja prisojo denarne odškodnine za to obliko škode v znesku 3.000,00 EUR. Pravilna uporaba materialnega prava je zato narekovala zvišanje denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 1.500,00 EUR (5. točka 358 čl. ZPP).

Prvostopenjsko sodišče pa je pravilno ocenilo dejanske ugotovitve o trajanju in intenzivnosti toženčevega primarnega in sekundarnega strahu. Kratkotrajnost primarnega strahu in zmernost sekundarnega strahu nista porušila tožnikovega duševnega ravnovesja v takšni meri, da bi bil upravičen do višje odškodnine od prisojene. Pritožbo zoper odločitev o odškodnini za to obliko škode je bilo zato treba zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano odločitev v tem delu potrditi (353. člen ZPP).

Zavrniti pa je bilo treba tudi tožnikovo pritožbo zoper odmero denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Ta se presoja po objektivnih in subjektivnih elementih, pri čemer se objektivni elementi izkazujejo v okolju zaznavnih spremembah oškodovančeve zunanjosti, njihovi opaznosti oziroma vidnosti, obsegu in možnosti zakrivanja, starosti in spolu oškodovanca, subjektivni pa se izražajo v vplivu objektivnih elementov na oškodovančevo psihično ravnotežje. Oškodovanec ima 10 cm dolgo in 2-3 mm široko nežno brazgotino v predelu leve rame, vidno z nekoliko večje razdalje le, kadar je oškodovančeva rama razkrita. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, gre za skaženost v minimalni meri, zaradi katere toženec kot moški v zrelih letih ne more trpeti duševnih bolečin. Gre za škodo, ki je komajda še na meji pravno priznane škode, zato je pritožba zoper prisojeno odškodnino neutemeljena. Tudi glede te oblike nepremoženjske škode jo je bilo zato treba zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Celotna prisojena odškodnina za tožnikovo nepremoženjsko škodo tako znaša 7.452,17 EUR. Njeno primernost izkazuje tudi realna primerljivost navedenega zneska (6,6 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji) z odškodninami za podobno škodo.

Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo stroškovne odločitve (2. odstavek 165. člena ZPP). Spremenjen uspeh po višini tožbenega zahtevka je pogojeval tudi tožnikov višji uspeh s celotnim tožbenim zahtevkom. Tožnikov končni uspeh v pravdi je 78%. To pa pomeni, da mu od pravdnih stroškov, ki mu jih je priznalo prvostopenjsko sodišče v znesku 2.860,40 EUR pripadajo stroški v višini 2.231,11 EUR, tožencu pa glede na njegov 22% uspeh v pravdi od priznanih stroškov v višini 234,49 pripadajo stroški v znesku 51,58 EUR. Po pobotu pravdnih stroškov mora toženec povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 2.179,53 EUR. Glede na navedeno je bilo treba spremeniti stroškovno odločitev sodišča prve stopnje tako, da je toženec dolžan plačati tožniku na račun pravdnih stroškov še znesek 247,59 EUR (2. odstavek 154. člena v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP).

Tožnikov uspeh s pritožbo je polovičen, zato mu je toženec dolžan povrniti tudi polovico pritožbenih stroškov, ki jih je to sodišče odmerilo v znesku 337,90 EUR (2. odstavek 154. člena v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP).