Jedro

Izvršitveno dejanje po 1. odstavku 211. člena KZ je odvzem tuje premične stvari. V teoriji in praksi je uveljavljena tako imenovana aprehenzijska teorija, po kateri je kaznivo dejanje dokončano, ko storilec z odvzemom stvari le to dobi v svojo posest in onemogoči drugemu, ki jo je do tedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga, sebi pa s tem storilec omogoči dejansko razpolaganje s to stvarjo. Dovolj je, da je odvzeta stvar izločena od drugih stvari. Ni potrebno, da bi jo storilec odnesel iz prostora, v katerem je bila.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolžene V. K. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženo V. K. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obdolženo V. K. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja tatvine po 1. in 2. odstavku 211. člena KZ. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen enega meseca zapora, s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi določila 4. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sodišče prve stopnje obdolženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženkin zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da ji izrečeno kazen zniža, podrejeno pa še, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višja državna tožilka M. K. je v pisnem mnenju, podanem po 2. odstavku 445. člena ZKP, predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. S tem predlogom sta bila seznanjena zagovornik in obdolženka, ki je na predlog tudi odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb obdolženkinega zagovornika pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, ko je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo tudi prepričljive razloge. Zagovornik sicer ocenjuje, da obstaja vsaj dvom o dejanskem stanju, ki ga je potrebno razlagati v korist obdolženke. Poudarja, da se ugotovitve sodišča prve stopnje glede dejanskega stanja opirajo zlasti na video posnetek iz oškodovane trgovine D. M., ki je bil uporabljen kot dokaz, na njem pa v veliki meri temelji tudi verodostojnost izpovedbe priče U. F.. Ker pa ni ne dejstev, ne nobenih izpoved prič, da je bil videoposnetek narejen v skladu z zakonom, ga je po njegovi oceni potrebno obravnavati kot nedovoljen dokaz, brez izvedbe katerega kljub priznanju obdolženke ne bi bilo moč pravilno ugotoviti dejanskega stanja, zaradi česar je možna le izdaja oprostilne sodbe. Navedenemu razlogovanju pritožnika je mogoče slediti le deloma. Res je namreč, da mora v skladu z določbami Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), ki se na podlagi 1.odstavka 74. člena ZVOP-1 uporabljajo za izvajanje video nadzora, oseba javnega ali zasebnega sektorja, ki izvaja video nadzor, o tem objaviti obvestilo (2. odstavek 74. člena ZVOP-1). Obvestilo mora biti vidno in razločno objavljeno na način, ki omogoča posamezniku, da se seznani z njegovim izvajanjem najkasneje, ko se nad njim začne izvajati video nadzor (2. odstavek 74. člena ZVOP-1). Zagovornik ima prav, ko navaja, da se v postopku ni ugotavljalo, ali je trgovina D. M. na ustrezen način objavila tovrstno obvestilo, vendar obenem zagovornik ni predložil nobenega dokaza, ki bi dokazoval nasprotno oziroma da ustreznega obvestila ni bilo. Posebej velja opozoriti, da bi pritožnik na podlagi 4. odstavka 369. člena ZKP takšne dokaze lahko predložil še v pritožbi, vendar tega ni storil. Splošno znano pa je, da so trgovine, v katerih se izvaja video nadzor, praviloma opremljene z ustreznim obvestilom o video nadzoru. Ne glede na to, pa je povsem zmotno stališče pritožbe, da bi brez predmetnega video posnetka ne bilo mogoče popolnoma razjasniti dejanskega stanja zadeve. Po oceni pritožbenega sodišča se je namreč sodišče prve stopnje povsem utemeljeno oprlo na izpovedbo priče U. F., ki je zelo natančno izpovedala o dogodku, video posnetek pa je sodišču prve stopnje tako služil le kot dodaten dokaz. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je resnično dejansko stanje v celoti mogoče razbrati iz izčrpne izpovedbe priče U. F., ki ne skopari s podrobnostmi. Priča je jasno izpovedala, da je osebno videla obdolženko, ko je v svojo torbico spravila dve kremi za obraz in ju nato mimo blagajne, ne da bi kaj plačala, odnesla proti izhodu, kjer pa je bila ustavljena in odpeljana v pisarno trgovine. V izpovedbi imenovane priče pa tudi ni bilo kake nelogičnosti oziroma nejasnosti, prav tako pa tudi ne utemeljenega razloga, da bi priča izpovedovala drugače, zato ji je sodišče prve stopnje povsem upravičeno poklonilo vero. Pritrditi je torej sodišču prve stopnje, ki je v celoti sledilo izpovedbi priče U. F., saj obdolženkinega zagovora ni mogoče šteti za verodostojnega. Obdolženka je namreč med postopkom spreminjala svoj zagovor, ki je že sam po sebi precej neverjeten in neživljenjski. Tako je obdolženka na glavni obravnavi dne 5.7.2006 izrecno izjavila, da je kremi nameravala ukrasti, kar je povsem v skladu z opisom dogodka, kot ga je podala priča F.. Ko pa ji je bilo predočeno neskladje v njenem zagovoru, češ zakaj je stala v vrsti pred blagajno, če navaja, da je kremi nameravala ukrasti, pa je obdolženka svoj zagovor spremenila in navedla, da je morda kremi nameravala celo kupiti. Prav tako je neverjetna tudi navedba obdolženke, da je kreme zgolj odložila v torbico, saj je splošno znano, da blaga v trgovini ravno zaradi nevarnosti tatvin kupcem ni dovoljeno spravljati med njihove osebne stvari, temveč ga morajo držati v rokah oziroma ga odložiti v temu namenjene košare ali vozičke, tako da je blago ves čas vidno.

Zagovorniku tudi ni mogoče pritrditi, ko v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem obdolženkine matere Z. K., ki bi lahko izpovedala o relevantnih okoliščinah očitanega kaznivega dejanja, zlasti ali je obdolženka "prekoračila" blagajno. Pritožbeno sodišče namreč ponovno poudarja, da je bilo na podlagi zaslišanja priče F. dejansko stanje stvari dovolj razjasnjeno in ga morebitno pričanje obdolženkine matere ne bi moglo bistveno omajati. Takšno oceno še dodatno potrjuje izpovedba priče F., iz katere izhaja, da sta obdolženka in starejša ženska, ki se je kasneje predstavila kot obdolženkina mati, šli ena za drugo mimo blagajne ter da je starejša ženska takoj zapustila prodajalno, ko je obdolženko ustavila pred izhodom.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da izvršitveno dejanje še ni bilo zaključeno ter da gre le za poskus tatvine, pa pritožbeno sodišče pripominja, da je v obravnavani zadevi izvršitveno dejanje odvzem tuje premične stvari. V teoriji in praksi je uveljavljena tako imenovana aprehenzijska teorija, po kateri je kaznivo dejanje dokončano, ko storilec z odvzemom stvari le to dobi v svojo posest in onemogoči drugemu, ki jo je do tedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga, sebi pa s tem storilec omogoči dejansko razpolaganje s to stvarjo. Dovolj je, da je odvzeta stvar izločena od drugih stvari. Ni potrebno, da bi jo storilec odnesel iz prostora, v katerem je bila. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje obravnavano dejanje povsem pravilno opredelilo kot dokončano kaznivo dejanje.

Zagovornik pa tudi ne more biti uspešen s pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji, ki je po oceni pritožbenega sodišča glede na ugotovljene okoliščine primerna. Okoliščine, ki jih izpostavlja obramba in sicer, da je obdolženka spremenila svoj način življenja in se pričela šolati ter da trgovina ni bila oškodovana, saj sta ji bili predmetni kremi vrnjeni, so tiste olajševalne okoliščine, na podlagi katerih se je sodišče prve stopnje smiselno odločilo za izrek kazenske sankcije opominjevalne narave, to je pogojne obsodbe. Zagovornik pa se v obravnavanem primeru povsem nekritično zavzema za smiselno uporabo 4. odstavka 211. člena KZ, ki določa, da se storilcu, ki je vrnil oškodovancu ukradeno stvar, preden je zvedel, da je uveden kazenski postopek, sme kazen odpustiti. V obravnavanem primeru je bila namreč obdolženka zalotena pri storitvi kaznivega dejanja tako, da ni moč govoriti o obdolženkini prostovoljni vrnitvi ukradenih stvari oškodovancu, torej ne gre za situacijo, ki jo predvideva 4. odstavek 211. člena KZ. V zvezi z dolžino preizkusne dobe, ki jo je sodišče prve stopnje določilo obdolženki v okviru pogojne obsodbe, pa je vendarle potrebno povedati, da je bila obdolženka po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja obsojena za istovrstno kaznivo dejanje, tako, da je določena dvoletna preizkusna doba ustrezna in pravična.

Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo obdolženkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ob tem, da v izpodbijani sodbi in postopku tudi ni našlo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. odstavek 383. člena ZKP).

Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženko oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.